| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Opredelitev pojma običajnega prebivališča po Bruseljski uredbi IIa
Anja Pernat, 2017, magistrsko delo

Opis: Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št.1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa (BU IIa), ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se pojavi v primeru družin z mednarodnim elementom ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. BU IIa ima prednost pred nacionalno zakonodajo in se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze ter na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti. V zadevah starševske odgovornosti, so pristojnosti določene tako, da se kar najbolj upošteva interese otroka kar pomeni, da je v prvi vrsti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Tukaj se nam kaj hitro postavi vprašanje, kje ima otrok svoje običajno prebivališče, saj lahko pri ugotavljanju le tega nastopijo težave, zlasti v primeru pogostih selitev iz ene države članice v drugo ali če je bila selitev čez mednarodno mejo nedavna. Sodišče mora za vsak posamezni primer ugotoviti, ali ima otrok v neki zadevi običajno prebivališče v zadevni državi članici, in to na podlagi dejstev, ki izhajajo iz okoliščin navedenega otroka. BU IIa tega pojma posebej ne opredeljuje. Pomen izraza je treba razumeti v skladu s cilji in nameni BU IIa. Poudariti je potrebno, da razlaga običajnega prebivališča ne temelji na nobenem pojmovanju običajnega prebivališča iz katere koli izrecne nacionalne zakonodaje, ampak se ji priznava samostojen pomen v skladu s pravom Evropske unije in za namen prava Evropske unije.
Ključne besede: Običajno prebivališče, Bruseljska uredba IIa, starševska odgovornost, zakonski spori, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, mednarodna pristojnost, ugrabitev otrok.
Objavljeno v DKUM: 30.11.2017; Ogledov: 3263; Prenosov: 312
.pdf Celotno besedilo (795,93 KB)

2.
Zastopanje otroka glede na Bruseljsko uredbo IIa
Tina Pritekelj, 2012, diplomsko delo

Opis: Starši so zakoniti zastopniki svojega mladoletnega otroka, ki še nima popolne poslovne sposobnosti. Svojega otroka zastopajo pred sodišči ter pred drugimi organi in organizacijami in sklepajo pravne posle v njegovem imenu in za njegov račun, ter tako skrbijo za osebo in za premoženje otroka. V moderni družbi in z modernim načinom življenja vse pogosteje prihaja do položaja, ko starši in otroci niso isti državljani ali ne prebivajo v isti državi članici EU. Ta socialni problem postane relevanten predvsem v primerih, ko pride med samimi starši ali med starši in otroki do sporov v zvezi z izvrševanjem starševske odgovornosti, v obseg katere spada tudi vprašanje pravice do zastopanja otroka. V teh primerih postane najprej pomembno vprašanje, v kateri državi članici je mednarodno pristojno sodišče za razrešitev spora. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa, ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se je pojavil v primeru mednarodnih družin ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. Uredba ima prednost pred nacionalno zakonodajo. Pojavi pa se tudi vprašanje, katero pravo bo pristojno sodišče uporabilo za razrešitev spora, kar pa se rešuje po nacionalnem pravu držav članic, kajti Bruseljska uredba IIa na področje uporabe prava ne posega.
Ključne besede: BU IIa, mednarodno zasebno pravo, mednarodna pristojnost, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, zastopanje otroka, starševska odgovornost, razmerja med starši in otroki, sposobnost otroka.
Objavljeno v DKUM: 14.12.2012; Ogledov: 3178; Prenosov: 611
.pdf Celotno besedilo (432,02 KB)

3.
PREŽIVNINA IN NJENO UVELJAVLJANJE PO UREDBI O PREŽIVNINAH
Urška Orešnik, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je namenjeno ugotavljanju možnosti, ki se upravičencem ponujajo ob neplačilu preživnine, kot zneska, ki predstavlja vse tisto, kar je nekdo pravno dolžan nameniti za potrebno preživljanje bodisi otrok, staršev, zakonca, idr. Preživljanje ali alimentacija je ustanova družinskega prava, ki temelji na enem od osnovnih načel družinskega prava, na načelu vzajemne pomoči med člani družine oz. na načelu družinske solidarnosti. Zato se problem neplačila preživnin največkrat pojavi v družinah, kjer so vezi razrahljane in ni trdnih, družinskih vrednot. Pravila, ki določajo preživnine in same pravice, ki izhajajo iz njih so razpršena v številnih pravnih aktih. Posledično je uspešnost hitre izterjave preživnine odvisna od poznavanja prava na tem področju saj se razsežnost bistveno poveča, ko se vključi še mednarodni element (npr. zavezanec se preseli ali živi v drugi državi). Upravičenci do preživnine imajo na razpolago več postopkov s katerimi lahko zahtevajo njeno plačilo in ti postopki se med sabo ne izključujejo. Najprej je potreben sodno potrjen dogovor o preživnini ali sodno določena preživnina oz. drug izvršljiv naslov, na podlagi katerega se lahko vloži predlog za izvršbo in/ali kazenska ovadba ter zahtevek za uveljavitev nadomestila preživnine. Najlažjo in najlepšo rešitev za vse vpletene predstavlja dogovor oz. sporazum o preživnini. Zato bi na stopnji svetovanja bilo treba razširiti možnosti in vključiti poleg Centrov za socialno delo, še zakonske in družinske terapevte ter pravne svetovalce.
Ključne besede: preživnina, preživljanje, družina, otroci, starši, zakonec, zunajzakonska skupnost, registrirana skupnost istospolnih partnerjev, neplačilo preživnine, izvršilni postopek, izvršilna sredstva, kazenski postopek, kaznivo dejanje, nadomestilo preživnine, mednarodni element, mednarodno uveljavljanje preživnine, priznanje sodnih odločb
Objavljeno v DKUM: 08.09.2010; Ogledov: 3360; Prenosov: 601
.pdf Celotno besedilo (377,80 KB)

4.
ZAMUDNA SODBA KOT EVROPSKI IZVRŠILNI NASLOV
Vesna Gorenjak, 2010, diplomsko delo

Opis: Dne 21.01.2005 je začela veljati Uredba (ES) št. 805/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21.04.2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju UEIN), ki se je začela uporabljati dne 21.10.2005. Gre za revolucionarno novost v sistemu evropskega civilnega prava oziroma na področju mednarodne izvršbe in je odraz dosežene stopnje integracije ES. Pred sprejetjem UEIN je v ES glede postopka izvršitve tujega izvršilnega naslova (sodne odločbe, sodne poravnave, javne listine) veljalo, da je za učinkovanje tuje sodne odločbe v državi izvršbe potrebno, da država izvršbe dopusti izvršljivost (učinkovanje) tuje sodne odločbe na svojem teritoriju. Pri čezmejni izvršbi torej ločimo t.i. državo izvora (država, v kateri je izvršilni naslov izdan) in t.i. državo izvršbe, v kateri želi upnik opraviti izvršbo na dolžnikovo premoženje na podlagi izvršilnega naslova iz države izvora. Preden se tuj izvršilni naslov v državi izvršbe izvrši, je potrebno izvesti t.i. postopek eksekvature, v katerem se tuj izvršilni naslov razglasi za izvršljivega. V ES je postopek eksekvature urejen v III. Poglavju Uredbe 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I — BU I). Cilj UEIN je pospešitev postopkov čezmejne izvršbe v državah članicah ES (z izjemo Danske) in njihova pocenitev (10. točka preambule k UEIN). Za največjo oviro pri pocenitvi in pospeševanju čezmejnih izvršilnih postopkov znotraj ES je evropski zakonodajalec štel postopek eksekvature (8. točka preambule k UEIN). Da bi omogočil hitro, enostavno in cenejšo mednarodno izvršbo, je zakonodajalec v UEIN postopek eksekvature odpravil (5. člen UEIN), pristojnost za ponovno omejeno preverjanje sodne odločbe prenesel s sodišča v državi izvršbe na sodišče v državi izvora (6. člen UEIN) ter razloge za nepriznanje tuje sodne odločbe vsebinsko skrčil (6. in 21. člen UEIN). Prostemu pretoku blaga, delovne sile, storitev in kapitala se je pridružil še prost pretok sodnih odločb, kar je v literaturi poimenovano kot peta svoboščina. Predpostavke za dovolitev čezmejne izvršbe se torej po UEIN več ne preverjajo v postopku eksekvature, ki se po BU I opravi v državi izvršbe, temveč se postopek potrditve kot EIN opravi v državi izvora. Ko se domač izvršilni naslov potrdi kot EIN, ima upnik možnost neposredne izvršbe na dolžnikovo premoženje v katerikoli državi članici z izjemo Danske, ne da bi pri tem moral poprej v vsaki od njih izvesti postopek eksekvature. UEIN torej temelji na načelu države izvora, saj so za preverjanje predpostavk čezmejne izvršbe pristojna domača sodišča (6. člen UEIN) in ne sodišča v državi izvršbe (skozi postopek eksekvature), kar je korenita sprememba v postopku čezmejne izvršbe v ES. Prednosti uvedbe UEIN se torej kažejo predvsem v ugodnostih za upnika, obseg pravnega varstva dolžnika pa se je v primerjavi z BU I zmanjšal, saj je UEIN razloge za zavrnitev čezmejne izvršbe dodatno omejil.
Ključne besede: evropski izvršilni naslov, nesporni zahtevki, čezmejna izvršba, država izvora, država izvršbe, eksekvatura, priznanje in izvršitev, načelo države izvora, prost pretok sodnih odločb
Objavljeno v DKUM: 11.05.2010; Ogledov: 532; Prenosov: 13

Iskanje izvedeno v 8.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici