| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Arbitražno reševanje sporov v mednarodnem pravu s poudarkom na arbitražnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško
Klara Hozjan, 2018, diplomsko delo

Opis: V svetu se je v mednarodnem pravu s civilizacijo postopoma uveljavila težnja po mirnem reševanju mednarodnih sporov. Načelo je hitro preraslo v dolžnost, ki jo morajo upoštevati tako države kot vsi drugi subjekti mednarodnega prava, uzakonjeno pa je v Ustanovni listini Organizacije združenih narodov. Mirno reševanje sporov v praksi poteka z uporabo diplomatskih in pravnih sredstev mirnega reševanja. Med zadnja uvrščamo sodni in arbitražni postopek, ravno slednji pa je tudi predmet obravnave tega diplomskega dela. Arbitraža je izvensodni način reševanja sporov, v katerem države prepustijo odločanje o sporu določenim osebam, ki jih imenujejo same. Za arbitražno posredovanje se morajo odločiti sporazumno, pri čemer lahko izbirajo med ustanovitvijo ad hoc arbitraže ali pa spor predložijo stalnemu razsodišču. Arbitražna razsodba je zavezujoča in dokončna, države stranke jo morajo upoštevati, priznati in izvršiti. V kolikor tega ne storijo, mednarodno pravo ne določa nobene sankcije, bi pa to bilo v nasprotju z načelom pacta sunt servanda. Za arbitražno reševanje medsebojne mejne problematike sta se leta 2009 odločili tudi Republika Slovenija in Republika Hrvaška. V ta namen sta ustanovili ad hoc arbitražno sodišče, ki je svoje delo opravljalo v Haagu. Postopek je bil prekinjen 22. julija 2015, ko so srbski in hrvaški mediji objavili sumljive zvočne posnetke med slovensko agentko pri razsodišču in slovenskih arbitrom, kar je povzročilo odstop Hrvaške od sporazuma in vseh nadaljnjih dejanj. Sodišče je po temeljitem preudarku odločilo postopek nadaljevati in leta 2017 izdalo arbitražno razsodbo, ki pa jo Hrvaška, vse od objave spornih prisluhov vztrajno zavrača in ne priznava.
Ključne besede: mednarodno pravo, arbitraža, Stalno arbitražno sodišče, arbitražni sporazum, arbitražna razsodba, ad hoc sodišče, uti possidetis, Pacta sunt servanda, prikrivanje informacij
Objavljeno: 21.11.2018; Ogledov: 631; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (744,71 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

2.
ARBITRAŽA PRED STALNIM ARBITRAŽNIM SODIŠČEM V HAAGU
Tanja Lončar, 2014, diplomsko delo

Opis: S Haaško konvencijo o mirnem reševanju mednarodnih sporov, je bilo leta 1899 ustanovljeno Stalno arbitražno sodišče v Haagu, kot prvi globalni mehanizem za reševanje sporov med državami. Sestavlja ga panel arbitrov, ki jih imenujejo pogodbene stranke Haaške konvencije. Vsaka lahko imenuje do štiri arbitre, nato pa stranke v sporu izberejo člane razsodišča s tega spiska arbitrov, ali pa za arbitre imenujejo tudi druge posameznike. Stalna organa razsodišča sta še Mednarodni urad in Administrativni svet. Pravila postopka, ki se bodo uporabila za arbitražo v konkretnem sporu, lahko določita stranki sami. Poleg različnih opcijskih pravil pa imata na voljo tudi Arbitražna pravila, na katerih temelji to diplomsko delo. Da se lahko spor rešuje pred Stalnim arbitražnim sodiščem, je potreben sporazum strank, ki se lahko pojavi v več oblikah. Postopek se začne z obvestilom o arbitraži in nadaljuje z odgovorom na obvestilo. Stranki lahko imata v postopku zastopnike in svetovalce. Arbitražna pravila uredijo tudi vprašanje sestave arbitražnega tribunala, v kolikor tega nista storili stranki. Vsebujejo tudi institut izločitve razsodnika, ki pride v poštev, če arbiter ni neodvisen ali nepristranski. Nato je v diplomskem delu opisan arbitražni postopek od svojega začetka in do izdaje razsodbe. Med drugim je predstavljen tudi problem učinka in izvršitve razsodbe, ter morebitna pravna sredstva zoper njo, ki pa pridejo v poštev le pod določenimi pogoji. Zadnje poglavje pa je namenjeno stroškom postopka in razsodnikov, na višino katerih pa lahko med postopkom z medsebojnimi dogovori vplivata tudi stranki.
Ključne besede: Stalno arbitražno sodišče, arbitražni postopek, arbiter, Arbitražna pravila, arbitražni sporazum, Mednarodni urad, razsodba, stroški.
Objavljeno: 22.12.2014; Ogledov: 2732; Prenosov: 430
.pdf Celotno besedilo (212,04 KB)

3.
REŠEVANJE SPORNIH KOPENSKIH IN MORSKIH MEJNIH VPRAŠANJ MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN REPUBLIKO HRVAŠKO NA PODLAGI ARBITRAŽNEGA SPORAZUMA MED DRŽAVAMA
Jana Čavničar, 2012, diplomsko delo

Opis: Več kot dve desetletji sporov in nestrinjanj glede poteka slovensko – hrvaške državne meje, bo razrešenih na podlagi ad hoc arbitraže, vzpostavljene skladno z Arbitražnim sporazum med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške, ki je bil podpisan, ratificiran v obeh parlamentih ter registriran pri Generalnem sekretarju OZN. Arbitražni sporazum je mednarodna pogodba, na podlagi katere je bilo ustanovljeno petčlansko arbitražno sodišče, ki ima mandat, da dokončno in zavezujoče določi potek meje med RS in RH na kopnem in morju, stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Arbitražno sodišče je glede na svoja pooblastila naddržavne narave, saj lahko izid arbitraže poseže v teritorialno suverenost države. Časovnica arbitražnega postopka je bila glede na besedilo arbitražnega sporazuma vezana na dan podpisa hrvaške pristopne pogodbe z Evropsko unijo, čeprav so se kasneje določeni roki dogovorno podaljšali. Kot odločilni datum je v arbitražnem sporazumu določen 25. junij 1991, vsa dejanja obeh strank po tem datumu pa so za namene arbitražnega sodišča pravno irelevantna. Državne meje med RS in RH so sicer v obeh državah na ustavnopravni ravni določene, vendar pa niso konkretizirane in označene v naravi. Problematika mejnega spora med RS in RH se deli na dva sklopa: potek kopenske meje ter določitev meje na morju. Večina kopenske meje med državama je jasna. Razhajanja se pojavljajo predvsem na štirih kopenskih odsekih, na katerih si je ponekod načelo uti possidetis iuris v kontradikciji z načelom uti possidetis de facto. Pri meji na morju, ki vključuje vprašanje Piranskega zaliva in teritorialnega dostopa RS do odprtega morja, pa načelo uti possidetis iuris ni uporabno, zato je za RS relevantno le načelo uti possidetis de facto. Večina spornih mejnih vprašanj med RS in RH izhaja iz časa nekdanje federativne Jugoslavije, kjer vprašanje medrepubliških mej ni bilo nikoli celovito rešeno z zveznimi predpisi. Do sprememb notranjih meja je prihajalo zlasti na podlagi ustnih dogovorov najvišjih predstavnikov jugoslovanskega komunističnega režima, predvsem v prvih povojnih letih po zmagi nad nacifašizmom. Glavna očitka glede arbitražnega sporazuma izvirata iz njegovega 3. in 4. člena, ki sta med seboj neločljivo povezana. V 3. členu se nahaja neposrečena sintagma »stik Slovenije z odprtim morjem«, ki ne zadošča slovenskim zahtevam, prav tako pa si jo tudi državi razlagata diametralno nasprotno. V 4. členu, ki določa pravno podlago za odločanje, pa ni vključene abstraktne pravičnosti - načela ex aequo et bono, ki bi lahko v večji meri upoštevalo za Slovenijo pomembne zgodovinske argumente (npr. neupravičena odcepitev k.o. Kaštel in Savudrije od občine Piran, kršitev določb Londonskega memoranduma iz 1954 ipd.). Glede na besedilo arbitražnega sporazuma lahko sklepamo, da se bosta kopenska in morska meja najprej razrešili po mednarodnem pravu, nato pa se bo poiskala neka povezava Slovenije z odprtim morjem in režim, kako bo do njega prihajala. Po mednarodnem pravu je namreč težko pričakovati rešitev, po kateri bi RS pripadel celotni Piranski zaliv, glede na to, da del njegove obale pripada RH, ki ima na podlagi tega pravico do teritorialnega morja. Za razmejitev na morju se bo glede na dosedanjo prakso mednarodnih sodišč najverjetneje uporabila metoda modificirane sredinske črte, ne glede na sklicevanje Slovenije na zgodovinske in posebne okoliščine. Razsodbo arbitražnega sodišča je težko vnaprej predvideti, vendar pa bo eno od odločilnih načel za odločanje nedvomno načelo uti possidetis, ki spoštuje varovanje ozemeljskih meja v trenutku pridobitve neodvisnosti. Arbitražno sodišče bo potek meje določilo originarno, pri čemer bo razsodba za kopensko mejo pomenila mednarodnopravno konkretizacijo meje, kot je bila določena v nekdanji SFRJ, na morju pa mednarodnopravno razdelitev nekdaj pravno enotnega jugoslovanskega morja v severnem delu Jadrana.
Ključne besede: arbitraža, arbitražni sporazum, arbitražna razsodba, mednarodno pravo, kopenska meja, morska meja, stik z odprtim morjem, načelo uti possidetis, pravičnost, ex aequo et bono, sredinska črta, posebne okoliščine
Objavljeno: 14.12.2012; Ogledov: 3564; Prenosov: 587
.pdf Celotno besedilo (3,97 MB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici