| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
KAZNIVO DEJANJE ZLORABE POLOŽAJA ALI ZAUPANJA PRI GOSPODARSKI DEJAVNOSTI (240. ČLEN KZ-1)
Klaudija Jelenko, 2015, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo je v celoti osredotočeno na kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1), ki je v Kazenskem zakoniku Republike Slovenije uvrščeno med kazniva dejanja zoper gospodarstvo. Kot čisto gospodarsko kaznivo dejanje ščiti na eni strani gospodarstvo in premoženje gospodarske družbe, hkrati pa inkriminira dejanja storilca, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi dano zaupanje. Pred osamosvojitvijo Republike Slovenije smo kaznivo dejanje poznali v nekoliko drugačni obliki. Uvrščeno je bilo med kazniva dejanja zoper uradno dolžnost, kar pomeni, da je bilo lahko storjeno le s strani uradnih (kasneje pa tudi odgovornih) oseb. Po trenutni ureditvi je to kaznivo dejanje prav tako delictum proprium, vendar pa storilci niso uradne osebe, temveč osebe, ki pri opravljanju gospodarske dejavnosti storijo katerega izmed možnih izvršitvenih načinov (zlorabijo položaj, dano zaupanje, prekoračijo pravice ali opustijo dolžnosti, ki jih imajo na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla). V teoriji se obravnavano kaznivo dejanje velikokrat omenja kot »menedžerski delikt,« saj njegovi storilci običajno izhajajo iz vrst direktorjev, poslovodij, članov uprave,.. gospodarskih družb. Podobno ureditev je sprejel tudi zakonodajalec Republike Hrvaške z novim kazenskim zakonikom, ki je začel veljati 2013 in kateri je (podobno kot slovenski) kaznivo dejanje zlorabe zaupanja povzel po nemškem kaznivem dejanju »Untreue.« Bistvena razlika med obema ureditvama je v tem, da pri storilcu kaznivega dejanja po hrvaškem KZ zadostuje, da je podan eventualni naklep (enako kot po nemškem Untreue), pri nas pa eventualni naklep ne zadošča. Za obsodilno sodbo je potrebno dokazati, da je storilec ravnal z direktnim naklepom. Druga pomembna razlika je v tretjem členu 240. člena KZ-1, ki inkriminira tudi namen pridobitve nepremoženjske koristi in ga nov hrvaški KZ ne pozna. Največje težave sodišču v praski povzročajo primeri, ko so storilci kot nosilci določenih pooblastil hkrati tudi družbeniki gospodarske družbe, katere obstoj je zaradi kaznivega dejanja ogrožen. Ker so gospodarske družbe samostojne nosilke pravic in obveznosti in imajo kot pravne osebe svoje premoženje ločeno od premoženja družbenikov, se z njenim premoženjem ne sme razpolagati kot z lastnim. Družbeniki niso lastniki družb, temveč so le imetniki njenih deležev (delnic ali poslovnih deležev). Vendar pa sodna praksa pri takšnih nedovoljenih razpolaganjih dopušča izjeme. Protipravnost je namreč izključena, če je storilec za storitev tega kaznivega dejanja imel jasno in vnaprej dano soglasje vseh preostalih družbenikov. Prav tako se kot storilec tega kaznivega dejanja po stališču slovenske (ne pa tudi hrvaške) sodne prakse ne bo mogel obravnavati družbenik enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo. Takšno stališče je podprto z (ne preveč prepričljivim) argumentom, da bi v tem primeru bila oškodovanec in storilec kaznivega dejanja po 240. členu ena in ista oseba, kar pa pojmovno ni mogoče.
Ključne besede: Gospodarska kriminaliteta, gospodarsko kazensko pravo, gospodarska kazniva dejanja, zloraba položaja ali zaupanja, gospodarska dejavnost, delictum proprium, namerni delikt, Untreue, izneverjenje, gospodarska družba, protipravnost razpolaganja družbenika, teorija soglasja
Objavljeno: 13.04.2016; Ogledov: 3670; Prenosov: 740
.pdf Celotno besedilo (1,15 MB)

3.
Napad kot element silobrana
Urška Stopar, 2017, diplomsko delo

Opis: Kazniva dejanja so navedena v kazenskem zakoniku, s čimer so posredno varovane pravno zavarovane dobrine posameznika. V izjemnih primerih je posamezniku ob napadu nanje dovoljena samozaščita. Ta posamezniku omogoča, da se v pravno dovoljenih mejah, z lastno silo in dejanji brani, kadar gre za neposredni protipravni napad, ki ga ni moč odvrniti na kakšen drug način. Pod to spada tudi silobran, ki je najstarejši način, s katerim se izključi protipravnost dejanja. Silobran je po definiciji, ki izhaja iz kazenskega zakonika, tista obramba, ki je nujno potrebna, da storilec od sebe ali koga drugega odvrne istočasen protipraven napad. Silobran je sestavljen iz napada in obrambe. Za izključitev protipravnosti s silobranom morajo biti izpolnjeni določeni pogoji za napad, kakor tudi pogoji, ki so potrebni za obrambo. V diplomskem delu je predstavljen napad, ki je eden od elementov silobrana. Napad mora biti objektivno resničen, protipraven in istočasen z obrambo, saj drugače potrebni pogoji za silobran niso izpolnjeni. Ravnanje mora ustrezati kazenskopravnemu statusu ravnanja. Da lahko govorimo o napadu, mora biti dejanje usmerjeno zoper eno ali več pravno zavarovanih dobrin ali vrednosti. Dejansko stanje primera je potrebno natančno preučiti in dokazati posamezne elemente dejanja, da se lahko posameznik uspešno sklicuje na silobran. Teoretični del diplomskega dela je nadgrajen tudi s primeri iz sodne prakse iz Slovenije in tujine. Ta daje vpogled v kompleksnost samega instituta silobrana in pomembnosti natančnega preučevanja dejanskega stanja ob kazenskopravno relevantnem dogodku.
Ključne besede: silobran, napad, resničnost napada, protipravnost, istočasnost  
Objavljeno: 30.10.2017; Ogledov: 514; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (629,68 KB)

4.
Upravičljiva skrajna sila
Maruša Orešnik, 2018, diplomsko delo

Opis: Osrednji element diplomske naloge je institut upravičljive skrajne sile, ki je v pravni teoriji predmet številnih razprav in pri kazenskem pravu sodi med abecedo proučevanja temeljnih institutov. Pravilna razlaga in uporaba instituta skrajne sile sta izredno pomembni in v pravosodni praksi nemalokrat povzročata kar nekaj težav, ki so najverjetneje posledica nezadostnega teoretičnega in zakonodajnega obravnavanja tega instituta, zato bodo v tej diplomski nalogi predstavljena nekatera najpomembnejša teoretična izhodišča v zvezi s tem institutom. Kadar storilec izvrši dejanje, ki ima vse zakonske znake kaznivega dejanja, da bi od sebe ali koga drugega odvrnil istočasno neposredno grozečo nevarnost, nastopi skrajna sila. Skrajna sila predstavlja splošni institut kazenskega materialnega prava, ki je podan, ko gre za kolizijo dveh pravno zavarovanih dobrin oziroma interesov, pri čemer je potrebno za rešitev ene dobrine žrtvovanje oziroma poškodovanje druge. Ker govorimo o posegih v tuje pravne dobrine, je potrebna skrbna presoja po strogih merilih. Sklicevanje na skrajno silo ima kot posledico nekaznovanje storilca. Slovenska zakonska ureditev sledi teoriji diferenciacije, ki razlikuje med dvema oblikama skrajne sile, in sicer med upravičljivo ter opravičljivo skrajno silo. Obe obliki in njuna primerjava sta opisani v prvem delu diplomskega dela. Pravno podlago instituta upravičljive skrajne sile, ki je opisana v drugem delu diplomske naloge, predstavlja Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ). Slovenska zakonska ureditev je dolgo poznala zgolj upravičljivo skrajno silo vse do leta 2008, ko je na novo uveljavljeni KZ-1 ukinil omenjeno obliko in jo nadomestil z institutom imenovanim skrajna sila, ki je izključeval storilčevo krivdo in njegovo kaznivost. Korenito spremembo je prinesla novela KZ-1B iz leta 2012, ta je sledila rešitvi, ki razlikuje med upravičljivo in opravičljivo skrajno silo. Zadnji del naloge opisuje primerjalno pravno ureditev instituta v posameznih državah, kjer je bilo ugotovljeno, da se evropski kontinentalni sistemi v primerjavi s sistemi »common law« precej drugače soočajo s problematiko instituta skrajne sile.    
Ključne besede: diplomske naloge, upravičljiva skrajna sila, opravičljiva skrajna sila, protipravnost, kazensko materialno pravo, Kazenski zakonik
Objavljeno: 19.10.2018; Ogledov: 261; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (779,70 KB)

5.
Odškodninska odgovornost sodnika za sodniške napake in odgovornost države zanj (primerjalni vidik s hrvaškim pravnim redom)
Eva Radanović, 2019, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 26. členu določa, da ima »vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja«. Gre za ustavno zagotovljeno pravico, ki določa splošno prepoved protipravnega izvrševanja oblasti. Tako M. Bukovec opozarja, da je ureditev odškodninske odgovornosti države zelo kompleksna, in sicer ravno zaradi razpršenosti določb, ki jih najdemo v javnem in zasebnem pravu. V luči instituta odškodninske odgovornosti države me je začelo privlačiti vprašanje odgovornosti le-te za sodniške napake, saj motiti se je človeško (»sodniško«). Tako sem se v magistrski nalogi primarno osredotočila na vprašanje protipravnosti sodnikovega ravnanja v povezavi z vprašanjem odgovornosti (krivde). Vprašanje odškodninske odgovornosti sodnika je po mojem mnenju eno najtežjih vprašanj odškodninskega prava. Razlog za to vidim v temu, da se v primeru odškodninske odgovornosti sodnika znajdemo na »zahtevnem terenu«, pravzaprav smo priča koliziji dveh ustavno zagotovljenih pravic. Na eni strani je zaščita pravica do povračila škode po 26. členu URS, na drugi pa zagotavljanje jamstva neodvisnosti sodnikov. Za sodnike odgovarja država, ker so slednji državni organi, saj vse sodnike voli Državni zbor. Izhajajoč iz dikcije 26. člena URS vidimo, da je tudi sodnikovo protipravno ravnanje lahko podlaga za odškodninsko odgovornost države. Pri zapolnitvi pravnega standarda »protipravno ravnanje« izhajamo iz narave sodnikovega dela. S tem pa imam primarno v mislih neodvisnost opravljanja sodniške funkcije kot bistvene značilnosti sodnikovega dela ter da vsakršna nepravilna ali zmotna uporaba prava v postopku sprejemanja odločitve še ne pomeni protipravnega ravnanja. Potrebno je “nekaj več”, kar pomeni, da je v vsakem konkretnem primeru posebej potrebno presoditi ali je prišlo do namerne napačne razlage ali neuporabe povsem jasnega določila zakona. Poleg tega je stališče, da vsakršna nepravilna uporaba prava per se pomeni protipravno ravnanje, prestrogo. Vsled povedanega lahko zaključimo, da v primeru sodniških napak – v okviru presojanja protipravnosti sodnikovega ravnanja – ne izhajamo iz splošnega pravila neminem laedere (kot bistvenega elementa), marveč iz narave sodnikovega dela – torej iz pravil sodniške službe. Šele z nedvoumno in jasno kršitvijo slednjih se osnuje podlaga za odškodninski zahtevek, ko torej sodnik namenoma in zavestno krši zakon in odstopi od ustaljene sodne prakse. V pravni teoriji in praksi zasledimo številna nasprotujoča si stališča (dileme) glede pravne narave odgovornosti države, in sicer ali je le-ta za subjektivna ali objektivna. Tako prevladuje stališče – ki je zlasti razvidno iz naše judikature, da je odgovornost države krivdna. Država kot pravna oseba odgovarja za škodo, ki je povzročena s strani njenih organov. »Sodna praksa presoja odškodninsko odgovornost države v tovrstnih primerih na podlagi splošnih načel odškodninskega prava. tako začrtan normativni okvir uresničevanja ustavno zajamčene človekove pravice do povračila škode, pa odpira vrsto dilem«. Država lahko od sodnika zahteva povračilo izplačane odškodnine na temelju drugega odstavka 148. člena OZ, v kolikor je slednji škodo povzročil namenoma ali iz hude malomarnosti. Vendar gre izpostaviti, da je zastaralni rok za uveljavljanje regresnega zahtevka relativno kratek. Tako mora država zahtevati povračilo izplačane odškodnine v roku 6 mesecev, šteto od dneva izplačila le-te.
Ključne besede: 26. člen Ustave Republike Slovenije, odškodninska odgovornost države za sodniške napake, pravnomočnost, protipravnost sodnikovega ravnanja, krivda, razmerje med krivdo in protipravnostjo, regres, neposredna odškodninska odgovornost sodnika.
Objavljeno: 12.09.2019; Ogledov: 152; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici