1. Prenova in optimizacija spletnega mesta za psihoterapijo in svetovanje, Anja Kavčič s.p.Primož Jenčič, 2022, diplomsko delo Opis: V okviru diplomskega dela smo izvedli prenovo spletnega mesta za psihoterapijo in svetovanje, Anja Kavčič s. p., s poudarkom na optimizaciji in dostopnosti. Cilj prenove kot celote je bil povišati položaj spletnega mesta med rezultati v brskalniku, povečati pritok strank ter okrepiti zaupljivost storitve, ki je predstavljena na mestu.
S pomočjo raznih orodij smo identificirali napake na teh področjih in v sistemu za upravljanje spletnih strani WordPress in izvedli prototipno rešitev spletnega mesta s popravki.
Končna analiza prototipa je pokazala, da smo odpravili večino napak. Učinkovitost rešitve se bo pokazala po implementaciji na samem mestu.
Ključne besede: prenova, dostopnost, WordPress, SEO, psihoterapija
Objavljeno v DKUM: 22.09.2022; Ogledov: 698; Prenosov: 57
 Celotno besedilo (1,84 MB) |
2. Nefarmakološki ukrepi pri zdravljenju depresijeAdelina Bytyqi, 2022, diplomsko delo Opis: Povzetek
Uvod: Depresija je zelo pogosta duševna motnja, ki je lahko ponavljajoča se in kronična. Na tržišču obstaja veliko različnih antidepresivov. Ob nepopolni učinkovitosti antidepresivov pri pacientih s težjo obliko depresije se je začelo raziskovati alternativne načine zdravljenja. V zaključnem delu smo želeli raziskati učinkovitost alternativnih nefarmakoloških ukrepov za zdravljenje depresije.
Metode: Zaključno delo je izvedeno s pomočjo sistematičnega pregleda literature v podatkovnih bazah PubMed, MEDLINE, CINAHL, Web of Science, ScienceDirect in Cochrane Library. V raziskavo smo vključili članke glede na njihovo vsebino, vrsto raziskav in jezik. Potek pregleda literature je prikazan z diagramom PRISMA (Preferred Reporting Items for Systematic Reviews and Meta-Analyses). Kakovost člankov je bila ocenjena z orodjem Inštituta Joanne Briggs.
Rezultati: Najučinkovitejši nefarmakološki pristop za zdravljenje depresije so različne psihoterapije, med katerimi ni bistvene razlike v učinkovitosti glede na njihovo vrsto. Še vedno pa je pri zdravljenju depresije najučinkovitejši kombiniran pristop psiholoških terapij in antidepresivov. Obetavne so tudi aplikacije terapij prek računalnika ali spleta. Kot komplementarni dodatek k farmakološkemu pristopu zdravljenja depresije se prav tako priporoča telovadba.
Diskusija in zaključek: Pri raziskavi nismo našli dovolj močnih dokazov, ki bi nakazovali, da je zgolj nefarmakološki pristop k zdravljenju depresije učinkovit v tolikšni meri kot kombiniran pristop antidepresivov in psihoterapije. Pri raziskavi nismo odkrili škodljivih učinkov nefarmakoloških pristopov.
Ključne besede: psihologija, okrevanje, antidepresivi, psihoterapija
Objavljeno v DKUM: 13.04.2022; Ogledov: 1111; Prenosov: 326
Celotno besedilo (581,35 KB) |
3. Učinkovitost vedenjsko-kognitivne terapije pri obravnavi otrok in mladostnikov s hiperkinetično motnjoAdriana Kojić, 2020, diplomsko delo Opis: V zaključnem delu smo predstavili kako učinkovita je vedenjsko-kognitivna terapija pri otrocih in mladostnikih s hiperkinetično motnjo ter vlogo medicinske sestre. Uporabili smo sistematičen pregled literature. Izvedli smo pregled, analizo in sintezo strokovne domače in tuje literature ter interpretacijo znanstvenih virov s področja vedenjsko-kognitivne terapije ter hiperkinetične motnje pri otrocih/mladostnikih. Uporabili smo deskriptivno raziskovalno metodo dela. Podatke smo obdelali s kvalitativno vsebinsko analizo. Ugotovili smo, da je uporaba vedenjsko-kognitivne terapije učinkovita, saj pomaga otrokom in mladostnikom s hiperkinetično motnjo na način, da zmanjšuje njihove nezaželene simptome in znake ter izboljša njihovo celostno funkcioniranje. Pomembna je tudi vloga medicinskih sester ter znanje nekaterih tehnik vedenjsko-kognitivne terapije, ki se jih lahko vključi v zdravstveno obravnavo otrok/mladostnikov. Hiperkinetična motnja je postala vedno bolj razširjena med otroci in mladostniki, zato je pomembno vključevanje raznih terapij in tehnik zdravljenja. Vedenjsko-kognitivna terapija je ena izmed metod, ki bi se lahko še dodatno raziskala in pomagala pri obravnavi otrok/mladostnikov s hiperkinetično motnjo. V tujini, za razliko od Slovenije, medicinske sestre delujejo tudi na področju preventive z namenom zgodnjega odkrivanja preučevane motnje.
Ključne besede: motnja pozornosti, impulzivnost, adolescenca, psihoterapija, zdravstvena nega, vloga medicinske sestre
Objavljeno v DKUM: 24.07.2020; Ogledov: 1609; Prenosov: 187
Celotno besedilo (862,05 KB) |
4. Vključevanje pacienta z akutno psihozo v okoljeIris Horvat, 2019, diplomsko delo Opis: Izhodišča, namen: Akutna psihoza je duševna motnja, pri kateri pacienti doživljajo blodnje in halucinacije. Bolezen prizadene tako ženske kot moške, po navadi med dvajsetim in tridesetim letom. Simptomi bolezni vplivajo na vsa področja človekovega delovanja. Namen diplomskega dela je predstaviti akutno psihozo in ugotoviti kako pacient doživlja svojo bolezen. Prav tako nas zanima kako se pacient vključuje v socialno okolje in kakšna je pri tem vloga medicinske sestre.
Raziskovalne metode: Za teoretični del diplomskega dela smo uporabili deskriptivno oz. opisno metodo dela in kvalitativno raziskovanje. Podatke, ki smo jih potrebovali za izvedbo študije primera, smo pridobili s pomočjo delno strukturiranega intervjuja. Rezultate smo predstavili opisno po časovnih obdobjih.
Rezultati: Z analizo pridobljenih rezultatov in literature smo ugotovili, da ljudje ne prepoznajo bolezenskih znakov psihoze, saj doživljajo vse kot del realnosti. Osebe z akutno psihozo se soočajo s vsakdanjimi problemi, saj so stigmatizirani in odrinjeni na rob družbene lestvice. Socialna vključenost pacientov z akutno psihozo je pomembna za zdravljenje, zato je treba ljudi poučiti o bolezni.
Diskusija in zaključek: O duševnih motnjah, med katerimi je tudi akutna psihoza, je potrebno spregovoriti. Ljudje z akutno psihozo imajo številne težave z vključevanjem v okolico, počutijo se drugačne, svojo bolezen velikokrat tudi prikrivajo, zato se socialno izolirajo od okolice. Vloga medicinske sestre je, da pacienta pouči o njegovi bolezni, da se lažje vključi nazaj v socialno okolje. Pri tem mu mora biti v oporo, pomaga mu pri jemanju terapije in socialni rehabilitaciji.
Ključne besede: psihoza, stigma, diskriminacija, študija primera, duševno zdravje, psihoterapija
Objavljeno v DKUM: 16.09.2019; Ogledov: 1748; Prenosov: 188
Celotno besedilo (697,69 KB) |
5. DEJAVNIKI KARIERNEGA ODLOČANJA ŠTUDENTOV PSIHOTERAPIJETjaša Antolič, 2015, magistrsko delo Opis: Namen pričujoče raziskave je bil raziskati razlike med osebnostnimi lastnostmi študentov psihoterapije in osebnostnimi lastnostmi ostalih študentov. V študiji smo se osredotočili predvsem na tri vidike, in sicer na model velikih pet faktorjev osebnosti, na samospoštovanje in na vidik psihičnega zdravja (kamor uvrščamo tudi subjektivno blagostanje, depresivno razpoloženje in narcisizem). Preverili smo še, ali karierna odločitev študentov psihoterapije temelji na njihovi preferenci do dela z ljudmi ter ali se za poklic psihoterapevta odločajo socialni tipi ljudi, kar predpostavlja Hollandov model.
V študiji je sodelovalo 120 slovenskih študentov, med katerimi je bilo 60 študentov psihoterapije in 60 študentov ostalih smeri (družboslovnih, naravoslovnih, humanističnih in tehničnih ved), v starostnem razponu od 21 do 52 let. Udeleženci so izpolnili vprašalnik, sestavljen iz petih lestvic in vprašalnikov, ki merijo osebnostne lastnosti (Vprašalnika velikih pet BFI (John, Donahue in Kentle, 1991), Lestvice depresivnosti CES-D (Radloff, 1977), Lestvice samospoštovanja RSES (Rosenberg, 1965), Lestvice zadovoljstva z življenjem SWLS (Diener, Emmons, Larsen in Griffin, 1985) in Vprašalnika narcisizma NPI (Raskin in Hall, 1979)) ter instrumenta za poklicno odločanje PGI (Tracey, 2002) in Lestvice socialne zaželenosti SDS (Crowne in Marlowe, 1960).
Rezultati so pokazali, da študenti psihoterapije, v nasprotju s predpostavko, kažejo manj depresivnega razpoloženja v primerjavi z ostalimi študenti. Prav tako smo ugotovili, da imajo študenti psihoterapije manj izražene narcistične poteze. V nasprotju z našimi hipotezami se je pokazalo, da imajo študenti psihoterapije manj izraženo preferenco do dela z ljudmi ter da jim je v manjši meri blizu delo, ki je po Hollandu (1985) značilno za socialni tip.
Pri ostalih osebnostnih lastnostih se niso pokazale statistično pomembne razlike med skupinama. Pridobljeni rezultati imajo tako pomembno teoretično kot aplikativno vrednost. Večjih razlik v osebnostnih lastnostih med skupino ljudi, pri kateri bi pričakovali večjo mero samorefleksije (tj. študenti psihoterapije) in med skupino heterogenih poklicnih preferenc, torej ni bilo mogoče zaznati. S praktičnega vidika raziskava nudi pogled v razjasnitev enega pogostih stereotipov o specifičnih lastnostih psihoterapevtov in večji prevalentnosti duševnih težav pri tej skupini oseb. Očitno veliko podpore za omenjen stereotip ni, dodatno pa je mogoče zaključiti, da so razlike med skupinami očitno manjše kot razlike znotraj skupin.
Ključne besede: model velikih pet, psihično zdravje, samospoštovanje, psihoterapija, karierno odločanje
Objavljeno v DKUM: 04.01.2016; Ogledov: 2350; Prenosov: 384
Celotno besedilo (894,09 KB) |
6. Uporaba psihoanalitičnega kavča v psihoterapevtskem procesuPeter Praper, 1992, izvirni znanstveni članek Opis: Uporaba kavča v psihoanalizi je inovacija, ki jo je uvedel Freud, ko je ugotovil, da tako olajša proces svobodnih asociacij. Pacient se poleg tega v analizi bolj ukvarja s samim seboj, išče psihični determinizem lastnih asociacij. V psihoterapiji- kot jo definira ameriška ego psihologija- je uporaba kavča kontraindicirana. Zaradi slabe analizabilnosti pacientov z razvojnimi deficiti strukture ega uporaba svobodnih sociacij ni več mogoča. Kavč bi celo utegnil potencirati razvoj maligne regresije. V opisanem primeru pa terapevt in pacient odkrijeta, da je uporaba kavča edina možna pot. Ne zaradi vzpodbujanja asociacij ampak zaradi tega, ker je pacient bil ujet v tako hudo paranoidno pozicijo, da je prenesel govorice oči. Kavč mu je omogočil regresijo v predsimbiotično obdobje (v primarni narcizem). Od tam je pričel svoj razvoj. Po osmih letih terapije je "shodil", prešel v terapijo vis a vis ter pričel prakticirati.
Ključne besede: psihoanaliza, psihoterapija, študija primera
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1041; Prenosov: 95
 Povezava na celotno besedilo |
7. Dinamično interpretativna, ali tudi razvojna diagnoza v tretmanu nepsihotičnih pacientov?Peter Praper, 1992, pregledni znanstveni članek Opis: Človekova osebnost je kot objekt opazovanja ena najtežjih področij raziskovanja. Do danes tudi moderne znanosti niso razvozljale te enigme. Psihoanaliza, ta misteriozna psihologija v senci, se je v zadnjih tridesetih letih razvila do dokaj konstinentne in koherentne teorije. Skozi klinično prakso je ohranila svojo moč obnavljanja in tako nadaljevala pot iz klasične Freudove teorije preko ego psihologije do teorije objektnih odnosov. Tako je psihoanaliza postala obenem psihoanalitična razvojna teorija. Po Freudovi teoriji psihoseksualnega razvoja so teorijo objektnih odnosov kot drugo razvojno teorijo pogosto zoperstavljali Freudovi teoriji. Sprožili so prepir kaj je pomembnejše - zadovoljevanje potreb in doživljanje ugodja ali navezovanje kontakta. Danes smo presegli nivo tega prepira, podobnega vprašanju, kaj je pomembnejše - kokoš ali jajce. Vemo, da govorimo o dveh aspektih razvoja. Z vidika klinične prakse Freudova teorija psihoseksualnega razvoja predstavlja osnovo dinamično - interpretativne diagnoze, medtem ko teorija objektnih odnosov, povezana z ego psihologijo, predstavlja izhodišče razvojne diagnoze, ki osvetljuje strukturiranje ega in selfa. Prispevek vključuje diskusijo o najpomembnejših razvojnih linijah ter o možnosti integracije obeh - dinamične in razvojne diagnoze.
Ključne besede: psihoanaliza, psihoterapija, diagnostika
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1145; Prenosov: 86
Povezava na celotno besedilo |
8. |
9. Konceptualne dileme implementacije načel bolonjskega procesaRudi Kotnik, 2006, izvirni znanstveni članek Opis: Implementacija načel bolonjske reforme ima vsaj dva vidika. Eden je na ravni države, pri katerem gre za to, kako so ta načela formulirana v zakonih in predpisih. Drugi vidik je v načinu razumevanja zakonskih formulacij na ravni univerz. Država se z zavezanostjo uresničevanja bolonjskih načel postavlja v kontroverzno vlogo: je spodbujevalka zboljšanja kakovosti izobraževanja in hkrati zastopnica korporativnih interesov v razmerah globalizacije. To pomeni, da s tem spreminja temeljno vlogo izobraževanja v globalizirani družbi. Tudi avtonomija univerze ima kontroverzno vlogo: lahko pomeni varovanje akademskih standardov, da bi ne postala servis ekonomije in politike; hkrati pomeni ohranjanje rigidnosti za kvalitativne spremembe. Ta prispevek je zato poskus analize, ki bi hkrati pokazala na potencial, ki ga prinaša bolonjski proces, in na njegove pasti. Oboje ima podlago na eni strani v historičnem ozadju bolonjskega procesa in najnovejših analizah konceptualnih dilem bolonjskega procesa in njegovih dokumentov, kot je Tuning. Analiza vodi v sklep, da potrebuje visokošolsko izobraževanje v razmerah tranzicije namesto sprejemanja seznamov "kompetenc" izvirne rešitve, ki zahtevajo refiektiran pristop k predpostavkam in implikacijam bolonjskega procesa.
Ključne besede: vzgoja in izobraževanje, kurikulum, kompetentnost, izkustveno učenje, filozofija, psihoterapija
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1142; Prenosov: 72
Povezava na celotno besedilo |
10. MOČ TIŠINE V PSIHOANALIZINuša Tojnko, 2014, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga se dotika področja psihoterapije, natančneje psihoanalize. Terapevti pri svojem delu uporabljajo tudi tišino in nekateri ji pripisujejo velik pomen in zasluge pri uspešnem psihoterapevtskem procesu. Osredotočila sem se na njeno moč in pravilnost tega, o čemer terapevti poročajo. Je lahko tišina diagnostično sredstvo za oceno lastnega stanja? Lahko govorimo o tišini kot korektivni izkušnji za pacienta? In katere vrste tišin se v času psihoanalitskega procesa pojavljajo? Glavna raziskovalna metoda izhaja s področja deskriptivne empirične fenomenologije, ki se osredotoča na opis subjektivnih stanj. Ničesar namreč ne moremo odkriti brez subjektivnega (Giorgi, 2009, str. 205). S pomočjo enostavnega vzorca in idiografske analize sem prišla do teorije, ki sem jo poskusno utemeljila (ang. grounded theory). V preučevanih primerih se je izkazalo, da je tišina pomembno orodje za pacienta, saj lažje diagnosticira lastno notranje stanje, ter za terapevta, ki lahko uporabi material iz tišine za nadaljnjo analizo. Tišina je prav tako pomembna za zagotavljanje sprejemajočega odnosa, kar pripelje do uspešnejšega psihoanalitičnega procesa (morda tudi korektivne izkušnje). Pojavijo se tudi različne vrste tišine, ki jih je mogoče umestiti v dimenzijo odnosa med terapevtom in pacientom.
Ključne besede: tišina, fenomenologija, psihoanaliza, moč tišine, psihoterapija
Objavljeno v DKUM: 26.05.2014; Ogledov: 3146; Prenosov: 614
Celotno besedilo (983,73 KB) |
