Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Medijska svoboda kot del pravice do svobode izražanja ima pomembno vlogo v demokratičnih družbah, kakršne so EU in njene države članice. Pomembnost ustrezne ureditve zadevnega področja je v današnjem času vse večja, kar so prepoznali tudi glavni akterji politike EU. Glavno vprašanje, ki ga obravnava magistrska naloga, je, ali in v kakšnem obsegu ima EU pristojnosti za sprejem predpisov na področju medijske svobode. Pregled določb Pogodb hitro pokaže, da EU nima izrecnih pristojnosti na področju svobode medijev. Kljub temu je zaradi kompleksne narave medijev in njihovega stika z različnimi področji prava EU ter skladno z načelom implicitnih (domnevanih) pristojnosti mogoče pristojnosti EU na tem področju črpati iz določb Pogodb o prostem pretoku blaga in storitev, svobodi ustanavljanja, državljanstvu EU, volilni pravici, konkurenčnem pravu in državnih pomočeh ter izobraževanju in kulturi. Obravnavane pravne podlage za sprejem predpisov so v magistrski nalogi konkretizirane s pregledom obstoječe medijske zakonodaje EU in predloga Evropskega akta o svobodi medijev ter pravnih podlag za njihovo sprejetje. Poudarek v magistrski nalogi ni le na pristojnost EU pri zagotavljanju in varovanju medijske svobode, temveč tudi v primeru njenega omejevanja. V določenih primerih lahko pretirana svoboda medijev pomeni kršitev temeljnih pravic in svoboščin drugih. Podlaga za omejevanje svobode medijev s strani institucij EU so pravila o skupni zunanji in varnostni politiki EU, kar je v zaključnem delu konkretizirano z analizo konkretnega primera, odmevne sodbe Splošnega sodišča v zadevi RT France. Zaključno delo se naposled dotakne možnosti širitve pristojnosti EU na področju medijske svobode in pluralizma v prihodnosti.
Ključne besede: medijska svoboda, svoboda govora, prosti pretok storitev, človekove pravice, implicitne pristojnosti
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 521; Prenosov: 92
Celotno besedilo (538,84 KB)

Opis: Prispevek obravnava pravice evropskih pacientov na področju čezmejnega zdravljenja. Izpostavlja omejene pristojnosti EU na področju javnega zdravja, ki je tako pretežno pridržano državam članicam, in pojasnuje, kako je navkljubtemu Sodišče EU uspelo razlagati ekonomske svoboščine notranjega trga EU na ta način, da je priznalo pravice evropskih pacientov iz prava EU. V tem pogledu je zlasti velikega pomena njegova odločitev v zadevi Decker in Kohll iz leta 1998, v kateri je Sodišče EU vzpostavilo alternativni postopek, po katerem so pacienti, ki so bili deležni zdravljenja v drugi državi članici EU brez predhodne odobritve, postali upravičeni zahtevati povračilo stroškov v domači državi zavarovanja. Na tej osnovi prispevek analizira nedavno sprejeto Direktivo 2011/24/EU, ki uzakonja pravico pacientov do zdravljenja v drugih državah članicah EU ter do povrnitve stroškov le-tega iz njihovega zdravstvenega sistema v domači državi. Gre za direktivo, ki vzpostavlja kompromis med zgodovinsko razdrobljenostjo nacionalnih zdravstvenih sistemov in naraščajočimi pravicami državljanov EU iz postega pretoka storitev. Prispevek zaključuje, da se preko sodne prakse Sodišča EU in Direktive 2011/24/EU približujemo viziji ustanovnih očetov EU o enotnem zdravstvenem območju EU, vendar pa popolna uresničitev ni mogoča zaradi razlik med socialnimi sistemi držav članic.
Ključne besede: zdravljenje, zdravstveno varstvo, prosti pretok storitev, pravice pacientov, procesne garancije, povrnitev stroškov, Evropska unija, Direktiva 2011/24/EU
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 2517; Prenosov: 157
Celotno besedilo (113,56 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Vzpostavitev notranjega trga je zagotovila prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Pravni temelj s tega področja predstavlja PDEU, ki zagotavlja tudi prost pretok storitev in svobodo ustanavljanja. V prvem poglavju se tako seznanimo z oblikovanjem notranjega trga skozi zgodovino, podrobneje pa so predstavljena tudi načela, ki zagotavljajo nemoteno delovanje notranjega trga. Prosto gibanje oseb, kot ena izmed svoboščin, katera vključuje prosto gibanje ekonomsko aktivnih oseb, je predstavljeno v drugem poglavju. V tretjem poglavju je opredeljen pojem storitev in pogoji, da se neka oseba (fizična ali pravna) lahko sklicuje na to pravico. Kot pri vseh ostalih svoboščinah je tudi pri prostem pretoku storitev prepovedana diskriminacija. V veliko pomoč pri razlagi določb o prostem pretoku storitev sodijo tudi izjeme od pravila o prostem opravljanju storitev. Na kratko se seznanimo tudi z dvema direktivama, ki urejajo to področje, in sicer spoznamo Direktivo 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu in Direktivo 96/71 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev. Za lažje razumevanje razmejitve med prostim pretokom storitev in svobodo ustanavljanja je v četrtem poglavju predstavljena razmejitev med njima z različnih vidikov. Svobodo ustanavljanja bomo spoznali skozi sodno prakso Sodišča EU v petem poglavju. Predstavljeni so najpomembnejši primeri, ki so znatno razširili pojem svobode ustanavljanja. Za vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij je bil pomemben sprejem Direktive 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij, zanemariti pa ne gre niti vloge Sodišča EU, zato sta predstavljena tudi dva primera sodne prakse s tega področja.
Ključne besede: notranji trg, prosto gibanje oseb, prosti pretok storitev, svoboda ustanavljanja, vzajemno priznavanje kvalifikacij
Objavljeno v DKUM: 08.06.2012; Ogledov: 2101; Prenosov: 221
Celotno besedilo (331,93 KB)