| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pogledi študentov in učiteljev matematike na profesionalni razvoj učitelja
Danijela Rus, 2009, diplomsko delo

Opis: V današnjem, hitro spreminjajočem se svetu, sta kompleksnost učiteljeve vloge in visoka pričakovanja različnih družbenih skupin do učiteljskega poklica že skoraj nekaj običajnega. Vsak učitelj, tudi učitelj matematike, naj bi bil strokovno avtonomen in sposoben diagnosticiranja in inoviranja lastne prakse. Vse to pa zahteva nenehno učenje in profesionalni razvoj tako posameznega učitelja kot celotne šole. Vseživljenjsko učenje je skupni imenovalec različnih vrst in oblik učenja s ciljem, da se izboljšajo znanje in spretnosti posameznika. Profesionalni razvoj učiteljev je del vseživljenjskega učenja, ki se začne, ko oseba začne delati kot učitelj (Terhart, 1997; povz. po Valenčič Zuljan, 2001). Zajema vse učne izkušnje, ki neposredno ali posredno koristijo posamezniku in prispevajo h kakovosti njegovega dela v razredu. Prek njih učitelj razvija kritično znanje, spretnosti in sposobnosti na vseh področjih svojega poklicnega življenja. Pojavi, kot so: različnost učencev; nova spoznanja na področju didaktike, psihologije, težja obvladljivost učencev… so za učitelja hkrati izziv in grožnja ter terjajo od njega višjo stopnjo profesionalnosti, torej zmožnost poglobljene in situaciji ustrezne strokovne presoje (refleksije) ter obvladovanja širokega repertoarja metod in pristopov. Učitelji se bodo profesionalno in osebnostno razvijali ter izboljševali kvaliteto svojega dela pri pouku, če bodo čim bolj dovzetni do sprememb in jih sprejemali kot izzive. Poleg tega pa je pomembno, da se tudi študentje kot bodoči učitelji zavedajo pomena razvoja profesionalnega razvoja in vseživljenjskega učenja, saj bodo tako na že omenjene izzive prej in bolje pripravljeni. Profesionalna rast učitelja je vseživljenjski proces, ki vključuje nenehno učenje na poklicni poti (Valenčič Zuljan, 2001). V začetku moje diplomske naloge se bom usmerila predvsem na opis značilnosti profesionalnega razvoja učitelja. Zanimale me bodo razlike med pojmovanjem ideje novega profesionalizma, modeli učiteljevega profesionalnega razvoja ter oblike poklicnega učenja učiteljev. Prav tako bom raziskovala dejavnike, ki vplivajo na učiteljev profesionalni razvoj ter njihove posledice, ki spreminjajo ter preoblikujejo učitelja na njegovi poklicni poti. Namen diplomske naloge je osvetliti pojem profesionalnega razvoja učitelja matematike z vidika bodočih učiteljev (zdaj še študentov) ter z vidika učiteljev, ki že imajo različno dolge izkušnje s poučevanjem. Z uporabo mešane (kombinirane) raziskovalne metodologije (mixed methods research) bom ugotavljala: (1) če so študentje matematike prepričani o ustreznosti izbire svojega študija in kaj vse je sovplivalo na njih, da so se odločili za svoj študij. Raziskovala bom, kakšno mnenje imajo študentje o profesionalnem razvoju učitelja ter kakšne so njihove želje in pričakovanja glede njihove poklicne poti. Hkrati bom z empirično raziskavo (2) predstavila pomembnejše dogodke in izkušnje, ki so zaznamovali učiteljeve dosedanje poučevanje ter ugotovila, kje vidijo motivacijo za vztrajanje v poučevanju. Metoda prvega (teoretičnega) dela moje diplomske naloge bo analitsko-primerjalni študij literature, kjer bom uporabila naslednje metode: komparativna metoda, metoda analize in sinteze ter metoda generalizacije in specializacije. Empirični del diplomske naloge bo sestavljen iz dveh metod. Prva bo avtobiografska metoda, kjer bom v okviru postopka zbiranja podatkov uporabila navodila za pisanje poklicne avtobiografije (vzorec učiteljev matematike). Druga metoda pa bo deskriptivna in kavzalno-neeksperimentalna metoda pedagoškega raziskovanja, kjer bom za zbiranje podatkov uporabila anketni vprašalnik (vzorec študentov matematike).
Ključne besede: Ključne besede: učitelj, profesionalni razvoj, kompetence učitelja, novi profesionalizem, reflektivno poučevanje, modeli učiteljevega profesionalnega razvoja, dejavniki profesionalnega razvoja, poklicno učenje, poklicna biografija.
Objavljeno: 12.05.2009; Ogledov: 3661; Prenosov: 710
.pdf Celotno besedilo (2,24 MB)

2.
Razvijanje didaktičnega modela organizacije pedagoške prakse v prvem in drugem triletju osnovne šole pri likovni vzgoji
Jerneja Herzog, 2013, doktorska disertacija

Opis: Pomemben del v izobraževanju prihodnjih učiteljev predstavlja pedagoška praksa, katere obseg se je v bolonjskih študijskih programih povečal. Študent dobi prve praktične izkušnje že v prvih letih študija preko opazovalne prakse. V času pedagoške prakse ga spremlja mentor, ki ima v odnosu s študentom pomembno vlogo. Problem, ki ga v doktorski disertaciji preučujemo skozi teoretična izhodišča, je mentorstvo in pedagoška praksa. V teoretičnih izhodiščih predstavljamo pojme, vezane na mentorstvo, in s tem odgovorimo na vprašanja: opredelitev mentorstva, kakšne lastnosti mora imeti mentor, kakšne so njegove naloge, kakšen je pomen mentorstva in kakšne so njegove kompetence. Predstavimo tudi vlogo mentorja pri spodbujanju profesionalne rasti študentov - prihodnjih učiteljev in pomena izobraževanja. Predstavimo pojem pedagoške prakse, njeno vlogo in pomen praktičnega usposabljanja. Dotaknemo se pomena refleksije, ki je pri opravljanju pedagoške prakse zelo pomembna. Opozorimo tudi na pomen hospitacij, na pomembnost medsebojnega sodelovanja med mentorjem in študentom. Zaključimo s poglavjem o oblikovanju, načrtovanju in vodenju pedagoške prakse. V drugem delu doktorske disertacije predstavljamo rezultate empirične raziskave, v kateri smo se osredotočili na: - pedagoško prakso, kakor jo zaznavajo študentje 4. letnikov univerzitetnega študijskega programa razredni pouk vseh treh slovenskih pedagoških fakultet; - izkušnje mentorjev in njihovo vlogo v času pedagoške prakse; - oblikovanje modela organizacije pedagoške prakse v I. in II. triletju v osnovni šoli pri likovni vzgoji v Sloveniji, ki je lahko prenosljiv na ostala predmetna področja. Metodološko smo k raziskovanju pristopili s kombiniranjem empirično-analitičnega in kvalitativnega raziskovanja. Menimo, da se prav takšna kombinacija kvantitativnih in kvalitativnih raziskovalnih načinov med seboj dobro dopolnjuje in prepleta. Glavna ugotovitev raziskave je, da je organizacija pedagoške prakse, ki je bila v veljavi v času pred iztekom univerzitetnih študijskih programov razredni pouk, pomanjkljiva. To ugotavljamo pri spremljanju hopistacijskih ur likovne vzgoje. Na osnovi rezultatov raziskave ugotavljamo, da zaznave študentov kažejo na dva problema. Prvega vidimo v ustreznosti zaznav študentov, ki je lahko odvisna od strokovnega znanja študenta. Drugi problem pa se kaže pri izvajanju hospitacijskih ur likovne vzgoje mentorjev študentom, ki so bili vključeni v raziskavo. Zaznave študentov kažejo na strokovne pomanjkljivosti na področju poučevanja likovne vzgoje pri mentorjih. Zato smo zasnovali model organizacije pedagoške prakse v I. in II. triletju osnovne šole v Sloveniji, s pomočjo katerega želimo študentom zagotoviti kakovostne hospitacijske ure posameznih predmetnih področij, ki bi jih dosegli z ustrezno usposobljenim hospitacijskim mentorjem za posamezno predmetno področje. Nov model vzpostavlja tesnejšo vez med mentorji na osnovnih šolah in organizatorji pedagoške prakse ter predmetnimi didaktiki na fakultetah preko sodelovanja in stalnega strokovnega izobraževanja.
Ključne besede: mentorstvo, pedagoška praksa, mentorjeva pojmovanja, študentova pojmovanja, reflektivno poučevanje, razredni pouk, likovna vzgoja
Objavljeno: 30.01.2014; Ogledov: 1989; Prenosov: 207
.pdf Celotno besedilo (3,62 MB)

3.
Pedagoška praksa kot motivacija za ustvarjalno likovnopedagoško delo bodočih likovnih pedagogov
Jerneja Herzog, Matjaž Duh, Janja Batič, 2009, pregledni znanstveni članek

Opis: Na Pedagoški fakulteti v Mariboru si pri predmetu Didaktika likovne vzgoje prizadevamo, da bi kar najbolj motivirali bodoče likovne pedagoge za likovnopedagoško delo. Učitelj, ki sam ni motiviran za likovnopedagoško delo, bo zelo težko motiviral učence ali dijake. Pri tem je ključnega pomena pedagoška praksa, ki jo študentje likovne pedagogike opravljajo v tretjem in četrtem letniku študija na osnovnih in srednjih šolah. Študentje v času pedagoške prakse spoznavajo utrip šole, preizkušajo teoretična znanja v praksi, so v neposrednem stiku z učenci in učitelji ter ob tem pridobivajo vedno več izkušenj. Prav slednje lahko študentom pedagoški del študija približa in jih motivira za nadaljnje razvijanje lastne likovnopedagoške prakse ali pa je učinek povsem nasproten. V študijskem letu 2008/09 smo po opravljeni praksi na osnovni in srednji šoli izvedli anketiranje med študenti tretjih in četrtih letnikov likovne pedagogike (n = 34). Zanimalo nas je, kakšna so stališča študentov do opravljene prakse, pridobljenih izkušenj ipd. Ugotovili smo, da študentje prakso večinoma ocenjujejo pozitivno, kljub temu pa obstajajo nekatera področja prakse, ki bi jih bilo potrebno izboljšati.
Ključne besede: pedagoška praksa, mentorstvo, reflektivno poučevanje, likovna pedagogika
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 469; Prenosov: 33
.pdf Celotno besedilo (900,09 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Poznavanje in uporaba reflektivnega poučevanja med učitelji
Tjaša Onišak, 2017, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu z naslovom Poznavanje in uporaba reflektivnega poučevanja med učitelji smo želeli preučiti, v kolikšni meri so učitelji seznanjeni s pojmom reflektivnega poučevanja in ali pri svojem poklicu uporabljajo pristope le-tega. Zanimale so nas tudi ovire, s katerimi se učitelji pri reflektivnem poučevanju srečujejo, ter ali pri poznavanju in uporabi reflektivnega poučevanja obstajajo razlike med učitelji, ki poučujejo na razredni in na predmetni stopnji osnovne šole, ter med učitelji, ki poučujejo v gimnazijah. Ugotavljali smo tudi, ali na poznavanje in uporabo reflektivnega poučevanja vpliva delovna doba učitelja in dejstvo, ali je bil učitelj v času študija s pojmom reflektivnega poučevanja seznanjen ali ne. Za raziskovanje smo uporabili deskriptivno in kavzalno neeksperimentalno metodo empiričnega pedagoškega raziskovanja. Raziskovalni vzorec je vzet iz konkretne populacije in je neslučajnostni priložnostni. Sodelovalo je 250 učiteljev iz različnih osnovnih šol in gimnazij po Sloveniji. Rezultati so pokazali, da je reflektivno poučevanje pri učiteljih v splošnem zelo dobro sprejeto, prav tako imajo učitelji o njem pozitivno mišljenje, vendar pa je zaskrbljujoče dejstvo, da je bilo zelo malo učiteljev med študijem seznanjenih s samim pojmom reflektivnega poučevanja. Izkazalo se je, da veliko učiteljev verjame v pozitivne učinke reflektivnega poučevanja na osebnostno in profesionalno rast, vendar pa niso dovolj usposobljeni za nemoteno ter učinkovito uporabo pristopov le-tega.
Ključne besede: reflektivno poučevanje, učitelj, profesionalni razvoj, osebnostni razvoj
Objavljeno: 19.10.2017; Ogledov: 338; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (1,34 MB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici