| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Prost pretok začasnih ukrepov v civilnih zadevah v EU in njihovi učinki : doktorska disertacija
Urška Kupec, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko prostega pretoka začasnih ukrepov v civilnih zadevah znotraj meja EU in preučuje učinke začasnih ukrepov znotraj EU. Prost pretok začasnih ukrepov je pomemben, saj se tako zagotovi celovito varstvo upnika in njegove pravice do zasebne lastnine. Pomembno je tudi vprašanje učinkov, ki jih začasni ukrepi dosežejo v tujini, saj so učinki začasnih ukrepov za položaj upnika lahko odločilni. Čeprav v EU velja načelo medsebojnega zaupanja, kar pomeni, da bi države članice EU morale zaupati v pravne sisteme drugih držav članic EU in odločitve njihovih sodnikov, je mogoče ugotoviti, da na področju prostega pretoka začasnih ukrepov na podlagi BU Ia še veljajo omejitve, ki v velikih primerih dejansko onemogočajo prost pretok teh začasnih ukrepov. Razlog za te omejitve je mogoče najti predvsem v tem, da so pri izdaji začasnih ukrepov določene temeljne pravice dolžnikov v civilnem postopku (denimo pravica do izjave) okrnjene in da obstaja določen dvom, da posamezne države članice EU niso zadostno oziroma sploh niso spoštovale temeljnih pravic posameznikov. Prav tako je potrebno upoštevati, da se pravni redi držav članic EU tudi bistveno razlikujejo glede trenutka, v katerem se lahko izda začasni ukrep (pred, med ali po zaključen postopku o glavni stvari), in glede pogojev za izdajo začasnega ukrepa (nujnost, nevarnost). Z namenom zagotovitve učinkovite in hitre zamrznitve sredstev na bančnih računih je bila sprejeta Uredba ENZBR, katere namen bi naj bil, da upnikom daje na voljo dodatno in neobvezno sredstvo, s katerim lahko upnik doseže zamrznitev dolžnikovih denarnih sredstev na bančnih računih v vseh državah članicah EU (razen Danske). Po pregledu vsebine Uredbe ENZBR je mogoče ugotoviti, da ta na področju zaščite interesov upnika, ki še ne razpolaga s pravnim naslovom, ni prinesla bistvenih prednosti. Tudi Uredba ENZBR v tem primeru zelo pogojuje izdajo naloga, zaradi česar obstaja nevarnost, da postopek po Uredbi ENZBR za upnike, ki še ne razpolagajo s pravnim naslovom, ne bo zanimiv. Na tem področju je sicer bilo sprejeto poročilo, ki vključuje predlog direktive za skupne minimalne standarde za civilni postopek v EU. Predmet direktive je tudi področje začasnih ukrepov, pri čemer v tej fazi še ni mogoče dajati ugotovitev glede praktičnega pomena oziroma vpliva predloga direktive na prost pretok začasnih ukrepov. Z namenom prikaza razlike v nacionalnih pravnih sistemih smo glede začasnih ukrepov obravnavali nacionalna prava Nemčije in Hrvaške , pri čemer smo ugotovili, da se nacionalni pravni sistemi v marsikaterem vprašanju razlikujejo in da v tem lahko tiči razlog za nezaupanja med državami članicami EU. Po opravljeni analizi smo zaključili, da je odločitev upnika glede uporabe oziroma izbire primernega ukrepa zavarovanja odvisna od učinkov, ki ga posamezni ukrep zagotavlja. Sprejeli smo tudi zaključek, da postopek priznanja in izvršitve po BU Ia ne prispeva h krepitvi načela medsebojnega zaupanja pri delovanju v EU in k dosegu cilja prostega pretoka sodnih odločb. Končno pa smo tudi ugotovili, da bi za učinkovitost prostega pretoka sodnih odločb bi bilo primerno sprejeti skupne minimalne standarde postopka.
Ključne besede: izvršba na bančni račun, premoženje v tujini, začasna odredba, priznanje in izvršitev začasne odredbe, realna zveza, kontradiktornost postopka, nalog za zamrznitev bančnih računov, podatki o bančnem računu, učinki začasnih ukrepov, element presenečenja
Objavljeno v DKUM: 23.09.2021; Ogledov: 1071; Prenosov: 221
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

2.
Opredelitev pojma običajnega prebivališča po Bruseljski uredbi IIa
Anja Pernat, 2017, magistrsko delo

Opis: Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št.1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa (BU IIa), ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se pojavi v primeru družin z mednarodnim elementom ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. BU IIa ima prednost pred nacionalno zakonodajo in se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze ter na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti. V zadevah starševske odgovornosti, so pristojnosti določene tako, da se kar najbolj upošteva interese otroka kar pomeni, da je v prvi vrsti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Tukaj se nam kaj hitro postavi vprašanje, kje ima otrok svoje običajno prebivališče, saj lahko pri ugotavljanju le tega nastopijo težave, zlasti v primeru pogostih selitev iz ene države članice v drugo ali če je bila selitev čez mednarodno mejo nedavna. Sodišče mora za vsak posamezni primer ugotoviti, ali ima otrok v neki zadevi običajno prebivališče v zadevni državi članici, in to na podlagi dejstev, ki izhajajo iz okoliščin navedenega otroka. BU IIa tega pojma posebej ne opredeljuje. Pomen izraza je treba razumeti v skladu s cilji in nameni BU IIa. Poudariti je potrebno, da razlaga običajnega prebivališča ne temelji na nobenem pojmovanju običajnega prebivališča iz katere koli izrecne nacionalne zakonodaje, ampak se ji priznava samostojen pomen v skladu s pravom Evropske unije in za namen prava Evropske unije.
Ključne besede: Običajno prebivališče, Bruseljska uredba IIa, starševska odgovornost, zakonski spori, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, mednarodna pristojnost, ugrabitev otrok.
Objavljeno v DKUM: 30.11.2017; Ogledov: 3275; Prenosov: 312
.pdf Celotno besedilo (795,93 KB)

3.
PRIZNANJE IN IZVRŠEVANJE TUJIH ARBITRAŽNIH ODLOČB PO ZAKONU O ARBITRAŽI
Darinka Gologranc, 2016, diplomsko delo

Opis: Arbitraža (angl. Arbitration, franc. Arbitrage, lat. Arbitrato) je stara institucija, ki je namenjena mirni obliki reševanja sporov, s katerimi lahko stranke prosto razpolagajo. O sporu odloča tretja nepristranska oseba ali več oseb, odločitev ki jo sprejmejo, pa je za stranke zavezujoča in ima učinke pravnomočne sodbe. Osebe, ki odločajo imenujemo arbitri. Pristojnost odločati o sporu daje arbitrom arbitražni sporazum, ki ga stranki skleneta na podlagi svobodne volje. Postopka pred arbitražo ne ureja zakon, ampak svobodna volja strank. Stranki tudi sami izbereta materialno pravo, ki ga sodišče uporabi. Odločitev, ki jo arbitražno sodišče sprejme, je za stranki zavezujoča. Velika večina arbitražnih odločb stranke izvršijo prostovoljno, vendar vselej ni tako. Še posebej je lahko izvršitev arbitražne odločbe problematična, v kolikor stranki nista iz iste države in gre torej za tujo arbitražno odločbo. Republika Slovenija je poleg drugih 155 držav podpisnica Konvencije združenih narodov o priznavanju in izvršitvi tujih arbitražnih odločb, ki je za poenotenje priznanja in izvršitve tuje arbitražne odločbe gotovo zelo pomembna kot pravni akt harmonizacije po celem svetu. Newyorška konvencija, na katero napotuje Zakon o arbitraži v 42. členu, se uporablja tudi za priznanje tujih arbitražnih odločb držav, ki niso podpisnice konvencije. Postopek priznanja in izvršitve poteka po pravilih postopka, ki velja na ozemlju države, kjer se zahteva priznanje. Sodišče na predpostavki nearbitrabilnosti spora in kršitve javnega reda države v kateri teče postopek za priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe pazi po uradni dolžnosti, vendar jih ni dolžno upoštevati. Če sodišče presodi, da ni ovir, izda sklep o priznanju tuje arbitražne odločbe.
Ključne besede: arbitraža, arbitražna odločba, tuja arbitražna odločba, Newyorška konvencija, priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe, postopek priznanja, izpodbijanje
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2614; Prenosov: 490
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

4.
NOVEJŠA SODNA PRAKSA V ZVEZI S PRIDRŽKOM JAVNEGA REDA PRI PRIZNAVANJU TUJIH ARBITRAŽNIH ODLOČB
Nežika Pavlič Brečko, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava institut pridržka javnega reda v navezavi s tujimi arbitražnimi odločbami. Opisan in razložen je postopek priznanja in izvršitve tujih arbitražnih odločb, razložene so formalne in meritorne predpostavke, opisan je izvor javnega reda. Razložen je materialni, procesni, nacionalni in mednarodni javni red. Večji del diplomskega dela predstavlja aktualna sodna praksa v zvezi s pridržkom javnega reda pri priznavanju tujih arbitražnih odločb, ki je omejena na odločbe držav članic Evropske unije od leta 2000 dalje. Newyorška konvencija iz leta 1958 predstavlja enega izmed temeljnih dokumentov na področju mednarodne trgovinske arbitraže, zato je razlaga pridržka javnega reda v močni navezavi z navedeno konvencijo.
Ključne besede: tuja arbitražna odločba, pridržek javnega reda, priznanje in izvršitev, Newyorška konvencija, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 21.09.2016; Ogledov: 1538; Prenosov: 175
.pdf Celotno besedilo (829,96 KB)

5.
Razmerje med javnim redom in kontradiktornostjo pri izvršitvah tujih sodnih odločb v Bruseljski uredbi Ia
Katja Drobnak, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava razloge zoper priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb v okviru Bruseljske uredbe Ia. Podrobneje sta kot razlog nepriznanja opisana pridržek javnega reda in kršitve načela kontradiktornosti. Delo skozi primere sodne prakse prikazuje odločitve Sodišča EU glede vprašanj, ki so jih nanj naslovila sodišča držav članic v zvezi z zavrnitvenimi razlogi zoper priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe. Predstavljeno je vročanje tujih sodnih odločb in posledice nevročitve, ki predstavljajo razlog za zavrnitev tuje sodne odločbe bodisi z vidika poseganja v javni red države, v kateri se zahteva priznanje tuje sodne odločbe, ali pa zaradi kršitve temeljnih pravic posameznika. Vsakdo ima pravico do sodelovanja v postopku, ki teče zoper njega, prav tako pa mu mora biti dana možnost priprave obrambe, da se lahko uspešno brani pred sodiščem. Poudarjena je omejena razlaga javnega reda in njegovana restriktivna vloga, kot se je izoblikovala tudi v praksi Sodišča EU. Iz diplomskega dela je razvidno, da je klavzula javnega reda zelo omejena in se lahko uporabi samo v izjemnih primerih. Na drugi strani pa je pomembno tudi razmejevanje med javnim redom in načelom kontradiktornosti. Delo tako izpostavlja in analizira prakso Sodiščae EU, ki je v zvezi s temje v podobnih primerih podalo različno razlago na vprašanje glede uporabea ali se lahko uporabijo določbe javnega reda inalikateri drug razlog iz 45. člena BU Ia za zavrnitev tuje sodne odločbe določbe o kontradiktornosti, zaradi česar je lahko obseg razlage obeh razlogov za zavrnitev priznanja oziroma njuno medsebojno razlikovanje v določeni meri nejasno.
Ključne besede: Tuja sodna odločba, javni red, načelo kontradiktornosti, vročanje, zamudna sodna odločba, pridržek javnega reda, priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe, Bruseljska uredba Ia.
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 1793; Prenosov: 178
.pdf Celotno besedilo (395,62 KB)

6.
POTEK ARBITRAŽNEGA POSTOPKA S POUDARKOM NA PRAVILIH MILANSKE ARBITRAŽNE ZBORNICE (THE CHAMBER OF ARBITRTATION OF MILAN RULES) IZ LETA 2010
Marcel Hajd, 2012, diplomsko delo

Opis: Mednarodna trgovinska arbitraža je zasebno razsodišče, ki je ustanovljeno s posebnim dogovorom sodelujočih v primeru spora med njimi. Spada med alternativne oblike reševanja sporov. Od ostalih oblik se razlikuje po tem, da je njenim odločitvam v pravnem prometu priznan dokončen in zavezujoč pravni učinek. Z arbitražnim dogovorom tako stranke izključijo pristojnost sodišč. V poslovnih odnosih se pojem arbitraže prepogosto povezuje z gospodarskimi spori s tujim elementom, vendar pa se lahko arbitraže uporabijo tudi za spore z drugačno naravo in med domačimi subjekti. Dejstvo pa je tudi, da je na razvoj arbitražnega prava najbolj vplivala mednarodna trgovina. Področje mednarodne trgovinske arbitraže pa presega zgolj pravno analizo, saj odseva tudi zgodovinski, sociološki in kulturni napredek ter razvoj, pomembna pa je tudi, saj želi preseči nacionalne okvirje in omejitve različnih pravnih redov. Vsak potencialni arbitražni postopek ima svoje korenine v arbitražnem dogovoru. Za takšno obliko reševanja sporov mora obstajati soglasje med strankami. V arbitražnem sporazumu pa ne gre za golo pripravljenost reševati spor pred arbitražo, saj lahko stranke modificirajo cel postopek s svojimi željami in potrebami. Gre za načelo avtonomije strank, ki je v sodnih postopkih zelo zreducirano, arbitražni postopek pa z določenimi omejitvami spremlja od rojstva do smrti. Pri institucionalnih arbitražah je avtonomija nekoliko manjša, saj stranke v arbitražni dogovor vključijo posebne postopkovne pravilnike. Obstajajo pa tudi priložnostne arbitraže pri katerih stranke same določijo pravila postopka. Arbitražno kolo se zažene, ko stranka arbitražnega sporazuma vloži tožbo oz. zahtevek za reševanja spora pred arbitražo. Stranke lahko sklenejo arbitražni dogovor tudi po izbruhu spora. V naslednji fazi je nato potrebno imenovanje članov arbitražnega senata in njegova konstitucija. Ko je arbitražni senat tako ustanovljen je potem njegova naloga in pristojnost, da pripelje postopek do dokončne rešitve spora med strankami. Običajno se spor konča z izdajo zavezujoče in dokončne arbitražne odločbe, med postopkom pa lahko pride tudi do sporazumnega odstopa, največkrat je to s sklenitvijo poravnave. Arbitražni postopek pa se »dokončno« zaključi, ko stranka dobi to, do česar je upravičena v arbitražni odločbi. Večji del arbitražnih odločb je izpolnjenih prostovoljno, za ostale arbitražne odločbe s tujim elementom pa so na voljo posebni mehanizmi priznanja in izvršitve. Ti mehanizmi so poenoteni po vsem svetu.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, stalna arbitraža, arbitražna klavzula, arbitražni sporazum, arbitražni postopek, arbitražna odločba, priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb.
Objavljeno v DKUM: 09.01.2013; Ogledov: 2106; Prenosov: 289  (1 glas)
.pdf Celotno besedilo (1,96 MB)

7.
Zastopanje otroka glede na Bruseljsko uredbo IIa
Tina Pritekelj, 2012, diplomsko delo

Opis: Starši so zakoniti zastopniki svojega mladoletnega otroka, ki še nima popolne poslovne sposobnosti. Svojega otroka zastopajo pred sodišči ter pred drugimi organi in organizacijami in sklepajo pravne posle v njegovem imenu in za njegov račun, ter tako skrbijo za osebo in za premoženje otroka. V moderni družbi in z modernim načinom življenja vse pogosteje prihaja do položaja, ko starši in otroci niso isti državljani ali ne prebivajo v isti državi članici EU. Ta socialni problem postane relevanten predvsem v primerih, ko pride med samimi starši ali med starši in otroki do sporov v zvezi z izvrševanjem starševske odgovornosti, v obseg katere spada tudi vprašanje pravice do zastopanja otroka. V teh primerih postane najprej pomembno vprašanje, v kateri državi članici je mednarodno pristojno sodišče za razrešitev spora. Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa, ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se je pojavil v primeru mednarodnih družin ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. Uredba ima prednost pred nacionalno zakonodajo. Pojavi pa se tudi vprašanje, katero pravo bo pristojno sodišče uporabilo za razrešitev spora, kar pa se rešuje po nacionalnem pravu držav članic, kajti Bruseljska uredba IIa na področje uporabe prava ne posega.
Ključne besede: BU IIa, mednarodno zasebno pravo, mednarodna pristojnost, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, zastopanje otroka, starševska odgovornost, razmerja med starši in otroki, sposobnost otroka.
Objavljeno v DKUM: 14.12.2012; Ogledov: 3181; Prenosov: 611
.pdf Celotno besedilo (432,02 KB)

8.
ZAMUDNA SODBA KOT EVROPSKI IZVRŠILNI NASLOV
Vesna Gorenjak, 2010, diplomsko delo

Opis: Dne 21.01.2005 je začela veljati Uredba (ES) št. 805/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21.04.2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju UEIN), ki se je začela uporabljati dne 21.10.2005. Gre za revolucionarno novost v sistemu evropskega civilnega prava oziroma na področju mednarodne izvršbe in je odraz dosežene stopnje integracije ES. Pred sprejetjem UEIN je v ES glede postopka izvršitve tujega izvršilnega naslova (sodne odločbe, sodne poravnave, javne listine) veljalo, da je za učinkovanje tuje sodne odločbe v državi izvršbe potrebno, da država izvršbe dopusti izvršljivost (učinkovanje) tuje sodne odločbe na svojem teritoriju. Pri čezmejni izvršbi torej ločimo t.i. državo izvora (država, v kateri je izvršilni naslov izdan) in t.i. državo izvršbe, v kateri želi upnik opraviti izvršbo na dolžnikovo premoženje na podlagi izvršilnega naslova iz države izvora. Preden se tuj izvršilni naslov v državi izvršbe izvrši, je potrebno izvesti t.i. postopek eksekvature, v katerem se tuj izvršilni naslov razglasi za izvršljivega. V ES je postopek eksekvature urejen v III. Poglavju Uredbe 44/2001 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba Bruselj I — BU I). Cilj UEIN je pospešitev postopkov čezmejne izvršbe v državah članicah ES (z izjemo Danske) in njihova pocenitev (10. točka preambule k UEIN). Za največjo oviro pri pocenitvi in pospeševanju čezmejnih izvršilnih postopkov znotraj ES je evropski zakonodajalec štel postopek eksekvature (8. točka preambule k UEIN). Da bi omogočil hitro, enostavno in cenejšo mednarodno izvršbo, je zakonodajalec v UEIN postopek eksekvature odpravil (5. člen UEIN), pristojnost za ponovno omejeno preverjanje sodne odločbe prenesel s sodišča v državi izvršbe na sodišče v državi izvora (6. člen UEIN) ter razloge za nepriznanje tuje sodne odločbe vsebinsko skrčil (6. in 21. člen UEIN). Prostemu pretoku blaga, delovne sile, storitev in kapitala se je pridružil še prost pretok sodnih odločb, kar je v literaturi poimenovano kot peta svoboščina. Predpostavke za dovolitev čezmejne izvršbe se torej po UEIN več ne preverjajo v postopku eksekvature, ki se po BU I opravi v državi izvršbe, temveč se postopek potrditve kot EIN opravi v državi izvora. Ko se domač izvršilni naslov potrdi kot EIN, ima upnik možnost neposredne izvršbe na dolžnikovo premoženje v katerikoli državi članici z izjemo Danske, ne da bi pri tem moral poprej v vsaki od njih izvesti postopek eksekvature. UEIN torej temelji na načelu države izvora, saj so za preverjanje predpostavk čezmejne izvršbe pristojna domača sodišča (6. člen UEIN) in ne sodišča v državi izvršbe (skozi postopek eksekvature), kar je korenita sprememba v postopku čezmejne izvršbe v ES. Prednosti uvedbe UEIN se torej kažejo predvsem v ugodnostih za upnika, obseg pravnega varstva dolžnika pa se je v primerjavi z BU I zmanjšal, saj je UEIN razloge za zavrnitev čezmejne izvršbe dodatno omejil.
Ključne besede: evropski izvršilni naslov, nesporni zahtevki, čezmejna izvršba, država izvora, država izvršbe, eksekvatura, priznanje in izvršitev, načelo države izvora, prost pretok sodnih odločb
Objavljeno v DKUM: 11.05.2010; Ogledov: 535; Prenosov: 13

9.
UPORABA PRAVA V MEDNARODNI TRGOVINSKI ARBITRAŽI
Anja Horvat, 2009, diplomsko delo

Opis: Reševanje sporov na mednarodnem nivoju je dandanes postalo pogosto in potrebno, zlasti v trgovinskih sporih. Arbitraža predstavlja način reševanja sporov, ki temelji na soglasju (sporazumu) sprtih strank. Nadalje mednarodna trgovinska arbitraža predstavlja zelo pogost način reševanja sporov v pravnih razmerjih z mednarodnim elementom (na primer: stranki prihajata iz različnih držav). Najpomembnejša delitev arbitraž, je delitev na priložnostno (ad hoc) in institucionalno arbitražo, pri čemer ima vsaka določene prednosti, pa tudi slabosti. Prednost reševanja spora z arbitražo je tudi v možnosti strank, da določijo pravo, ki naj se uporabi za presojo arbitražnega sporazuma, merodajna procesna pravila in pravo, ki naj se uporabi za vsebinsko presojo spora. Avtonomija volje strank predstavlja najpomembnejši pravni vir arbitraže. Stranke lahko izberejo tudi tri različne skupine pravnih pravil, ki naj se uporabijo za presojo posameznega področja. Arbitri so dolžni spoštovati avtonomijo volje strank in delovati v skladu z izraženim soglasjem volj strank. V primeru odsotnosti sporazuma strank o pravu, ki naj se uporabi, so za določitev merodajnega prava pristojni arbitri. Pri izbiri in določitvi merodajnega prava bodisi s strani strank, bodisi s strani arbitrov, pa obstajajo določene omejitve, ki pridejo do izraza zlasti v zadnji fazi — to je v postopku izpodbijanja domačih arbitražnih odločb in v postopku priznavanja in izvršitve tujih arbitražnih odločb pred nacionalnimi sodišči. Upoštevanje teh omejitev s strani strank in arbitrov je bistvenega pomena za učinkovanje arbitražne odločbe.
Ključne besede: mednarodna trgovinska arbitraža, trgovinski spori, uporaba prava, avtonomija volje strank, veljavnost arbitražnega sporazuma, procesna pravila, materialna pravila, javni red, izpodbijanje, priznanje in izvršitev
Objavljeno v DKUM: 15.12.2009; Ogledov: 4727; Prenosov: 673
.pdf Celotno besedilo (538,90 KB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici