| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 8 / 8
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Izbrana dela Janeza Mencingerja v luči ekokritike
Sarah Jerebic, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava izbrana pripovedna in pesniška dela slovenskega pisatelja Janeza Mencingerja z vidika ekokritike. V teoretičnem delu magistrskega dela je predstavljena ekokritika kot literarnovedna disciplina, in sicer s poudarkom na konceptih narave, antropocentrizmu in razmerjih, ki jih človek vzpostavlja z okoljem, živalmi in rastlinami. V analitični del magistrskega dela je zajetih deset Mencingerjevih zvrstno različnih pripovednih del (Abadon, Moja hoja na Triglav, Varaždinske toplice, Jerica, Zlato pa sir, Bore mladost, Skušnjave in skušnje, Mešana gospoda, Meniški spomini, Cmokavzar in Ušperna), analizirali smo tudi osem njegovih pesmi (Kaznjena kletev, Plačilo sveta, Presajena rožica, Kolikor glav, toliko misli, Bolje drži ga, kot lovi ga!, Ticam!, Studencu, Življenje) in dva članka (O živalstvu, Domorodna pisma). Na podlagi izdelanega modela za ekokritiško analizo pripovednih besedil na vsebinski in jezikovnoslogovni ravni so raziskani odnosi, ki jih literarne osebe in pripovedovalec vzpostavljajo z okoljem, živalmi in rastlinami. Analizirani so z naravo povezani motivi in teme, prav tako ideološke podobe narave. Na podlagi opisov narave sta predstavljena status in glas narave. Na ravni jezikovnega sloga magistrsko delo zajema primere, metafore, pridevke in frazeme iz območja narave. Posveča se tudi vprašanju, kako različni literarni žanri in literarne zvrsti vplivajo na upodobitve narave. Ob analizi izbranih del Janeza Mencingerja smo spoznali, da vsaj deloma lahko govorimo o Mencingerju tudi kot o ekološkem avtorju. Res je, da se v njegovih delih v večini odraža oziroma vzpostavlja antropocentrična drža do narave, okolja, živali in rastlin, tako na vsebinski kot jezikovnoslogovni ravni, a kljub temu njegova dela nudijo bralcu številna izhodišča za razmislek o lastnem odnosu do narave. Izbrana dela namreč obravnavajo vprašanja, kot so izkoriščanje naravnih virov z namenom doseganja tehnološkega napredka, izkoriščanje živali in rastlin, vzpostavljanje lastniškega odnosa do narave itd. Antropocentrizem v magistrskem delu na vsebinski ravni utrjuje pisateljevo zagovarjanje izkoriščanja naravnih virov in tehnološkega napredka, do narave vzpostavlja lastniški odnos, med živalmi in človekom pisatelj vzpostavlja hierarhičen odnos, kar se najizraziteje utrjuje z zagovarjanjem lova na živali, vrednost rastlin pisatelj meri s človekovega vidika, kar pomeni, da so rastline vrednotene na podlagi njihove prehrambene in zdravilne funkcije. Z vsebinskega vidika se antropocentrizem v izbranih delih utrjuje tudi s simbolnimi podobami narave. Na jezikovnoslogovni ravni se antropocentrična drža utrjuje s primerami, pridevki, metaforami in frazemi iz območja narave. Antropocentrična etika postavlja naravo, okolje, živali in rastline v položaj Drugega in jim dodeljuje status objekta. Ob analizi izbranih del smo zasledili tudi nekaj mest, kjer ima narava status subjekta, in sicer ko pisatelj opisuje naravne pojave, kot so vihar, grmenje, toča ipd., saj takrat narava govori z lastnim glasom. Enega izmed najočitnejših odmikov od antropocentrične drže smo opazili pri fiktivnem liku Melkijadu v potopisu Moja hoja na Triglav. Slednji namreč vsem vrstam rastlin pripisuje enako vrednost. Na tem mestu lahko govorimo o nagibanju k biocentrizmu. Ugotovili smo tudi, da na upodobitve narave vplivajo literarne zvrsti in literarni žanri, in sicer s svojimi strukturnimi značilnostmi ter obsegom.
Ključne besede: Janez Mencinger, pripovedna proza, poezija, ekokritika, ekološke teme, podobe narave, človek v razmerju z naravo, antropocentrizem.
Objavljeno: 07.10.2020; Ogledov: 216; Prenosov: 112
.pdf Celotno besedilo (961,03 KB)

2.
Kavarne in gostilne v izbranih pripovednih delih Ivana Cankarja
Sarah Vidmar, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu sem analizirala kavarne in gostilne v izbranih pripovednih delih Ivana Cankarja, ki je ustvarjal na prelomu iz 19. v 20. stoletje, torej v obdobju, ko so bile gostilne in kavarne sestavni del družabnega življenja na Slovenskem in na Dunaju. V obdobju moderne je dunajsko kavarniško življenje vplivalo na ustvarjanje slovenskih umetnikov in intelektualcev. Tudi Cankar je med svojim bivanjem na Dunaju zahajal v tamkajšnje gostilne in kavarne, prav tako je to počel na Slovenskem. Kavarne in gostilne so dobile odmev tudi v njegovih literarnih delih. Teoretični del magistrskega dela zajema teorijo prostora, posebej Foucaultovo teorijo heterotopij. Predstavljene so tudi vidnejše dunajske in slovenske kavarne ter gostilne na prelomu iz 19. v 20. stoletje. V analitičnem delu sem po kronološkem zaporedju obravnavala triindvajset Cankarjevih del, in sicer romane (Tujci, Gospa Judit in Martin Kačur), kratko prozo (A jaz pojdem, Iz predmestja, Brez doma, Vedomec, Tinica, Življenje in smrt Petra Novljana, Umirajoči ljudje, Ob zori, Rue des nations, Šivilja, Pred gostilnico, O gospodu, ki je bil Tončko pobožal, Kovač Damjan, Sosed Luka, Večerne sence, Kako se je useknil gospod Peter Mozolec) in povesti (Zgodba o dveh mladih ljudeh, Krčmar Elija, Hudodelec Janez in Grešnik Lenart). V izbranih delih se slovenske in dunajske gostilne ter kavarne pojavljajo kot prostori obedovanja in druženja, imajo pa tudi dodatne pomene. Pojavljajo se tudi kot heterotopije. Michel Foucault trdi, da imajo določeni prostori posebej dogovorjeno vlogo in pomen v družbi. Heterotopije opredeli kot druge prostore ali protipoložaje, ki jih načrtuje vsaka družba. Cankarjeve gostilne in kavarne niso le dogajalni prostori, temveč so izjemnega pomena za literarne osebe, potek fabule, sporočilnost dela, mestoma so tudi prostori iluzije in razkrivajo resnično stanje družbe. Cankarjeve literarne osebe in pripovedovalec se v gostilne in kavarne praviloma zatekajo v obdobju osebne krize, kar pri njih sproži potapljanje v lastni notranji svet. Kavarne so pogosto opisane kot dekadenčni prostori, ki jih obiskujejo umetniki. V gostilni se mestoma uresničuje erotični element, ponekod je problematiziran odnos do žensk. Obravnavane teme so zlasti politika, družba, kultura in domovina, v ozadju je prisotna kritika družbenih razmer in človekovega provincializma.
Ključne besede: Obdobje moderne, Ivan Cankar, pripovedna proza, kavarne, gostilne, heterotopije.
Objavljeno: 25.09.2020; Ogledov: 412; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (810,46 KB)

3.
Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb
Renata Debeljak, 2019, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Potrčevo pripovedništvo v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb je obravnavana pripovedna proza enega najvidnejših predstavnikov slovenskega socialnega realizma, ki je od dijaških let naprej in vse do konca svojega življenja verjel v socializem in komunizem, pripadal Komunistični partiji in kot pisatelj tudi po koncu socialnega realizma ostal zvest realističnim stilnim postopkom. Pripovedna proza Ivana Potrča je nastajala več kot pol stoletja, od leta 1933 do 1993. Glede na družbene in politične spremembe je Potrčeva proza razdeljena na štiri obdobja. V teoretičnem delu naloge so predstavljeni pojmi, kot so ideologija, marksizem, komunizem, socializem, samoupravni socializem, razmerje med ideološkim in literarnim diskurzom, literatura kot interdiskurz in kulturni spomin. V poglavju Ivan Potrč v slovenski literarni zgodovini je predstavljeno mesto Ivana Potrča v slovenski literarni zgodovini v različnih obdobjih. Na podlagi pregleda literarnozgodovinskih del in kritiške recepcije Potrčevih literarnih besedil je bilo ugotovljeno, da je po zlomu socializma kot družbenega reda zanimanje za njegova dela zelo uplahnilo, prav tako se je delež njegovih literarnih del v učnih načrtih za osnovne in srednje šole znatno zmanjšal, ne najdemo pa ga na seznamih del za tekmovanje iz slovenščine za Cankarjevo priznanje, ni ga med predlaganimi literarnimi besedili za pisanje maturitetnih esejev. V nadaljevanju je analizirana izbrana Potrčeva pripovedna proza na idejno-tematski, jezikovnoslogovni, medbesedilni in primerjalni ravni v kontekstu ideoloških, družbenih in političnih sprememb. Bistveno spoznanje te analize je, da je delež ideološkega diskurza v posameznih obdobjih različen. V pripovedni prozi med 1933‒1940 gre za kritični prikaz ideologije kapitalizma in družbenih razmer v Kraljevini Jugoslaviji. Ideološki diskurz se pojavlja zgolj v drobcih, in sicer kot motiv upornega posameznika, ki z dvignjeno pestjo napoveduje nove, boljše čase tudi za revne viničarje, kmete, kočarje in delavce. Z vidika ideologije socializma in marksizma izstopajo »kitajske« novele. V pripovedni prozi med 1941–1952 je ideološki diskurz najmočneje zastopan. Posamezne pripovedi iz tega časa prehajajo v afirmativno, propagandno oziroma tendenčno literaturo. Fabula je podrejena idejnemu in ideološkemu sporočilu, ki se kaže med vojno v predanosti kolektivnemu uporu proti okupatorju, v medsebojni pomoči, tovarištvu, zaupanju in nezaupanju, dezerterstvu in izdajstvu, po vojni pa v triumfu zmage, partijskem prevzemu oblasti, temelječem na marksističnih in socialističnih temeljih, kolektivni obnovi porušene domovine, političnih reformah idr. Po letu 1953 se Potrč preusmeri v prikazovanje intimne, čutne erotike kmečkega človeka, obenem pa so za pripovedno prozo med 1953–1990 značilne tudi zgodovinske in družbeno-politične teme. Potrč je v tem času deloma tematiziral tudi anomalije samoupravnega socializma v smeri političnega fanatizma, nezaupanja, oportunizma, sebičnosti, koristoljubja in izrabe vladajoče ideologije. Najbolj se kritika socializma in njene anomalije vidijo v Potrčevem zadnjem romanu Tesnoba (1991), v katerem se skozi tematizacijo razmer v podjetju Proteus razbira ekonomsko in politično prestrukturiranje Jugoslavije in propad socializma. V disertaciji je ugotovljeno, da je ideologija socializma in komunizma v Potrčevi pripovedni prozi med 1933–1993 prepoznavna, ni pa – razen v posameznih primerih – razbila umetniške vrednosti njegove literature. Potrč je bil po svojem prepričanju komunist, a tudi izjemen humanist. Za najvišjo vrednoto ni razglasil ideologije, ampak človeka, ki ga je prikazoval brez olepševanja ali »lakiranja« v težkih časih Kraljevine Jugoslavije, med drugo svetovno vojno in v povojnem vrvežu sprememb z vsemi pozitivnimi in negativnimi značilnostmi.
Ključne besede: Ivan Potrč, slovenska književnost, vzhodnoštajerski prostor, pripovedna proza, socialni realizem, socialistični realizem, ideologija, ideološki diskurz, kulturni spomin.
Objavljeno: 11.12.2019; Ogledov: 643; Prenosov: 107
.pdf Celotno besedilo (3,05 MB)

4.
5.
Idilični prostori kot drugi prostori v pripovedni prozi Pavline Pajk
Jožica Čeh Steger, 2014, izvirni znanstveni članek

Opis: V izbrani pripovedni prozi Pavline Pajk so predstavljeni idilični prostori (vrtovi, gaji, ribniki in gozdne jase), ki s posameznimi prvinami spomi- njajo na locus amoenus. Praviloma se pojavljajo v vlogi romantičnih hete- rotopij kot iluzijski prostori počitka, branja, ročnega dela, premišljevanja, zaupnih pogovorov, uživanja na svežem zraku ali ljubezenskih srečanj, vsaj na enem mestu pa je opazna tudi njihova razgradnja. Idilični prostori, v katere so umeščeni ženski liki, opozarjajo obenem na tradicionalni kon- cept istovetenja ženske z naravo, kar se pokaže v prevladujoči rastlinski oziroma cvetni metaforiki za žensko, temelječi na konceptualni metafori ŽENSKA JE RASTLINA. Vendar ta metafora ne govori le o ženski ali o konvencionalnosti pisateljičinega sloga, temveč sporoča tudi prevladu- joče predstave o razumevanju ženske v družbeno-kulturnem kontekstu 19. stoletja.
Ključne besede: slovenska književnost, pripovedna proza, idilični prostori, heterotopije, rastlinske metafore
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 470; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (354,29 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Znani, neznani Prežihov Voranc
Silvija Borovnik, 2010, izvirni znanstveni članek

Opis: Razprava si kot izhodišče za raziskovalno opazovanje zastavlja dvoje vprašanj, prvo, ali namreč zares dobro poznamo literarno delo znanega in kanoniziranega pisatelja Prežihovega Voranca, in drugo, ali je bil pisatelj socialni realist v vsej svoji umetniški zavesti in praksi. Na obe vprašanji skušamo odgovoriti z analizo primerov iz Prežihove manj znane zgodnje proze. Le-ta je dosegljiva v Prežihovem Zbranem delu I-III kot Nezbrane novele in črtice (1909-1927), Nezbrane novele in črtice (1939-1941) in Naši mejniki (1945-1948).
Ključne besede: slovenska književnost, slovenski pisatelji, kratka pripovedna proza, socialni realizem, mejne teme, mejni motivi
Objavljeno: 21.12.2015; Ogledov: 1041; Prenosov: 38
URL Povezava na celotno besedilo

7.
Dve idejni strukturi v slovenski krajši pripovedi po letu 1980
Miran Štuhec, 2001, izvirni znanstveni članek

Opis: Analiza krajših pripovednih besedil, nastalih po letu 1980, je opozorila na obstoj dveh idejnih struktur. Prva, močnejša opozarja na to, da je subjekt nemočen, ponižan in izčrpan, druga, šibkejša pa nasprotno gradi perspektivo in življenjsko priložnost. Za utemljitve navedenega sem izbral zbirke Biografija brezimenih, Menjava kože in Zakon želje Andreja Blatnika, Prikazen iz Rovenske in Pogled angela Draga Jančarja, Molčanja Rudija Šelige, Olive in sol Marjana Tomšiča ter Kratki časi, Trst iz žabje perspektive Marka Kravosa. Tu navedeno dokazujejo s tem, da posamezne osebe umeščajo v dve različni, celo nasprotni življenjski praksi.
Ključne besede: slovenska književnost, krajša pripovedna proza, roman, povest, idejna struktura
Objavljeno: 10.07.2015; Ogledov: 1353; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (444,83 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

8.
Kratka pripovedna proza Vinka Möderndorferja
Tina Lorenčič, 2012, diplomsko delo

Opis: Kratke pripovedi Vinka Möderndorferja izražajo temeljne značilnosti postmoderne dobe, hkrati pa jim avtor doda svoj in individualen pečat. Diplomsko delo z naslovom Kratka proza Vinka Möderndorferja je sestavljeno iz analize medbesedilnosti (medbesedilnih figur), spolnih vlog (stereotipov moškega in ženskega spola) ter tipoloških značilnosti (tipologije sodobne slovenske kratke proze) posameznih pripovedi iz treh zbirk, in sicer Plava ladja (2010), Kino dom (2008) in Vsakdanja spominjanja (2008) ter kratke pripovedi z naslovom Punca brez imena iz zbirke Poletne zgodbe, ki je izšla v poletnih mesecih leta 2011 kot bralna priloga dnevnika Delo. Razlog za izbor zbirk z novejšo letnico izdaje so bila predvidevanja, da bo v novejši kratki prozi Vinka Möderndorferja veliko raznolikih medbesedilnih figur, veliko odstopanj od stereotipov tako moškega kot tudi ženskega spola in da Möderndorfer v svojih novejših kratkoproznih zbirkah uporablja realistični slog pisanja ter da njegove novejše kratkoprozne zbirke spadajo v neorealistični tip sodobne slovenske kratke proze. Obravnavane kratke pripovedi so z vidika medbesedilnosti zelo zanimive. Analiza vseh medbesedilnih figur je pokazala, da se avtor poslužuje predvsem citatov in aluzij, nekoliko manj pa ostalih medbesedilnih figur. Z uporabo medbesedilnosti skuša pisatelj doseči verodostojno posredovanje fabule in ustvariti poglobljeno idejno zasnovo, zaradi česar je razumevanje medbesedilnih navezav nepogrešljivo za uspešno celovito dojemanje literarnega dela. Analiza spolnih vlog prinaša spoznanje, da je v novejših kratkoproznih zbirkah obravnavanega avtorja pogosto odstopanje od stereotipov moškega in ženskega spola, kar je bilo tudi pričakovano. Moški in ženska v današnjem času nista več tako stereotipna, kot sta bila nekoč, saj moški niso več vsi agresivni, vase zagledani in neurejeni, ženske pa ne jokave, odvisne od drugih in neodločne (Avsec 2002: 2–3). Iz analize tipoloških značilnosti, torej tipologije sodobne slovenske kratke proze, je ugotovljeno, da spadajo izbrane kratke pripovedi Vinka Möderndorferja v neorealistični tip, in sicer deloma v minimalistični ali posteksistencialistični podtip. Prevladuje realistični način pisanja. Avtor navdih za pisanje črpa iz vsakdanjega življenja, opaziti je tudi lastna doživljanja in doživetja. V zbirkah Plava ladja in Kino dom, so kratke zgodbe skozi celotno zbirko med seboj tematsko povezane.
Ključne besede: Vinko Möderndorfer, slovenska kratka pripovedna proza, kratka pripoved, medbesedilnost, spolna vloga, tipologija sodobne slovenske kratke proze, neorealizem, minimalizem, posteksistencializem
Objavljeno: 06.04.2012; Ogledov: 2939; Prenosov: 438
.pdf Celotno besedilo (850,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici