| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Vidiki nezavednega v nadrealizmu in moji lastni ustvarjalni praksi
Tina Gregorec, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo z naslovom Vidiki nezavednega v nadrealizmu in moji lastni ustvarjalni praksi sestavljata teoretični in praktični del. V teoretičnem delu sem raziskala prepletanje idej nadrealističnega gibanja z dognanji psihoanalize, ki se je z novimi spoznanji Sigmunda Freuda pojavila ravno v tistem času in pri članih gibanja vzbudila veliko zanimanja. Freudova teorija nezavednega ni vplivala le na drugačno vizijo umetnikov, temveč je ključno vplivala tudi na njihov ustvarjalni proces ter samo vsebino del. Z uporabo različnih metod in tehnik so se nadrealisti skušali približati lastnemu nezavednemu svetu, spoznanja pa so izrazili v svoji umetniški produkciji. Psihoanalitik Jacques Lacan je Freudovo teorijo nezavednega natančno preučil in nadgradil: med drugim je prišel do pomembnega spoznanja, da je nezavedno strukturirano kot govorica. V praktičnem delu magistrskega dela sem se osredotočila na raziskovanje vidikov nezavednega v lastnem ustvarjalnem delu. Poslužila sem se abstraktne tehnike, ki sem ji dodajala elemente s pomočjo kolaža, saj mi je ta omogočil izdelavo likovnega dela, pri katerem je razum v najmanjši meri narekoval snovanje končne podobe.
Ključne besede: Nadrealizem, psihoanaliza, sanje, nezavedno, interpretacija, likovna umetnost
Objavljeno: 12.02.2021; Ogledov: 222; Prenosov: 59
.pdf Celotno besedilo (2,02 MB)

2.
Miselna proza Vladimirja Bartola
Miran Štuhec, 2006, izvirni znanstveni članek

Opis: Miselna proza Vladimirja Bartola je presečišče treh avtorjevih interesov: psihologije, lastne osebnosti in književnosti. Razprava analizira dialektiko tega korpusa tako, da sledi problemskim poudarkom, jezikovni in slogovni podobi ter literarnoyvrstnemu vidiku.
Ključne besede: slovenska književnost, književnost, esej, književna esejistika, miselna proza, kritičnost, psihoanaliza, Freudova psihoanaliza, zavest
Objavljeno: 08.06.2017; Ogledov: 567; Prenosov: 53
.pdf Celotno besedilo (129,66 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Psihologija proti antropologiji
Matjaž Kovačič, 2004, pregledni znanstveni članek

Ključne besede: psihologija, psihoanaliza, antropologija, znanost, epistemologija
Objavljeno: 21.12.2015; Ogledov: 578; Prenosov: 33
URL Povezava na celotno besedilo

4.
Uporaba psihoanalitičnega kavča v psihoterapevtskem procesu
Peter Praper, 1992, izvirni znanstveni članek

Opis: Uporaba kavča v psihoanalizi je inovacija, ki jo je uvedel Freud, ko je ugotovil, da tako olajša proces svobodnih asociacij. Pacient se poleg tega v analizi bolj ukvarja s samim seboj, išče psihični determinizem lastnih asociacij. V psihoterapiji- kot jo definira ameriška ego psihologija- je uporaba kavča kontraindicirana. Zaradi slabe analizabilnosti pacientov z razvojnimi deficiti strukture ega uporaba svobodnih sociacij ni več mogoča. Kavč bi celo utegnil potencirati razvoj maligne regresije. V opisanem primeru pa terapevt in pacient odkrijeta, da je uporaba kavča edina možna pot. Ne zaradi vzpodbujanja asociacij ampak zaradi tega, ker je pacient bil ujet v tako hudo paranoidno pozicijo, da prenesel govorice oči. Kavč mu je omogočil regresijo v predsimbiotično obdobje (v primarni narcizem). Od tam je pričel svoj razvoj. Po osmih letih terapije je "shodil", prešel v terapijo vis a vis ter pričel prakticirati.
Ključne besede: psihoanaliza, psihoterapija, študija primera
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 526; Prenosov: 55
URL Povezava na celotno besedilo

5.
Dinamično interpretativna, ali tudi razvojna diagnoza v tretmanu nepsihotičnih pacientov?
Peter Praper, 1992, pregledni znanstveni članek

Opis: Človekova osebnost je kot objekt opazovanja ena najtežjih področij raziskovanja. Do danes tudi moderne znanosti niso razvozljale te enigme. Psihoanaliza, ta misteriozna psihologija v senci, se je v zadnjih tridesetih letih razvila do dokaj konstinentne in koherentne teorije. Skozi klinično prakso je ohranila svojo moč obnavljanja in tako nadaljevala pot iz klasične Freudove teorije preko ego psihologije do teorije objektnih odnosov. Tako je psihoanaliza postala obenem psihoanalitična razvojna teorija. Po Freudovi teoriji psihoseksualnega razvoja so teorijo objektnih odnosov kot drugo razvojno teorijo pogosto zoperstavljali Freudovi teoriji. Sprožili so prepir kaj je pomembnejše - zadovoljevanje potreb in doživljanje ugodja ali navezovanje kontakta. Danes smo presegli nivo tega prepira, podobnega vprašanju, kaj je pomembnejše - kokoš ali jajce. Vemo, da govorimo o dveh aspektih razvoja. Z vidika klinične prakse Freudova teorija psihoseksualnega razvoja predstavlja osnovo dinamično - interpretativne diagnoze, medtem ko teorija objektnih odnosov, povezana z ego psihologijo, predstavlja izhodišče razvojne diagnoze, ki osvetljuje strukturiranje ega in selfa. Prispevek vključuje diskusijo o najpomembnejših razvojnih linijah ter o možnosti integracije obeh - dinamične in razvojne diagnoze.
Ključne besede: psihoanaliza, psihoterapija, diagnostika
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 667; Prenosov: 61
URL Povezava na celotno besedilo

6.
Za razvojno fazo specifične igre
Peter Praper, 1993, pregledni znanstveni članek

Opis: Psihoanalitična razvojna psihologija, ki temelji na teoriji objektnih odnosov ter preučuje strukturiranje ega, je najsodobnejši trend v razvoju psihoanalize. Novosti ne uvaja le v teorijo, ampak se dotika tudi klinične prakse. Prične že s tem, da redefinira psihoterapijo tako, da se jedro prizadevanja preusmeri iz predelav temeljnih konfliktov (ida) na podporo razvoja po ključnih razvojnih linijah ter jačanje adaptacijskih zmožnosti (na ego). Skozi prizmo razvoja danes drugače razumemo in ocenjujemo travmatska doživetja. Posebno nevarne so "za fazo specifične travme", to so tiste, ki razvoj po neki razvojni liniji zadenejo v kritičnih točkah, nakar se prične rušiti notranja struktura povezav med razvojnimi linijami. Kot enemu od pionirjev psihološke preventive se mi je porodila ideja, da bi bilo mogoče v kritičnih točkah razvoj tudi usmerjati in pospeševati. Igra - še posebej domišljijska - ima pri otrocih vedno tudi to funkcijo. Tako se mi je porodil pojem "za fazo specifične igre". Ustavili se bomo ob najbolj tipičnih razvojnih linijah ter pogledali mesto in vlogo domišljijskega igranja in prehoda na igranje iger (kar je že samo po sebi vaja avtonomije in samoiniciativnosti ob umeščanju samokontrole, kar zahteva, da se otrok identificira s pravili igre). Delavnica naj bi nam približala izkušnjo o tem, kam smo umestili svojo lastno igro in igranje. Za terapevta in še posebej za preventivca, ki mora biti inventiven in kreativen, bi namreč bilo porazno, če je izgubil otroški svet igre.
Ključne besede: psihoanaliza, otroška igra, razvojne linije, ego, objektni odnosi
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 981; Prenosov: 89
URL Povezava na celotno besedilo

7.
Narcisistične in borderline motnje osebnosti
Peter Praper, 1994, pregledni znanstveni članek

Opis: Antična legenda o Narcisu nam glede na svojo starost daje slutiti, da je narcisizem stalna spremljevalka človeka. Na drugi strani pogosto naletimo na mnenja, da sodobne družbe oblikujejo kulturo narcisizma (Lasch, 1978). Smo le bolj občutljivi in izvežbani v prepoznavnju tega fenomena, ali epidemiološke raziskave dejansko kažejo premik od nevrotične v smeri narcisistične in borderline patologije? Morda bi morali jasneje ločevati med (zdravim) narcisizmom kot ljubeznijo do sebe, ki se kaže v dobrem samovrednotenju in samospoštovanju, in narcisističnimi motnjami osebnosti, kjer človek s samoidealizacijo in grandioznimi fantazijami o sebi v bistvu prekriva prizadet občutek lastne vrednosti ter je zato še posebej občutljiv in ogrožen, saj se lahko kohezivnost sebstva (self-cohesiveness) v takšni situaciji zelo hitro fragmentira. Danes ni dvoma o tem, da narcisistične motnje osebnosti predstavljajo self-patologijo in da imajo svoje razvojno ozadje. Da bi le-to bolje spoznali, moramo natančno poznati razmerja med egom in selfom ter razvojne linije, ki ju v procesu diferenciacije postavljajo v specifičen odnos, ki ga je morda najbolje opredelil Freud v času, ko sta se pojma ego in self še prekrivala. Menil je, da je ena od osnovnih funkcij strukture ega, da očuva integriteto selfa. Kateri prekurzorji igrajo pomembno vlogo pri tem, ali se bo "težja patologija" sploh razvila ali ne in ali bodo nastajajoči razvojni deficiti oškodovali funkcije ega ali kohezivnost selfa? Kdaj se razvije bordderline patologija in kdaj narcisistična? Se ena in druga oblika patologije izključuje ali povezuje? Katere pomembne karakteristike dinamičnegaprepletanja libida in agresije so vpletene? Vse to so odprta vprašanja na tem težko dostopnem terenu raziskovanja.
Ključne besede: psihoanaliza, narcisizem, motnje osebnosti, objektni odnosi, psihopatologija
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 1378; Prenosov: 211
URL Povezava na celotno besedilo

8.
MOČ TIŠINE V PSIHOANALIZI
Nuša Tojnko, 2014, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga se dotika področja psihoterapije, natančneje psihoanalize. Terapevti pri svojem delu uporabljajo tudi tišino in nekateri ji pripisujejo velik pomen in zasluge pri uspešnem psihoterapevtskem procesu. Osredotočila sem se na njeno moč in pravilnost tega, o čemer terapevti poročajo. Je lahko tišina diagnostično sredstvo za oceno lastnega stanja? Lahko govorimo o tišini kot korektivni izkušnji za pacienta? In katere vrste tišin se v času psihoanalitskega procesa pojavljajo? Glavna raziskovalna metoda izhaja s področja deskriptivne empirične fenomenologije, ki se osredotoča na opis subjektivnih stanj. Ničesar namreč ne moremo odkriti brez subjektivnega (Giorgi, 2009, str. 205). S pomočjo enostavnega vzorca in idiografske analize sem prišla do teorije, ki sem jo poskusno utemeljila (ang. grounded theory). V preučevanih primerih se je izkazalo, da je tišina pomembno orodje za pacienta, saj lažje diagnosticira lastno notranje stanje, ter za terapevta, ki lahko uporabi material iz tišine za nadaljnjo analizo. Tišina je prav tako pomembna za zagotavljanje sprejemajočega odnosa, kar pripelje do uspešnejšega psihoanalitičnega procesa (morda tudi korektivne izkušnje). Pojavijo se tudi različne vrste tišine, ki jih je mogoče umestiti v dimenzijo odnosa med terapevtom in pacientom.
Ključne besede: tišina, fenomenologija, psihoanaliza, moč tišine, psihoterapija
Objavljeno: 26.05.2014; Ogledov: 2072; Prenosov: 415
.pdf Celotno besedilo (983,73 KB)

9.
ANALIZA ŽENSKIH LIKOV V ROMANIH UČITELJICA KLAVIRJA, LJUBIMKI IN NASLADA ELFRIEDE JELINEK
Anka Vidmar, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga skozi perspektivo marksistične in feministične literarne teorije analizira ženske like v treh romanih avstrijske pisateljice Elfriede Jelinek. V teoretičnem delu so predstavljene politične in kulturne razmere v Avstriji in njihov vpliv na sodobno avstrijsko književnost ter književnost avstrijskih pisateljic. Osnova analize književnih likov v Ljubimkah, Učiteljici klavirja in Nasladi so marksizem, feminizem in psihoanaliza. Naloga je zgrajena tako, da obravnava štiri dejavnike, in sicer imena, poklice, okolje in odnose ženskih književnih likov, pri čemer je predvsem v družbenem okolju in odnosih opazen močan vpliv patriarhata. V tem smislu je diplomska naloga, kakor tudi književnost Elfriede Jelinek, politična. Namen pisateljice je razbliniti blišč kapitalizma in osvetliti razloge ženske podrejenosti v patriarhatu, to pa ji uspeva s prikazom nasilja, vulgarnosti in s pretiravanji.
Ključne besede: Elfriede Jelinek, patriarhat, marksizem, feminizem, psihoanaliza, Ljubimki, Učiteljica klavirja, Naslada, ženski književni liki, kapitalizem, sodobna avstrijska književnost, avstrijske pisateljice, politika.
Objavljeno: 07.03.2014; Ogledov: 2627; Prenosov: 324
.pdf Celotno besedilo (1,37 MB)

10.
LATENTNO V SÜSKINDOVEM ROMANU PARFUM
Valerija Korošec, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo analizira roman Parfum s pomočjo freudovskih psihoanalitičnih konceptov, pri čemer so obravnavani glavni lik Jean-Baptiste Grenouille, stranski liki, njihovi medsebojni odnosi ter pomen simbolov, fantazij in sanj, ki se pojavijo v romanu. Analiza je pokazala, da je Grenouille, zaradi izgube matere in zavračanja v otroštvu, patološka osebnost, ki ne razvije vesti (superega). Njegovo delovanje usmerja nezavedno, ki hlepi po ugodju. To ugodje pa mu prinašajo vonji, saj so ti njegov libidinalni objekt. Še posebej močno fiksacijo libida predstavlja vonj deklice z mirabelami, ki jo umori. Ob umiku v rov na Plomb du Cantal se mu zgodi regresija libida na vonj umorjene deklice, ki s pomočjo fantazij izoblikuje Grenouilla v narcisoidnega psihopata. Ugotovili smo, da stranske like odlikuje nemoralnost, ki izhaja iz nebrzdanih, prepovedanih želja, kar odločilno vpliva na njihove odnose z glavnim likom, obravnavane skozi učinek, izkoriščanje in krivdo. Med simboli vonj simbolizira resnico, medtem ko je parfum simbol za laž. S tema simboloma smo razložili tudi sporočilo romana, ki je povezano z vprašanjem fenomenologije zla v družbi. Odgovor na vprašanje, kako zlo nastaja, se uveljavlja in posledično zmaga, smo našli v freudovski strukturi osebnosti oz. v zmagi gonov nad superegom posameznika. Posamezniki so namreč tisti, ki v zameno za lastne koristi omogočajo zlu, da sčasoma postane vsemogočno in preraste v množično zablodo družbe. Ker se Süskindova družba nikdar ne ustavi, da bi povohala smrad lastne resnice in ji je posledično onemogočeno vsakršno spoznanje o sami sebi, je obsojena na večno pojavljanje zla (na Jean-Baptiste Grenouille).
Ključne besede: Sigmund Freud, psihoanaliza, nezavedno, sanje, fantazije, simboli, Patrick Süskind, Parfum, literatura, roman
Objavljeno: 06.06.2013; Ogledov: 2566; Prenosov: 395
.pdf Celotno besedilo (912,04 KB)

Iskanje izvedeno v 0.13 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici