Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Iskalni niz:	išči po
	išči po
	išči po
	išči po
Vrsta gradiva:	* po starem in bolonjskem študiju
Jezik:
Išči po:
Opcije:	Prikaži samo zadetke s celotnim besedilom
	Ponastavi

1 - 4 / 4

Značilnosti romanov slovenskih pisateljic na prelomu iz 20. v 21. stoletje : doktorska disertacija
Tina Kraner, 2022, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija Značilnosti romanov slovenskih pisateljic na prelomu iz 20. v 21. stoletje se ukvarja z analizo šestdesetih izbranih romanov sodobnih slovenskih pisateljic, ki so izšli na prelomu iz 20. v 21. stoletje (1995–2015). V tem obdobju so pisateljice objavile veliko žanrsko zanimivih romanov, ki so še zmeraj pogosto odrinjeni na obrobje slovenske literarnozgodovinske pozornosti in zato premalo raziskani. Osredotočamo se predvsem na motivno-tematske in jezikovno-slogovne značilnosti romanesknih del. V teoretičnem delu so predstavljena teoretična izhodišča o romanu, feministični literarni vedi in sodobnem slovenskem romanu (predvsem o sodobnem romanu slovenskih pisateljic), na katerih temeljijo analize. Naslanjamo se na spoznanja domačih in tujih literarnovednih strokovnjakov, kot so Theodor W. Adorno, Jan Alber, Franz Altheim, Rick Altman, Mihail Bahtin, Vladimir Biti, Silvija Borovnik, Neil Cornwell, Jonathan Culler, Umberto Eco, Monika Fludernik, Carlos Fuentes, Jeremy Hawthorn, Miran Hladnik, Marko Juvan, Jelka Kernev Štrajn, R. Brandon Kershner, Alenka Koron, Janko Kos, Milan Kundera, David Lodge, Georg Lukács, Vanesa Matajc, Katja Mihurko Poniž, Toril Moi, Krešimir Nemec, Svetlana Slapšak, Milivoj Solar, Tomo Virk, James Wood, Franc Zadravec in Alojzija Zupan Sosič. Izbrani romani so razvrščeni po žanrskosti (avtobiografski, antiutopični, zgodovinski, kriminalni, fantazijski in znanstvenofantastični roman, grozljivi, ljubezenski, potopisni, družbeni, družinski, psihološki roman, roman s tematiko obrobnežev, posebnežev in slehernikov) in žanrski sinkretičnosti (žanrsko hibridni romani), znotraj žanrske umestitve pa po generacijski pripadnosti avtoric: Nedeljka Pirjevec, Berta Bojetu Boeta, Maruša Krese, Jelka Ovaska, Brina Švigelj Mérat, Desa Muck, Miriam Drev, Alenka Jensterle Doležal, Marjanca Mihelič, Cvetka Bevc, Maja Novak, Sonja Porle, Maja Haderlap, Erica Johnson Debeljak, Andreja Zelinka, Nataša Sukič, Suzana Tratnik, Mateja Gomboc, Mojca Kumerdej, Tanja Tuma, Vilma Purič, Majda Pajer, Veronika Simoniti, Katarina Marinčič, Lucija Stepančič, Nataša Konc Lorenzutti, Nina Kokelj, Polona Glavan, Irena Velikonja, Stanka Hrastelj, Irena Svetek, Aleksandra Kocmut, Eva Kovač, Gabriela Babnik, Jela Krečič, Simona Lečnik, Vesna Lemaić, Nataša Kramberger, Tina Vrščaj in Anja Radaljac. Na osnovi temeljnih kategorij pripovedi (snov, tema, zunanja zgradba – naslov, razdeljenost romana; notranja zgradba – zgodba, motivi, sporočilo, literarna oseba, literarni čas in prostor, pripovedovalec, jezik in slog) odkrivamo izhodišča za snovi v izbranih romanih, raznovrstnost tem, kompozicijske značilnosti romanov, motive, literarne osebe (predvsem ženske like, njihovo družbeno vlogo ter odnose med moškimi in ženskimi liki), kronotop, vlogo pripovedovalca/-ke, perspektivo in jezikovno-slogovne novosti. S posebno pozornostjo se posvečamo še ženski perspektivi, različnim vrstam stereotipov in elementom žanrskosti v romanih. Na podlagi posameznih romanesknih analiz potrdimo ali ovržemo zastavljene hipoteze in odgovorimo na raziskovalna vprašanja tako, da romane medsebojno primerjamo in povzemajoče podamo skupne značilnosti izbranih romanov, npr. motivno-tematske novosti in posebnosti, ženski liki v odnosu do moških likov, družine, družbe in političnih problemov, zgradbene novosti, vloga pripovedovalk/pripovedovalcev in jezikovno-slogovne posebnosti. Sklep je posvečen obširnim zaključnim ugotovitvam, v njem tudi povzamemo izvirne znanstvene prispevke in rezultate disertacije ter z novimi spoznanji omogočamo možnosti za nadaljnje raziskave na področju romanopisja sodobnih slovenskih pisateljic.
Ključne besede: sodobna slovenska književnost, sodobna slovenska proza, sodobni slovenski roman, romaneskni žanri, feministična literarna veda, značilnosti, žanrski sinkretizem, generacijska pripadnost, roman sodobnih slovenskih pisateljic, snov, tema, zgodba, motivi, sporočilo, protagonist/-ka, pripovedovalec/-ka, perspektiva, jezik, slog
Objavljeno v DKUM: 02.12.2022; Ogledov: 1121; Prenosov: 377
Celotno besedilo (4,16 MB)

ŽENSKI LIKI V ROMANIH MAG. ZBIRATELJ IN ŽENSKA FRANCOSKEGA POROČNIKA JOHNA FOWLESA Z VIDIKA POSTMODERNIZMA
Nastja Spasković, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu analiziramo najbolj brane romane Johna Fowlesa, angleškega pisatelja, ki ga mnogi predstavljajo kot enega temeljnih avtorjev postmodernizma: Zbiratelj, Mag in Ženska francoskega poročnika. Izhajamo iz postmodernizma v Fowlesovih romanih, ki ga zaznamuje vzpostavljanje fikcije, grajene na večplastni resničnosti, v kateri sta resničnost in neresničnost pogosto enačeni. Postmodernizem v romanih je izražen z avtorjevim poseganjem v zgodbo z avtorskimi komentarji, citiranjem avtorjev, njihovih književnih in znanstvenih del, mešanjem visoke in nizke literature, umetnostnih in neumetnostnih besedil, vnašanjem številnih zgodovinskih dejstev in natančnih opisov v zgodbi ter za Fowlesa še posebej izrazitimi odprtimi konci. Največ prostora v magistrskem delu posvečamo ženskim likom, ki jih opredeljujemo kot stereotipno zasnovane like, ki jih določajo brezobličnost, nestabilnost, pasivnost, omejenost, pobožnost, telesnost, duhovnost, iracionalnost in voljnost. V skladu s teorijo postmodernističnih likov ženske opredeljujemo tudi kot postmodernistične like, ki kažejo raznolikost, variabilnost, dvojnost, tudi znotraj enega romana, enigmatičnost, skrivnostnost, nejasnost in nerazumljivost, predvsem pa nepodrejenost mimesis, katero postmodernistični liki pogosto spodkopavajo. Ženske like določajo biološka, socialna in psihološka koda. Najizrazitejša postmodernistična značilnost ženskih likov je dejstvo, da predstavljajo svojo verzijo resničnosti, kar pomeni, da Fowles prav s sopostavljanjem ženskega in moškega sveta prikaže pluralnost resničnosti. V sklepnih poglavjih ugotavljamo, da se Fowles v romanih poslužuje prvoosebnega in tretjeosebnega pripovedovalca, s pomočjo katerih gradi ženske like kot stereotipne in postmodernistične. Prvoosebni pripovedovalec in prvoosebni avtorski komentarji so sredstvo, s katerim Fowles razbija eno izmed resničnosti, ki jih gradi. Prav raba prvoosebnega pripovedovalca in prvoosebnih avtorskih komentarjev sta namreč tista, ki Fowlesu omogočata izražanje stereotipnih mnenj o ženskah, ki predstavljajo eno od resničnosti v Fowlesovi fikciji.
Ključne besede: postmodernizem, John Fowles, metafikcija, ženski liki, pripovedovalec
Objavljeno v DKUM: 24.08.2016; Ogledov: 1873; Prenosov: 191
Celotno besedilo (1,28 MB)

Pripovedovalec, fokalizacija in avtorjev glas v krajših pripovedih Draga Jančarja
Miran Štuhec, 2005, izvirni znanstveni članek

Opis: Prvi cilj razprave je določiti narativno strukturo Jančarjevih kratkih proz in novel oziroma prepoznati mehanizem, ki v invariantni obliki deluje v posameznih besedilih. Drugi je usmerjen k signalom, ki z avtorjevim glasom in prek besedja ter skozi poetiko pogleda presevajo posamezna besedila iz korpusa.
Ključne besede: slovenska književnost, literarna teorija, kratka proza, narativnost, novela, pripovedovalec, avtorjev glas, fokalizacija, poetika pogleda, Drago Jančar
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 2000; Prenosov: 148
Povezava na datoteko

KRATKA SLOVENSKA POETIČNA PROZA
David Kunstek Kneževič, 2015, diplomsko delo

Opis: Literarni hibridi so že iz antičnih časov del literature ter so se med literarnozgodovinskim razvojem bolj ali manj vseskozi spreminjali in prilagajali danim okoliščinam. Prisotni so tudi v slovenski književnosti. Namen pričujočega diplomskega dela z naslovom Kratka slovenska poetična proza je prikazati nekaj posameznih različic literarnih hibridov ter jih ustrezno umestiti in prikazati njihove lastnosti. V ta namen smo izbrali šest zbirk kratke slovenske poetične proze, ki so si med sabo po motivno-tematski plati popolnoma različne, hkrati pa vsebujejo dovolj skupnih elementov za prikaz in utemeljitve obstoja literarnih hibridov med dvema literarnima vrstama, kot sta poezija in proza. Pri tem smo se osredotočili predvsem na naratološki vidik preučevanja danih besedil, ki v kontekstu svoje univerzalne možnosti preučevanja pripovedno-informacijskih dejanj omogoča uporabno obravnavo različnih vrst besedil. V pričujočem diplomskem delu je tako ugotovljeno, da imajo vrsta pripovedovalca, notranja in zunanja zgradba samega besedila ter stopnja figurativnega jezika pomembno vlogo pri ugotavljanju in razvrščanju samih literarnih hibridov med poezijo in prozo. Glede na spekter sorodnih lastnosti posameznih hibridov smo lahko dokazali, da ni stroge ločnice (meje) med poezijo in prozo, ampak da med eno in drugo vrsto obstaja neki prehodni pas, kjer so različni literarni hibridi, glede na količino in razmerje proznih ali pesniških elementov pa se približujejo ali oddaljujejo od t. i. prvotne (primarne) proze oziroma prvotne poezije
Ključne besede: literarni hibridi, slovenska kratka poetična proza, poetika, lirika, naratologija, posredni avtor, pripovedovalec, način, figurativni jezik, pesniški elementi, prozni elementi, prehodni pas, Franjo Frančič, Lidija Gačnik Gombač, Robert Simonišek, Dijana Matković, Milan Dekleva
Objavljeno v DKUM: 23.01.2015; Ogledov: 3163; Prenosov: 460
Celotno besedilo (986,47 KB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.

Na vrh