Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Javni zavod Mladinski kulturni center Maribor, znan tudi pod kratico MKC (em-ka-ce), predstavlja nepogrešljiv del zgodovine odraščanja več generacij mladih v Mariboru. Njegove korenine segajo v šestdeseta prejšnjega stoletja, ko je začel delovati Klub mladih na Orožnovi 2, v naslednjih dveh desetletjih so se v njem odvijale številne dejavnosti za mladino. Leta 1988 se je Klub mladih preimenoval v Klub MKC, leta 1993 pa je bil uradno ustanovljen javni zavod MKC Maribor. Pričujoča publikacija na kratek in pregleden način ob slikovnem materialu podaja bogato zgodovino tega javnega zavoda na področju mladinske kulture in politike. Ob predstavitvi raznolikih programov in projektov, ki obsegajo glasbeno, literarno ter multidisciplinarno umetniško ustvarjanje, galerijske in festivalske dejavnosti, podporo marginalnim družbenim skupinam in mladinski turizem, v njej najdemo še zgodovinske dokumente in medijske odmeve, vezane na delovanje zavoda, ter predstavitev založniške produkcije zavoda. Vse to priča o izjemno pomembni vlogi te institucije pri aktivnemu vključevanju mladih v mestno kulturno in druž­beno življenje.
Ključne besede: Mladinski kulturni center Maribor, zgodovinski pregled, kulturna zgodovina, mladinska kultura, mladinska politika, javni zavodi, Maribor, jubilej, razstavni katalog
Objavljeno v DKUM: 21.12.2023; Ogledov: 492; Prenosov: 47
Celotno besedilo (50,50 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Predmet raziskovanja v pričujočem interdisciplinarnem magistrskem delu je likovna kritika s primerom slikarja Ludvika Pandurja, katerega slikarski opus delimo na tri obdobja: prvo, poakademsko smer imenujemo Adakta. Za obdobje je značilno lirično doživljanje prizorov samote. Drugo obdobje njegovega opusa lahko imenujemo ekspresivna figuralika. V njem se je vsebinsko in formalno spremenil način slikanja figure – v ospredju so predvsem risarski elementi. Tretje obdobje Pandurjevega opusa lahko označimo z besedno zvezo abstraktna stilizacija, kjer je figura skoraj popolnoma razkrojena. Likovna kritika se je na Slovenskem začela razvijati v začetku 20. stoletja in je bila sprva zelo polemična in pisana s strani strokovnjakov in strokovnjakinj. Pred drugo svetovno vojno, ko je bilo poseganje onkraj likovnih meja vsakdanje, je bila likovna kritika bolj razširjena in tipološko bolj diferencirana. Po drugi svetovni vojni je postajala manj polemična in predvsem opisna. V kontekstu zgodovinskega obdobja po drugi svetovni vojni se je likovna kritika omejila na predvsem akademski in kataložni tip likovne kritike. V osemdesetih letih 20. stoletja se je pričela nagla rast števila likovnih kritik, ki je danes že dosegla točko, ko vsem kritikam sploh ni več mogoče slediti; likovna kritika je trg tako preplavila, da nad njo nimamo več nadzora. Likovne kritike nam danes ne dajejo več pozitivne ali negativne ocene likovnih del, ampak nam nudijo le vrednostno oceno, ki utemelji umetniško vrednost likovnih del. Komodificirana logika kapitalizma, ki je po formalni osamosvojitvi zajela tudi slovenski prostor, namreč usmerja tudi likovno kritiko. Danes so likovne kritike reducirane zgolj na hvalo umetnikov in opisov njihovih del. Analiza stanja likovne kritike na Slovenskem in ocena stanja globalne likovne kritike, povzeta po umetnostnem zgodovinarju in kritiku Jamesu Elkinsu, pokažeta, da je likovna kritika v krizi, saj je po drugi svetovni vojni postajala vedno bolj nepolemična in predvsem opisna. Žanrska analiza likovnih kritik je potrdila obstoj podžanrov likovne kritike, ki izkazujejo ujemalnost s tipi likovne kritike po Elkinsovi klasifikaciji in pokazala, da v Sloveniji prevladujejo kataložni tip likovnih kritik, opisne likovne kritike in poetične likovne kritike dela Ludvika Pandurja. Likovno kritiko umeščamo v odzivne žanre, ki so po Martinovem modelu del širše žanrske družine zgodb. Ugotavljamo, da se kataložna in poetična tipa likovne kritike umeščata med interpretativne žanre, znotraj katerih ju lahko žanrsko dodatno klasificiramo kot strokovno in poetično interpretacijo. Analiza je pokazala, da se zgolj opisna likovna kritika umešča v žanr kritike. Kataložno (po žanrski terminologiji strokovno) in poetično (po žanrski terminologiji poetično) likovno kritiko povezuje namen, vendar pa prva to dosega s terminološkim aparatom likovnokritiške stroke, medtem ko poetična kritika uporablja poetične izraze, metafore, primere ipd. Namen opisne likovne kritike je podati vrednostno sodbo umetniškega dela in je edini tip kritike, ki vključuje to obvezno strukturno enoto. Z analizo smo dokazali, da se način izražanja estetske vrednostne sodbe spreminja glede na register in tip kritike, saj v kataložnem eseju in poetični likovni kritiki prevladujejo čustveno obarvani izrazi, v opisni likovni kritiki pa je razmerje med strokovnim izrazjem in čustvenim izrazjem poenoteno. Likovna kritika Pandurjeva dela pozitivno vrednoti. Spričo razstav smo ugotovili, da kritika Pandurjevih del ni regionalno zamejena, kritike Pandurjevih del spreljamo po celotni Sloveniji in tudi v mednarodnem prostoru.
Ključne besede: likovna kritika, slovensko slikarstvo, Ludvik Pandur, ekspresivna figuralika, abstrakcija, kataložni esej, žanrska analiza, register, razstavni katalog, avtoportreti.
Objavljeno v DKUM: 20.09.2017; Ogledov: 1929; Prenosov: 290
Celotno besedilo (11,49 MB)