1. TEORETIČNI POGLEDI NA RAZVOJ KONSENZUALNOSTI V SODOBNEM KAZENSKEM POSTOPKUErika Gričnik, 2009, diplomsko delo Opis: S ciljem povečati učinkovitost sodobnega kazenskega pravosodja mnoge države iščejo rešitve v uvajanju različnih oblik konsenzualnih postopkov, ki dopuščajo strankam v postopku določeno stopnjo avtonomije pri razpolaganju s predmetom obtožbe. Možnost pogajanja o predmetu obtožbe in kazenski sankciji, ki v najbolj očitni obliki pride do izraza v konsenzualnih postopkih, ki sledijo ameriškemu plea bargaining, poraja med teoretiki različna stališča in argumente, predvsem v luči temeljnih procesnih načel in ciljev na katerih temelji kontinentalni kazenski postopek.
Pojem konsenzualnosti v sodobnem kazenskem procesnem pravu v najširšem smislu vključuje vse tiste postopke, skozi katere se v skladu z načelom oportunitete v večji ali manjši meri daje obdolžencu možnost, da vpliva na končni izid kazenskega postopka. Skupna značilnost vseh konsenzualnih postopkov je, da so vezane na priznanje krivde obdolženca.
Kljub mnogim teoretičnim stališčem, ki govorijo proti konsenzualnim postopkom, jih mnoge kontinentalne države v okviru reform kazenske zakonodaje sprejemajo in prilagajajo svojim notranjim pravnim ureditvam. Še vedno je razbrati previdnost evropskih zakonodajalcev pri predpisovanju pogojev uporabe konsenzualnih institutov, saj načeloma pridejo v poštev v primeru lažjih oziroma srednje težkih kaznivih dejanj. Trendu širjenja konsenzualnosti v kazenskem postopku sledijo celo mednarodna kazenska telesa, katerim se posledično očita izgubljanje legitimnosti in spodkopavanje ideje restorativne pravičnosti. Ključne besede: avtonomija posameznika, konsenzualni postopki, konsenzualnost, temeljna procesna načela, plea bargaining, pogajanja, priznanje krivde Objavljeno v DKUM: 20.02.2023; Ogledov: 559; Prenosov: 20
Celotno besedilo (439,19 KB) |
2. Sporazum o priznanju krivde kot sredstvo za boj proti kriminaliteti : diplomsko deloNina Sotošek, 2020, diplomsko delo Opis: Sporazum o priznanju krivde je institut, ki poenostavlja reševanje kazenskih zadev in spreminja potek kazenskega postopka. Sporazumevanje o krivdi (ang. plea bargain) se je v države evrokontinentalne tradicije s pretežno mešanim kazenskim postopkom postopoma uvajalo po vzoru anglosaških držav z adversarnim kazenskim postopkom. Tudi Slovenija je sporazum o priznanju krivde in z njim povezana pogajanja o priznanju krivde v svoj kazenski postopek uvedla leta 2012 z novelo Zakona o kazenskem postopku ZKP-K. Dolgoletne izkušnje z uporabo instituta imajo predvsem v ZDA, kjer z njegovo pomočjo učinkovito in hitro rešijo večino vseh kazenskih zadev.
Sporazum o priznanju krivde predstavlja skrajšano in poenostavljeno obliko reševanja spora, kar pomeni, da se zoper obdolženca, ki krivdo prizna, postopka ne vodi več v celoti. Tožilec in obdolženec se lahko v okviru sporazumevanja o krivdi dogovorita o pogojih in določenih ugodnostih, pod katerimi bo obdolženec krivdo priznal. Sodišče ostaja v takšnem postopku nevtralno in ne sme biti vpleteno v postopek pogajanj o priznanju krivde, po sklenjenem sporazumu pa preveri zgolj njegovo zakonitost oz. skladnost s predpisanimi kriteriji.
Primarni cilj večine držav, tudi Slovenije, ki so v svoj kazenski postopek uvedle institut sporazuma o priznanju krivde je večja učinkovitost kazenskega postopka, torej skrajšanje sodnih zaostankov in večja ekonomičnost. Drug pomemben cilj, ki ga z uporabo instituta prav tako lahko dosežemo pa je uporaba sporazumevanja o krivdi v boju proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete. Sporazum o priznanju krivde se lahko v določenih primerih uporabi za sodelovanje obdolžencev kot prič, ki v zameno za določeno ugodnost priznajo krivdo za storjeno kaznivo dejanje ter so hkrati motivirani za pomoč tožilcu pri razkritju drugih hujših udeležencev kaznivih dejanj oz. razkritju večje kriminalne dejavnosti, ki bi jo sicer tožilstvo zaradi pomanjkanja dokazov zelo težko preganjalo. Ključne besede: sporazum o priznanju krivde, priznanje krivde, ugodnost, skrajšanje sodnih postopkov, sodelujoče priče, boj proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete Objavljeno v DKUM: 18.06.2020; Ogledov: 1429; Prenosov: 193
Celotno besedilo (893,63 KB) |
3. Pogajanja o priznanju krivde : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa VarstvoslovjeJure Šegota, 2017, diplomsko delo Opis: Dne, 15. maja 2012 je začela veljati sistemsko najpomembnejša novela Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer novela ZKP-K. Z njo sta bila v slovenski kazenski postopek uvedeni dve novosti, ki sta pomembno spremenili zasnovo in naravo našega, v izhodišču kontinentalnega kazenskega postopka, in sprožili konceptualni premik k adversarnemu kazenskemu postopku. Gre za institut sporazuma o priznanju krivde in predobravnavnega naroka, ki sta spremenila dotedanjo paradigmo reševanja kazenskih zadev.
Glavni cilj tega konceptualnega premika k adversarnem postopku je poenostavitev in skrajšanje kazenskih postopkov. Med drugim tudi tako, da se obdolženca z obljubo nagrade spodbudi k sodelovanju s tožilcem. Z uvedbo instituta se spreminja koncept slovenskega kazenskega postopka, s tem pa tudi ključna vloga akterjev v postopku – tožilca, obdolženca, njegovega zagovornika in sodišča. Relativno mlada sprememba ustaljene paradigme odločanja o kazenski obtožbi v slovenskem kazenskoprocesnem sistemu nujno tudi implicira, da obstajajo določena vprašanja glede instituta pogajanj v praksi in teoriji še vedno nedorečena.
V diplomski nalogi sem ravno s ciljem ta vprašanja identificirati poskušal vseskozi kritično analizirati slovensko ureditev pogajanj o priznanju krivde. Odraz mojega kritičnega razmišljanja so tudi poskusi odgovoriti na vprašanja, ki so bila dosedaj v kazenskoprocesni teoriji in praksi bodisi zanemarjena, bodisi se sploh niso pojavljala. Na nekaterih mestih sem se tudi zavzemal za razlago naklonjeno varstvu obdolženčevih pravic, ki je sicer v nasprotju z nekaterimi prevladujočimi stališči v slovenski procesni doktrini. Brez pričakovanja, da bi moja stališča predstavljala dokončen odgovor na sporna vprašanja, sem želel podati vsaj majhen prispevek k obstoječi pravni znanosti glede instituta pogajanj o priznanju krivde. Ključne besede: kazenski postopek, krivda, priznanje krivde, diplomske naloge Objavljeno v DKUM: 19.10.2017; Ogledov: 1580; Prenosov: 212
Celotno besedilo (929,64 KB) |
4. ZASLIŠANJE OSUMLJENCA V PREDKAZENSKEM IN KAZENSKEM POSTOPKUGregor Rabuza, 2016, diplomsko delo Opis: Namen diplomskega dela je podrobna predstavitev zaslišanja osumljenca v predkazenskem in kazenskem postopku, tako s pravnega kot postopkovnega vidika. V prvi fazi, ko je osumljenec zaslišan s strani policije, so v diplomskem delu predstavljene pravice osumljenega, povezane z zaslišanjem, dovoljene in prepovedane tehnike zasliševanja, zakonska ureditev ter praktični potek zaslišanja in dokazna vrednost osumljenčeve izjave za nadaljnji kazenski postopek. V drugem delu je predstavljena predvsem normativna ureditev zaslišanja obdolženca pri preiskovalnem sodniku in zaslišanje obtoženca na glavni obravnavi. Na koncu diplomsko delo govori o priznanju krivde v posameznih fazah kazenskega postopka in o njegovi dokazni vrednosti. Ključne besede: zaslišanje, predkazenski in kazenski postopek, osumljenec, obdolženec, obtoženec, pravice osumljenca, policija, preiskava, glavna obravnava, priznanje krivde. Objavljeno v DKUM: 22.07.2016; Ogledov: 4315; Prenosov: 852
Celotno besedilo (346,19 KB) |
5. MIRANDA VS PLEA BARGAINING SPORAZUM O KRIVDI KOT NEGACIJA PRAVICE DO MOLKASaša Kostanjšek, 2016, diplomsko delo Opis: Zakon o kazenskem postopku Republike Slovenije je od svojega začetka veljave doživel mnogo sprememb. Pomembni sta bili noveli ZKP-E iz leta 2003 ter ZKP-K iz leta 2012. Novela ZKP-E je uvedla novosti pri podajanju pravnega pouka in razširila domet pravice do molka. Druga pa je v naš pravni sistem vnesla institut, ki izhaja iz anglo-ameriškega sistema - sporazum o priznanju krivde, ki bi naj pomembno vplival na hitrost reševanja kazenskih zadev in uspešnost kazenskih postopkov. Sporazum o priznanju krivde je dogovor med obdolžencem in državnim tožilcem, pod katerimi pogoji bo obdolženec krivdo za kaznivo dejanje iz obtožbe priznal. Sporazum o priznanju krivde tako v prakso prinaša koristi na strani obdolženca, državnega tožilca, sodišča in javnosti. V teoriji pa so se s uvedbo t.i. plea bargaininga odprla številna vprašanja in pod vprašaj so se postavili temeljni postulati pravičnega postopka in temeljne pravice oseb, ki se znajdejo v kazenskem postopku, predvsem pravica do molka in privilegij zoper samoobtožbo. Ključne besede: kazenski postopek, adversarni model, inkvizitorni model, državni tožilec, pravice obdolženca, pogajanja o priznanju krivde, priznanje krivde, privilegij zoper samoobtožbo, varstvo ustavnih pravic obdolženca, temeljna načela kazenskega postopka Objavljeno v DKUM: 20.05.2016; Ogledov: 1891; Prenosov: 186
Celotno besedilo (2,06 MB) |
6. Sporazum o priznanju krivde - primerjalni pogled na slovensko ureditev : diplomsko delo univerzitetnega študijaSara Železnik, 2013, diplomsko delo Opis: Sporazum o priznanju krivde se je razvil v angloameriškem pravnem sistemu že pred sedemsto leti. Resničen razcvet pa je doživel v osemnajstem stoletju v Združenih državah Amerike [v nadaljevanju ZDA], kjer že več kot stoletje predstavlja najbolj pogost način reševanja kazenskih zadev. Institut se je zaradi svoje ekonomičnosti in praktičnosti širil tudi v pravne sisteme kontinentalnega prava. Poleg ameriške, smo preučili ureditev zakonodaje in prakse v Nemčiji, kjer so se sporazumi razvijali skozi več kot tridesetletno neformalno prakso. Ta institut pa najdemo tudi po ostalih evropskih državah; državah bivše Jugoslavije, Francije, Italije, Irske, idr. Za strokovno javnost implementacija sporazuma o priznanju krivde v slovensko kazensko pravo v letu 2012 zato ni presenečenje. Kljub temu, da sta Nemčija in Slovenija predstavnici kontinentalnega prava, je slovenska zakonska ureditev sporazuma ostala zvesta njegovemu angloameriškemu izvirniku. Nemčija pa tudi po desetletjih prakse sporazumov ostaja skopa v svoji zakonodaji o tem institutu in razvija posebno obliko, kjer ima sodnik osrednjo vlogo v poteku pogajanj. Kljub stalnemu razvoju instituta in razlikah v zakonodajnih ureditvah posameznih držav, ostaja klasični sporazum o priznanju krivde enak po celem svetu: v zameno za priznanje krivde se obdolžencu zniža kazenska sankcija. Primerjava zakonodajnih ureditev in praktičnih izvedb sporazuma med ZDA, Nemčijo in Slovenijo je pokazala, kako pomembne so posledice instituta za celoten državni kazenski sistem. Do pogajanj in sklepanja sporazum pa pravni strokovnjaki ostajajo kritični ter se zavedajo hudih kršitev etičnih norm in človekovih pravic. Ključne besede: kazensko pravo, kazenski postopek, kazniva dejanja, storilci, krivda, priznanje, sporazum o priznanju krivde, ZDA, Nemčija, Slovenija, primerjave, diplomske naloge, plea bargain Objavljeno v DKUM: 08.08.2013; Ogledov: 3607; Prenosov: 550
Celotno besedilo (512,71 KB) |
7. PRIZNANJE KRIVDE V SLOVENSKEM IN HRVAŠKEM KAZENSKEM POSTOPKUTine Venišnik, 2012, diplomsko delo Opis: Predmet preučevanja diplomske naloge je ureditev kazenskega postopka, kot ga uvaja novela ZKP-K, sprejeta novembra 2011, ki predstavlja pomemben korak v dosedanjem postopnem reformiranju slovenskega kazenskega postopka. Ta poteka v smeri od tradicionalnega kontinentalnega modela do sodobnejših modelov, ki se različno imenujejo: participativni, konsenzualni, pogajalski in tudi adversarni.
Nova ureditev prinaša nekatere nove institute, ki omogočajo, da se kazenski postopek hitreje konča, v ospredju teh institutov pa je obdolženčevo priznanje krivde kot ključni element, od katerega je odvisen izid konkretnega postopka. Največ pozornosti je namenjeno institutu pogajanja o krivdi, znamenitemu plea bargaining-u, ki je znan iz Združenih držav Amerike.
S prevzemanjem rešitev, ki izvirajo iz anglo-ameriške pravne tradicije dobiva obdolženčevo priznanje krivde drugačen pomen, kot ga je imelo do sedaj in vzporedno s tem gre tudi za drugačen koncept razumevanja kazenskega postopka v našem pravnem sistemu, ki je nezdružljiv z nekaterimi tradicionalnimi načeli kontinentalnega kazenskega postopka.
V tem diplomskem delu je zato podana analiza ureditve novih institutov z vidika tradicionalnih kontinentalnih načel kazenskega postopka in posledično ugotovitve o posameznih odstopanjih. Delo govori tudi o samem fenomenu priznanja krivde in o tem, kakšen pomen ter posledice slednje dobiva po novi zakonski ureditvi.
Prav tako je predmet preučevanja ureditev hrvaškega kazenskega postopka, v katerega so bili podobni instituti, kot jih uvaja novela ZKP-K, uvedeni že leta 2008. Pri tem gre za primerjavo ureditev obeh držav, ugotavljanje podobnosti in razlik ter podajanje morebitnih predlogov za spremembo ureditve. Ključne besede: konsenzualnost, konsenzualni postopki, akuzatornost, adversarnost, priznanje krivde, plea bargaining, temelja načela kazenskega postopka, hrvaški kazenski postopek. Objavljeno v DKUM: 17.12.2012; Ogledov: 2466; Prenosov: 489
Celotno besedilo (498,07 KB) |
8. STRATEGIJA OBDOLŽENČEVE OBRAMBE IN NJENA DOKAZNA PRESOJAAndreja Filipančič, 2012, diplomsko delo Opis: V sodobnem kazenskem postopku so obdolžencu kot temeljnemu procesnemu subjektu, ki opravlja funkcijo obrambe, zagotovljene številne pravice, mnoge že na ustavni in tudi na mednarodni ravni. Ena njegovih najpomembnejših pravic je tudi pravica do obrambe, ki temelji na domnevi nedolžnosti in izhaja iz temeljne pravice do poštenega postopka. Gre za obdolženčevo pravico, da aktivno in po lastni presoji deluje v svojo korist pri zavračanju obtožbe, ki pa ni hkrati tudi njegova dolžnost, saj lahko njegova obramba temelji tudi na molku. V okvir pravice do obrambe sodi tudi obdolženčeva pravica, da oblikuje in izvaja strategijo obrambe po svoji presoji in v skladu s svojimi interesi.
Glede na to, da je moč iz posameznih obrambnih načinov oziroma taktik obdolžencev najti nekatere skupne značilnosti, lahko govorimo o nekaterih tipičnih strategijah obrambe. Temeljne tri strategije obrambe so: obramba z molkom; zagovor, v katerem obdolženec zanika storitev kaznivega dejanja ter zagovor, v katerem obdolženec priznava kaznivo dejanje. Katero strategijo bo obdolženec izbral, je odvisno od več faktorjev, in sicer od same vrste kaznivega dejanja, nasveta odvetnika, osebnih značilnosti obdolženca, dokazne situacije ipd. Izbira strategije obrambe je odvisna tudi od kazenskopravne zakonodaje. Zadnja novela ZKP-K tako prinaša nove možnosti oziroma nove pomisleke pri odločitvi obrambe, katero obrambno strategijo uporabiti. Nova vmesna faza- predobravnavni narok tako predvideva obdolženčevo izjavo o obtožbi že v tej fazi postopka, novost je tudi možnost pogajanj in sklenitve sporazuma o priznanju krivde, ter možnost odpovedi določenim razpoložljivim procesnim jamstvom zaradi hitrejšega poteka glavne obravnave. Obdolženec lahko strategijo obrambe glede na konkretno dokazno situacijo tekom postopka tudi spreminja.
Obdolženec je po eni strani subjekt kazenskega postopka, po drugi strani pa je njegova obramba dokazno sredstvo. Zaslišanje je procesno dejanje, s katerim se pride do obdolženčeve izpovedbe. Če obdolženec na zaslišanju, ki je opravljeno v skladu z zakonom, poda svojo izpovedbo oziroma zagovor, je le-to aktivno dokazno sredstvo, na katerem lahko v zvezi z odločilnimi pravno relevantnimi dejstvi temelji sodna odločba. Sodišče pri presoji dokazne vrednosti posameznih dokazov (tudi obdolženčevega zagovora) ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, ampak v skladu z načelom proste presoje dokazov (ne glede na strategijo obrambe) odloča, katerim dokazom verjame in v kolikšni meri. Ključne besede: Obdolženec, pravica do obrambe, strategije obrambe, molk, zanikanje, priznanje, zaslišanje, dokazna presoja, pogajanja o priznanju krivde. Objavljeno v DKUM: 14.03.2012; Ogledov: 5681; Prenosov: 461
Celotno besedilo (808,26 KB) |
9. PROBLEMATIKA PORAVNAVANJA IN UPORABE PODOBNIH INSTITUTOV V KAZENSKEM POSTOPKUSedin Kičin, 2011, diplomsko delo Opis: V sodobnem kazenskem postopku je želja po hitrejši in ekonomični rešitvi vse večja. Iz navedenega razloga države v svoje kazensko procesne predpise vključujejo institute, katerih temelj je priti do rešitve kazenskopravnega spora na podlagi sporazuma strank, katerega vsebina je dogovor o kazenski sankciji ali pa dogovor glede vrste in poteka postopka.
Konsenzualni instituti so bolj razširjeni v državah, ki jih uvrščamo v angloameriški pravni sistem, le ti temeljijo na institutu plea bargaining. Vse bolj pa te institute v svoje nacionalne pravne rede vnašajo države kontinentalnega pravnega sistema, kar je posledica spreminjanja razmišljanja pravne stroke in potreba po skrajšanju postopkov s ciljem razbremenitve sodišč.
Kot vsaka novost je tudi uvedba širše konsenzualnosti v kazenski proces predmet tako pozitivnih kot tudi negativnih kritik. Neodobravanje teh institutov temelji predvsem na možnosti kršitev načel kazenskega postopka in na mnenju večjega dela laične javnosti, ki kot korektorja kriminalitete vidi državo in ne strank postopka. Po drugi strani pa služijo ti postopki hitrejši rešitvi spora, nižji stopnji stigmatizacije obdolženca in zadoščenju oškodovanca, saj se sporazum sklene brez pritiska javnosti in na podlagi strinjanja obeh strank.
V našem pravnem redu je obravnavanje te problematike pomembno z vidika uporabe instituta poravnavanja, ki je eden redkih institutov našega kazenskega procesa, ki je konsenzualne narave. V želji po širši uporabi poravnavanja se nam v kazenskem procesnem pravu obetajo spremembe, ki omenjeni institut dopolnjujejo in ki predvidevajo uvedbo širše konsenzualnosti, kot smo jo poznali do sedaj. Ključne besede: konsenzualnost, konsenzualni postopki, poravnavanje, temeljna načela kazenskega postopka, sporazum strank, priznanje krivde, plea bargaining, diskrecija tožilca. Objavljeno v DKUM: 22.06.2011; Ogledov: 2750; Prenosov: 524
Celotno besedilo (732,38 KB) |
10. |