1. Priče v kazenskem postopku : magistrsko deloGal Safran, 2021, magistrsko delo Opis: Zasliševanje prič je v kazenskih postopkih najpogosteje uporabljeno dokazno sredstvo, s katerim se pridobi izpoved osebe, ki ni obdolženec, znano pa ji je kaj o dejstvih, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku. Osebe, ki so sposobne pred sodiščem podati razumno izjavo, oziroma za to ne obstaja nobenih pravnih ali dejanskih ovir in so posledično sposobne biti priča v kazenskem postopku, delimo na več vrst, na delitev pa lahko vpliva njihova starost, neposredna ali posredna zaznava dejstev, morebitni varnostni ukrepi, ki jih ščitijo in drugi dejavniki. Status priče posamezniku prinaša vrsto pravic, ki jih lahko v postopku uveljavlja in ki olajšujejo njegov položaj, med katerimi velja izpostaviti pravico odklonitve odgovora na posamezna vprašanja, odgovor na katera bi za pričo ali njene bližnje sorodnike lahko povzročil hudo sramoto, znatno materialno škodo ali pa jih spravil v kazenski pregon ter dolžnosti, ki jih mora dosledno spoštovati, da se izogne predpisanim sankcijam, med katerimi pa sta najpomembnejši dolžnost odzvati se vabilu in pričati po resnici.
Priča se mora vabilu na zaslišanje odzvati v vsakem primeru, četudi ne bi smela biti zaslišana kot priča ali pa ima pravico odreči pričevanje, ob pričetku zaslišanja pa ji sodišče da ustrezen pravni pouk in jo identificira. Samo zaslišanje nato poteka v dveh delih, prostem pripovedovanju, kjer se od priče zahteva, da pove vse, kar ve o zadevi, in postavljanju vprašanj, s katerimi se izpoved dopolni, preizkusi in razjasni. V kazenskem postopku se lahko uporabi tudi izpovedbo priče, ki jo je le-ta dala v tujini na podlagi zaprosila sodišča, prav tako pa je mogoče zaslišanje priče opraviti preko videokonference z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, na takšen način pa se lahko opravijo tudi celotni predobravnavni naroki in glavne obravnave.
Izpovedbe prič so lahko precej nezanesljivi dokazi, saj so odvisne od številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, sodišče pa dokazno vrednost pričevanja prosto presoja skozi prizmo sposobnosti priče zaznavanja dejstev, predelave zaznanega, pomnjenja zaznanih dejstev in sposobnosti reprodukcije zaznav ter številnih dejavnikov, povezanih z njimi. Kljub temu pa je izpovedba priče pogosto zelo pomembno ali celo edino dokazno sredstvo, predvsem v primerih, ko ni materialnih dokazov, ali pa so pomanjkljivi. Ključne besede: priče, dolžnosti prič, pravice prič, sposobnost biti priča, privilegirane priče, zaslišanje priče, ukrepi varovanja prič, dokazna vrednost pričevanja, pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče. Objavljeno v DKUM: 28.06.2021; Ogledov: 2950; Prenosov: 327
Celotno besedilo (517,10 KB) |
2. FORMALNA DOKAZNA PRAVILA (S POUDARKOM NA DOKAZOVANJE S PRIVILEGIRANIMI PRIČAMI)Branimir Šijanec, 2014, diplomsko delo Opis: Dokazovanje kaznivih dejanj se začne s fazo odkrivanja kaznivih dejanj v predkazenskem postopku, ko policija z uporabo formalnih in neformalnih preiskovalnih dejanj zbira dokazno gradivo za kasnejše faze kazenskega postopka. Ta začetna faza kazenskega postopka je izjemno pomembna za sam nadaljnji potek kazenskega postopka, saj se lahko s kvalitetnim in kolikor je mogoče obširnim dokaznim gradivom v konkretni kazenski zadevi vpliva na končni izid kazenskega postopka. Fazi odkrivanja kaznivega dejanja in storilca sledi faza pregona kaznivega dejanja, kjer ima osrednjo vlogo procesni subjekt, ki je s strani države pooblaščen za pregon storilca kaznivega dejanja. Državni tožilec, ki je kot državni organ pooblaščen za pregon kaznivih dejanj, je od vseh udeležencev kazenskega postopka edini ves čas v stiku z dokaznim gradivom, katerega mora skrbno pretehtati in nato oceniti, ali bo prispevalo k cilju, h kateremu mora glede na funkcijo pregona kaznivih dejanj in storilca stremeti. Njegov cilj mora biti glede na njegovo funkcijo uspeh v kazenskem postopku, ki je dosežen z obsodilno sodbo.
V slovenskem kazenskem pravu poznamo mešani tip kazenskega postopka, v katerega se je vneslo več elementov kontradiktornosti, značilnih za akuzatorni oz. adversarni model kazenskega postopka. V tem tipu kazenskega postopka državni tožilec in obramba kot stranki v kazenskem postopku, v fazi preiskave in kasneje na glavni obravnavi predlagata dokaze, za ugotavljanje dejstev na katere se sklicujeta. Glede na svojo funkcijo v kazenskem postopku, nosi dokazno breme državni tožilec, ki bo predlagal tiste dokaze, kateri bodo podlaga obsodilne sodbe. Povsem nasprotno vlogo od državnega tožilca ima obramba, ki mora argumentirano zavračati utemeljenost obtožbe v skladu z lastno obrambno strategijo, za kar mora imeti obramba tudi ustrezne institute. Te institute in pravna pravila mora zagotoviti zakonodajalec, saj se z njimi zagotavlja karseda enakovreden in pošten boj. Medtem ko se v fazah postopka pred glavno obravnavo zagotavljajo dokazna sredstva, se procesna dejanja dokazovanja opravljajo na glavni obravnavi, kot osrednji fazi kazenskega postopka, ki se konča z izrekom sodbe. Na glavni obravnavni je dominus litis postopka sodišče, ki izvaja dokaze na podlagi lastnih spoznavnih potreb ter nosi dokazno breme subsidiarno. Sodišče v postopku dokazovanja pretrese vsa dejstva, za katera misli, da so potrebna za pravilno presojo in ugotavljanje dejanskega stanja. Na podlagi dokazovanja s pomočjo dokaznih sredstev, iz katerih sodišče črpa dokazno gradivo, se sodišče prepriča o obstoju ali neobstoju pomembnih dejstev.
Po končani glavni obravnavi sodišče namreč na podlagi psihološke dokazne ocene presodi o dokaznem gradivu in odloči s sodbo. Po načelu proste presoje dokazov je pri izbiri dokaznih sredstev ter pri dokazni oceni prosto formalnih dokaznih pravil. Pri tem je omejeno z dokaznimi prepovedmi, s katerimi se sodišču prepoveduje, da bi oprlo sodbo na nedovoljene dokaze, pridobljene s kršitvijo temeljnih človekovih pravic in svoboščin ali pridobljene s kršitvijo določb Zakona o kazenskem postopku, kadar ta določa, da se sodba nanje ne sme opreti. Seveda tudi ni dovoljeno opreti sodbe na dokaze pridobljene na podlagi nedovoljenih dokazov. Vsi takšni dokazi se izločijo in tako sodišče pri odločanju vendarle ni prosto pravnih omejitev, s čimer se pomembno omejuje načelo proste presoje dokazov in načelo iskanja resnice.
Načelo iskanja resnice je omejeno tudi s pravicami nekaterih oseb, da lahko odklonijo pričevanje. To so osebe, ki so oproščene dolžnosti pričevanja zaradi varovanja družinskega življenja in preprečevanja moralne dileme ali govoriti resnico ter s tem ustvarjati konflikte med bližnjimi ali pa ne izpovedati po resnici. V primeru teh oseb in v primerih, ko med osebami obstoji pravno priznan odnos zaupanja, se mora načelo iskanja resnice umakniti procesni volji oseb, da ne bodo pričale, s čimer se omejuje spoznavni krog dokaznih sredstev za ugotavljanje dejanskega Ključne besede: predkazenski postopek, kazenski postopek, dokazovanje, dokazno sredstvo, dokaz, dokazne prepovedi, kaznivo dejanje, izločitev nedovoljenih dokazov, privilegirane priče, odpoved pričevanju Objavljeno v DKUM: 07.05.2014; Ogledov: 3210; Prenosov: 498
Celotno besedilo (802,77 KB) |
3. Vloga in položaj privilegiranih prič : diplomsko deloTanja Bregar, 2009, diplomsko delo Ključne besede: kazensko procesno pravo, kazenski postopek, pričevanje, priče, privilegirane priče, otroci, zaščita, poklicna molčečnost, diplomske naloge Objavljeno v DKUM: 23.07.2010; Ogledov: 3444; Prenosov: 611
Celotno besedilo (397,89 KB) |