Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Uvod: Rak požiralnika je eden izmed malignih tumorjev z najslabšo prognozo. Ezofagealna resekcija je oblika zdravljenja, ki je najpogostejša in vpliva na kakovost življenja v vseh vidikih pacientove življenja. Namen zaključnega dela je raziskati kakovost življenja pacienta z rakom požiralnika po ezofagealni resekciji. Metode: Za zaključno delo smo izvedli sistematičen pregled literature in uporabili metodo kompilacije. Gradivo smo iskali v mednarodnih podatkovnih bazah (PubMed, Cinahl, Web of Science) in potek iskanja prikazali v prizemskem diagramu. Prav tako smo določili nivoje dokazov pridobljenim člankom. Izvedeni sta bili kritična in tematska analiza. Rezultati: V končni pregled smo vključili 9 študij. Ugotavljamo, da se kakovost življenja poslabša v vseh segmentih zdravja. Po ezofagealni resekciji se kažejo težave na pacientovem fizičnem, čustvenem in socialnem področju, temu pa se pridružujejo še simptomi, kot so: slabost in bruhanje, dispneja, izguba apetita, disfagija, prehranjevalne težave, refluks, dušenje ob požiranju in težava s kašljanjem, ki lahko trajajo dolgo časa;tudi do 1 leta ali dalj časa po ezofagealni resekciji. Najpogosteje izpostavljene so predvsem težave s prehranjevanjem. Razprava in sklep: Kakovost življenja pacienta z rakom požiralnika po ezofagealni resekciji je slaba zaradi pojava težav, ki onemogočajo normalno vsakodnevno življenje in zmožnost samostojnega prehranjevanja po operaciji. Tukaj ima pomembno vlogo medicinska sestra, ki z intervencijami, izobraževanjem ter podporo pomaga pacientu izboljšati težave tekom okrevanja po posegu in posledično izboljšati kakovost življenja.
Ključne besede: kakovost življenja, ezofagotomija, rak požiralnika
Objavljeno v DKUM: 13.04.2022; Ogledov: 1282; Prenosov: 116
Celotno besedilo (866,26 KB)

Opis: Izhodišča: Krvavitev iz raztrganih varic požiralnika in želodca je najpogostejši zaplet portalne hipertenzije. Združena je z visoko umrljivostjo ob prvi krvavitvi in pogostih ponovnih krvavitvah pri bolnikih, ki jo preživijo. Z rezultati raziskav, ki so bile narejene pri bolnikih z akutno krvavitvijo iz raztrganih varic požiralnika in želodca, so bila sprejeta priporočila, da se programski transjugularni intrahepatični portosistemski odvod (TIPS) uporablja pri preprečevanju ponovnih krvavitev iz raztrganih varic požiralnika in želodca le v primeru, ko je medikamentozno in endoskopsko zdravljenje (EZ) neuspešno. Namen: Namen raziskave je bil ugotoviti, ali je uporaba programskega TIPS v primerjavi z EZ v kombinaciji z neselektivnimi zaviralci adrenergičnih receptorjev (NSBB) smiselna pri vseh bolnikih s portalno hipertenzijo in ponovnimi krvavitvami iz raztrganih varic ali le pri posameznih bolnikih z visoko stopnjo ogroženosti. Bolniki in metode: V raziskavo smo vključili 126 bolnikov s portalno hipertenzijo in ponovnimi krvavitvami iz raztrganih varic požiralnika in želodca. 70 bolnikov smo zdravili s programskim TIPS, 56 bolnikov pa z endoskopskimi metodami v kombinaciji z NSBB. Bolnike, ki smo jih zdravili s programskim TIPS, smo vključili v raziskavo ob izvedbi posega, v povprečju 35 dni od zadnje varikozne krvavitve. Bolnike v skupini EZ smo vključili v raziskavo 30 dni po zadnji krvavitvi, po uspešnem medikamentoznem in endoskopskem zdravljenju. Rezultati: V skupini bolnikov, zdravljenih s TIPS, je 21,4 % bolnikov ponovno krvavelo iz raztrganih varic, v skupini bolnikov, zdravljenih z EZ, pa 66,1 % bolnikov. Razlika med skupinama je statistično značilno pomembna (p = 0,001; χ2 test). Na novo nastalo jetrno encefalopatijo ali poslabšanje že obstoječe je imelo 21,4 % bolnikov, zdravljenih s TIPS in 10,7 % bolnikov, zdravljenih z EZ. Razlika ni statistično značilno pomembna (p = 0,150; χ2 test). V skupini s TIPS je 10 % bolnikov umrlo zaradi ponovne krvavitve iz raztrganih varic, v skupini EZ pa 28,6 %. Razlika je statistično značilno pomembna (p = 0,086; χ2 test). Enoletno, dvoletno in petletno preživetje bolnikov, zdravljenih s TIPS in EZ, je 85 % proti 83 %; 73 % proti 67 % in 41 % proti 35 %. Razlika ni statistično značilna (p = 0,392; χ2 test). Preživetje bolnikov s stopnjo jetrne okvare Child A je enako v obeh skupinah, za stopnji Child B in Child C pa boljše v skupini TIPS. Dvoletno in petletno preživetje bolnikov s stopnjo jetrne okvare Child B v skupini TIPS je 80 % in 41 % ter 67 % in 24 % v skupini EZ. Neodvisna napovedna dejavnika preživetja ne glede na način zdravljenja sta stopnja jetrne okvare Child C in starost nad 60 let, v skupini TIPS pa še izhodiščni portalni tlak nad 40 mmHg. Povprečen čas sledenja bolnikov v skupini TIPS je bil 47 mesecev (razpon; 2–194 mesecev) in v skupini EZ 40 mesecev (razpon; 1–168 mesecev). Zaključek: Pri bolnikih, ki so bili zdravljeni s programskim TIPS, je tveganje za ponovno krvavitev iz raztrganih varic in za smrtnost zaradi ponovne krvavitve statistično pomembno manjše kot pri bolnikih, ki so bili zdravljeni z EZ. Bolniki s stopnjo jetrne okvare Child B, zlasti mlajši od 60 let in z izhodiščnim portalnim tlakom pod 40 mmHg, potrebujejo zgodnje zdravljenje s programskim TIPS.
Ključne besede: portalna hipertenzija, varice požiralnika in želodca, ponovne krvavitve iz varic, endoskopsko zdraljenje, programski transjugularni intrahepatični portosistemski odvod.
Objavljeno v DKUM: 06.03.2013; Ogledov: 3540; Prenosov: 252
Celotno besedilo (11,02 MB)