Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Uvod: Izven bolnišnični srčni zastoj je največji zdravstveni problem. Hitro ukrepanje je velikega pomena, saj ogrožajočemu posamezniku zviša možnost preživetja, zato je veliko držav po svetu uvedlo mobilne aplikacije za prvo posredovalce. V zaključnem delu smo ugotavljali, ali uporaba mobilnih aplikacij za prvo posredovalce pripomore k povratku spontane cirkulacije pri žrtvah nenadnega srčnega zastoja. Metode: Izvedli smo pregled raziskav na temo uporabe mobilnih aplikacij za prvo posredovalce. Uporabili smo opisno metodo dela. Analizo in sintezo zbranih podatkov smo izvedli glede na skupne značilnosti izbrane literature s pomočjo tabel in grafov. Rezultati: Izmed 32 raziskav smo jih v končno analizo vključili 8, s skupnim vzorcem 24 387 izven bolnišničnih srčnih zastojev kjer prevladujejo države Evropske unije. Najpogosteje uporabljene mobilne aplikacije za aktivacijo prvih posredovalcev so bile GoodSAM (2/8; 25%), myResponder (1/8; 12,5%), Ticino Cuore (1/8; 12,5%) in Stay Alive (1/8; 12,5%). Trije avtorji (3/8; 37,5%) pa mobilnih aplikacij niso definirali. Večina raziskav (4/8; 50%) je dokazalo, da aktivacija prvih posredovalcev prek mobilnih aplikacij pri izven bolnišničnem srčnem zastoju pripomore k izboljšanju končnega izida ogrožajočega posameznika. Razprava in zaključek: V Sloveniji poznamo tudi primer aktiviranja prvih posredovalcev preko mobilne aplikacije imenovane iHelp, vendar se slednje ni uveljavilo, kot se je to v drugih državah Evropske unije. Izven bolnišnični srčni zastoj je še vedno velik zdravstveni problem po vsem svetu, je pa bilo dokazano, da uporaba mobilnih aplikacij poveča procent preživetja pri žrtvah nenadnega srčnega zastoja.
Ključne besede: srčni zastoj, prvi posredovalci, mobilne aplikacije, povratek spontane cirkulacije
Objavljeno v DKUM: 28.06.2023; Ogledov: 532; Prenosov: 79
Celotno besedilo (819,22 KB)

Opis: Nasilje v družini sodi med razširjeno družbeno problematiko, ki pa v veliki meri ostaja prikrito. Žrtve viktimizacije pogosto ne prijavijo, zato uradna statistika ne omogoča vpogleda v realno stanje razširjenosti tovrstne kriminalitete. Pregled literature kaže, da je pripravljenost žrtev poročati o viktimizaciji med drugim odvisna tudi od ustreznosti obravnave, ki jo žrtve prejmejo ob prijavi. Za spodbujanje pripravljenosti žrtev nasilja v družini prijaviti viktimizacijo je zato pomembno razumeti žrtvina stališča o tem, kaj od prvih posredovalcev pričakujejo in katere vrste pomoči potrebujejo. Pretekle raziskave so se večinoma osredinjale na analizo odnosov med policisti in žrtvami nasilja v družini, medtem ko primanjkuje študij, ki bi preučile zaznano kakovost celotne obravnave, ki vključuje tudi delo drugih deležnikov. Namen magistrskega dela je zato analizirati zadovoljstvo žrtev nasilja v družini z delom in obravnavo, ki so jo prejele od različnih prvih posredovalcev (policija, centri za socialno delo, zdravstvene službe, sodišča, nevladne organizacije in varne hiše) v Sloveniji. Skladno s tem je bila izvedena raziskava med žrtvami nasilja v družini, nastanjenimi v varnih hišah po Sloveniji. Izsledki potrjujejo ugotovitve dozdajšnjih raziskav, ki kažejo, da obravnava žrtev, ki jo opravijo prvi posredovalci, pomembno vpliva na pripravljenost žrtev prijavljati nasilje pristojnim organom. Žrtve nasilja v družini navadno težko sprejmejo odločitev za prijavo; pogosto se za to odločijo šele po daljšem časovnem obdobju viktimizacije. Žrtve so z delom prvih posredovalcev na splošno zadovoljne; najmanj so zadovoljne z delom sodišč, najbolje pa ocenjujejo delo uslužbencev varnih hiš. Izsledki kažejo tudi, da je žrtvina zaznava ocene dela policistov povezana z zaznano usposobljenostjo, s profesionalnostjo in z razumevanjem policistov. Gre za eno redkih tovrstnih raziskav v Sloveniji, ki preučuje zaznano kakovost obravnave žrtev nasilja v družini, ki jo opravijo različni deležniki. Izsledki so uporabni za načrtovanje izboljšav dela prvih posredovalcev glede izboljševanja odnosov z žrtvami nasilja v družini skladno z njihovimi pričakovanji in s spodbujanjem pripravljenosti žrtev prijaviti viktimizacijo.
Ključne besede: nasilje, nasilje v družini, žrtve, obravnava, prvi posredovalci, kakovost dela, Slovenija, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 14.10.2020; Ogledov: 1312; Prenosov: 125
Celotno besedilo (1,02 MB)

Opis: Uvod: V delu Analiza vpliva usposabljanja na znanje in odnos do oživljanja med prvimi posredovalci smo ugotavljali, kako je projekt zaživel na raziskovanem območju, ali so člani prostovoljnih gasilskih društev (PGD) še naprej pripravljeni sodelovati v projektu, kakšen je njihov odnos do oživljanja in ali so še motivirani za nadaljnje sodelovanje. Metode: Opravili smo kvalitativno raziskavo. V raziskavi je sodelovalo 154 prvih posredovalcev od 200, ki so se udeležili prvega izobraževanja leta 2011 in zaključili izobraževanje leta 2014. Do konca leta 2015 so znanje obnavljali vsaki dve leti, z letom 2016 pa vsako leto, na kar je vplivala sprememba Pravilnika o službi nujne medicinske pomoči iz oktobra 2015. V nalogi smo za preverjanje hipotez rezultate obdelali s programoma Microsoft Excel in PASW Statistics 18 ter s pomočjo statističnega paketa IBM SPSS 20,0. Rezultati: Hipotezo H1, da si večina članov PGD kot prvih posredovalcev želi dodatnega usposabljanja in sodelovanja v projektu AED, smo potrdili, saj rezultati kažejo, da statistično večji delež od 50 % (p < 0,001) anketiranih svoje znanje iz temeljnih postopkov oživljanja želi nadgraditi in da bi se 94,4 % anketiranih znova vključilo v projekt AED. Potrdili smo tudi hipotezo H2, s katero smo predvidevali, da večina članov PGD kot prvih posredovalcev meni, da dobro sodelujejo z ekipami nujne medicinske pomoči, saj je povprečna vrednost ocene 4,46, kar pomeni, da je sodelovanje statistično značilno večje od 3. Zato se na podlagi teh rezultatov sprejme alternativna hipoteza, ki pravi, da je povprečna ocena te trditve večja od 3 (t = 25,536; p < 0,001). Sklep: Ugotovili smo, da so prvi posredovalci še vedno visoko motivirani in so se še naprej pripravljeni izobraževati za pomoč kot prvi posredovalci.
Ključne besede: prvi posredovalci, avtomatski zunanji defibrilator (AED), prostovoljni gasilci
Objavljeno v DKUM: 11.06.2020; Ogledov: 1529; Prenosov: 210
Celotno besedilo (855,28 KB)

Opis: Izhodišča: Preživetje bolnika, ki je doživel srčni zastoj izven bolnišnice (SZIB), je odvisno od hitrega in učinkovitega ukrepanja očividcev, ki so v tistem trenutku prisotni na kraju dogodka. Glede na izkušnje in raziskave se očividci v Sloveniji, ko gre za primer SZIB, malokrat odločijo nuditi prvo pomoč. Da bi skrajšali dostopne čase in s tem izboljšali možnosti preživetja za bolnike, ki so doživeli SZIB, smo v sistem nujne medicinske pomoči (NMP) začeli vključevati prve posredovalce (PPO) in to na območjih, kjer je dostopni čas ekip NMP daljši od 10 minut. Le-ti se v sistem NMP vključujejo v svojem domačem kraju in nudijo ukrepe prve pomoči ter izvajajo temeljne postopke oživljanja z uporabo AED do prihoda ekipe NMP. Namen magistrskega dela je predstaviti pomen vključevanja PPO v sistem NMP, raziskati njihovo vlogo v verigi preživetja in ugotoviti razlike v dostopnih časih njih in ekip NMP. Metodologija: V teoretičnem delu smo uporabili deskriptivno metodologijo za opis raziskovalnega področja. V empiričnem delu pa smo uporabili kvantitativno raziskovalno metodologijo, kjer smo vključili vsa kardio-pulmonalna oživljanja (KPO) v letih 2014 in 2015 na območju Prehospitalne enote Maribor (PHE Maribor) in jih primerjali s tistimi KPO, kjer so bili aktivirani PPO. Pridobljene kvantitativne rezultate smo predstavili v obliki grafov in tabel, hipoteze pa potrdili z uporabo neparnega t-testa in univariatnega testa enega vzorca. Rezultati: V letih 2014 in 2015 je bilo na teritorialnem območju PHE Maribor opravljenih 178 intervencij, kjer je bilo potrebno KPO. Med temi 178 intervencijami so PPO izvajali KPO v 30 primerih (16,85 %). PPO so bili na zahtevo ekipe NMP aktivirani 85-krat. V 96,67 % sočasnih intervencij so bile ekipe PPO na kraju dogodka pred ekipami NMP, v povprečju 10,13 (± 6,63) minut (p < 0,001)! Povprečni dostopni čas ekip PPO od klica do prihoda je med vsemi aktivacijami bil 9,26 (± 5,18) minut, medtem ko so ekipe NMP od klica do prihoda na te iste intervencije v povprečju potrebovale 19,33 (± 7,78) minut. PPO so bili na kraju dogodka v povprečju 5,29 (± 4,42) minut po alarmiranju, najpogosteje pa v drugi minuti. Med pričakovanimi in dejanskimi dostopnimi časi PPO ni statistično pomembnih razlik (p = 0,541). Razprava in sklep: Številne raziskave v tujini in nekatere tudi pri nas so v preteklosti že pokazale, da zgolj nameščanje AED na javnih mestih ni in ne bo izboljšalo možnosti preživetja bolnikov, ki so doživeli SZIB, saj se v danem trenutku očividci dogodka redko spomnijo nanj, še redkeje pa ga tudi uporabijo. Prav tako kratkoročno ne moremo pričakovati izboljšanja možnosti preživetja z novostmi na področju oživljanja ali z agresivnejšo obravnavo bolnikov s SZIB s strani ekip NMP, saj je največji sovražnik preživetja bolnikov s SZIB dostopni čas. Glede na naše ugotovitve bi bilo smiselno, da se takšen ali podoben sistem vključevanja PPO v sistem NMP uvede po celotni državi. Nadzor nad njim naj ima Ministrstvo za zdravje, za vključevanje PPO v sistem NMP, njihovo izobraževanje in opremljenost pa naj skrbi lokalna služba NMP.
Ključne besede: prvi posredovalci, laični očividci, defibrilacija, srčni zastoj izven bolnišnice, nujna medicinska pomoč, reševalci, gasilci, prva pomoč
Objavljeno v DKUM: 10.10.2016; Ogledov: 3773; Prenosov: 652
Celotno besedilo (1,26 MB)