| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SPLETNA PRODAJA ZDRAVIL V LUČI PRAVA EVROPSKE UNIJE
Jožica Ficko, 2016, diplomsko delo

Opis: Z razvojem informacijske tehnologije in naraščanjem uporabe svetovnega spleta se je tudi v Evropski uniji razširila spletna prodaja zdravil. Trgovina z zdravili v pravu EU ni harmonizirana v celoti. Zato se glede vprašanj, ki niso zajeta s harmonizacijo, uporabijo splošna pravila o notranjem trgu. O združljivosti nacionalne prepovedi z načelom prostega pretoka blaga je odločalo tudi Sodišče EU v zadevi C-322/01, Doc Morris. Glede na odločitev Sodišča EU v navedeni zadevi države članice EU ne smejo prepovedati prodaje in oglaševanja prek spleta za tista zdravila, ki se izdajajo brez recepta. Odločitev o tem, ali je dovoljeno na ozemlju države članice prodajati zdravila, ki se v tej državi izdajajo brez recepta, pa ostaja v nacionalni pristojnosti držav članic. Tej sodbi je sledila Direktiva 2011/62/EU, ki je uvedla skupni logotip, ki ga morajo uporabljati registrirani ponudniki spletne prodaje zdravil. Ob tem pa ostaja za potrošnika pomembno tudi pravno varstvo na podlagi predpisov o varstvu potrošnikov, ki mu omogočajo pravno varstvo pri sklepanju pogodb prek spleta. Diplomsko delo obravnava poslovne vidike spletne prodaje zdravil, pravno ureditev spletne prodaje zdravil na ravni EU in nacionalno pravno ureditev v Republiki Sloveniji. Diplomsko delo posebej izpostavlja pravno ureditev spletne prodaje zdravil z vidika načela prostega pretoka v EU in zaključuje, da pravo EU in slovensko nacionalno pravo porazdeljuje bremena tveganja med ponudnike spletne prodaje zdravil in prodajalce in ne dopuščata nesorazmernih omejitev prostega pretoka blaga.
Ključne besede: spletna prodaja, zdravila, ponudniki, notranji trg EU, prosti pretok blaga
Objavljeno: 02.01.2017; Ogledov: 1650; Prenosov: 190
.pdf Celotno besedilo (924,82 KB)

2.
DAVČNA DISKRIMINACIJA RABLJENIH VOZIL V NOVIH DRŽAVAH ČLANICAH EVROPSKE UNIJE
Mihael Javornik Leskovar, 2016, diplomsko delo

Opis: Danes je mobilnost pomemben del našega življenja. Kako daleč smo prišli – od tega, da nam je bila vožnja z vlakom nekakšen luksuz in obred, do tega, da nam je vsakodnevna vožnja z avtomobilom nekaj tako samoumevnega, da je že skoraj nadležna. V zadnjih sto letih smo prešli s potovanja s konjem do vožnje z avtomobili, letali in ladjami. Včasih nas je pri mobilnosti omejevala tehnologija, danes pa očitno birokracija. Zato najprej pojasnjujem, kateri predpisi so pomembni za obdavčitev rabljenih vozil v Evropski uniji, katere članica je tudi Slovenija. Med predpise, ki urejajo to področje, spada predvsem 110. člen PDEU, pomembna je tudi Direktiva 83/182/EGS, najbolj pa ga ureja sodna praksa Sodišča Evropske unije. Nato je pojasnjeno, kakšne oblike davkov poznamo pri vozilih, kdaj pride do davčne diskriminacije uvoženih rabljenih vozil in kakšne oblike teh poznamo. Hkrati so povzete težave zaradi davčne diskriminacije rabljenih vozil v novih državah članicah Evropske unije. Te se pojavijo v državah članicah, ko zakonodajni organi svoje nacionalne davčne zakonodaje ne uskladijo s pravom Evropske unije. Do neskladnosti pride, ko z davkom ob prvi registraciji vozila plačnik davka plača večjo vsoto davka za rabljeno vozilo, uvoženo iz druge države članice, kot pa ga v nakupni ceni vsebuje enakovrstno domače rabljeno vozilo. Do tega pa prihaja zato, ker to področje na ravni Evropske unije še ni ustrezno urejeno. Evropska komisija je sicer podala predloga dveh direktiv, s katerima bi to uredila, vendar nista bila sprejeta, in sicer zato, ker med državami članicami ni ustreznega konsenza, po drugi strani pa zaradi premajhne moči Evropske unije na vplivanje na zakonodajo držav članic. Podrobno so obravnavana opozorila, ki so pravna sredstva Evropske komisije, s katerimi opomni državo članico na neskladje njenega nacionalnega prava s pravom Evropske unije. Poleg opozoril je obravnavana tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije s tega področja. Zaradi pomanjkanja konkretnih zakonodajnih aktov Evropske unije sodna praksa zagotavlja smernice, na katere se lahko oziroma se morajo opreti države članice, da ne uvedejo katerega od davkov, ki se ga izračuna na podlagi diskriminatorne davčne stopnje ali osnove. V zaključku pa so podane moje osebne rešitve za zmanjšanje ali celo odpravo davčne diskriminacije rabljenih vozil v državah članicah Evropske unije. Te pa se navezujejo predvsem na predlog Direktive Evropske komisije iz leta 2005 in na večjo povezanost ter moč poseganja Evropske unije na področje nacionalne zakonodaje. Seveda pa v obratni smeri enakovredno urejanje politike Evropske unije s strani vseh držav članic Evropske unije.
Ključne besede: davčna diskriminacija, rabljena vozila, Evropska unija, Sodišče EU, prosti pretok blaga, diskriminatorna zakonodaja, zakonodaja EU, registracija rabljenih vozil, oblika davkov za vozila ob prvi registraciji, vrste obdavčitve pri vozilih, kdaj pride do davčne diskriminacije, oblike davčne diskriminacijepredhodno odločanje Sodišča EU v zvezi z diskriminatorno obdavčitvijo rabljenih vozil, utemeljenost okoljevarstvenega vidika za višjo obdavčitev rabljenih vozil, opozorila Evropske komisije zaradi neskladnosti nacionalne zakonodaje o obdavčitvi z zakonodajo EU, rešitve za davčno diskriminacijo rabljenih vozil, razlogi za davčno diskriminacijo, progresivni in proporcionalni davki, 110. člen PDEU
Objavljeno: 02.12.2016; Ogledov: 1481; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (1,09 MB)

3.
PRAVICA POTROŠNIKOV, DA SO OBVEŠČENI O POREKLU BLAGA PO PRAVU EVROPSKE UNIJE IN SVETOVNE TRGOVINSKE ORGANIZACIJE
Darja Lainšček, 2016, diplomsko delo

Opis: Smo v obdobju liberalizacije mednarodne trgovine, katere končni cilj je prosto trgovanje brez ovir. Z liberalizacijo mednarodne trgovine je prišlo do pojava globalizacije in z njenim razmahom se je pojavila vse večja težnja po enotnih pravilih, ki bi veljala za vse države. Prav zato so se skozi čas oblikovale različne institucije in organizacije. Ena najpomembnejših mednarodnih institucij danes je Svetovna trgovinska organizacija (v nadaljevanju STO), ki ureja trgovanje med državami na globalni ravni. Podobno kot STO je bila tudi Evropska unija (v nadaljevanju EU) zasnovana z namenom, da bi odpravila ovire in spodbudila svobodno trgovino med svojimi državami članicami. Globalizacija je prinesla spremembe tudi na področju potrošnje, saj omogoča potrošnikom dostop na širši trg in s tem večjo izbiro izdelkov. Na nakupne odločitve potrošnikov vplivajo različni dejavniki, med drugim tudi informacija o poreklu blaga. Poreklo blaga potrošniku pove, od kod določen izdelek prihaja, kar mu omogoča razlikovanje med domačimi in uvoženimi izdelki, ter s tem dajanje prednosti domačim izdelkom zgolj zato, ker so domači, ne pa nujno tudi boljši, kar je v nasprotju s svobodno trgovino in prostim pretokom blaga. Diplomsko delo primerja pravno ureditev glede pravice potrošnikov, da so obveščeni o poreklu blaga po pravu EU in pravu STO. V diplomskem delu ugotavljam, da pravo EU prepoveduje nacionalne zahteve po označbi porekla blaga iz drugih držav članic na izdelkih, saj predpostavlja, da imajo potrošniki negativne stereotipe o uvoženih izdelkih, kar ovira trgovino na enotnem trgu EU, razen v primerih, ko poreklo vpliva na kakovost blaga. Po drugi strani pa pravo STO načeloma priznava pravico potrošnikov, da so obveščeni o poreklu blaga, vendar pravila o poreklu blaga držav članic sama po sebi ne smejo imeti omejitvenih ali motečih učnikov na mednarodno trgovino.
Ključne besede: Evropska unija, Svetovna trgovinska organizacija, poreklo blaga, potrošniki, svobodna trgovina, prosti pretok blaga
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1207; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (833,44 KB)

4.
Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA)
Matic Špur, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo analizira Celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado (CETA). Avtor najprej obravnava vzpostavitev območja proste trgovine z odpravo tarifnih postavk za blago. Pri tem se osredotoča, tako na industrijsko blago, s poudarkom na ribiški predelovalni in avtomobilski industriji, kot tudi na kmetijske izdelke. V okviru poglavja o blagu so predstavljena določila, ki se nanašajo na tehnične ovire trgovini, kot oblika necarinskih omejitev in na pravila izvora. V diplomski nalogi je tudi predstavljeno poglavje o prostem pretoku storitev, ki prav tako zajema začasno bivanje fizičnih oseb. Avtor, nadalje, obravnava določbe o naložbah; pri tem se osredotoča na inovativna pravila tega poglavja, katerih namen je ohraniti zakonodajno pristojnost strank na področjih javnega interesa, predvsem v kontekstu mehanizma za reševanje sporov med vlagatelji in državo (ISDS). Zadnje poglavje analizira pravila o intelektualni lastnini, ki se nanašajo na patente za farmacevtske izume in geografske označbe živilskih izdelkov.
Ključne besede: prosti pretok blaga, tarifne postavke, ukinitev tarif, tarifne kvote, liberalizacija trga, prosti pretok storitev, naložbe, mehanizem reševanja sporov med vlagatelji in državo, farmacevtski patent, geografske označbe
Objavljeno: 22.04.2016; Ogledov: 1994; Prenosov: 233
.pdf Celotno besedilo (530,18 KB)

5.
6.
Notranji trg in prodaja prehranskih dopolnil v Evropski unij
Katja Resnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Evropska unija je v zadnjih desetletjih začela aktivno urejati zakonodajo na področju živil, vključujoč prehranska dopolnila. Razloga za sprejetje sta bila predvsem dva, in sicer uresničevanje prostega pretoka blaga na območju Evropske unije in omejevanje pretoka prehranskih dopolnil, ki bi bila lahko nevarna za potrošnike. V letu 2002 je Evropska unija sprejela prvi zakonodajni akt, ki je urejal področje prehranskih dopolnil, Direktivo o prehranskih dopolnilih, ki vsebujejo vitamine in minerale. Kljub delni urejenosti tega področja je precejšen del še vedno neurejen, saj obstajajo še druge sestavine, ki jih vsebujejo prehranska dopolnila (in zavzemajo 50 odstotkov trga prehranskih dopolnil v Evropski uniji), poleg tega Evropska agencija za varnost hrane še vedno ni uredila mejnih vrednosti vitaminov in mineralov, ki so lahko prisotni v prehranskih dopolnilih. Skladno z zgoraj omenjeno neurejenostjo prihaja do kršitev prostega pretoka prehranskih dopolnil s strani držav članic in kršitev načela vzajemnega priznavanja. Zakonodaja Evropske unije na področju prehranskih dopolnil je na ozemlju Evropske unije gotovo ena izmed najbolj kritiziranih s strani strokovne javnosti in poslovnih subjektov, ki se ukvarjajo s prodajo prehranskih dopolnil. Kljub temu se številne regije in države zgledujejo po njej. V kolikor želi Evropska unija doseči svoj primarni cilj, prosti pretok blaga, bo potrebno v celoti uskladiti zakonodajno urejanje prehranskih dopolnil, skladno s pričakovanji strokovne javnosti in varovanjem zdravja potrošnikom.
Ključne besede: prehranska dopolnila, prosti pretok blaga, načelo vzajemnega priznavanja, izjeme od načela prostega pretoka blaga, oglaševanje prehranskih dopolnil, varstvo potrošnikov, diplomska dela
Objavljeno: 24.03.2015; Ogledov: 3005; Prenosov: 503
.pdf Celotno besedilo (864,29 KB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici