1. Beljakovinski označevalci vnetja v kliničnem točkovnem sistemu tveganja, ki napoveduje preživetje pri bolnikih po resekciji jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in dankeIrena Plahuta, 2024, doktorska disertacija Opis: Izhodišča: Jetrni zasevki raka debelega črevesa in danke so še vedno terapevtski izziv. Poleg zamejitve bolezni in njene resektabilnosti nam pri izboru bolnikov lahko pomagajo klinični točkovni sistemi tveganja. Manjkajoči dejavniki preprečijo uporabo teh sistemov ali onemogočajo njihovo presojo. Liverpoolski točkovnik vsebuje sistemski vnetni odziv, izražen kot razmerje med nevtrofilci in limfociti. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali lahko to razmerje nadomestimo z beljakovinskimi označevalci vnetja in dosežemo prognostično veljavnost prilagojenega modela.
Materiali in metode: Retrospektivna klinična raziskava je zajela 371 bolnikov, ki so imeli v letih 2000–2020 prvo resekcijo jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in danke. Šest dejavnikov preživetja iz Liverpoolskega točkovnika in tri kandidatne beljakovinske označevalce (C-reaktivni protein, albumin in fibrinogen) smo razvrstili z analizo preživetja po Kaplan-Meierju, integralom Is ter Coxovo uni- in multivariatno regresijsko analizo. Nato smo oblikovali končni Coxov multivariatni regresijski model in z metodo po Kaplan-Meierju izračunali preživetje.
Rezultati: C-reaktivni protein je po vseh štirih metodah razvrščanja na tretjem mestu med devetimi dejavniki preživetja, ima visoko napovedno vrednost in je stabilen v multivariatnih modelih. Povprečno celokupno preživetje bolnikov s povišano vrednostjo C-reaktivnega proteina je krajše za 21,6 meseca. V končnem modelu znaša mediano celokupno preživetje bolnikov 40 mesecev. Mediano celokupno preživetje bolnikov v skupini z nizkim tveganjem je 54 mesecev, v skupini z visokim tveganjem pa 31 mesecev.
Zaključek: C-reaktivni protein lahko nadomesti razmerje med nevtrofilci in limfociti v raziskavah potrjevanja kliničnega točkovnega sistema tveganja, ki napoveduje preživetje bolnikov po resekciji jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in danke.
Ključne besede: Rak debelega črevesa in danke, jetrni zasevki, vnetni odziv, preživetje, razvrščanje
Objavljeno v DKUM: 17.05.2024; Ogledov: 359; Prenosov: 42
 Celotno besedilo (2,14 MB) |
2. Paliativna oskrba pacienta z rakom debelega črevesa in dankeNika Repnik, 2023, diplomsko delo Opis: Uvod: Paliativna oskrba je celostna obravnava neozdravljivo bolnega pacienta in podpora njegovim najbližjim. Osnovni namen paliativne oskrbe je s primernimi postopki in ukrepi izboljšati kakovost življenja pacienta in njegovih najbližjih. Namen zaključnega dela je raziskati vpliv paliativne oskrbe na kakovost življenja pri pacientih z rakom debelega črevesa in danke.
Metode: Zaključno delo je pripravljeno na osnovi pregleda znanstvene literature, ki smo jo iskali po mednarodnih podatkovnih bazah CINAHL, Pubmed, West of Science in Sage. Uporabili smo deskriptivno metodo dela. Samo analizo in sintezo podatkov smo predstavili s tematsko analizo. Moč dokazov smo ocenili s pomočjo hierarhije dokazov.
Rezultati: V končni pregled smo vključili 7 člankov, ki so ustrezali izbranim kriterijem. Ugotovili smo, da je na to temo izvedenih premalo raziskav, ki bi ponudile konkretne odgovore.
Razprava in zaključek: Pomembno je, da se s paliativno oskrbo pri pacientih z rakom debelega črevesa in danke prične v samem procesu zdravljenja dovolj zgodaj, kar posledično omogoči izboljšano kakovost življenja pacienta.
Ključne besede: Paliativna oskrba, rak debelega črevesa in danke, kakovost življenja
Objavljeno v DKUM: 06.12.2023; Ogledov: 545; Prenosov: 108
Celotno besedilo (497,62 KB) |
3. |
4. Bioinformatski pristopi analize izražanja genov za iskanje možnih molekularnih označevalcev pri raku debelega črevesa in danke (rdčd)Rebeka Planinc, 2022, magistrsko delo Opis: Razvoj raka debelega črevesa in danke je večstopenjski proces, pri katerem se karcinom razvije skozi leta iz sprememb na steni črevesa – polipov. Nove raziskave se osredotočajo na posebne strategije za diagnozo in odkrivanje RDČD, kot je iskanje molekularnih označevalcev. Za opravljanje takšnih genetskih raziskav, med katere spada analiza diferenčnega izražanja genov, uporabljamo metode in algoritme bioinformatike. V okviru empiričnega dela smo opravili raziskavo, ki je temeljila tako na kvantitativni kot kvalitativni metodologiji raziskovanja. Iz podatkovne baze Omnibus smo s pomočjo programskega jezika Python in R identificirali diferenčno izražene gene pri RDČD. Izbira kandidatnih genov je bila izvedena s pomočjo bioinformatskih programov The human protein atlas, KEGG, DAVID in Enrichr. Kot možne molekularne označevalce smo izbrali gene REG4, AQP8, SLC4A4, TAOK1, IL1RN in INSL5, za raziskavo katerih je sledilo praktično laboratorijsko delo. V svoji študiji smo uporabili klinične vzorce 97 pacientov s spremenjeno patologijo in 25 pacientov z normalno sluznico, iz katerih se je izolirala RNK in izvedla RT-PCR z uporabo sond TaqMan. Rezultati analize ekspresije genov so odkrili gene AQP8, SLC4A4, TAOK1 in REG4 kot potencialne nove biološke označevalce pri RDČD. Zanje je bila odkrita statistično značilna razlika v izražanju pri patološkem tkivu polipov v primerjavi z normalno sluznico. Gena IL1RN in INSL5 se nista pokazala za primerna biološka označevalca. Bioinformatika raka in iskanje novih molekularnih označevalcev je eden najbolj kritičnih in uporabnih pristopov k medicini za klinične raziskave ter izboljšanje rezultatov bolnikov z RDČD.
Ključne besede: rak debelega črevesa in danke, presejanje, diferenčno izražanje genov, molekularni biološki označevalec, bioinformatika.
Objavljeno v DKUM: 19.12.2022; Ogledov: 661; Prenosov: 73
Celotno besedilo (1,66 MB) |
5. VLOGA MEDICINSKE SESTRE PRI ODZIVU PACIENTOV NA PROGRAM SVITMateja Topolič, 2016, magistrsko delo Opis: Bolezen kot je rak debelega črevesa in danke je ena izmed najpogostejših bolezni raka v Sloveniji kot tudi v Evropi. Z namenom, da bi zmanjšali porast te bolezni, so v letu 2008 uvedli preventivni državni Program SVIT. Program zajema žensko in moško populacijo ljudi, staro med 50 in 69 let. Z raziskavo želimo ugotoviti, kakšna je vloga medicinske sestre, da bi povečale odzivnost, zakaj ravnajo tako in kje one vidijo zapreke glede na odzivnost pacientov, ki jih zaznajo pri svojih intervencijah. Prav tako nas je zanimalo ali jih delodajalec podpira in kako poteka sodelovanje med sodelavci Programa SVIT in medicinskimi sestrami.
Ključne besede: Program SVIT, rak debelega črevesa in danke, zdravstvena vzgoja, medicinska sestra.
Objavljeno v DKUM: 16.02.2016; Ogledov: 2434; Prenosov: 395
Celotno besedilo (1,67 MB) |
6. GENETSKI DEJAVNIKI TVEGANJA ZA PONOVITEV PRIMARNEGA ČREVESNEGA RAKAAlja Gabor, 2014, diplomsko delo Opis: Rak debelega črevesa in danke (RDČD) je maligno tumorsko obolenje z visoko pojavnostjo in umrljivostjo. V Sloveniji ima ob postavitvi diagnoze kar 60 % bolnikov že napredovano bolezen, pri skoraj tretjini le-teh pa pride do ponovitve bolezni. K razvoju bolezni pomembno vplivajo dedni polimorfizmi posameznega nukleotida (SNP) v genih povezanih z nastankom RDČD, kot tudi SNP – ji v genih, ki prispevajo k nastanku oddaljenih zasevkov oz. metastaz.
V diplomskem delu smo ugotavljali vlogo izbranih SNP – jev v genih MMP7 (rs11568818) in MACC1 (rs1990172) pri razsoju v bezgavke ter ponovitvi RDČD.
DNA smo izolirali iz tkivnih vzorcev črevesne sluznice, vpetih v parafin in izvedli gensko tipizacijo za izbrane polimorfizme s pomočjo tehnik HRM (analiza talilne krivulje visoke ločljivosti) in PCR – RFLP. Primerjali smo frekvence genotipov in alelov za izbrane polimorfizme pri bolnikih in zdravih posameznikih. Nato smo primerjali še alelne in genotipske frekvence med bolniki z RDČD glede na stadij po TNM klasifikaciji, ponovitev RDČD in nekatere druge klinične podatke.
V primeru obeh polimorfizmov smo zaznali povečano frekvenco genotipa GG pri bolnikih v primerjavi z zdravimi kontrolami. Za SNP rs11568818 v genu MMP7 smo med bolniki z RDČD v primeru genotipa AA in alela A ugotovili signifikantno povezavo s povečanim tveganjem za širjenje in ponovitev bolezni (p = 0,03 in p = 0,009).
Naša raziskava lahko skupaj z mnogimi drugimi pomembno vpliva na opredelitev SNP – jev za povečano tveganje za ponovitev RDČD in omogoči ustreznejšo prilagoditev zdravljenja za vsakega posameznika.
Ključne besede: rak debelega črevesa in danke, jetrne metastaze, ponovitev RDČD, genetski dejavniki tveganja, genotipizacija, FFPE tkiva
Objavljeno v DKUM: 11.09.2014; Ogledov: 1902; Prenosov: 275
Celotno besedilo (2,39 MB) |
7. Biološki dejavniki tveganja po operaciji jeter zaradi zasevkov raka debelega črevesa in dankeArpad Ivanecz, 2014, doktorska disertacija Opis: Izhodišče/cilji: Prizadevanja za prenos temeljnega znanja o bioloških označevalcih (BO) v klinično uporabo se nadaljujejo. Namen raziskave je bilo ugotoviti, ali lahko BO dopolnijo napovedno vrednost kliničnega točkovnega sistema tveganja (CRS) po zdravljenju jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in danke (RDČD).
Metode: Opravili smo retrospektivni pregled prospektivno vodene, računalniško podprte jetrne datoteke. Bolniki, izbrani za analizo, so bili zdravljeni na Oddelku za abdominalno in splošno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra Maribor zaradi zasevkov RDČD s potencialno kurativno resekcijo jeter v obdobju od 1996 do 2011. Pri vseh bolnikih je bila s histopatološkim pregledom potrjena in postavljena dokončna diagnoza zasevkov adenokarcinoma RDČD v jetrih. Vključno s CRS smo skupaj analizirali 14 rutinsko razpoložljivih kliničnih dejavnikov tveganja. Izražanje p53, Ki-67 in timidilat-sintaze (TS) smo določali z imunohistokemijo na tkivnih mrežah. Izražanje p53 in Ki-67 smo ocenjevali s točkovanjem odstotka pozitivno obarvanih jeder malignih celic. Vzorec je bil ocenjen kot pozitiven na p53 in Ki-67, če je bilo obarvanih več kot 50 % tumorskih celic. Izražanje TS smo ocenjevali po intenziteti obarvanja citoplazme malignih celic. Intenzivnost obarvanja TS je bila določena z vizualno stopenjsko lestvico od 0 do 3. Stopnji 0 in 1 sta predstavljali nizko, stopnji 2 in 3 pa visoko intenzivnost obarvanja. Rezultate smo primerjali z aktualnim preživetjem, preživetjem brez bolezni ter preživetjem brez jetrne bolezni.
Rezultati: Izmed 406 bolnikov jih je 98 (24 %) izpolnjevalo kriterije vključitve. Mediani čas sledenja preživelih bolnikov je bil 103 mesece (razpon 61–195 mesecev). Vsi bolniki so imeli CRS v razponu od 0 do 4, nihče ni imel CRS 5. Skupaj se je obarvalo pozitivno 52 (53 %) zasevkov na protein p53 in 27 (28 %) zasevkov na protein Ki-67. Intenziteta imunohistokemijskega barvanja za TS je bila nizka pri 29 (30 %) in visoka pri 69 (70 %) vzorcev. Statistična analiza s testom hi-kvadrat je razkrila korelacijo med prekomerno izraženim p53 in visokim CRS (P = 0,058). Aktualno petletno in pričakovano desetletno preživetje bolnikov je bilo 34,5 % oziroma 24,3 %, z medianim preživetjem 36 mesecev. Čeprav so bili vsi bolniki zdravljeni s potencialno kurativno resekcijo R0, se je pri 72 (73 % ) bolezen ponovila. Pri 20 izmed 72 bolnikov (28 %) je bila ponovitev bolezni omejena samo na jetra, pri 20 bolnikih (28 %) je bila prisotna izključno zunaj jeter, pri 32 (44 %) pa so bili zasevki prisotni tako v jetrih kakor tudi zunaj njih. Po multivariatni analizi je ostal samo visok CRS negativni napovedni dejavnik preživetja (P = 0,018), kazalec zgodnje ponovitve bolezni (P = 0,010) in hkrati tudi kazalec zgodnje ponovitve jetrne bolezni (P = 0,003). Med BO je po multivariatni analizi ostal pozitivni napovedni dejavnik preživetja samo prekomerno izraženi Ki-67 (P = 0,038).
Zaključki: Razkrili smo korelacijo med prekomerno izraženim p53 in visokim CRS. Najpomembnejša ugotovitev dela je identifikacija prekomernega izražanja Ki-67 kot ugodnega napovednega dejavnika aktualnega preživetja po radikalni resekciji jetrnih zasevkov RDČD. TS ni dodala nobene klinične informacije. Samo CRS napoveduje neodvisno izid zdravljenja.
Ključne besede: rak debelega črevesa in danke, jetrni zasevki, kirurgija, napovedni dejavniki tveganja, biološki označevalci
Objavljeno v DKUM: 19.05.2014; Ogledov: 3263; Prenosov: 385
Celotno besedilo (13,94 MB) |
8. Osveščenost ljudi o Programu SvitMelisa Andrejek, 2013, diplomsko delo Opis: Rak debelega črevesa in danke spada med vodilne vzroke smrti v Evropi in v Sloveniji. Na podlagi strmega porasta te zahrbtne bolezni so leta 2008 uvedli državni Program Svit, ki zajema moško in žensko populacijo med 50. in 69. letom starosti. Namen raziskave je bil, ugotoviti osveščenost ljudi o Programu Svit in o raku debelega črevesa in danke, ter zavedanje ljudi o dejavnikih tveganj o raku debelega črevesa in danke.
Ključne besede: Rak debelega črevesa in danke, Program Svit, dejavniki tveganja, preventiva, medicinska sestra
Objavljeno v DKUM: 11.10.2013; Ogledov: 2070; Prenosov: 297
Celotno besedilo (2,15 MB) |
9. Obravnava pacienta z rakom debelega črevesa ali dankeMaja Pintar, 2013, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu smo predstavili rak debelega črevesa in danke, ki je drugi
najpogostejši rak v Sloveniji. Namen diplomskega dela je predstaviti rak debelega črevesa
ali danke, dejavnike tveganja, znake bolezni in zdravstveno vzgojo pacienta ter na osnovi
študije primera ugotoviti negovalne probleme pri pacientu z rakom debelega črevesa ali
danke. V raziskovalnem delu diplomskega dela smo na osnovi študije primera ugotovili
negovalne probleme pri pacientki z rakom danke. Podatke smo pridobili od pacientke – z
metodo opazovanja, merjenja in intervjuja oz. pogovora. Prav tako smo podatke pridobili
od članov negovalnega in zdravstvenega tima. Pacientko smo obravnavali po
konceptualnem modelu Virginije Henderson ter na osnovi zbranih podatkov izpostavili
negovalne diagnoze in izdelali načrt zdravstvene nege. Pacientka, ki jo bomo predstavili v
raziskovalnem delu diplomskega dela, je stara 86 let. Za rakom danke je zbolela leta 1984,
ko je bila stara 58 let. Torej od leta 1984 ima narejeno kirurško odprtino imenovano
sigmokolostoma. Bila je močna oseba in se je za svoje življenje borila. Nekaj časa po
operativnem posegu se je izogibala težjim fizičnim opravilom, telesni aktivnosti in
določeni prehrani, po obdobju okrevanja, pa je živela normalno kvalitetno življenje. Če
ima človek voljo, moč in pozitivno mišljenje na uspešno zdravljenje bo vsekakor premagal
še najtežjo oviro, ki mu je stkana v življenju.
Ključne besede: rak debelega črevesa in danke, dejavniki tveganja, črevesna stoma, zdravstvena nega.
Objavljeno v DKUM: 21.02.2013; Ogledov: 2718; Prenosov: 614
Celotno besedilo (1,39 MB) |
10. Preventiva pri raku debelega črevesa in dankeTimea Petkovič, 2012, diplomsko delo Opis: Izhodišča: Rak debelega črevesa in danke (v nadaljevanju RDČD) predstavlja v razvitih državah in tudi v Sloveniji eno od najpogostejših vrst raka. Z ukrepi na primarni ravni preventive (upoštevanje načel zdravega življenjskega sloga, spremljanje ogroženih skupin) in sekundarni ravni preventive (udeleževanje v programu Svit, takojšnji obisk zdravnika ob simptomih in znakih RDČD), bi lahko zmanjšali incidenco in umrljivost te bolezni.
Namen: Z diplomskim delom smo želeli predstaviti RDČD in preventivne ukrepe, s katerimi lahko zmanjšamo nastanek te bolezni ter ugotoviti osveščenost ljudi o RDČD in programu Svit.
Raziskovalna metodologija: V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo dela. Želene podatke smo zbirali s pomočjo anonimnega vprašalnika, ki je vseboval 20 vprašanj. Raziskava je potekala v splošnih ambulantah Zdravstvenega doma Lendava, junija 2012. Anketiranih je bilo 100 oseb, od tega 50 naključno izbranih oseb starih od 20 do 50 let in 50 naključno izbranih oseb starih nad 50 let. Zbrane podatke smo analizirali in rezultate grafično ponazorili s pomočjo programa Microsoft Excel.
Rezultati: Z raziskavo smo ugotovili, da je dobra polovica anketiranih poučena o RDČD in programu Svit, bolezenske simptome in znake pa poznajo v manjši meri. Največ anketirancev je pridobilo informacije o teh temah preko medijev, manj od zdravnikov ter od sorodnikov ali prijateljev, najmanj informacij o RDČD pa so pridobili od medicinskih sester. Odzivnost povabljenih anketirancev v program Svit je znašala 66 %.
Sklep: Informiranost ljudi o načinih preprečevanja RDČD in o sami bolezni je izrednega pomena, kajti le dobro seznanjen in poučen posameznik se lahko uspešno bori proti nastanku RDČD in pripomore k zgodnjemu odkrivanju raka in tako tudi k zmanjševanju incidence in umrljivosti omenjene bolezni. Zdravstveni delavci bi morali imeti pri osveščanju ljudi večjo vlogo.
Ključne besede: rak debelega črevesa in danke, dejavniki tveganja, preventiva, program Svit
Objavljeno v DKUM: 20.02.2013; Ogledov: 2442; Prenosov: 355
Celotno besedilo (1,48 MB) |
