| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VREDNOTENJE ČUSTEV V PRAVU
Alekseja Senekovič, 2010, diplomsko delo

Opis: Človek in pravo sta dandanes neločljivo povezana, kar potrjuje potreba človeka po pravnem urejanju družbenih odnosov, kakor tudi odvisnost prava od človeka kot ustvarjalca in uporabnika prava. Prav tako je med pravom in psihologijo mogoče opaziti mnogo vzporednic in povezav. Psihološka dognanja večkrat pomagajo najti odgovore pri razreševanju različnih konkretnih pravnih primerov. Za pravo samo je pomembnejši pravni človek, naravni človek je s svojimi številnimi, za pravo nezanimivimi, lastnostmi preobsežen. Globlje kot pogledamo v človeka, več plasti, ki ga sestavljajo, vidimo. Naše čustveno telo vsakodnevno vpliva na nas in na okolico, pa če se tega zavedamo ali ne. Bolj kot se zavedamo čustvenih odzivov in obrambnih mehanizmov, bolj razumemo njihov pomen in sami sebe. Koliko je naš notranji svet misli, želja, namenov in stališč sploh pomemben za pravo? Za čustva se pravo ne zanima vse do takrat, ko se začnejo izražati, pozunanjati na način, ki je za pravo sporen. V čem se storilci kaznivih dejanj razlikujejo od nas, tičijo vzroki za njihovo prestopniško vedenje v njih samih, ali izvirajo iz okolja, v katerega so bili postavljeni? Kriminološke teorije dajejo različne odgovore, zdi pa se, da vsaka osvetljuje samo del resnice. Pri razžalitvi kot obliki čustvenega nasilja se pojavi vprašanje, ali se mora oseba, kateri je bila žalitev namenja, čutiti razžaljeno ali ne. Razžalitev časti in dobrega imena je kot kaznivo dejanje in civilni delikt zanimiva s stališča upoštevanja oziroma neupoštevanja subjektivnih in objektivnih kriterijev razžalitve, zaradi katerih sploh lahko govorimo o kaznivem dejanju razžalitve in o odškodninski odgovornosti za nastalo premoženjsko oziroma nepremoženjsko škodo. S tem, ko kdo prestopi naše meje, ki so pogosto hkrati tudi pravno varovane meje, se v nas ponavadi porodijo čustva, s katerimi želimo prestopniku pokazati, da nas je njegovo ravnanje ali vedenje prizadelo in si želimo, da bi bil kaznovan. Z izraženo jezo želimo doseči spremembo njegovega vedenja. Bolj kot je dejanje nesprejemljivo za družbo, večja verjetnost je, da bomo do storilca čutili prezir oziroma sovraštvo. Dosmrtni zapor in smrtna kazen sta projekciji prezira in sovraštva. V obeh primerih je predstava o prestopniku dehumanizirana, saj ga dojemamo kot ne dovolj vrednega. Pri kazenskih sankcijah se vedno pojavlja vprašanje, ali naj poskušajo prestopnika tudi prevzgojiti ali ga naj samo kaznujejo.
Ključne besede: naravni človek, pravni človek, kaznivo dejanje, razžalitev, čustva, škoda, kazenska sankcija
Objavljeno: 25.03.2010; Ogledov: 2650; Prenosov: 314
.pdf Celotno besedilo (574,24 KB)

2.
VIŠINA DENARNE ODŠKODNINE ZA RAZŽALITEV ČASTI IN DOBREGA IMENA
Karmen Lozinšek, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava problematiko določanja višine denarne odškodnine za razžalitev časti in dobrega imena v slovenskem pravu. Tako v teoriji kot sodni praksi je čast opredeljena kot osebni občutek vrednosti (notranja, subjektivna čast), dobro ime ali ugled pa kot vrednost, ki jo ima prizadeti v družbi (zunanja, objektivna čast). Vendar sta pojma čast in ugled dva pola ene celostne vrednote, ki se med seboj prepletata in dopolnjujeta, zaradi česar ju ni mogoče povsem razmejiti. Za lažje razumevanje pojma razžalitev je v civilnem pravu v pomoč sodna praksa. Pravno priznane oblike nepremoženjske škode, na podlagi katerih upravičenec lahko uveljavlja pravično denarno odškodnino, so določene v 179. členu Obligacijskega zakonika. Obligacijski zakonik uzakonja subjektivno-objektivno koncepcijo nepremoženjske škode. Bistvo subjektivno-objektivne koncepcije je, da se za prisojo odškodnine zahtevata primarna in sekundarna škoda, ki morata biti podani kumulativno. Zgolj kršitev osebnostne pravice oziroma poseg v osebno sfero fizične osebe (primarna škoda), ne zadošča za prisojo pravične denarne odškodnine. Kršitev je morala povzročiti kakšno izmed nadaljnjih naštetih škodnih posledic (sekundarna škoda). Kot vrednostno usmeritev pri odmeri denarne odškodnine je sodna praksa izoblikovala dve načeli: načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Predvsem v praksi se porajajo očitki, zakaj ne bi denarne odškodnine za okrnitev ugleda in dobrega imena priznali tudi fizičnim osebam, neodvisno od tega, ali so pri tem trpele duševne bolečine, saj se marsikateremu oškodovancu zdi nesmiselno prikazovati in dokazovati, kakšne duševne bolečine je trpel, in da mora »igro« sprejeti, ker se zaveda, da sicer ne bo dobil denarne odškodnine. Sodišče mora potem, ko ugotovi škodo in njen obseg, določiti še višino denarne odškodnine. Kolikšen naj bo ta znesek, tega Obligacijski zakonik ne predpisuje, določa le, da je treba prisoditi pravično denarno odškodnino, kar pomeni v vsakem konkretnem primeru ustrezni denarni znesek. Sodišča pri iskanju razponov zadoščenja za posamezno obliko nepremoženjske škode vselej naletijo na isto težavo, saj v slovenskem pravu ne obstajajo okvirna usmerjevalna merila v obliki razponov denarnih odškodnin oziroma tipske odškodninske tabele.
Ključne besede: razžalitev, čast in dobro ime, pravična denarna odškodnina, načelo individualizacije, nepremoženjska škoda
Objavljeno: 13.04.2016; Ogledov: 5355; Prenosov: 950
.pdf Celotno besedilo (1,07 MB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici