1. Odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, kot zakonodajni, teoretični in praktični problem : doktorska disertacijaVanja Verdel Kokol, 2020, doktorska disertacija Opis: Znaten delež kaznivih dejanj je izvršenih prav zaradi pridobivanja protipravne premoženjske koristi. Zato zahteva racionalna kriminalitetna politika v trajnostnem zoperstavljanju takšnim kaznivim dejanjem učinkovit, predvsem pa domišljen in ustrezno zasnovan sistem odvzema premoženjske koristi. Ob tem na račun učinkovitega odvzema koristi ne sme priti do posega v temeljne ustavne pravice. Problematika kazenskopravnega odvzema premoženjske koristi se tako osredotoča na tri ključne vidike, in sicer na interes države, da storilci ne obdržijo premoženjske koristi, ki jo pridobijo z izvrševanjem kaznivih dejanj, po drugi strani mora biti zadoščeno načelom zakonitosti, nujnosti in sorazmernosti, da se prekomerno ne posega v pravice obdolžencev, vse večji pomen pa pridobiva tudi ustrezno varstvo premoženjskih interesov oškodovancev.
Ključne besede: kazenskopravni odvzem premoženjske koristi, začasno zavarovanje, mednarodno sodelovanje, varstvo oškodovancev, primarni obligatorni odvzem koristi, metoda izračuna premoženjske koristi, institucionalna pristojnost
Objavljeno v DKUM: 17.06.2021; Ogledov: 1672; Prenosov: 485
 Celotno besedilo (2,84 MB) |
2. Pristojnost EU za urejanje kazenskega materialnega prava : izbrani vidikiAljaž Kralj, 2020, magistrsko delo Opis: Kazensko materialno pravo zaradi povezave s suverenostjo držav članic sprva ni bilo del Rimske pogodbe, z oblikovanjem tretjega medvladnega stebra in vplivom sodne prakse SEU pa je v času Maastrichtske in Amsterdamske pogodbe pridobilo vidnejšo vlogo. Lizbonska pogodba, v skladu s temeljnim načelom prenosa pristojnosti, glede kazenskega materialnega prava predvideva deljeno pristojnost med EU in državami članicami. EU pa mora pri izvrševanju svoje pristojnosti upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, kar preprečuje pretiran poseg v nacionalne kazenske sisteme. 83. člen PDEU natančneje opredeljuje pristojnost EU in predstavlja osrednjo določbo za približevanje kazenskega materialnega prava držav članic, v zvezi z njegovo uporabo pa je več nejasnosti in nerešenih vprašanj. V skladu s prvim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na področju posebno hudih oblik kriminala s čezmejnimi posledicami zaradi narave ali učinkov teh dejanj ali zaradi posebne potrebe po skupnem boju proti njim. Našteta področja kriminala, ki predstavljajo zaprt sistem, se lahko glede na razvoj kriminala tudi razširijo. V skladu z drugim odstavkom lahko zakonodajalec EU z direktivami določi minimalna pravila glede opredelitve kaznivih dejanj in sankcij na že harmoniziranem področju, za katerega se je izkazalo, da je približevanje določb kazenske zakonodaje in drugih predpisov držav članic nujno zaradi zagotovitve učinkovitega izvajanja politike EU. Medtem ko je prvi odstavek namenjen preprečevanju posebno hudega kriminala s čezmejnimi posledicami, služi drugi odstavek zagotavljanju učinkovitosti prava EU. Tretji odstavek ureja postopek zasilne zavore in možnost okrepljenega sodelovanja med državami članicami. 83. člen PDEU se zaradi strogih pogojev in omejitev kaže kot edina primerna pravna podlaga za kazenske materialne ukrepe EU, kar še posebej velja za opredelitev kaznivih dejanj in sankcij. Pristojnost EU za kazensko materialno pravo je učinkovita, celovita in primerna trenutni stopnji integracije evropskih držav. Primerno je zasnovana, tako za vzpostavitev sistematičnega boja zoper posebno hude oblike kriminala s čezmejnimi posledicami, kot za zagotovitev učinkovitega izvajanja politike EU na področjih, kjer veljajo harmonizacijski ukrepi. Kljub nekaterim pomanjkljivostim pa ustavna načela in dovolj široka opredelitev 83. člena PDEU omogočajo celovit pristop in učinkovite rešitve, vendar hkrati tudi nevarnost pretiranega razmaha kazenske zakonodaje EU. V prihodnjih letih bo veliko odvisno od usmeritev, ciljev in delovanja Komisije ter odločitev SEU, ki lahko pojasni nedoločene pojme in zariše okvire 83. člena PDEU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, kazensko pravo EU, območje svobode, varnosti in pravice, pravosodje in notranje zadeve, deljena pristojnost EU, načelo prenosa pristojnosti, subsidiarnost, sorazmernost, približevanje kazenske zakonodaje držav članic, 83. člen PDEU.
Objavljeno v DKUM: 27.08.2020; Ogledov: 1613; Prenosov: 356
Celotno besedilo (1,16 MB) |
3. Vpliv Uredbe 650/2012 o dedovanju na zapuščinske postopke z mednarodnim elementom ter primerjalnopravni vidik vloge notarjev v Sloveniji in na Hrvaškem v zapuščinskih postopkih : magistrsko deloDoroteja Čebular, 2019, magistrsko delo Opis: V prvem delu magistrske naloge se posvetim uredbi, ki je namenjena poenotenju in harmonizaciji dednega prava med državami članicami. Razpršenost premoženja se iz leta v leto povečuje. V vsakodnevnem prometu, še posebej v primerih dedovanja, takšne tendence povzročajo kar nekaj težav. Pri problematiki mednarodnega dedovanja smo se srečevali s težavo različnih nacionalnih ureditev in pomanjkanjem poenotenih kolizijskih pravil posameznih držav članic. Glavna vprašanja, na katera se je moralo odgovoriti, je pravo katere države naj se uporabi in kateri organ naj bo pristojen. S sprejetjem Uredbe št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju se je kar nekaj področij dednega prava harmoniziralo. Na novo uveden instrument je evropsko potrdilo o dedovanju, ki bo strankam postopka olajšal dokazovanje njihovega položaja in njihovih pravic. Države članice so ubrale različne poti pri določitvi organov, ki so pristojni za nekatera nova opravila v zapuščinskih postopkih in imajo dovoljenje za izdajo evropskih potrdil o dedovanju, saj je na primer Slovenija obdržala sodišče, kot tisti organ, ki je pristojen za izdajanje evropskega potrdila o dedovanju, medtem, ko so na Hrvaškem notarji tisti, ki delujejo kot pooblaščenci sodišča in posledično oni vodijo zapuščinske postopke in izdajajo evropska potrdila o dedovanju.
Drugi del magistrske naloge pa sem posvetila primerjavi pristojnosti v zapuščinskih postopkih med notarji v Sloveniji in na Hrvaškem. Že na prvi pogled je jasno, da je vloga slovenskega notarja v primerjavi s hrvaškim v zapuščinskem postopku občutno manjša. V Sloveniji je še vedno sodišče tisto, ki vodi ključna opravila, medtem ko lahko notar na Hrvaškem opravlja vsa dejanja in izdaja odločbe, ki jih sicer izdaja sodišče, če ni z zakonom drugače določeno. Prav tako so predstavljene prednosti in slabosti obeh sistemov, kakor jih vidi stroka, tako s področja teorije kot tudi iz prakse.
Ključne besede: Uredba o dedovanju, dedovanje s čezmejnim elementom, pristojnost, priznavanje in izvrševanje odločb, sprejemljivost in izvrševanje javnih listin, evropsko potrdilo o dedovanju, zapuščinski postopki, pooblastila notarja
Objavljeno v DKUM: 28.06.2019; Ogledov: 1748; Prenosov: 176
Celotno besedilo (661,11 KB) |
4. Izvajanje programa Evropske centralne banke o dokončnih denarnih transakcijah (OMT) v luči prepovedi monetarnega financiranja držav članic evroobmočja : magistrsko deloAnamarija Krpina, 2019, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga obravnava Program dokončnih monetarnih transakcij, s katerim je ECB nameravala na sekundarnem trgu odkupovati državne obveznice držav članic v krizi, je imel namen odpraviti motnje mehanizma transmisije monetarne politike ECB, ki so posledica položaja državnih obveznic nekaterih držav članic, in ohraniti enotnost monetarne politike. V nalogi ugotavljam, da je ECB z nekonvencionalnim programom, sprejetim v času krize, želela umiriti stanje na trgih državnih obveznic in narediti konec krizi evroobmočja. Premije državnih obveznic so bile pred programom pretirano visoke in niso ustrezale dejanskim makroekonomskim položajem zadevnih držav. Te so občutno vplivale na stroške financiranja države članice, zaradi česar so nekatere razmišljale o odhodu iz evroobmočja. S samo napovedjo nakupov na sekundarnem trgu je ECB uspela preprečiti povečanje donosnosti obveznic nad nesprejemljive ravni, s čimer je prišlo do umiritve trgov državnih obveznic. V nalogi ugotavljam, da je program naletel na neodobravanje nemških politikov zaradi domnevne škodljivosti programa nacionalnim davkoplačevalcem, saj bi zaradi reševanja drugih držav članic z davkoplačevalskim denarjem ostalih držav, državljane izpostavila prevelikemu tveganju. Zaradi prepričanja o nezakonitosti tovrstnega ukrepa je nemško ustavno sodišče na Sodišče Evropske unije naslovilo prvo nemško vprašanje za predhodno odločanje v zgodovini. V njem si je želelo pridržati zadnjo besedo v odločitvi, zaradi česar je prišlo do napetosti v retoriki sodišč. Sodišče Evropske unije je v zadevi Gauweiler in drugi sprejelo pomembno odločitev, kjer je potrdilo zakonitost programa in njegovo skladnost s 123. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije ter način njegovega izvajanja. Odločitev Sodišča Evropske unije, kateremu nekateri pripisujejo politično odločitev, je uspešno ohranilo evroobmočje in ob tem tudi Evropsko unijo.
Ključne besede: evroobmočje, dolžniška kriza, obveznice, sekundarni trg, pristojnost ECB, monetarna politika, zakonitost OMT, Gauweiler, finančno reševanje
Objavljeno v DKUM: 23.05.2019; Ogledov: 2441; Prenosov: 235
Celotno besedilo (1,35 MB) |
5. Mednarodna pristojnost v pogodbah o prodaji blaga in opravljanju storitevMarko Garmut, 2018, diplomsko delo Opis: Diplomska naloga preučuje mednarodno pristojnost v pogodbenih zadevah, še posebej pa se osredotoča na točko b) prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012, ki določa mednarodno pristojnost v pogodbah o prodaji blaga in opravljanju storitev. Glede na kompleksnost te specialne pristojnosti, je pomembna natančna opredelitev pojmov, saj je od pravilne določitve mednarodne pristojnosti lahko odvisna tudi rešitev konkretnega spora. Sodišče EU se je v postopkih predhodnega odločanja ukvarjalo s številnimi zadevami povezanimi z mednarodno pristojnostjo v pogodbenih zadevah, vendar še vedno obstajajo sporna vprašanja. V zvezi z zahtevkom za izročitev blaga sem ugotovil, da je izključena uporaba prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012. V pogodbah o prodaji blaga se kolizijska pravila ne morejo uporabiti, saj takšna rešitev ni v skladu s ciljem in sistemom omenjene uredbe. Mednarodna pristojnost v pogodbenih razmerjih predstavlja tudi izjemo od splošne pristojnosti in te je potrebno razlagati ozko, zato je bolje, da se za ta primer pristojnost utemelji na podlagi splošne pristojnosti, določene v 4. členu Uredbe 1215/2012 ali pa na podlagi tihe privolitve, določene v 26. členu omenjene uredbe. Prav tako Sodišče EU ni podalo odgovora na vprašanje, ali se lahko uporabijo pravila točke a) prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012, v primeru kraja dostave blaga v tretji državi, če se zahtevek glasi na plačilo kupnine, ki jo je treba plačati v državi članici EU. V tem primeru je pomembna točka c) prvega odstavka 7. člena Uredbe 1215/2012, po kateri se celotno razmerje presoja po točki a), ki določa mednarodno pristojnost glede na posamezni zahtevek in ne v skladu s krajem izpolnitve karakteristične obveznosti. Smisel te rešitve je, da se sploh lahko uporabi prvi odstavek 7. člena Uredbe 1215/2012, saj je podana tesna navezna okoliščina med krajem in plačilom kupnine. Tako bi zadevno sodišče učinkoviteje in bolj ekonomično odločalo o zadevi, ker bi odločalo v kraju predvidenega plačila kupnine. Potrebno je upoštevati tudi povezanost pogodb o prodaji blaga in pogodb o opravljanju storitev. Ta pravila imajo namreč isto zgodovino nastajanja, sledijo istemu cilju in imajo enak položaj v sistematiki Uredbe 1215/2012. Torej bodo rešitve uporabljene za eno vrsto pogodbe, enake tudi za drugo, razen kadar sama narava pogodb tega ne dopušča.
Ključne besede: Uredba 1215/2012, mednarodna pristojnost, pogodbena razmerja, blago, storitve, kraj dostave blaga, kraj opravljanja storitev, Sodišče EU, sodna praksa.
Objavljeno v DKUM: 22.11.2018; Ogledov: 1561; Prenosov: 210
Celotno besedilo (955,64 KB) |
6. Varstvo uporabnikov javnih dobrinSabina Zore, 2018, magistrsko delo Opis: Na ravni EU ne obstaja enotni pravni predpis, ki bi urejal splošni pravni okvir izvajanja dejavnosti javnih služb. Namesto krovne direktive je Evropska komisija predhodno pripravila Green paper on services of general interest, v katerem razpravlja o prednostih in problemih splošnega pravnega okvirja. Razmejitev med regulatorno pristojnostjo EU in držav članic je odvisna od narave dejavnosti, torej ali gre za gospodarsko ali negospodarsko dejavnost. EU ima pristojnost za normativno urejanje storitev z gospodarsko naravo. Glede na regulatorno pristojnost EU lahko storitve javnih služb v tri skupine: storitve gospodarskih javnih služb, ki jih izvajajo, na infrastrukturo vezane industrije, za katere je bilo sprejetih veliko predpisov s strani EU, druge storitve gospodarskih javnih služb, kot so ravnanje s komunalnimi odpadki, oskrba s pitno vodo, RTV- oddajanje so predmet notranje nacionalne ureditve. Za storitve negospodarskih javnih služb in storitve javnih služb, ki nimajo vpliva na trgovanje med državami članicami se ne uporabljajo posebna pravila EU, pravila o enotnem trgu in konkurenčna pravila. V sektorskih predpisih je določeno varstvo uporabnikov javni dobrin, kot pomembna obveznost javne službe v EU.
V slovenski ureditvi predstavlja temelj varstva uporabnikov javnih dobrin Zakon o varstvu potrošnikov /ZVPot/, ki zraven splošnih določil, ki veljajo za vse dejavnosti vsebuje tudi posebna določila, ki nudijo potrošnikom posebno varstvo npr. opominjanje potrošnikov, ki so v zamudi s plačili. Varstvo potrošnikov se v Republiki Sloveniji zagotavlja v okviru Sektorja za varstvo potrošnikov in konkurence, potrošniških organizacij ter Tržnega inšpektorata, ki izvaja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem Zakona o varstvu potrošnikov. Potrošniške organizacije izvajajo dejavnosti, kot so ozaveščanje, informiranje, izobraževanje, svetovanje potrošnikom.
Država lahko zagotovi spoštovanje pravic uporabnikov javnih dobrin z različnimi instrumenti. V slovenski ureditvi sta uveljavljena institucionalno varstvo uporabnikov javnih dobrin in kontrahirna dolžnost izvajalca dejavnosti javne službe, ki prav tako spadata med posebne oblike varstva. 14. člen Zakona o gospodarskih javnih službah /ZGJS/ določa, da morajo država in lokalne skupnosti ustanoviti posebna telesa za varstvo uporabnikov javnih dobrin, sestavljena iz njihovih predstavnikov. V skladu z Zakonom o zavodih /ZZ/ sestavljajo svet zavoda ob predstavnikih uporabnika tudi predstavniki ustanovitelja in predstavniki delavcev, kar predstavlja tripartitno oz. po Zakonu o lekarniški dejavnosti štiripartitno sestavo sveta zavoda. Kontrahirna dolžnost pomeni, da so v primerih obveznih javnih služb, uporabniki javnih dobrin in izvajalci dejavnosti javne službe dolžni skleniti pogodbeno razmerje o zagotavljanju javne dobrine. Za področje varstva uporabnikov javnih dobrin je pomembna tudi odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri izvajanju javne službe, bodisi zaradi protipravnega ravnanja zaposlenih ali zaradi uporabe proizvoda, ki je predmet javne službe.
Ključne besede: varstvo potrošnikov, potrošniško pravo, javne službe, javne službe v EU, regulativna pristojnost, kontrahirna dolžnost, obvezna sklenitev pogodbe, institucionalno varstvo, tripartitna/ štiripartitna sestava sveta zavoda, odškodninska odgovornost izvajalca javne službe
Objavljeno v DKUM: 25.05.2018; Ogledov: 1962; Prenosov: 286
Celotno besedilo (1,04 MB) |
7. Opredelitev pojma običajnega prebivališča po Bruseljski uredbi IIaAnja Pernat, 2017, magistrsko delo Opis: Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št.1347/2000, t. i. Bruseljska uredba IIa (BU IIa), ureja način določanja mednarodno pristojnega sodišča za razrešitev spora, ki se pojavi v primeru družin z mednarodnim elementom ter postopek priznavanja in izvrševanja tujih sodnih odločb. BU IIa ima prednost pred nacionalno zakonodajo in se uporablja ne glede na vrsto sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze ter na podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti.
V zadevah starševske odgovornosti, so pristojnosti določene tako, da se kar najbolj upošteva interese otroka kar pomeni, da je v prvi vrsti pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče. Tukaj se nam kaj hitro postavi vprašanje, kje ima otrok svoje običajno prebivališče, saj lahko pri ugotavljanju le tega nastopijo težave, zlasti v primeru pogostih selitev iz ene države članice v drugo ali če je bila selitev čez mednarodno mejo nedavna. Sodišče mora za vsak posamezni primer ugotoviti, ali ima otrok v neki zadevi običajno prebivališče v zadevni državi članici, in to na podlagi dejstev, ki izhajajo iz okoliščin navedenega otroka.
BU IIa tega pojma posebej ne opredeljuje. Pomen izraza je treba razumeti v skladu s cilji in nameni BU IIa.
Poudariti je potrebno, da razlaga običajnega prebivališča ne temelji na nobenem pojmovanju običajnega prebivališča iz katere koli izrecne nacionalne zakonodaje, ampak se ji priznava samostojen pomen v skladu s pravom Evropske unije in za namen prava Evropske unije.
Ključne besede: Običajno prebivališče, Bruseljska uredba IIa, starševska odgovornost, zakonski spori, priznanje in izvršitev tujih sodnih odločb, mednarodna pristojnost, ugrabitev otrok.
Objavljeno v DKUM: 30.11.2017; Ogledov: 3350; Prenosov: 337
Celotno besedilo (795,93 KB) |
8. Prihodnost tujih neposrednih naložbJožica Lebar, 2017, magistrsko delo Opis: Evropska unija je nadnacionalna državna tvorba, ki ima aktivno gospodarsko in politično vlogo. Gospodarska velesila, največja izvoznica in uvoznica ter vlagateljica. Vzpostavljeni enotni trg omogoča trgovanje z drugimi državami. Prosta trgovina je esencialnega pomena za gospodarsko rast ter odpiranje novih delovnih mest. Sem spadajo tudi neposredne tuje naložbe, katere največji svetovni vir je EU. Pred letom 2009 so to področje samostojno urejale države članice, ki so sklepale bilateralne investicijske sporazume. De iure so neposredne tuje naložbe po uveljavitvi Lizbonske pogodbe leta 2009 del skupne trgovine in v izključni pristojnosti EU. Z 207. členom PDEU je prišlo do vzpostavitve centralističnega urejanja tega področja. S tem je nastalo veliko odprtih vprašanj glede dosedanje veljavne ureditve bilateralnih investicijskih sporazumov in seveda same razlage 207. člena PDEU.
Treba je vzpostaviti stabilno in predvidljivo zakonodajno okolje, ki bo varovalo investitorje v tuji oz. drugi državi ter povečevalo vpliv gospodarske integracije. Bistven varovalni element tujih neposrednih naložb je mehanizem za reševanje investicijskih sporov, le-ti omogočajo uveljavitev dogovorjene zaščite v praksi. Za razvoj geneze investicijskega prava EU bo potrebna skupna koordinacija držav članic in EU.
Pričujoče magistrsko delo je razdeljeno na pet vsebinskih sklopov, ki se začenja z orisom skupne trgovinske politike EU, nadaljuje z viri mednarodnega investicijskega prava, kjer bo največji poudarek na BIS ter njegovih jamstvih, ki so zapisana v obliki klavzul npr. najboljša nacionalna obravnava, poštena in enaka obravnava, prost prenos sredstev brez omejitev, kompenzacija v primeru razlastitve ter reševanje sporov. Temeljno poglavje zajema predstavitev pravne ureditve neposrednih tujih naložb po sprejetju Lizbonske pogodbe ter kazuistike Sodišča EU. V tem poglavju bo avtorica podala razlago 207. člena PDEU. Avtorica delo zaključi z napovedjo nadaljnjega razvoja investicijskega prava EU.
Ključne besede: Lizbonska pogodba, 207. člen PDEU, bilateralni investicijski sporazumi, neposredne tuje investicije, skupna trgovinska politika, notranji trg, mednarodno javno pravo, investicijsko pravo, izključna pristojnost, alternativno reševanje sporov.
Objavljeno v DKUM: 17.11.2017; Ogledov: 1675; Prenosov: 197
Celotno besedilo (1,09 MB) |
9. Avtonomija strank na področju nepogodbenih obveznostiErna Avberšek Obu, 2017, diplomsko delo Opis: Predmet diplomskega dela je načelo avtonomije volje v mednarodnem zasebnem pravu na področju nepogodbenih obveznosti. Samo načelo se je sprva razvilo na področju pogodbenih obligacij, kjer ima dolgo zgodovino, s sprejetjem načela avtonomije volje v Rim II, pa so stranke prvič dobile tudi možnost izbire prava na področju nepogodbenih obligacij. Diplomsko delo se osredotoča na ureditev omenjenega načela v Rim II, predvsem na izbiro prava in omejitve, ki jih morajo stranke spoštovati. Izbiro prava lahko stranke sklenejo po nastanku škodnega dogodka, stranke, ki opravljajo gospodarsko dejavnost pa tudi pred nastankom škodnega dogodka. Eno izmed vprašanj, na katerega se koncentrira diplomsko delo, je zaščita šibkejše stranke za ex ante dogovore. Omejitve, ki so določene v Členu 14(1)(b) sicer do neke mere ščitijo šibkejše stranke, vendar ta zaščita ni absolutna. V določenih primerih še vedno lahko prihaja do izkoriščanja šibkejše stranke, zato se pojavljajo kritike omenjenega dogovora v Rim II. Prav tako je v diplomskem delu analizirano razmerje med načelom avtonomije volje ter splošnim pravilom Rim II (člen 4). Avtorica ugotavlja, da odstopna klavzula, ki jo vsebuje člen 4(3), v določenih primerih omogoča strankam uporabo izbranega prava tudi v primerih, ko je bila izbira opravljena pred nastankom škodnega dogodka, za samo izbiro pa niso bile izpolnjene zahteve, ki jih določa člen 14. V zadnjem poglavju se diplomsko delo dotakne tudi vprašanja o možnosti izbira prava na področju nepogodbenih obligacij v slovenskem mednarodnem zasebnem pravu.
Ključne besede: mednarodno zasebno pravo, kolizijsko pravo, načelo avtonomije volje, mednarodna pristojnost, Rimska uredba II
Objavljeno v DKUM: 27.10.2017; Ogledov: 1615; Prenosov: 130
Celotno besedilo (599,45 KB) |
10. Razmejitev med rednim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporihIris Zgaga, 2017, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu sem se podrobneje seznanila ter raziskala razmejitev med rednim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporih. V prvem delu diplomskega dela sem se osredotočila na redni pravdni postopek, kjer sem opredelila zgolj splošne značilnosti. Pravdni postopek je sestavljen iz vrste procesnih dejanj procesnih subjektov, ki imajo za končni cilj odločanje o utemeljenosti tožbenega zahtevka ter kasnejšo izdajo sodne odločbe. V naslednjem poglavju so prikazane značilnosti postopka v gospodarskih sporih, kot so splošna pravila in načela posebnih postopkov pravdnega postopka, kamor sodi tudi postopek v gospodarskih sporih. Kasneje je obravnavan pojem gospodarskega spora, ki ga opredeljujejo subjektivna in objektivna merila oziroma kombinacija enih ali drugih. Delo vsebuje tudi pojem gospodarskih sporov majhne vrednosti, kjer predmet tožbenega zahtevka ne presega 4000 EUR. Težišče diplomskega dela je v razmejitvi med rednim pravdnim postopkom in postopkom v gospodarskih sporih. Razmejitev je posledica funkcionalne delitve dela znotraj sodišč in je nadvse pomembna, saj lahko napačno vodenje postopka povzroči nedovoljeno pravdno sredstvo, ki ga stranka v postopku ne more uveljavljati. Napačna uporaba pravil postopka sicer ni usodna, temveč pomeni zgolj relativno kršitev določb pravdnega postopka. Postopek v gospodarskih sporih se od rednega pravdnega postopka razlikuje v pristojnosti in sestavi sodišča. V postopku v gospodarskih sporih odloča sodnik posameznik na okrožnem sodišču. Razmejitev se prav tako kaže pri glavni obravnavi ter pripravi nanjo, v poravnavi, objektivni kumulaciji, sankcijah izostanka iz narokov, izrednih pravnih sredstvih in v pogostejšem alternativnem reševanju sporov v gospodarskih sporih.
Vzporedno sem poudarila pomembne podobnosti oziroma razlike v ureditvi gospodarskih sporov Nemčije in Hrvaške.
Ključne besede: pravdni postopek, civilna zadeva, gospodarski spor, razmejitev, gospodarski spor majhne vrednosti, gospodarski posli in gospodarske pogodbe, pristojnost in sestava sodišča, glavna obravnava, poskus poravnave, procesni roki, izredna pravna sredstva, revizija, objektivna kumulacija, alternativno reševanje sporov
Objavljeno v DKUM: 16.08.2017; Ogledov: 5787; Prenosov: 366
Celotno besedilo (927,84 KB) |
