1. Likovni izraz skozi prizmo teorij simbolnih form : magistrsko deloNadja Martinjak, 2023, magistrsko delo Opis: Raziskovanja Sigmunda Freuda in Carla Gustava Junga kažejo, da se duša oziroma psiha izraža v njej primarni govorici simbolov. Človek simbole ustvarja spontano. Predmete in oblike nezavedno pretvarja v simbole, s tem pa jim daje velik psihičen pomen. Na ta način spreminja vidni svet, ki se mu prikazuje v svetlobi in barvi. Barve več ne razume zgolj objektivno kot elektromagnetno valovanje, ampak ji pripisuje subjektivne lastnosti in vsebine, ki se kažejo preko sebe na občutkih in idejah. Slednje je vidno tudi znotraj moderne in sodobne umetnosti, kjer učinka del ni mogoče v celoti razložiti z njihovo vidno obliko, ki je očesu, izučenem v klasični umetnosti, videti nova in tuja.
Ključne besede: simbolne forme, znak, arhetip, C. G. Jung, psihoanaliza
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 423; Prenosov: 41
 Celotno besedilo (2,07 MB) |
2. Magični svetovi Marka Jakšeta kot inspiracija : magistrsko deloŠpela Fridau, 2023, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo z naslovom Magični svetovi Marka Jakšeta kot inspiracija je sestavljeno iz teoretičnega in praktičnega dela. V teoretičnem delu raziskujemo smeri nadrealizma in fantastične umetnosti, ki sta za Jakšeta najbolj značilni umetnostnozgodovinski opredelitvi. Soočimo se s koncepti psihoterapevta Sigmunda Freuda in na določeni točki drugače mislečega psihoanalitika C. G. Junga. Pri slednjem se opremo na analizo mita, simbolnega in arhetipskega, medtem ko iz Freudovega opusa obravnavamo spise o humorju, ki je prav tako prisoten v Jakšetovih delih. Ob Freudovi teoriji o das Unheimliche se dotaknemo še pojmov groteske in grozljivega, ki zadevata tudi področje estetike kot filozofske vede o umetnosti.
Za uvod v praktični del naloge smo se najprej lotili formalne analize izbranega Jakšetovega dela Čudežni ribolov. Na podlagi teoretičnega dela in svojega stališča smo ustvarili skico, ki smo jo nato izdelali še v digitalni obliki in se kasneje lotili slikanja v tehniki z oljnimi barvami. Namen je bil ustvariti naše lastno delo v dialogu z Jakšetovo likovno poetiko.
Ključne besede: Jakše, nadrealizem, fantastična umetnost, mit, psihoanaliza
Objavljeno v DKUM: 13.07.2023; Ogledov: 350; Prenosov: 40
Celotno besedilo (6,27 MB) |
3. Vidiki nezavednega v nadrealizmu in moji lastni ustvarjalni praksiTina Gregorec, 2021, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo z naslovom Vidiki nezavednega v nadrealizmu in moji lastni ustvarjalni praksi sestavljata teoretični in praktični del. V teoretičnem delu sem raziskala prepletanje idej nadrealističnega gibanja z dognanji psihoanalize, ki se je z novimi spoznanji Sigmunda Freuda pojavila ravno v tistem času in pri članih gibanja vzbudila veliko zanimanja. Freudova teorija nezavednega ni vplivala le na drugačno vizijo umetnikov, temveč je ključno vplivala tudi na njihov ustvarjalni proces ter samo vsebino del. Z uporabo različnih metod in tehnik so se nadrealisti skušali približati lastnemu nezavednemu svetu, spoznanja pa so izrazili v svoji umetniški produkciji. Psihoanalitik Jacques Lacan je Freudovo teorijo nezavednega natančno preučil in nadgradil: med drugim je prišel do pomembnega spoznanja, da je nezavedno strukturirano kot govorica.
V praktičnem delu magistrskega dela sem se osredotočila na raziskovanje vidikov nezavednega v lastnem ustvarjalnem delu. Poslužila sem se abstraktne tehnike, ki sem ji dodajala elemente s pomočjo kolaža, saj mi je ta omogočil izdelavo likovnega dela, pri katerem je razum v najmanjši meri narekoval snovanje končne podobe.
Ključne besede: Nadrealizem, psihoanaliza, sanje, nezavedno, interpretacija, likovna umetnost
Objavljeno v DKUM: 12.02.2021; Ogledov: 1125; Prenosov: 208
Celotno besedilo (2,02 MB) |
4. Miselna proza Vladimirja BartolaMiran Štuhec, 2006, izvirni znanstveni članek Opis: Miselna proza Vladimirja Bartola je presečišče treh avtorjevih interesov: psihologije, lastne osebnosti in književnosti. Razprava analizira dialektiko tega korpusa tako, da sledi problemskim poudarkom, jezikovni in slogovni podobi ter literarnoyvrstnemu vidiku.
Ključne besede: slovenska književnost, književnost, esej, književna esejistika, miselna proza, kritičnost, psihoanaliza, Freudova psihoanaliza, zavest
Objavljeno v DKUM: 08.06.2017; Ogledov: 1258; Prenosov: 84
Celotno besedilo (129,66 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
5. |
6. Uporaba psihoanalitičnega kavča v psihoterapevtskem procesuPeter Praper, 1992, izvirni znanstveni članek Opis: Uporaba kavča v psihoanalizi je inovacija, ki jo je uvedel Freud, ko je ugotovil, da tako olajša proces svobodnih asociacij. Pacient se poleg tega v analizi bolj ukvarja s samim seboj, išče psihični determinizem lastnih asociacij. V psihoterapiji- kot jo definira ameriška ego psihologija- je uporaba kavča kontraindicirana. Zaradi slabe analizabilnosti pacientov z razvojnimi deficiti strukture ega uporaba svobodnih sociacij ni več mogoča. Kavč bi celo utegnil potencirati razvoj maligne regresije. V opisanem primeru pa terapevt in pacient odkrijeta, da je uporaba kavča edina možna pot. Ne zaradi vzpodbujanja asociacij ampak zaradi tega, ker je pacient bil ujet v tako hudo paranoidno pozicijo, da je prenesel govorice oči. Kavč mu je omogočil regresijo v predsimbiotično obdobje (v primarni narcizem). Od tam je pričel svoj razvoj. Po osmih letih terapije je "shodil", prešel v terapijo vis a vis ter pričel prakticirati.
Ključne besede: psihoanaliza, psihoterapija, študija primera
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1041; Prenosov: 95
 Povezava na celotno besedilo |
7. Dinamično interpretativna, ali tudi razvojna diagnoza v tretmanu nepsihotičnih pacientov?Peter Praper, 1992, pregledni znanstveni članek Opis: Človekova osebnost je kot objekt opazovanja ena najtežjih področij raziskovanja. Do danes tudi moderne znanosti niso razvozljale te enigme. Psihoanaliza, ta misteriozna psihologija v senci, se je v zadnjih tridesetih letih razvila do dokaj konstinentne in koherentne teorije. Skozi klinično prakso je ohranila svojo moč obnavljanja in tako nadaljevala pot iz klasične Freudove teorije preko ego psihologije do teorije objektnih odnosov. Tako je psihoanaliza postala obenem psihoanalitična razvojna teorija. Po Freudovi teoriji psihoseksualnega razvoja so teorijo objektnih odnosov kot drugo razvojno teorijo pogosto zoperstavljali Freudovi teoriji. Sprožili so prepir kaj je pomembnejše - zadovoljevanje potreb in doživljanje ugodja ali navezovanje kontakta. Danes smo presegli nivo tega prepira, podobnega vprašanju, kaj je pomembnejše - kokoš ali jajce. Vemo, da govorimo o dveh aspektih razvoja. Z vidika klinične prakse Freudova teorija psihoseksualnega razvoja predstavlja osnovo dinamično - interpretativne diagnoze, medtem ko teorija objektnih odnosov, povezana z ego psihologijo, predstavlja izhodišče razvojne diagnoze, ki osvetljuje strukturiranje ega in selfa. Prispevek vključuje diskusijo o najpomembnejših razvojnih linijah ter o možnosti integracije obeh - dinamične in razvojne diagnoze.
Ključne besede: psihoanaliza, psihoterapija, diagnostika
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1145; Prenosov: 86
Povezava na celotno besedilo |
8. Za razvojno fazo specifične igrePeter Praper, 1993, pregledni znanstveni članek Opis: Psihoanalitična razvojna psihologija, ki temelji na teoriji objektnih odnosov ter preučuje strukturiranje ega, je najsodobnejši trend v razvoju psihoanalize. Novosti ne uvaja le v teorijo, ampak se dotika tudi klinične prakse. Prične že s tem, da redefinira psihoterapijo tako, da se jedro prizadevanja preusmeri iz predelav temeljnih konfliktov (ida) na podporo razvoja po ključnih razvojnih linijah ter jačanje adaptacijskih zmožnosti (na ego). Skozi prizmo razvoja danes drugače razumemo in ocenjujemo travmatska doživetja. Posebno nevarne so "za fazo specifične travme", to so tiste, ki razvoj po neki razvojni liniji zadenejo v kritičnih točkah, nakar se prične rušiti notranja struktura povezav med razvojnimi linijami. Kot enemu od pionirjev psihološke preventive se mi je porodila ideja, da bi bilo mogoče v kritičnih točkah razvoj tudi usmerjati in pospeševati. Igra - še posebej domišljijska - ima pri otrocih vedno tudi to funkcijo. Tako se mi je porodil pojem "za fazo specifične igre". Ustavili se bomo ob najbolj tipičnih razvojnih linijah ter pogledali mesto in vlogo domišljijskega igranja in prehoda na igranje iger (kar je že samo po sebi vaja avtonomije in samoiniciativnosti ob umeščanju samokontrole, kar zahteva, da se otrok identificira s pravili igre). Delavnica naj bi nam približala izkušnjo o tem, kam smo umestili svojo lastno igro in igranje. Za terapevta in še posebej za preventivca, ki mora biti inventiven in kreativen, bi namreč bilo porazno, če je izgubil otroški svet igre.
Ključne besede: psihoanaliza, otroška igra, razvojne linije, ego, objektni odnosi
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 2206; Prenosov: 158
Povezava na celotno besedilo |
9. Narcisistične in borderline motnje osebnosti : nekateri razvojni in diferencialno diagnostični aspektiPeter Praper, 1994, pregledni znanstveni članek Opis: Antična legenda o Narcisu nam glede na svojo starost daje slutiti, da je narcisizem stalna spremljevalka človeka. Na drugi strani pogosto naletimo na mnenja, da sodobne družbe oblikujejo kulturo narcisizma (Lasch, 1978). Smo le bolj občutljivi in izvežbani v prepoznavnju tega fenomena, ali epidemiološke raziskave dejansko kažejo premik od nevrotične v smeri narcisistične in borderline patologije? Morda bi morali jasneje ločevati med (zdravim) narcisizmom kot ljubeznijo do sebe, ki se kaže v dobrem samovrednotenju in samospoštovanju, in narcisističnimi motnjami osebnosti, kjer človek s samoidealizacijo in grandioznimi fantazijami o sebi v bistvu prekriva prizadet občutek lastne vrednosti ter je zato še posebej občutljiv in ogrožen, saj se lahko kohezivnost sebstva (self-cohesiveness) v takšni situaciji zelo hitro fragmentira. Danes ni dvoma o tem, da narcisistične motnje osebnosti predstavljajo self-patologijo in da imajo svoje razvojno ozadje. Da bi le-to bolje spoznali, moramo natančno poznati razmerja med egom in selfom ter razvojne linije, ki ju v procesu diferenciacije postavljajo v specifičen odnos, ki ga je morda najbolje opredelil Freud v času, ko sta se pojma ego in self še prekrivala. Menil je, da je ena od osnovnih funkcij strukture ega, da očuva integriteto selfa. Kateri prekurzorji igrajo pomembno vlogo pri tem, ali se bo "težja patologija" sploh razvila ali ne in ali bodo nastajajoči razvojni deficiti oškodovali funkcije ega ali kohezivnost selfa? Kdaj se razvije bordderline patologija in kdaj narcisistična? Se ena in druga oblika patologije izključuje ali povezuje? Katere pomembne karakteristike dinamičnegaprepletanja libida in agresije so vpletene? Vse to so odprta vprašanja na tem težko dostopnem terenu raziskovanja.
Ključne besede: psihoanaliza, narcisizem, motnje osebnosti, objektni odnosi, psihopatologija
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 3079; Prenosov: 304
Povezava na celotno besedilo |
10. MOČ TIŠINE V PSIHOANALIZINuša Tojnko, 2014, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga se dotika področja psihoterapije, natančneje psihoanalize. Terapevti pri svojem delu uporabljajo tudi tišino in nekateri ji pripisujejo velik pomen in zasluge pri uspešnem psihoterapevtskem procesu. Osredotočila sem se na njeno moč in pravilnost tega, o čemer terapevti poročajo. Je lahko tišina diagnostično sredstvo za oceno lastnega stanja? Lahko govorimo o tišini kot korektivni izkušnji za pacienta? In katere vrste tišin se v času psihoanalitskega procesa pojavljajo? Glavna raziskovalna metoda izhaja s področja deskriptivne empirične fenomenologije, ki se osredotoča na opis subjektivnih stanj. Ničesar namreč ne moremo odkriti brez subjektivnega (Giorgi, 2009, str. 205). S pomočjo enostavnega vzorca in idiografske analize sem prišla do teorije, ki sem jo poskusno utemeljila (ang. grounded theory). V preučevanih primerih se je izkazalo, da je tišina pomembno orodje za pacienta, saj lažje diagnosticira lastno notranje stanje, ter za terapevta, ki lahko uporabi material iz tišine za nadaljnjo analizo. Tišina je prav tako pomembna za zagotavljanje sprejemajočega odnosa, kar pripelje do uspešnejšega psihoanalitičnega procesa (morda tudi korektivne izkušnje). Pojavijo se tudi različne vrste tišine, ki jih je mogoče umestiti v dimenzijo odnosa med terapevtom in pacientom.
Ključne besede: tišina, fenomenologija, psihoanaliza, moč tišine, psihoterapija
Objavljeno v DKUM: 26.05.2014; Ogledov: 3146; Prenosov: 611
Celotno besedilo (983,73 KB) |
