| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
NOV PRISTOP K VALIDACIJI PROCESOV
Tanja Držečnik, 2012, diplomsko delo

Opis: V farmacevtski industriji obstajajo stroge regulatorne zahteve glede kakovosti izdelkov, ki jih podjetja izdelujejo za paciente. Eden od načinov dokazovanja, da je izdelek ustrezne kakovosti, je procesna validacija. Procesna validacija je dokument, ki dokazuje, da je določen proces sposoben dosledno proizvajati produkte zahtevane kakovosti. Do nedavnega so procesne validacije zajemale eno stopnjo dela – izdelek je bilo po razvojni fazi potrebno preizkusiti s tremi validacijskim serijami in ovrednotiti rezultate. Ustrezni rezultati so zagotavljali izdelek zahtevane kakovosti. Januarja 2011 je Agencija za hrano in zdravila iz ZDA (FDA) objavila dokument, ki vpeljuje nov pristop k procesnim validacijam. Od dosedanjega se razlikuje predvsem v učinkovitejšem nadzoru izdelka skozi njegov celoten življenjski cikel. V diplomski nalogi smo uvedli nov pristop k procesnim validacijam na izdelku filmsko obloženih tablet z aktivnima učinkovinama amoksicilinom in klavulansko kislino. Izdelek je v zreli fazi razvoja, vendar smo ga morali zaradi uvedbe novega pristopa in optimizacije procesa znova validirati. V sklopu novega pristopa smo načrtovali proces, izvedli procesno kvalifikacijo in izdelali plan kontrole, ki bo zagotavljal izdelek ustrezne kakovosti ves čas njegovega življenjskega cikla. Pri tem smo natančneje določili in opredelili procesne parametre in atribute kakovosti, ki smo jih med izdelavo validacijskih serij tudi testirali. Rezultati so pokazali, da je naš proces stabilen, izdelek ustrezne kakovosti in da so optimizacije procesa pri nekaterih parametrih še vedno mogoče.
Ključne besede: procesna validacija, življenjski cikel, tabletiranje, kritični procesni parametri, kritični atributi kakovosti, sposobnost procesa
Objavljeno: 20.12.2012; Ogledov: 1485; Prenosov: 113
URL Povezava na celotno besedilo

3.
Podeljena sposobnost v pravdnem postopku z analizo sodne prakse
Sergeja Podvršnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Civilni pravdni postopek temelji na sistemu dveh strank – tožnika in toženca. Stranka je tista, ki od sodišča zahteva pravno varstvo določene vsebine, ter tista, proti kateri se zahteva pravno varstvo. Za stranko so pomembne tri sposobnosti, in sicer sposobnost biti stranka, to je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v pravdnem postopku, pravdna ali procesna sposobnost, ki je sposobnost veljavno in samostojno oblikovati procesna dejanja, in postulacijska sposobnost, ki je sposobnost dati lastnim procesnim dejanjem pravno relevantno obliko. Sodišče jih upošteva po uradni dolžnosti. Kršitev njihovih pravnih pravil pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poudarek diplomskega dela je na proučevanju sodne prakse, in sicer kdaj sodišče podeli sposobnost biti stranka, torej katere okoliščine so pomembne za podelitev sposobnosti, podelitev na aktivni in pasivni strani ter katerim oblikam združevanja sodišče največkrat podeli sposobnost biti stranka. Sposobnost biti stranka je podobna pravni sposobnosti, vendar širši pojem. Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 76. člena določa, da se s posebnimi predpisi določi, kdo je še lahko pravdna stranka zraven fizičnih in pravnih oseb. V istem členu v tretjem odstavku pa določa, da sme pravdno sodišče izjemoma s pravnim učinkom v določeni pravdi priznati lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku istega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. Pristop sodišča mora biti v tem primeru restriktiven. Podelitev sposobnosti biti stranka je namenjena oblikam združevanja ljudi in premoženja, ki nimajo ločene subjektivitete od svojih članov, njen namen pa je olajšati sodno varstvo v primerih, ko bi na aktivni ali pasivni strani moralo nastopati več oseb, pa te niso znane ali ne želijo sodelovati.
Ključne besede: Civilni pravdni postopek, podeljena sposobnost biti stranka, stranka v pravdnem postopku, sposobnost biti stranka, pravdna ali procesna sposobnost, postulacijska sposobnost, podelitev sposobnosti na aktivni in pasivni strani, pogoji za podelitev sposobnosti biti stranka, sodna praksa, poseben sklep, ki ga izda sodišče.
Objavljeno: 13.05.2016; Ogledov: 1797; Prenosov: 201
.pdf Celotno besedilo (809,33 KB)

4.
POSLOVNA IN PROCESNA SPOSOBNOST MLADOLETNE OSEBE V CIVILNIH ZADEVAH
Maja Doganjič, 2016, magistrsko delo

Opis: V nalogi je obravnavana ureditev poslovne sposobnosti mladoletne osebe v civilnih zadevah v slovenskem pravnem redu, ki pozna popolno in delno ali omejeno poslovno sposobnost. Slednja je podeljena razsodnim mladoletnim osebam, ki so dopolnile 15 let. Njihova poslovna sposobnost je omejena, ker ne morejo samostojno veljavno sklepati pravnih poslov, ki jih zakonodajalec opredeljuje kot pomembne za mladoletnikovo življenje. Za njihovo veljavnost je potrebno dovoljenje oziroma odobritev zakonitega zastopnika mladoletne osebe. Zaradi ohlapne opredelitve pomembnih pravnih poslov je v nalogi namenjena posebna pozornost tej zakonski določbi. Izpostavljeno je vprašanje veljavnosti pravnih poslov, sklenjenih brez dovoljenja oziroma odobritve zakonitega zastopnika, pri čemer smo zavzeli stališče njihove relativne neveljavnosti. V nadaljevanju naloge sledi pregled ureditve procesne sposobnosti mladoletne osebe s poudarkom na postopkih iz družinskopravnih razmerij, ki se vodijo po pravilih pravdnega ali nepravdnega postopka. Pregled obeh vrst postopkov pokaže pomanjkljivo ureditev nepravdnega postopka in vprašljivo subsidiarno uporabo pravil pravdnega postopka v nepravdnem postopku. Ker se je v teh zadevah Republika Slovenija zavezala spoštovati mednarodne dokumente in s tem zagotavljati določene procesne pravice otrokom, je veljavna ureditev analizirana tudi v luči skladnosti s temi dokumenti, pri čemer je vsebina le-teh predstavljena v ključnih točkah. Primerjava je pokazala neskladnost slovenske pravne ureditve z mednarodnimi dokumenti. Naloga se zaključi z analizo ustreznosti ureditve izvršilnega postopka, tako z vidika zagotavljanja pravnega varstva mladoletnim osebam kot z vidika varstva koristi otrok in njihovih pravic v postopku izvršbe v zadevah iz razmerij med starši in otroki. Ugotovili smo, da po obstoječi ureditvi v postopku izvršbe in zavarovanja mladoletniku ni vedno zagotovljena pravica do sodnega varstva, zaradi česar bi bilo potrebno posebej urediti procesno sposobnost mladoletne osebe v postopku izvršbe in zavarovanja. Kot neprimerna se je izkazala ureditev postopka izvršbe v zadevah iz razmerij med starši in otroki, saj otroku v teh postopkih ni dana možnost izraziti lastno mnenje, zaradi česar se pod vprašaj postavlja ustrezen nivo zagotavljanja otrokovih koristi v teh postopkih. V nalogi smo se dotaknili tudi predlaganega besedila Družinskega zakonika, ki bi lahko odpravil kar nekaj ugotovljenih pomanjkljivosti veljavne ureditve obravnavane tematike.
Ključne besede: poslovna sposobnost, procesna sposobnost, mladoletnik, pravdni postopek, nepravdni postopek, izvršilni postopek, Konvencija o otrokovih pravicah, Evropska konvencija o uresničevanju otrokovih pravic, Družinski zakonik.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 1639; Prenosov: 242
.pdf Celotno besedilo (954,67 KB)

5.
Zaslišanje otrok pred sodiščem v družinskopravnih zadevah
Barbara Žavcer, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi obravnavamo zaslišanje otrok v družinskopravnih zadevah. Situacije, ki privedejo do zaslišanja otrok pred sodiščem, so sicer različne, vsem pa je na takšen ali drugačen način skupno, da je povod največkrat razhod partnerjev oziroma težave v odnosu. Pogosto tako prihaja do razpada družine in do potrebe po novi ureditvi življenja družinskih članov. Pravica do zaslišanja je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja položaj subjekta, in mu posledično zagotavlja varovanje osebnega dostojanstva. Dandanes imajo tudi otroci človekove pravice. Določene pa pri tem veljajo samo ali pa še posebej za njih. S pravico do zaslišanja se otrokom uresničuje ena od participativnih pravic, to je pravica otroka do glasu. Gre za pravico otroka, da pove svoje mnenje v vseh zadevah v zvezi z njim. S spoštovanjem te pravice se otroka obravnava kot enakopravnega in sposobnega za izražanje svojega mnenja, hkrati pa obvezuje odrasle, da otroka poslušajo in njegovo mnenje upoštevajo skladno z njegovo starostjo in zrelostjo. Pomemben mejnik, ki je omogočil in dal otrokom večjo pravico do udeležbe v postopku, je ta, da se na otroka več ne gleda kot na objekt, temveč kot na subjekt. Otrok je torej enakopravna oseba v postopku in kompetentna, da izraža svoje mišljenje v vseh zadevah, ki se jih tičejo. Eden težjih izzivov, s katerim se srečujemo pri obravnavi tematike, je sposobnost otroka. Poraja se vprašanje, kdaj je otrok dejansko sposoben izoblikovati svoje lastno mnenje, nadalje pa ali in kdaj, je otrok sploh zmožen sprejemati racionalne odločitve. Torej, ali in kdaj je otrok sploh zmožen biti udeleženec postopka in na drugi strani, kakšno težo pripisati njegovim mnenjem in izraženi volji, pri sprejemanju končne odločitve. Kljub pomanjkanju zadostne sposobnosti sprejemati racionalne odločitve imajo otroci svoje mnenje, občutja, želje, ki bi jih odrasli morali vzeti v obzir, preden sprejmejo odločitve, ki se tičejo otrok in njihove prihodnosti. Zraven pravice otroka da izrazi svoje mnenje, po možnosti na neposreden način, pa je tekom celotne naloge govora tudi o koristih otroka. Zahteva več mednarodnih dokumentov in zakonov je namreč, da mora biti glavno vodilo organov in drugih oseb, ki nastopajo v postopku, korist otroka. Gre za eno najpomembnejših načel družinskega prava. Že KOP v svojem 3. členu določa, da mora biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi, da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi. Korist otroka se ugotavlja za vsakega otroka posamično v različnih življenjskih okoliščinah in starostnih obdobjih. Poleg mednarodnih dokumentov, ki se v skladu z 8. členom Ustave neposredno uporabljajo, pa pravico otroka do zaslišanja, torej pravico otroka, da pove svoje mnenje vsebujeta predvsem ZPP in ZZZDR. Tako ZPP zaščito otrokovih koristi uresničuje s procesno sposobnostjo petnajstletnika, katere podlaga je 1. odstavek 409. člena ZPP. Takšnemu otroku je priznana popolna procesna sposobnost, in sicer ob kumulativnem izpolnjevanju pogoja starosti in pogoja razumevanja posledic svojih dejanj. V primeru, da je otrok mlajši od petnajst let, pa je potrebno ugotoviti, ali je dovolj zrel, da razume pomen postopka in posledice odločitve. Pravico otroka, da izrazi svoje mnenje pa nadalje vsebuje prvi odstavek 410. člena, ki določa, da mora sodišče kadar odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Tudi ZZZDR določa podobno. In sicer v drugem odstavku 64. člena, drugem odstavku 78. člena in tretjem odstavku 105. člena izrecno določa, da mora sodišče, ki odloča o varstvu in vzgoji otroka, upoštevati mnenje otroka, če je ta sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Ključne besede: otrok, pravdna in procesna sposobnost otroka, postopki v družinskopravnih razmerjih, 12. člen KOP, neposredno in posredno zaslišanje otroka, pravica otroka izraziti mnenje, zastopanje otroka, mediacija.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 867; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (2,08 MB)

6.
Podeljena sposobnost biti stranka v sodnem postopku
Matej Šmigoc, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo preučuje vprašanja v zvezi z institutom podeljene sposobnosti biti stranka v sodnih postopkih, ki je sicer urejen v Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 – v nadaljevanju: ZPP). Sodišču omogoča, da s pravnim učinkom v določeni pravdi, prizna lastnost stranke obliki združevanja, ki sicer nima sposobnosti biti stranka pred sodiščem. Ti subjekti, na podlagi podeljene sposobnosti biti stranka, v postopku pred sodiščem nastopajo kot tožeče, ali kot tožene stranke. Obliki združevanja to sposobnost podeli sodišče, pred katerim je postopek sprožen. Sposobnost biti stranka je ena od procesnih predpostavk, od katerih obstoja je odvisna dopustnost postopka pred sodiščem. Na procesne predpostavke pazi sodišče po uradni dolžnosti, ves čas postopka. Ko sodišče ugotovi, da določena oblika združevanja, ki želi nastopati pred sodiščem, nima sposobnosti biti stranka, mora presoditi, ali izpolnjuje glavne pogoje, da se ji ta sposobnost lahko podeli. Pri tem mora paziti predvsem na to, da bo mogoče v tem postopku sprejeto sodno odločbo, v morebitnem poznejšem izvršilnem postopku, tudi izvršiti. Namen instituta je varstvo pravic udeležencev pravnega prometa, ki se oblikam združevanja zagotavlja s tem, da se jim omogoča uveljavljanje njihovih pravic pred sodiščem, ostalim udeležencem pravnega prometa pa s tem, da pred sodiščem lahko uveljavljajo svoje pravice nasproti takšnim oblikam združevanja. Naloga sodišča pri tem je, da poskrbi, da bo to varstvo tudi učinkovito.
Ključne besede: Sposobnost biti stranka, pravna sposobnost, pravdna sposobnost, procesna sposobnost, podelitev sposobnosti biti stranka.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 593; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (588,40 KB)

7.
POLOŽAJ STRANKINEGA PROKURISTA V PRAVDNEM POSTOPKU
Jure Lakožič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo v svojem jedru sicer sega na področje civilnega procesnega prava, kjer se ukvarjam s prokuristovimi upravičenji do zastopanja družbe v pravdnem postopku, vendar je to tudi v tesni povezavi z gospodarskim pravom, saj je institut prokure v slovenskem pravnem redu urejen v Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1), ki sega na področje gospodarskega prava. Diplomska naloga podrobno predstavlja institut prokure. Osredotoča se na obravnavo in obseg prokuristovih pooblastil v pravdnem postopku, med njimi tudi na upravičenje prokurista, da podeli veljavno pooblastilo odvetniku ali drugi osebi za vložitev tožbe in zastopanje v pravdnem postopku. V tem smislu so predstavljene novosti po noveli Zakona o gospodarskih družbah ZGD-1 I (Uradni list RS, št. 55/15 z dne 24. 7. 2015), ki je začela veljati dne 08.08.2015. Obravnavani sta tako trenutna kot prejšnja ureditev obsega prokuristovih pooblastil in njegovega položaja v pravdnem postopku po slovenski zakonodaji. Diplomsko delo se zaključi s primerjalno pravno analizo, ki trenutno ureditev po slovenski zakonodaji primerja z ureditvijo obsega prokuristovih pooblastil v tujih zakonodajah in sicer v Nemčiji, Avstriji in na Hrvaškem. Skozi proces pisanja diplomske naloge prihajam do zaključkov, da je institut prokure v slovenski zakonodaji primerno urejen. Pri tem imam v mislih zlasti prokuristov položaj v pravdnem postopku. Zakonodaja je bila sicer v tem delu pred kratkim dopolnjena in je to vprašanje uredila primerljivo s tujimi pravnimi ureditvami. Zakonodajalec je z novelo ZGD-1 I dodal tretji odstavek 35. člena in prokuristu podelil upravičenje, da lahko brez posebnega pooblastila zastopa družbo, katere prokurist je, pred sodišči in drugimi organi. Prokurist pa tako kot pooblaščenec, ki ni odvetnik, v pravdnem postopku brez posebnega pooblastila ne more opravljati vseh pravdnih dejanj, tako tudi ne more podeliti veljavnega pooblastila za zastopanje v pravdnem postopku odvetniku ali drugi osebi, prav tako pa ne more brez posebnega pooblastila družbe umakniti tožbe, pripoznati tožbeni zahtevek, se odpovedati tožbenemu zahtevku, skleniti sodno poravnavo, se odpovedati pravici vložiti pravno sredstvo ali umakniti pravno sredstvo. V kolikor bi se zakonodajalec že pred novelo ZGD-1I glede vprašanja upravičenja prokurista zastopati družbo v pravdnem postopku zgledoval po tuji ureditvi ter sledil vzgledu nemške, avstrijske ali hrvaške ureditve, bi se s tem v preteklosti izognil neenotni sodni praksi in neenotni pravni teoriji glede vprašanja prokuristovih pooblastil v pravdnem postopku.
Ključne besede: prokurist, prokura, zastopanje, pooblastilo, obseg prokuristovih pooblastil, pravdni postopek, pravna sposobnost, procesna sposobnost.
Objavljeno: 23.09.2016; Ogledov: 859; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (375,10 KB)

8.
EMANCIPACIJA OTROKA
Maja Šedivy, 2016, diplomsko delo

Opis: Emancipacija otroka je zapleten in večplasten pojem, ki je na različnih področjih predvsem s pravnega vidika različno obravnavan. V tem kontekstu je poglavitnega pomena spoznanje, da so se koncepti dojemanja otroka in otroštva skozi zgodovino močno spreminjali. Pojmovanja otroštva kot posebne ter posebej občutljive faze v razvoju človeka v Stari Grčiji, Rimu ter v Srednjem veku niso poznali. Pridobivanje določene stopnje svojepravnosti je bila odvisna zlasti od služenja vojaškega roka, starosti, poroke (ali zakonskega stanu?) in očetove oblasti, pri čemer pa so bili favorizirani dečki. Ideje, da si otrok zasluži posebno varstvo, so se pojavile v obdobju industrializacije in takrat so nastale prve kodifikacije o otrokovih pravicah. Vendar pa je vse do sprejetja Konvencije o otrokovih pravicah leta 1989 veljalo stališče, da gre za varstvo otrok, ne pa tudi za njihove pravice. Od tedaj se smatra, da je otrok subjekt pravic in v tem kontekstu se razlagajo tudi vse njegove pravice in pojmi, kot je pojem največje otrokove koristi. Opozoriti je treba tudi na neenak položaj otrok po svetu in pojave, ki predstavljajo neposredno kršitev otrokovih pravic. Še zmeraj je zelo razširjeno otroško delo, kompleksnost problema pa se kaže zlasti v dejstvu, da absolutna prepoved otroškega dela ne pomeni nujno tudi boljšega položaja za otroke. V prvi vrsti je pomembna ureditev razmerij med starši in otrokom. Pri tem je splošno sprejeto stališče, da je primarna vloga staršev skrb za otrokovo korist. To skrb pa morajo prilagajati otrokovi zrelosti in starosti. V primeru nadstarševstva je skrb pogosto pretirana in lahko posega v otrokove pravice, zlasti v njegovo zasebnost. Popolna poslovna sposobnost se pridobi praviloma z 18., delna pa s 15. letom starosti. Do takrat starši oziroma skrbniki sprejemajo odločitve glede otroka glede na to, koliko je star ali zrel. Vendar pa je treba zagotoviti, da ima otrok, ki je sposoben izoblikovati lastno mnenje, pravico do svobodnega izražanja le-tega v vseh zadevah v zvezi z njim. Na tak način se recimo tretira sodelovanje otroka v sodnih postopkih. Tudi pri privolitvi v medicinski poseg se otrokova volja upošteva v največjem možnem obsegu, vselej pa se pazi na otrokovo neposredno korist. S tega vidika je zlasti sporno obrezovanje iz razlogov, ki niso medicinski. Nujna medicinska pomoč pa se otroku mora zagotoviti, tudi če jo starši iz verskih razlogov odklanjajo. V kolikor torej starši otrokove koristi ne varujejo na najboljši možni način, posreduje država. Še en primer, ko je poseg države v starševske pravice utemeljen in upravičen, je obvezno izobraževanje, saj predstavlja neposredno otrokovo korist. Še večji poseg v avtonomijo volje otroka je zaznati pri privolitveni sposobnosti otroka v spolne dejavnosti. V zvezi z varovanjem otrokove koristi je bila v zakonodaji določena starostna meja, pri kateri lahko otrok svobodno privoli v spolno dejanje. V Evropi je to povprečno pri 15. letih. Manj dosledna in zaščitniška je zakonodaja na področju zagotavljanja spolne identitete transspolnim otrokom. V večini držav sta namreč za pravno priznanje spola še vedno potrebna določena diagnoza ali celo poseg. Na koncu ugotavljamo, da imajo starši pravico vzgajati svoje otroke v skladu s svojim verskim prepričanjem. Otrok lahko z dopolnitvijo določene starosti (15 let v naši državi) sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo, vendar pa je v zvezi s tem posebej sporen krst dojenčkov, ki predstavlja doživljenjsko včlenitev v vero oz. cerkev in potemtakem zaznamuje otroka za vse življenje.
Ključne besede: emancipacija otroka, otrokove pravice, otrokova korist, roditeljska pravica, nadstarševstvo, poslovna sposobnost, procesna sposobnost, privolitvena sposobnost, otroško delo, obvezno šolanje, obrezovanje, transspolni otroci, verska vzgoja
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 563; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

9.
PRAVICA OTROKA DO ZASEBNOSTI
Tamara Bubnjar, 2016, diplomsko delo

Opis: Otroku kot odraslemu človeku pripadajo vse človekove pravice in temeljne svoboščine, zato mu pripada tudi pravica do zasebnosti. Zaradi otrokove duševne in tudi telesne nezrelosti mu je potrebno nuditi posebno zaščito in skrb, da ne pride do kršitev njegovih pravic.
Ključne besede: otrok, pravica do zasebnosti, otrokove pravice, šola, starši, sodno varstvo, poslovna sposobnost, procesna sposobnost.
Objavljeno: 09.03.2017; Ogledov: 475; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (304,57 KB)

10.
Psihiatrični izvedenec v kazenskem postopku
Špela Sinič, 2018, diplomsko delo/naloga

Opis: Psihiatrični izvedenec je pomemben del kazenskega postopka že stoletja. Teorija ga opredeljuje kot neodvisnega, zunanjega sodelavca sodišča. Njegova naloga je zlasti, da s svojimi specifičnimi znanji pomaga sodniku pri ugotavljanju obdolženčevega duševnega stanja. Od ustreznih psiho-fizičnih lastnostih le–tega je namreč odvisen razplet oziroma izid kazenskega postopka. Morebitna ugotovljena neprištevnost storilca kaznivega dejanja v času, ko je takšno dejanje izvršil, namreč tako pravno kot tudi moralno – etično preprečuje njegovo kaznovanje. V kolikor se ugotovi, da je bila njegova prištevnost le znatno okrnjena, pa je to faktor, ki lahko vpliva na odmero kazni. Naloga psihiatričnega izvedenca je tudi, da ugotavlja procesno sposobnost obdolženca. Če se pokaže, da ta ni sposoben aktivno uveljavljati svojih interesov na glavni obravnavi, je to razlog, ki preprečuje nadaljevanje kazenskega postopka. Izvedenec psihiatrične stroke torej ugotavlja ali je pri storilcu kaznivega dejanja prisotna katera od duševnih motenj ali duševna manj razvitost ter njeno povezavo z izvršenim kaznivim dejanjem ali sposobnostjo obdolženčeve udeležbe v sodnem postopku. Prištevnost je naravna predpostavka, ki se v kazenskem postopku ne dokazuje. Na podlagi te predpostavke 265. člen Zakona o kazenskem postopku jasno določa, da se mora izvedenstvo odrediti le, ko je prisoten sum o prizadetosti obdolženčeve prištevnosti ter njegovi sposobnosti udeležbe na glavni obravnavi. Delo izvedenca psihiatra se začne na podlagi odredbe, s katero mu sodišče naloži izdelavo izvedenjskega mnenja v konkretni kazenski zadevi. Zavezuje ga dolžnost, da svoje delo opravi strokovno in etično ter da nato predstavi svoje mnenje na način, da bo le – to razumljivo, ne le njemu samemo ter ostalim strokovnjakom sodne psihiatrije, pač pa tudi sodnikom in vsem drugim udeležencem postopka. Izvedensko mnenje je dokaz v kazenskem postopku in je kot vsi drugi dokazi podvržen prosti presoji sodišča. Slednje pomeni, da mora biti predmet kritične presoje sodnika, ki je na koncu tisti, ki poda svojo odločitev o obdolženčevi prištevnosti ali procesni sposobnosti. Zaradi narave svojega poklica so psihiatrični izvedenci izpostavljeni različnim nevarnostim in pritiskom s strani obdolženca ter drugih udeležencev v kazenskem postopku. Velik vir pritiskov pa predstavljajo tudi mediji, ki o njihovem delu poročajo predvsem z negativno noto. Pri opravljanju svojega dela se srečujejo tudi s številnimi etičnimi dilemami, ki izvirajo predvsem iz njihovega dvojnega položaja – po eni strani je psihiater zdravnik, po drugi pa je kot izvedenec »zaposlen« pri sodišču.
Ključne besede: psihiatrični izvedenec, sodni izvedenec, strokovno znanje, pisna odredba, prištevnost, procesna sposobnost, sum, etične dileme
Objavljeno: 23.11.2018; Ogledov: 272; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (274,72 KB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici