| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 47
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
TEORETIČNI POGLEDI NA RAZVOJ KONSENZUALNOSTI V SODOBNEM KAZENSKEM POSTOPKU
Erika Gričnik, 2009, diplomsko delo

Opis: S ciljem povečati učinkovitost sodobnega kazenskega pravosodja mnoge države iščejo rešitve v uvajanju različnih oblik konsenzualnih postopkov, ki dopuščajo strankam v postopku določeno stopnjo avtonomije pri razpolaganju s predmetom obtožbe. Možnost pogajanja o predmetu obtožbe in kazenski sankciji, ki v najbolj očitni obliki pride do izraza v konsenzualnih postopkih, ki sledijo ameriškemu plea bargaining, poraja med teoretiki različna stališča in argumente, predvsem v luči temeljnih procesnih načel in ciljev na katerih temelji kontinentalni kazenski postopek. Pojem konsenzualnosti v sodobnem kazenskem procesnem pravu v najširšem smislu vključuje vse tiste postopke, skozi katere se v skladu z načelom oportunitete v večji ali manjši meri daje obdolžencu možnost, da vpliva na končni izid kazenskega postopka. Skupna značilnost vseh konsenzualnih postopkov je, da so vezane na priznanje krivde obdolženca. Kljub mnogim teoretičnim stališčem, ki govorijo proti konsenzualnim postopkom, jih mnoge kontinentalne države v okviru reform kazenske zakonodaje sprejemajo in prilagajajo svojim notranjim pravnim ureditvam. Še vedno je razbrati previdnost evropskih zakonodajalcev pri predpisovanju pogojev uporabe konsenzualnih institutov, saj načeloma pridejo v poštev v primeru lažjih oziroma srednje težkih kaznivih dejanj. Trendu širjenja konsenzualnosti v kazenskem postopku sledijo celo mednarodna kazenska telesa, katerim se posledično očita izgubljanje legitimnosti in spodkopavanje ideje restorativne pravičnosti.
Ključne besede: avtonomija posameznika, konsenzualni postopki, konsenzualnost, temeljna procesna načela, plea bargaining, pogajanja, priznanje krivde
Objavljeno v DKUM: 20.02.2023; Ogledov: 281; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (439,19 KB)

2.
Lažna in izsiljena priznanja mladoletnikov : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje
Klara Brežnik, 2021, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo opisuje pomanjkljivosti zasliševanja, katera se pojavijo pri zasliševanju mladoletnikov. Te poleg oseb s posebnimi potrebami, oseb z nižjo ravnjo inteligence (merjeno po IQ ravni) in oseb z diagnosticiranimi psihosomatskimi motnjami predstavljajo posebej ranljivo populacijo, saj zaradi še svoje ne razvitosti ne znajo oceniti resnosti zaslišanja, ter posledice, ki lahko iz tega nastanejo. Prav tako so v nevarnosti, da same sebe inkriminirajo, zaradi nepoznavanja ali nerazumevanja zakonov in svojih pravic, oziroma še ne dojemajo pravnih posledic, ki lahko nastanejo. Problem nastane v policijskem sistemu, v katerega je vnaprej uvedena neusmiljena taktika zasliševanja, katera je primarno namenjena pridobivanju priznanja in ne iskanju resnice, katera po vsem tem niti ni prilagojena za zaslišanje mladoletnih osumljencev. Pri tem bomo v tej nalogi spoznali tehnike, ki jih policisti uporabljajo za pridobivanje priznanj, katere bomo presodili in evalvirali na podlagi primerov, kjer je bila uporabljena Reidova tehnika. Težava je tudi, da mladoletne osebe velikokrat zavrnejo prisotnost odvetnika, družinskega člana ali prijatelja, saj menijo, da so zaradi svoje neudeleženosti pri povzročitvi kaznivega dejanja varni. Prav pod pritiskom ostrih tehnik zasliševanja hitreje popustijo, saj iščejo hitro olajšanje (da gredo čimprej domov), rečejo kar mislijo da policisti želijo slišati in ker menijo, da bodo priznanje lahko odvzeli in bodo s tem varni pred pregonom. Najpogosteje pa mladoletniki podajo lažno ali izsiljeno priznanje, kadar s tem branijo družinskega člana ali prijatelja.
Ključne besede: diplomske naloge, lažno priznanje, izsiljeno priznanje, Reidova tehnika, mladoletniki
Objavljeno v DKUM: 26.10.2021; Ogledov: 559; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (1,06 MB)

3.
Prost pretok začasnih ukrepov v civilnih zadevah v EU in njihovi učinki : doktorska disertacija
Urška Kupec, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko prostega pretoka začasnih ukrepov v civilnih zadevah znotraj meja EU in preučuje učinke začasnih ukrepov znotraj EU. Prost pretok začasnih ukrepov je pomemben, saj se tako zagotovi celovito varstvo upnika in njegove pravice do zasebne lastnine. Pomembno je tudi vprašanje učinkov, ki jih začasni ukrepi dosežejo v tujini, saj so učinki začasnih ukrepov za položaj upnika lahko odločilni. Čeprav v EU velja načelo medsebojnega zaupanja, kar pomeni, da bi države članice EU morale zaupati v pravne sisteme drugih držav članic EU in odločitve njihovih sodnikov, je mogoče ugotoviti, da na področju prostega pretoka začasnih ukrepov na podlagi BU Ia še veljajo omejitve, ki v velikih primerih dejansko onemogočajo prost pretok teh začasnih ukrepov. Razlog za te omejitve je mogoče najti predvsem v tem, da so pri izdaji začasnih ukrepov določene temeljne pravice dolžnikov v civilnem postopku (denimo pravica do izjave) okrnjene in da obstaja določen dvom, da posamezne države članice EU niso zadostno oziroma sploh niso spoštovale temeljnih pravic posameznikov. Prav tako je potrebno upoštevati, da se pravni redi držav članic EU tudi bistveno razlikujejo glede trenutka, v katerem se lahko izda začasni ukrep (pred, med ali po zaključen postopku o glavni stvari), in glede pogojev za izdajo začasnega ukrepa (nujnost, nevarnost). Z namenom zagotovitve učinkovite in hitre zamrznitve sredstev na bančnih računih je bila sprejeta Uredba ENZBR, katere namen bi naj bil, da upnikom daje na voljo dodatno in neobvezno sredstvo, s katerim lahko upnik doseže zamrznitev dolžnikovih denarnih sredstev na bančnih računih v vseh državah članicah EU (razen Danske). Po pregledu vsebine Uredbe ENZBR je mogoče ugotoviti, da ta na področju zaščite interesov upnika, ki še ne razpolaga s pravnim naslovom, ni prinesla bistvenih prednosti. Tudi Uredba ENZBR v tem primeru zelo pogojuje izdajo naloga, zaradi česar obstaja nevarnost, da postopek po Uredbi ENZBR za upnike, ki še ne razpolagajo s pravnim naslovom, ne bo zanimiv. Na tem področju je sicer bilo sprejeto poročilo, ki vključuje predlog direktive za skupne minimalne standarde za civilni postopek v EU. Predmet direktive je tudi področje začasnih ukrepov, pri čemer v tej fazi še ni mogoče dajati ugotovitev glede praktičnega pomena oziroma vpliva predloga direktive na prost pretok začasnih ukrepov. Z namenom prikaza razlike v nacionalnih pravnih sistemih smo glede začasnih ukrepov obravnavali nacionalna prava Nemčije in Hrvaške , pri čemer smo ugotovili, da se nacionalni pravni sistemi v marsikaterem vprašanju razlikujejo in da v tem lahko tiči razlog za nezaupanja med državami članicami EU. Po opravljeni analizi smo zaključili, da je odločitev upnika glede uporabe oziroma izbire primernega ukrepa zavarovanja odvisna od učinkov, ki ga posamezni ukrep zagotavlja. Sprejeli smo tudi zaključek, da postopek priznanja in izvršitve po BU Ia ne prispeva h krepitvi načela medsebojnega zaupanja pri delovanju v EU in k dosegu cilja prostega pretoka sodnih odločb. Končno pa smo tudi ugotovili, da bi za učinkovitost prostega pretoka sodnih odločb bi bilo primerno sprejeti skupne minimalne standarde postopka.
Ključne besede: izvršba na bančni račun, premoženje v tujini, začasna odredba, priznanje in izvršitev začasne odredbe, realna zveza, kontradiktornost postopka, nalog za zamrznitev bančnih računov, podatki o bančnem računu, učinki začasnih ukrepov, element presenečenja
Objavljeno v DKUM: 23.09.2021; Ogledov: 785; Prenosov: 184
.pdf Celotno besedilo (1,77 MB)

4.
Pot do samostojne države Slovenije v luči izbranih slovenskih in srbskih časnikov
Borut Krog, 2020, magistrsko delo

Opis: Slovenija je med drugo svetovno vojno kot članica Kraljevine Jugoslavije pristopila k trojnemu paktu, kar je kljub temu ni obranilo napada s strani Nemčije. Aprila 1941 je bilo slovensko ozemlje okupirano, okupatorji pa so si ga razdelili na tri dele. Italiji je pripadla ljubljanska pokrajina, Štajerska in Gorenjska sta pripadli Nemčiji, Prekmurje pa Madžarski. Kot odgovor je bila že aprila 1941 ustanovljena Osvobodilna fronta, ki je začela z oboroženim bojem proti okupatorjem. Osvobodilna fronta je narodnoosvobodilni boj postopoma spreobrnila v socialistično revolucijo, prav tako pa pomembno vplivala na priključitev Slovenije v okvir federativne Jugoslavije. Po krizi v osemdesetih letih so zahteve po neodvisnosti postajale del vsakdana, k čemur so pripomogla tudi množična občila. Prve demokratične volitve, sprejetje ustavnih sprememb in sprejetje Deklaracije o suverenosti države so bili eni izmed prvih korakov na poti do samostojnosti. Referendum o neodvisnosti in razglasitev neodvisnosti sta pomenila, da je slovenski narod v svoji dolgi zgodovini prvič dobil samostojno in lastno državo. A na tej poti so Sloveniji stale JLA, Jugoslavija in mednarodna skupnost.
Ključne besede: Slovenija, Jugoslavija, vojna, DEMOS, osamosvojitev, mednarodno priznanje
Objavljeno v DKUM: 17.05.2021; Ogledov: 692; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (2,45 MB)

5.
Sporazum o priznanju krivde kot sredstvo za boj proti kriminaliteti : diplomsko delo
Nina Sotošek, 2020, diplomsko delo

Opis: Sporazum o priznanju krivde je institut, ki poenostavlja reševanje kazenskih zadev in spreminja potek kazenskega postopka. Sporazumevanje o krivdi (ang. plea bargain) se je v države evrokontinentalne tradicije s pretežno mešanim kazenskim postopkom postopoma uvajalo po vzoru anglosaških držav z adversarnim kazenskim postopkom. Tudi Slovenija je sporazum o priznanju krivde in z njim povezana pogajanja o priznanju krivde v svoj kazenski postopek uvedla leta 2012 z novelo Zakona o kazenskem postopku ZKP-K. Dolgoletne izkušnje z uporabo instituta imajo predvsem v ZDA, kjer z njegovo pomočjo učinkovito in hitro rešijo večino vseh kazenskih zadev. Sporazum o priznanju krivde predstavlja skrajšano in poenostavljeno obliko reševanja spora, kar pomeni, da se zoper obdolženca, ki krivdo prizna, postopka ne vodi več v celoti. Tožilec in obdolženec se lahko v okviru sporazumevanja o krivdi dogovorita o pogojih in določenih ugodnostih, pod katerimi bo obdolženec krivdo priznal. Sodišče ostaja v takšnem postopku nevtralno in ne sme biti vpleteno v postopek pogajanj o priznanju krivde, po sklenjenem sporazumu pa preveri zgolj njegovo zakonitost oz. skladnost s predpisanimi kriteriji. Primarni cilj večine držav, tudi Slovenije, ki so v svoj kazenski postopek uvedle institut sporazuma o priznanju krivde je večja učinkovitost kazenskega postopka, torej skrajšanje sodnih zaostankov in večja ekonomičnost. Drug pomemben cilj, ki ga z uporabo instituta prav tako lahko dosežemo pa je uporaba sporazumevanja o krivdi v boju proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete. Sporazum o priznanju krivde se lahko v določenih primerih uporabi za sodelovanje obdolžencev kot prič, ki v zameno za določeno ugodnost priznajo krivdo za storjeno kaznivo dejanje ter so hkrati motivirani za pomoč tožilcu pri razkritju drugih hujših udeležencev kaznivih dejanj oz. razkritju večje kriminalne dejavnosti, ki bi jo sicer tožilstvo zaradi pomanjkanja dokazov zelo težko preganjalo.
Ključne besede: sporazum o priznanju krivde, priznanje krivde, ugodnost, skrajšanje sodnih postopkov, sodelujoče priče, boj proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete
Objavljeno v DKUM: 18.06.2020; Ogledov: 1167; Prenosov: 158
.pdf Celotno besedilo (893,63 KB)

6.
Pravno priznanje spola v luči primera A.P., Garçon in Nicot proti Franciji : diplomsko delo
Anja Gomzi, 2019, diplomsko delo

Opis: Pravno priznanje spola je postopek, ki je za transspolne osebe velikega pomena. Kljub temu se za to pot mnogo transspolnih oseb ne odloči zaradi pogojev, ki jih postavljajo države. Ti pogoji predstavljajo poseg v telesno integriteto posameznika, saj je ta primoran prestati medicinske in operativne posege, ki jih sam ne želi. Nekateri medicinski posegi so takšne narave, da je njihova posledica sterilnost, kar posega v telesno integriteto posameznika. Transspolne osebe morejo tako izbirati med uresničevanjem svoje pravice do zasebnega življenja in pravice do telesne integritete. Organizacije, ki se borijo za enakopravnost in priznavanje človekovih pravic transspolnim osebam že dolgo opozarjajo, da taki pogoji kršijo človekove pravice in dostojanstvo. Problematiko je v svoje odločanje prejelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi A.P., Garçon in Nicot proti Franciji. Odločba sodišča, da zahteva po sterilnosti krši človekove pravice, pomeni prelomnico za priznavanje človekovih pravic transspolnim osebam in je videna kot napredek v razumevanju transspolnosti. Kljub pozitivnemu vplivu odločbe na zakonodajo evropskih držav glede pogoja sterilnosti, med drugim tudi Belgije, so transspolne osebe še vedno žrtve stigmatizacije. Sodišče je namreč odločilo, da postavitev diagnoze duševne motnje transspolnim osebam ni kršitev njihovih pravic, prav tako ni kršitev zdravniški pregled, ki ga morajo prestati, da jim je lahko pravno priznan spol. Na teh področjih tako transspolnim osebam še ni zagotovljena enakopravnost in popolno uresničevanje človekovih pravic ter se tako nadaljuje stigma, da so duševno bolne. Nov korak naprej bi lahko pomenila nova klasifikacija transspolnosti kot motnje spolne identitete, in ne več kot duševne motnje.
Ključne besede: transspolnost, priznanje spolne identitete, potrditev spola, motnja spolne identitete, sterilizacija
Objavljeno v DKUM: 14.11.2019; Ogledov: 766; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (499,40 KB)

7.
Napačna priznanja : diplomsko delo visokošolskega študijskega programa Informacijska varnost
Nika Lederer Ilić, 2019, diplomsko delo

Opis: Priznanja kot dokaz so poznana po tem, da imajo zelo pomembno vlogo na sodišču, saj ko obstaja priznanje, bo porota prej nekoga obsodila, kljub temu da je bilo priznanje pridobljeno z uporabo prisilnih tehnik. Napačno priznanje je priznanje krivde za dejanje, ki ga osumljeni ni storil, ki mu sledi pripoved o tem, kaj, kako in zakaj je spovednik storil kaznivo dejanje. Z zasliševanjem se opravlja pogovor, ki ga običajno uporabljajo uslužbenci organov pregona, vojaško osebje in obveščevalne agencije s ciljem pridobivanja koristnih informacij. Priznanje kaznivih dejanj običajno ni v najboljšo korist osumljencev, vendar pa mnogi to storijo. Opravljenih je bilo veliko raziskav o tem, zakaj se pojavijo napačna priznanja, in določeni so bili dejavniki pojava napačnih priznanj. To so zunanji pritisk, notranja potreba, dojemanje dokazov, omamljenost zaradi mamil, pravne pravice, nasprotovanje in duševne motnje. Poznamo tri tipe napačnih priznanj. Prostovoljna napačna priznanja so tista, v katerih ljudje zahtevajo odgovornost za zločine, ki jih niso storili, ne da bi jih spodbudiai ali pritisnila policija. Vsiljeno-sporazumna napačna priznanja so tista, v katerih priznajo nedolžni, a ranljivi osumljenci, in verjamejo, da so storili kaznivo dejanje, prepričanje, ki ga občasno spremljajo lažni spomini. Sporazumna napačna priznanja so priznanja, v katerih se nedolžni osumljenci vdajo, da bi se izognili stresni situaciji ali kaznovanju ali dobili nagrado. Napačno priznanje je lahko posledica zasliševalskega pritiska, ki ga predstavlja uporaba neprimernih zasliševalskih tehnik. O napačnih priznanjih je bilo opravljenih zelo veliko raziskav. To so raziskava, kjer so raziskali, kaj vpliva na poroto, da nekoga obsodi, raziskava, kjer so primerjali resnična in napačna priznanja med osebami z resnimi duševnimi boleznimi, in raziskava, kjer so raziskali, kateri so dejavniki ozadja, povezani s trditvami o napačnih priznanjih policiji.
Ključne besede: diplomske naloge, priznanje, dokaz, obsodba, osumljenec, zaslišanje
Objavljeno v DKUM: 30.08.2019; Ogledov: 816; Prenosov: 71
.pdf Celotno besedilo (781,77 KB)

8.
Vpliv spremembe spola starša na očetovstvo in materinstvo - primerjava med Slovenijo in Veliko Britanijo
Nejc Novak, 2018, diplomsko delo

Opis: Kljub vse večji raznolikosti družbe ljudje še vedno težko sprejemamo tiste, ki so drugačni od nas. Večina nas pozna samo biološki in družbeni spol. Vse, kar ni v skladu s splošnim prepričanjem, enostavno zavračamo. V diplomskem delu je podrobneje predstavljena problematika spremembe spola starša v Sloveniji in Veliki Britaniji s poudarkom na pravicah in dolžnostih pravnega priznanja očetovstva in materinstva s strani oseb, ki so spremenile spol. Slovenija ima za razliko od Velike Britanije zakonsko zelo pomanjkljivo ureditev, saj se na spremembo spola navezuje zgolj 37. člen Zakona o matičnem registru. Velika Britanija pa je konkretno zakonsko uredila področje spremembe spola leta 2004 s sprejetjem Zakona o priznavanju spola – Gender Recognition Act, ki določa merila in postopek za pravno priznanje spola. Pot do sprejetja GRA je trajala več desetletij, kar med drugim kažejo pomembnejše odločitve ESČP, predstavljene v diplomskem delu. V diplomskem delu je s primerjalnopravnega vidika Slovenije in Velike Britanije predstavljena zakonska ureditev Malte, ki sodi med vodilne države v varovanju in spoštovanju pravic transseksualcev, in sicer takoj za Argentino, zaenkrat vodilno državo na tem področju. V zadnjem poglavju je podrobneje predstavljena Konvencija o otrokovih pravicah in kako se otrok sooča s spremembo spola starša, predstavljeni pa so tudi dejavniki, povezani z odraščanjem ob takšnih starših.
Ključne besede: transseksualnost, sprememba spola, pravno priznanje očetovstva, starševstvo, diskriminacija
Objavljeno v DKUM: 21.09.2018; Ogledov: 1143; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (507,64 KB)

9.
Opredelitev pojma običajnega prebivališča po Bruseljski uredbi IIa
Anja Pernat, 2017, magistrsko delo

Opis: Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št.1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa (BU IIa), ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se pojavi v primeru družin z mednarodnim elementom ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. BU IIa ima prednost pred nacionalno zakonodajo in se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze ter na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti. V zadevah starševske odgovornosti, so pristojnosti določene tako, da se kar najbolj upošteva interese otroka kar pomeni, da je v prvi vrsti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Tukaj se nam kaj hitro postavi vprašanje, kje ima otrok svoje običajno prebivališče, saj lahko pri ugotavljanju le tega nastopijo težave, zlasti v primeru pogostih selitev iz ene države članice v drugo ali če je bila selitev čez mednarodno mejo nedavna. Sodišče mora za vsak posamezni primer ugotoviti, ali ima otrok v neki zadevi običajno prebivališče v zadevni državi članici, in to na podlagi dejstev, ki izhajajo iz okoliščin navedenega otroka. BU IIa tega pojma posebej ne opredeljuje. Pomen izraza je treba razumeti v skladu s cilji in nameni BU IIa. Poudariti je potrebno, da razlaga običajnega prebivališča ne temelji na nobenem pojmovanju običajnega prebivališča iz katere koli izrecne nacionalne zakonodaje, ampak se ji priznava samostojen pomen v skladu s pravom Evropske unije in za namen prava Evropske unije.
Ključne besede: Običajno prebivališče, Bruseljska uredba IIa, starševska odgovornost, zakonski spori, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, mednarodna pristojnost, ugrabitev otrok.
Objavljeno v DKUM: 30.11.2017; Ogledov: 2775; Prenosov: 281
.pdf Celotno besedilo (795,93 KB)

10.
Transspolnost - pravno priznanje spola v Sloveniji in Nemčiji
Tjaša Simonič, 2017, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana tematika pomena transspolnosti ter sorodni pojmi, ki so povezani s samo transspolnostjo. Naša družba namreč prikazuje spol v moški in ženski različici, to bi bilo naj neko naravno in ultimativno dejstvo. Posledica tega je, da so transspolne osebe podvržene veliki stopnji diskriminacije, nestrpnosti in nasilja, kršene so njihove temeljne pravice (pravica do fizične integritete, pravica do zdravja). Osrednja tema moje diplomske naloge je raziskati razlike med pravnim priznanjem transspolnosti na slovenskem in nemškem področju, oziroma ali je pravica do spremembe spola v izbranih državah priznana ter kakšen je postopek, ki pripelje do tega, da je osebi priznan tretji spol. V Sloveniji namreč nimamo ustreznega zakona, ki bi podrobneje urejal spremembo spola. Sprememba spola v Sloveniji je urejena v 37. členu Zakona o matičnem registru. V diplomski nalogi obravnavam tudi Zakon o osebnem imenu in Zakon o centralnem registru prebivalstva, ki sta prav tako pomembna na področju transspolnosti. Medtem ko sprememba spola v Sloveniji ni ustrezno urejena, je v Nemčiji urejena v za to posebnem zakonu, ki se imenuje Zakon o spremembi imena in določanje spola v posebnih primerih- Transsexuellengesetz. Nemčija je med drugim staršem omogočila, da ob registraciji otroka ne navedejo njegovega spola. Proti koncu diplomske naloge sem se dotaknila tudi sodbe ESČP v zadevi Van Kück proti Nemčiji, Application no. 35968/97, junij 2003.
Ključne besede: Transspolnost, biološki spol, družbeni spol, pravno priznanje spola, diskriminacija.
Objavljeno v DKUM: 30.10.2017; Ogledov: 2189; Prenosov: 372
.pdf Celotno besedilo (944,05 KB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici