| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
KRATKA SLOVENSKA POETIČNA PROZA
David Kunstek Kneževič, 2015, diplomsko delo

Opis: Literarni hibridi so že iz antičnih časov del literature ter so se med literarnozgodovinskim razvojem bolj ali manj vseskozi spreminjali in prilagajali danim okoliščinam. Prisotni so tudi v slovenski književnosti. Namen pričujočega diplomskega dela z naslovom Kratka slovenska poetična proza je prikazati nekaj posameznih različic literarnih hibridov ter jih ustrezno umestiti in prikazati njihove lastnosti. V ta namen smo izbrali šest zbirk kratke slovenske poetične proze, ki so si med sabo po motivno-tematski plati popolnoma različne, hkrati pa vsebujejo dovolj skupnih elementov za prikaz in utemeljitve obstoja literarnih hibridov med dvema literarnima vrstama, kot sta poezija in proza. Pri tem smo se osredotočili predvsem na naratološki vidik preučevanja danih besedil, ki v kontekstu svoje univerzalne možnosti preučevanja pripovedno-informacijskih dejanj omogoča uporabno obravnavo različnih vrst besedil. V pričujočem diplomskem delu je tako ugotovljeno, da imajo vrsta pripovedovalca, notranja in zunanja zgradba samega besedila ter stopnja figurativnega jezika pomembno vlogo pri ugotavljanju in razvrščanju samih literarnih hibridov med poezijo in prozo. Glede na spekter sorodnih lastnosti posameznih hibridov smo lahko dokazali, da ni stroge ločnice (meje) med poezijo in prozo, ampak da med eno in drugo vrsto obstaja neki prehodni pas, kjer so različni literarni hibridi, glede na količino in razmerje proznih ali pesniških elementov pa se približujejo ali oddaljujejo od t. i. prvotne (primarne) proze oziroma prvotne poezije
Ključne besede: literarni hibridi, slovenska kratka poetična proza, poetika, lirika, naratologija, posredni avtor, pripovedovalec, način, figurativni jezik, pesniški elementi, prozni elementi, prehodni pas, Franjo Frančič, Lidija Gačnik Gombač, Robert Simonišek, Dijana Matković, Milan Dekleva
Objavljeno: 23.01.2015; Ogledov: 1503; Prenosov: 245
.pdf Celotno besedilo (986,47 KB)

2.
Pripovedovalec, fokalizacija in avtorjev glas v krajših pripovedih Draga Jančarja
Miran Štuhec, 2005, izvirni znanstveni članek

Opis: Prvi cilj razprave je določiti narativno strukturo Jančarjevih kratkih proz in novel oziroma prepoznati mehanizem, ki v invariantni obliki deluje v posameznih besedilih. Drugi je usmerjen k signalom, ki z avtorjevim glasom in prek besedja ter skozi poetiko pogleda presevajo posamezna besedila iz korpusa.
Ključne besede: slovenska književnost, literarna teorija, kratka proza, narativnost, novela, pripovedovalec, avtorjev glas, fokalizacija, poetika pogleda, Drago Jančar
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 846; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (173,89 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
ŽENSKI LIKI V ROMANIH MAG. ZBIRATELJ IN ŽENSKA FRANCOSKEGA POROČNIKA JOHNA FOWLESA Z VIDIKA POSTMODERNIZMA
Nastja Spasković, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu analiziramo najbolj brane romane Johna Fowlesa, angleškega pisatelja, ki ga mnogi predstavljajo kot enega temeljnih avtorjev postmodernizma: Zbiratelj, Mag in Ženska francoskega poročnika. Izhajamo iz postmodernizma v Fowlesovih romanih, ki ga zaznamuje vzpostavljanje fikcije, grajene na večplastni resničnosti, v kateri sta resničnost in neresničnost pogosto enačeni. Postmodernizem v romanih je izražen z avtorjevim poseganjem v zgodbo z avtorskimi komentarji, citiranjem avtorjev, njihovih književnih in znanstvenih del, mešanjem visoke in nizke literature, umetnostnih in neumetnostnih besedil, vnašanjem številnih zgodovinskih dejstev in natančnih opisov v zgodbi ter za Fowlesa še posebej izrazitimi odprtimi konci. Največ prostora v magistrskem delu posvečamo ženskim likom, ki jih opredeljujemo kot stereotipno zasnovane like, ki jih določajo brezobličnost, nestabilnost, pasivnost, omejenost, pobožnost, telesnost, duhovnost, iracionalnost in voljnost. V skladu s teorijo postmodernističnih likov ženske opredeljujemo tudi kot postmodernistične like, ki kažejo raznolikost, variabilnost, dvojnost, tudi znotraj enega romana, enigmatičnost, skrivnostnost, nejasnost in nerazumljivost, predvsem pa nepodrejenost mimesis, katero postmodernistični liki pogosto spodkopavajo. Ženske like določajo biološka, socialna in psihološka koda. Najizrazitejša postmodernistična značilnost ženskih likov je dejstvo, da predstavljajo svojo verzijo resničnosti, kar pomeni, da Fowles prav s sopostavljanjem ženskega in moškega sveta prikaže pluralnost resničnosti. V sklepnih poglavjih ugotavljamo, da se Fowles v romanih poslužuje prvoosebnega in tretjeosebnega pripovedovalca, s pomočjo katerih gradi ženske like kot stereotipne in postmodernistične. Prvoosebni pripovedovalec in prvoosebni avtorski komentarji so sredstvo, s katerim Fowles razbija eno izmed resničnosti, ki jih gradi. Prav raba prvoosebnega pripovedovalca in prvoosebnih avtorskih komentarjev sta namreč tista, ki Fowlesu omogočata izražanje stereotipnih mnenj o ženskah, ki predstavljajo eno od resničnosti v Fowlesovi fikciji.
Ključne besede: postmodernizem, John Fowles, metafikcija, ženski liki, pripovedovalec
Objavljeno: 24.08.2016; Ogledov: 922; Prenosov: 115
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici