Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V Republiki Sloveniji so enake človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikom – ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino – zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije. V Ustavi Republike Slovenije kot hierarhično najvišjem pravnem aktu so te pravice taksativno naštete in zelo na kratko definirane – Ustava Republike Slovenije namreč nadaljnje oziroma podrobnejše urejanje teh pravic prenaša na hierarhično nižje ustavnoskladne pravne akte – zakone in podzakonske akte. V 22. členu Ustave Republike Slovenije je posameznikom zagotovljeno enako varstvo pravic, iz katerega izhaja več pravic – pravica do izjavljanja, pravica do enakopravnosti strank, prepoved sodniške samovolje in prepoved samovoljnega odstopa od ustaljene sodne prakse. Pravici stranke do izjavljanja kot najpomembnejšemu izrazu pravice do enakega varstva pravic na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank v postopku vzame na znanje, pretehta njihovo pomembnost in da se do navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je namreč pomembno, da stranka lahko ne glede na to, ali je njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodeno ali ne, iz obrazložitve sodbe razvidi, ali se je sodišče seznanilo z njenimi argumenti, ali jih je obravnavalo in na katere materialnopravne predpise je oprlo svojo odločitev. V civilnih postopkih potek pravdnega postopka ter postopek izdaje, vsebino in obliko sodbe določa ZPP – le-ta mora kot hierarhično nižji akt v pravdnem postopku zagotoviti izdajo takšne sodbe, iz katere bo stranka razvidela, ali je sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodilo ali ga je zavrnilo in na podlagi katerih argumentov ter veljavnih pravnih predpisov je sprejelo svojo odločitev. V predmetnem magistrskem delu je podrobneje obravnavano, na kakšen način je z ZPP v civilnem pravdnem postopku posameznikom zagotovljena ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe, katera ravnanja sodišč pomenijo kršitev te pravice in na kakšen način lahko stranke dosežejo odpravo teh kršitev.
Ključne besede: civilno pravo, sodba, obrazložitev, pravica, dejstva, kršitev, pritožba, pomanjkanje, utemeljitev, izrek
Objavljeno v DKUM: 11.10.2021; Ogledov: 1110; Prenosov: 157
Celotno besedilo (1,45 MB)

Opis: Slovenski pravni red nepremoženjsko škodo izrecno priznava kot eno od pravno priznanih škod, za katero se lahko zahteva denarna odškodnina. Namen denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v zakonu ni izrecno opredeljen, podana je zgolj zahteva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Teorije in sodna praksa sta enotni, da je temeljna funkcija zadoščenje. Ravno zaradi namena odškodnine in strogo osebne narava nepremoženjske škode se je pojavilo vprašanje, ali in kdaj je lahko terjatev za povrnitev nepremoženjske škode predmet dedovanja. Razveljavljen 184. člen Obligacijskega zakonika, ki je urejal to vprašanje, je določal, da terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. Ustavno sodišče je odločilo, da je takšna terjatev strogo osebne narave in da je zakonodajalčevi presoji prepuščeno, ali in kdaj ta pravica izgubi svojo osebno naravo ter postane podedljiva. Z ustavno pritožbo napadena zakonska določba je nasprotovala ustavnemu načelu enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave, s tem ko je omogočala različno obravnavanje bistveno enakih dejanskih položajev. Stališča pravnih redov se glede določitve trenutka prehoda terjatve med seboj razlikujejo. Avstrijski Občni državni zakonik določa, da mora povzročitelj oškodovancu na njegovo zahtevo plačati primerno denarno odškonino za nepremoženjsko škodo. Sodišča so tako za podedljive priznavala zgolj zahtevke, ki so bili pred smrtjo oškodovanca priznani s poravnavo oziroma s pogodbo ali pa je bila vložena tožba. To stališče so sodišča spremenila in danes velja, da so zahtevki za nepremoženjsko škodo podedljivi ne glede na to, ali je oškodovanec zahteval plačilo. Enako stališče velja tudi v Nemčiji od reforme Državljanskega zakonika v letu 1990 naprej. Tudi nova ureditev na Hrvaškem je manj stroga od slovenske, saj je terjatev podedljiva od trenutka, ko je oškodovanec vložil pisni zahtevek ali tožbo. Spremembo zakona komentatorji utemeljujejo z zasledovanjem pravičnejše ureditve za dediče in s stališčem, da oškodovančeva zahteva za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo izgubi svojo osebno naravo že s tem, ko jo le-ta na predpisan način poda.
Ključne besede: odškodnina, nepremoženjska škoda, zadoščenje, dedič, načelo enakosti, ustavna pritožba
Objavljeno v DKUM: 29.05.2018; Ogledov: 2693; Prenosov: 472
Celotno besedilo (562,00 KB)

Opis: Kakovost je tiste vrste izraz, ki v podjetjih pomeni največ, saj se ga povezuje z izpolnjevanjem in včasih morda tudi s preseganjem zastavljenega od pričakovanja kupcev. Je nadvse pomemben trženjski dejavnik vsakega naprednega podjetja. Namen diplomskega dela izhaja iz potrebe po nenehnem iskanju potencialov za izboljšanje sistema managementa kakovosti, saj lahko pripelje podjetje AJM do željenih ciljev in zadovoljnih uporabnikov. S tem podjetje ohrani konkurenčnost in prednost v kakovosti ponujenih izdelkov in storitev. V teoretičnem delu diplomskega dela je predstavljen standard ISO 9001:2008, kateremu sledi skozi celotno diplomsko delo opredelitev poslovnika managementa kakovosti v podjetju AJM okna, vrata, senčila d. o. o. in zagotavljanje kakovosti svojih izdelkov. V aplikativnem delu je obravnavana problematika s področja reševanja reklamacij v podjetju, ki se ukvarja z izdelavo stavbnega pohištva. Podrobno je predstavljen način reševanja pritožb in problemov, ki se pogosto pojavljajo. Podani so tudi predlogi in konkretne rešitve za preprečevanje ponavljajočih se reklamacij, kot je strokovno izobraziti serviserja, označevanje vhodnega in porabljenega materiala, popolna zatemnitev prostorov z roletami, ter dodana natančna navodila za prezračevanje prostorov.
Ključne besede: ISO standard 9001:2008, kakovost, poslovnik kakovosti, reklamacija, pritožba, reševanje reklamacij.
Objavljeno v DKUM: 04.10.2016; Ogledov: 3054; Prenosov: 404
Celotno besedilo (1,48 MB)

Opis: Diplomska naloga obravnava zastoje v izvršilnem postopku. Izvršilni postopek je pomemben del sodnega varstva, ki naj bi bil ekonomsko ugoden in hiter za stranke. Zato je še toliko bolj nerazumljivo, da v Sloveniji že od samega sprejetja Zakona o izvršbi in zavarovanju iz leta 1998, še vedno poteka postopek prepocasi. Lahko bi rekli, da zastoje posledicno dopušca sam zakon na strani upnika ali dolžnika s pravnimi in drugimi sredstvi, kot so: odlog izvršbe, ugovor, pritožba, obnova postopka, prekinitev izvršilnega postopka. V diplomski nalogi je predstavljena pravna podlaga izvršilnega postopka, med drugim tudi vse novele, ki so bile sprejete po sprejetju Zakona o izvršbi in zavarovanju leta 1998; sam izvršilni postopek in zastoji v izvršilnem postopku s sodno prakso ter pravna sredstva, ki vplivajo na zastoje v izvršilnem postopku. Na kratko pa sta opisana tudi izvršilna postopka na Hrvaškem in v Avstriji.
Ključne besede: izvršba, zastoj, sodna praksa, odlog izvršbe, prekinitev postopka, ugovor, pritožba, obnova postopka, diplomska dela
Objavljeno v DKUM: 10.12.2014; Ogledov: 3462; Prenosov: 738
Celotno besedilo (471,49 KB)

Opis: Inšpekcijski nadzor je nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Izvršujejo ga inšpektorji kot uradne osebe s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Inšpektorji delujejo v inšpektoratih, ki imajo status organa v sestavi ministrstva. Tržni inšpektorat Republike Slovenije (TIRS) je inšpekcijski organ v sestavi Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT). Pristojen je za nadzor predpisov na področjih kot so varstvo potrošnikov, varnost proizvodov, trgovina in obrt, gostinstvo in turizem, delo na črno, nelojalna konkurenca, avtorske pravice in nekaterih drugih. Tržni inšpektorji opravljajo naloge inšpekcijskega nadzora z namenom varovanja javnega interesa ter interesov pravnih in fizičnih oseb (zavezancev), in sicer na način, da pri izvrševanju svojih pooblastil v delovanje zavezancev posegajo le v obsegu, ki je nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora. Pri izbiri ukrepov tržni inšpektorji ob upoštevanju teže kršitve izrečejo ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa. V postopku inšpektorja ima položaj stranke zavezanec. Vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge nima položaja stranke. Tržni inšpektorji delujejo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in Zakonu o tržni inšpekciji (ZTI). Za inšpekcije, katerih delovanje urejajo posebni zakoni, se ZIN uporablja samo glede tistih vprašanj, ki niso urejena s posebnimi zakoni. Glede postopkovnih vprašanj, ki niso urejena z ZIN ali s posebnimi zakoni, se subsidiarno oziroma dopolnilno uporablja ZUP, ki ni prilagojen zahtevam in določenim značilnostim posebnega upravnega področja. V postopku inšpekcijskega nadzora ima pravico do vložitve pritožbe zoper odločitev inšpekcijskega organa vsaka stranka (pravna ali fizična oseba) in vsaka druga oseba, ki meni, da konkretni upravni akt inšpekcijskega organa posega v njene pravice ali pravne koristi. Druga stopnja v takšnih upravnih zadevah je MGRT. Pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, če s posebnim zakonom ni drugače določeno. Drugostopenjski organ mora odločbo o pritožbi izdati in stranki vročiti, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva prejema popolne pritožbe. Pravico do (učinkovitega) pravnega sredstva zoper odločitev upravnega organa o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (25. člen). Gre za temeljno pravico vsakega posameznika. Kot eno temeljnih načel upravnega postopka jo brez dvoma lahko obravnavamo kot državljansko pravico, ki v državi odseva stopnjo demokratičnosti. Pritožba je po ZUP edino redno pravno sredstvo za varstvo formalne in materialne zakonitosti v upravnem postopku. Predstavlja zakonito možnost odprave ali spremembe izdanega konkretnega upravnega akta. Kot izraz nezadovoljstva strank ima velik pomen, saj ne zasleduje le varstva pravic strank v upravnih postopkih, temveč zagotavlja tudi notranji upravni nadzor ministrstev kot drugostopenjskih organov nad delom prvostopenjskih upravnih organov. Opozoriti je treba tudi, da možnost vložitve pritožbe pomaga omejevati samovoljno sprejemanje odločitev, ker je zakonitost odločanja tudi v javnem interesu. Če je zavezanec redno pravno sredstvo izrabil, lahko iz zakonsko določenih razlogov sproži s tožbo še upravni spor.
Ključne besede: upravni postopek, Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), inšpekcijski nadzor, Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), Tržni inšpektorat RS (TIRS), Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT), pravna sredstva, pritožba, javni interes
Objavljeno v DKUM: 27.08.2013; Ogledov: 6823; Prenosov: 727
Celotno besedilo (1,55 MB)