1. Dediščinski turizem v občini Beltinci ter pomen pristnosti tradicionalnih dogodkov v turizmu za lokalno okoljeDominik Jona, 2021, diplomsko delo Opis: Naraščajoč trend v turizmu je iskanje pristnih doživetij in spoznavanje pristne lokalne kulture, dediščine, kulinarike ter šeg in navad na obiskanih destinacijah. To so prvine, ki dajo destinaciji njeno edinstveno identiteto in konkurenčno prednost na turističnem trgu. Turistovo hrepenenje po pristnem doživetju lahko med drugim zadovoljimo s tematskimi prireditvami, ki nam omogočajo, da turistu v enem zaokroženem produktu predstavimo in izpostavimo ključne zanimivosti. Korektno prikazovanje dediščine na prireditvah je pri tem ključnega pomena, če pri gostih želimo ustvariti vtis pristnosti oziroma pristno izkušnjo. Prikazovanje nesnovne dediščine smo v tem delu preverjali na območju Občine Beltinci, kjer že več kot 50 let deluje kulturno-umetniško društvo, več kot 80 let pa neprekinjeno deluje folklorna dejavnost. Kot primer nesnovne dediščine smo obravnavali folklorno dejavnost, in sicer na primeru Mednarodnega folklornega festivala Beltinci (v nadaljevanju Festival). V raziskavi smo v sodelovanju z organizatorji festivala in delavci iz stroke izvedli polstrukturirane intervjuje ter ocenjevanje prikazovanja nesnovne dediščine na prireditvi. Ugotovili smo, da v Beltincih pri organizaciji kulturnih dogodkov skrbijo, da se ob prikazovanju čim bolj približajo pristni obliki nesnovne dediščine z upoštevanjem strokovnih priporočil. S takim ravnanjem organizatorji zagotavljajo, da obiskovalci destinacije dobijo pristno doživetje lokalne kulture. Na podlagi izvedene raziskave smo v zadnjem delu naloge pripravili še priporočila za nadaljnje delo na področju vključevanja nesnovne dediščine v turistične produkte (prireditve). Ključne besede: Kultura, dediščina, dediščinski turizem, pristnost, tradicionalne prireditve Objavljeno v DKUM: 16.07.2021; Ogledov: 1325; Prenosov: 113
Celotno besedilo (1,52 MB) |
2. Pravne značilnosti apostille in primerjava s konzularno overitvijo tujih listinBarbara Ogorevc, 2018, diplomsko delo Opis: Apostille pomeni potrditev resničnosti podpisa, funkcije podpisnika listine in žiga ali pečata na listini. To potrditev opravi pristojni organ države izvora listine, ki se bo uporabljala v drugi državi in se ne navezuje na njeno vsebino. Potrditev, oziroma Apostille, se na listino pripne, odtisne ali priveže.
Apostille je nastal, da bi se izognili postopku konzularnega potrjevanja tujih listin, t.i. »dolga overitev« oziroma legalizacija. Nekatere države so podpisale Haaško konvencijo o odpravi legalizacije tujih javnih listin z dne 05.10.1961 in jo nadomestile z žigom Apostille. Listine, ki so opremljene s tem žigom v državah podpisnicah Haaške konvencije ni potrebno še dodatno overiti. Ključne besede: Apostille, konzularna overitev, listina, tuje javne listine, legalizacija, verodostojnost, pristnost, podpis, dokazna moč, istovetnost Objavljeno v DKUM: 22.01.2019; Ogledov: 1491; Prenosov: 152
Celotno besedilo (1,61 MB) |
3. DOKAZOVANJE Z LISTINAMI V CIVILNEM PRAVDNEM POSTOPKUMateja Bagari, 2016, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo obravnava dokazovanje v civilnem pravdnem postopku in listino kot dokaz oziroma dokazno sredstvo.
Temeljni cilj vsakega civilnega pravdnega postopka je odločitev o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, z drugimi besedami razrešitev civilnega spora. Ker so v listinah zapisane misli trajnejše narave in so rezultat tehtnejšega premisleka, je dokazovanje z listinami zato preprosto, hitro in učinkovito. Listina se kot dokaz lahko uporabi pod pogojem, da je pristna. Pristnost je dejstvo, ki ga je potrebno ugotavljati in dokazovati takrat, če stranka pristnost zanika, ali če obstaja dvom v pristnost javne listine. Glede pristnosti zasebnih listin, nosi dokazno breme stranka, ki se na listino sklicuje, glede pristnosti javnih listin pa tisti, ki listino predlaga kot dokaz. Stranki imata pravico tudi do posebne tožbe na ugotovitev (ne)pristnosti listine. Od pristnosti listin je odvisna njihova dokazna moč. Vendar, če je listina pristna, še ne pomeni, da je resnična tudi njena vsebina. Stranka mora hkrati z navedbo dejstev ponuditi sodišču dokaz z listino, s čimer se dokaz z listino izvede. Ponudba dokaza z listino mora poleg vseh pomembnih okoliščin, ki listino identificirajo, obsegati tudi označitev listine po imenu in glede na kraj nastanka ter izdaje. Stranka mora listino, na katero se sklicuje, predložiti ali navesti, kje se ta nahaja. Kadar stranka listine nima v posredni ali neposredni posesti in z njo ne more razpolagati, mora sodišču predlagati, da si listino priskrbi od pristojnega državnega organa ali osebe z javnim pooblastilom ali naloži nasprotni stranki ali tretjim osebam, da jo predložijo. Če stranka listine ne predloži, se s tem izpostavi nevarnosti, da bodo njene trditve o dejstvih ostale nedokazane. Tuja javna listina se kot dokaz v postopku uporabi pod pogojem, da je legalizirana. Po predpisih overjene tuje javne listine imajo ob izpolnjenem pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine. Ključne besede: dokazni postopek, dokazno sredstvo, civilni pravdni postopek, listina, dokazno breme, pristnost, dokazna moč, edicijska dolžnost, tuja javna listina, legalizacija Objavljeno v DKUM: 17.05.2016; Ogledov: 3362; Prenosov: 514
Celotno besedilo (783,20 KB) |
4. TRŽENJE AVTENTIČNOSTI:SREDNJEVEŠKI UPRIZORITVENI TURIZEMSimon Hojnik, 2015, diplomsko delo/naloga Opis: Srednjeveške uprizoritve so prikazi zgodovinski aktivnosti, katere preučujejo in v njih sodelujejo posamezniki ali skupine, njihova aktivnost pa v osnovi predstavlja:
upizoritev bojev in tehnik mečevanja in uporabe ostalega orožja, ki je zaznamvovano v virih tedanjega obdobja;
uprizoritve žive zgodovine, v katerih imajo opazovalci preko uprizoriteljev možnost spoznati interpretacijo življenja v srednjem veku.
Problematika tovrstnih aktivnosti je zajemala razlikovanje med pristnostjo in nepristnostjo, saj mnogi izmed uprizoriteljev zavedno ali nezavedno ne razlikujejo med enim in drugim področjem. Za izbiro takšne tematike smo se odločili, ker smo želeli na podlagi strokovne literature in mnenj strokovnjakov s tega področja, ustvariti mejo, ki ločuje pristno od nepristnega in je s tem tudi ostalim omogočala razlikovanje med enim in drugim. Predpostavljali smo, da bomo naleteli na nekatere izzive, saj to področje v preteklosti ni bilo predmet mnogih akademskih raziskav, kar je pomenilo, da smo bili primorani se po pomoč obrniti na posameznike s pravimi informacijami.
V tem koraku nas je skrbela problematika, da informacij, ki so nujne za uspeh naše naloge, ne bomo prejeli zaradi lastnega interesa uprizoriteljev. Kasneje smo to skrb ovrgli, saj je v interesih uprizoriteljev, da povedo več o njihovih dejavnostih in hobijih. To velja še toliko bolj za tiste, ki dobro poznavajo avtentiko, saj želijo, da javnost tudi sama začne zavračati srednjeveška prepričanja in mite, katere so si ustvarili s pomočjo modernih virov (serij, filmov, igric, knjig, itd.).
Ugotovitve, na katerih temeljijo vse ostale, so dosledno upoštevanje ustreznih zgodovinskih virov ali strokovnih mnenj posameznikov, ki se poklicno okvarjajo s proučevanjem zgodovine, predmetov, tehnik, navad in običajev nekega zgodovinskega obdobja. Ko dobro spoznamo zgodovinske lastnosti in izvor določenega elementa, postane razlikovanje med pristnostjo in fantazijo lažje. Ključne besede: avtentika, avtentičnost, pristnost, nepristnost, srednji vek, uprizoritve, živa zgodovina, boji, motivi, intervju, anketa Objavljeno v DKUM: 30.09.2015; Ogledov: 1598; Prenosov: 225
Celotno besedilo (1,66 MB) |