| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Neprave stvarne služnosti : diplomsko delo
Nataša Mermal, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: civilno pravo, služnosti, priposestvovanje, diplomska dela
Objavljeno: 28.07.2009; Ogledov: 3208; Prenosov: 325
.pdf Celotno besedilo (359,06 KB)

2.
PRAVNA UREDITEV POSESTI V SLOVENSKEM PRAVU S POUDARKOM NA SODNI PRAKSI
Andreja Butolen, 2012, diplomsko delo

Opis: Posest, ki je urejena v Stvarnopravnem zakoniku, je neposredna dejanska oblast nad stvarjo in predstavlja zunanji videz pripadnosti stvari določeni osebi. Posest ima tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega. Kljub temu da ni pravica, daje posestniku pravovarstveno upravičenje. Posestnik lahko stvar rabi, jo uživa in z njo razpolaga; ni pomembno, ali ima tudi pravico stvar rabiti, uživati ter z njo razpolagati. Predmet posesti so lahko pravice, telesne stvari, tako premične kot nepremične. Diplomska naloga obravnava pravno ureditev posesti v slovenskem pravu, ki sem jo podkrepila s sodno prakso. Ob začetku sem pojasnila pojem same posesti in njene osnovne značilnosti. Za lažje razumevanje posesti sem se posvetila njenemu razvoju ter opredelitvi subjektivne in objektivne koncepcije. Nadalje sem opredelila vrste posesti, med katerimi sem omenila nov pojem lastniške in nelastniške posesti, ki spreminja definicijo dobrovernega posestnika in se razlikuje od ZTLR. Osredotočila sem se k opredelitvi civilnopravnega instituta, kamor spada vrsta določil o pridobitvi in prenehanju posesti ter oblike njenega varstva. Pri tem je potrebno opozoriti na razmerje med lastnikom in posestnikom, pri čemer zaradi različnih upravičenj prihaja do različnih posledic. Potrebno je bilo ugotoviti raznolikost temeljnih zahtevkov, ki izhajajo iz njunega medsebojnega razmerja. Posestnik ima vedno dejansko oblast nad stvarjo, istočasno pa ima navadno tudi pravico do stvari. Ta pravica je lahko lastninska, stvarna ali obligacijska. Posest je ena izmed temeljnih značilnosti lastninske pravice, ki kaže na določeno pripadnost stvari osebi, ki to dejansko oblast izvaja. Izvaja se lahko na različne načine, kar je odvisno od vrste stvari kot tudi objekta posesti.
Ključne besede: posest, dobroverna in nedobroverna posest, lastniška in nelastniška posest, posestnik, priposestvovanje, sodno varstvo
Objavljeno: 27.02.2012; Ogledov: 2121; Prenosov: 406
.pdf Celotno besedilo (612,50 KB)

3.
Razvoj ureditve pridobitve lastninske pravice na nepremičninah s priposestvovanjem v našem pravnem prostoru
Matjaž Tratnik, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Avtor v prispevku podaja prikaz razvoja ureditev instituta priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah na področju Slovenije od avstrijskega Občnega državljanskega zakonika - ODZ (Allgemeines Bürgerliches Gesetzbuch - ABGB), preko jugoslovanskega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR do slovenskega Stvarnopravnega zakonika - SPZ. Avtor ugotavlja, da vse ureditve zahtevajo kvalificirano obliko posesti, katero SPZ imenuje dobrovernaposest. Vendar pa SPZ kljub nekoliko drugačni terminologiji ne odstopa od tradicije ODZ. Občutno znižanje priposestvovalne dobe od 30 ali celo 40 let v ODZ do 10 let v SPZ pa gre po avtorjevem mnenju pripisati predvsem prilagoditvi naše razmeroma mlade ureditve vse hitrejšemu razvoju pravnega prometa in vse večji zahtevi po varnosti udeležencev.
Ključne besede: stvarno pravo, priposestvovanje, posest, dobrovernost, OZD, ABGB
Objavljeno: 05.06.2012; Ogledov: 2022; Prenosov: 217
URL Povezava na celotno besedilo

4.
POSEST, PRIMERJALNO-PRAVNA ANALIZA (SRBIJA, ČRNA GORA, HRVAŠKA, MAKEDONIJA, BOSNA IN HERCEGOVINA)
Kristina Dimitrijević, 2013, diplomsko delo

Opis: Posest ni pravica, je dejanska oblast nad stvarjo. Že v rimskem pravu so poznali pojem posesti, ki so ga definirali po subjektivni koncepciji posesti. Tako je za pridobitev posesti bilo potrebno izpolniti dva pogoja, in sicer imeti dejansko oblast nad stvarjo in voljo posedovati stvar kot svojo. Srbija, Črna Gora, Hrvaška, Makedonija ter Bosna in Hercegovina so nekoč bile del SFRJ in takrat je bila enotna stvarnopravno ureditev z zveznim zakonom (ZTLR), ki je veljal v vseh državah članicah bivše SFRJ. Po osamosvojitvi so države sprejele nove zakone, s katerim so uredile stvarnopravna razmerja. Srbija je izdelala predlog zakonika, vendar pa je v uporabi še vedno ZTLR. Primerjalno-pravna analiza omenjenih držav kaže, da imajo podobno ureditev posesti. Po objektivni koncepciji posesti, ki so jo sprejele vse obravnavane ureditve, je posest definirana kot dejanska oblast nad stvarjo. Mogoča pa je tudi posest pravice, in sicer posest stvarne služnosti. Države se med seboj najbolj razlikujejo pri priposestvovanju in varstvu posesti. Na preostalih področjih posesti, kot na primer vrste posesti, pridobitev in izguba, dedovanje posesti, so si ureditve držav podobne, z izjemo predloga zakonika Srbije, kateri se od vseh držav najbolj razlikuje.
Ključne besede: posest, stvarno pravo, SFRJ, priposestvovanje, varstvo posesti
Objavljeno: 22.03.2013; Ogledov: 1465; Prenosov: 205
.pdf Celotno besedilo (208,75 KB)

5.
PRIPOSESTVOVANJE KOT PRAVNI TEMELJ PRIDOBITVE STVARNIH PRAVIC-PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE IN SLUŽNOSTI S PREGLEDOM SODNE PRAKSE
Monika Klemenčič, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obsega obravnavo instituta priposestvovanja stvarnih pravic in pregled aktualne sodne prakse. Priposestvovanje je izviren način pridobitve lastninske pravice in temelji na treh bistvenih elementih: dobri veri priposestvovalca, izvrševanju posesti oziroma lastniških upravičenj in preteku časa. Eno najpomembnejših vprašanj v zvezi s priposestvovanjem je prav gotovo dopustitev priposestvovanja nepremičnin tistemu, ki se ni vpisal v zemljiško knjigo oziroma tako imenovano izvenknjižno priposestvovanje. V povezavi s tem institutom ima zelo pomembno vlogo zemljiška knjiga, na podlagi katere je zagotovljena publiciteta stvarnih pravic na nepremičnini. V skladu z vpisnim načelom je na pravnoposlovni podlagi mogoče pridobiti lastninsko ali katero drugo stvarno pravico na nepremičninah le z vpisom v zemljiško knjigo. Naša sodna praksa je dolgo dopuščala izvenknjižno priposestvovanje in se pri presoji dobre vere ni opirala na stanje vpisov v zemljiški knjigi, ampak zgolj na dejanske okoliščine. V zadnjih letih pa zemljiška knjiga vendarle dobiva osrednji pomen, tako v zavesti Slovencev, kot tudi v sodni praksi, tako da sodišča dopuščajo izvenknjižno priposestvovanje le v izjemnih okoliščinah. V svojem diplomskem delu sem se v poglavju priposestvovanja lastninske pravice osredotočila predvsem na problematiko izvenknjižnega priposestvovanja in povzela aktualno sodno prakso. V poglavju priposestvovanja služnosti pa so poleg pogojev, obravnavani tudi sodna praksa in posebnosti glede nepravih služnosti in služnosti v javno korist.
Ključne besede: Priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, izvenknjižno priposestvovanje, neprave stvarne služnosti, služnosti v javno korist.
Objavljeno: 10.04.2015; Ogledov: 2918; Prenosov: 700
.pdf Celotno besedilo (480,57 KB)

6.
PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE V SODNI PRAKSI
Florjana Sušec, 2015, diplomsko delo

Opis: V letu 2003 je bil sprejet novi Stvarnopravni zakonik, ki je v svoje vrste vključil tudi priposestvovanje in ga v primerjavi s predhodnikom Zakonom o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih povsem osvežil in spremenil ter zaostril (sodna praksa je namreč široko dopuščala priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah, novejša sodna praksa stremi k strožjemu pristopu vrednotenja predpostavk priposestvovanja) možnosti pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Priposestvovanje kot originaren način pridobitve lastninske pravice ima svojo pravna podlago v zakonu, gre za primere, ko posestnik v dobri veri poseduje določeno premičnino ali nepremičnino dalj časa kot svojo, oziroma je v opravičljivi zmoti, da je na stvari pridobil lastninsko pravico. Uvodoma sem predstavila pojme, ki so povezani s temo diplomske naloge, torej lastninsko pravico, nepremičnino ter premičnino, in ker je za priposestvovanje ključnega pomena tudi pravni temelj s katerim naj bi priposestvovalec pridobil posest, sem v kratki različici predstavila tudi pravne naslove pridobitve lastninske pravice. Sledi razjasnitev instituta priposestvovanja lastninske pravice, podrobna razčlenitev njegovih predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni. Ločeno je področje premičninskega in nepremičninskega pravnega urejanja. Poudarek je na priposestvovanju lastninske pravice na nepremičninah. Predstavljena so tudi dogmatska stališča nekaterih pravnikov. Stvarnopravni zakonik in Zakon o zemljiški knjigi varujeta dobrovernega tretjega, ki sklepa pravni posel z zemljiškoknjižnim lastnikom, ki pa ni dejanski lastnik. Tako je v diplomsko nalogo vključeno tudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo, kot tudi načelo publicitete ter načelo domneve lastninske pravice. Zaradi stroge naravnanosti zakonskega urejanja priposestvovanja, ki bi lahko neustrezno rešil primere, sem zbrala in vključila novejšo sodno prakso, ki je enotnejša in vodijo pravičnim rešitvam primerov. Sodne prakse priposestvovanja lastninske pravice, ki bi začelo teči v letih veljavnosti SPZ ni bilo najti.
Ključne besede: priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, posest, zunajknjižno priposestvovanje.
Objavljeno: 10.06.2015; Ogledov: 2926; Prenosov: 504
.pdf Celotno besedilo (468,27 KB)

7.
USTANOVITEV SLUŽNOSTI PROTI VOLJI LASTNIKA SLUŽEČE NEPREMIČNINE V TEORIJI IN PRAKSI
Nuša Štrekelj, 2015, diplomsko delo

Opis: Pravica do zasebne lastnine je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja eksistenčno varnost, neodvisnost in samostojnost. Zato je temu primerno tudi varovana, ni pa popolnoma nedotakljiva. V prvem delu te diplomske naloge si bomo uvodoma ogledali sam institut lastninske pravice, varstvo le-te ter oblike njenega omejevanja. Nadaljevali bomo s samim institutom služnosti, vrstami služnosti, njihovo vsebino, nastankom in prenehanju le-teh. Glavni del pa bomo namenili posameznim načinom ustanovitve služnosti proti volji lastnika nepremičnine, ki se lahko ustanovijo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, dokončne upravne odločbe ali s priposestvovanjem, pri čemer je možnost priposestvovanja osebne služnosti izključena. Posebno pozornost bomo namenili služnostim v javno korist, ki so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti in so ustanovljene v korist vsakokratnega operaterja določene javne infrastrukture. Ustanovijo se na podlagi dokončne upravne odločbe, njihovo trajanje pa je lahko začasno ali trajno. Za konec si bomo ogledali tudi zakonite služnosti oziroma legalne servitute, ki po svoji naravi sicer niso prave služnosti, ampak gre navadno za sklop zakonsko določenih omejitev in obveznosti vseh lastnikov nepremičnin, ki spadajo v določeno kategorijo in jih urejajo posebni predpisi.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, služnost, stvarna služnost, osebna služnost, neprava stvarna služnost, služnost v javno korist, služnostni upravičenec, gospodujoča nepremičnina, služeča nepremičnina, nujna pot, pravnomočna sodna odločba, dokončna upravna odločba, priposestvovanje, odškodnina, zemljiška knjiga
Objavljeno: 06.07.2015; Ogledov: 1110; Prenosov: 311
.pdf Celotno besedilo (976,46 KB)

8.
PRIPOSESTVOVANJE SLUŽNOSTI S PREGLEDOM AKTUALNE SODNE PRAKSE
Nastja Podlesek, 2015, diplomsko delo

Opis: Služnost je ena izmed stvarnih pravic na tuji stvari. Je omejena, saj vsebinsko omejuje lastninsko pravico služnostnega zavezanca. Gre torej za izvedeno stvarno pravico na tuji stvari, pri čemer ima en subjekt pravico v razmerju do stvari, ki je last nekega drugega pravnega subjekta. Izvrševanje služnosti obremenjuje lastninsko pravico, saj služnostni upravičenec v določenem obsegu razpolaga s služečo stvarjo, služnostni zavezanec pa mora neka dejanja, ki bi mu kot lastniku pripadala, opustiti ali trpeti. V grobem ločimo stvarne in osebne služnosti, poznamo pa še neprave stvarne služnosti. Nastanek na podlagi zakona, to je s priposestvovanjem, poznamo samo pri stvarnih služnostih ter v bistvu tudi pri nepravih stvarnih služnostih, saj ni nobenega posebnega razloga, da to ne bi bilo mogoče. Poznamo pravo in nepravo priposestvovanje. Pravo priposestvovanje pomeni, da dobroverni priposestvovalec v dobri veri izvršuje služnost 10 let. Razlika z nepravim priposestvovanjem je v tem, da mora v tem primeru priposestvovalec samo izvrševati služnost 20 let, ne zahteva se dobra vera, lastnik služeče nepremičnine pa mora vedeti za izvrševanje služnosti in temu ne nasprotovati. Pravo priposestvovanje začne teči, ko nastopi dobra vera na primerni pravni podlagi, nepravo priposestvovanje pa začne teči, ko priposestvovalec dejansko začne izvrševati služnost. Po zakonu ni mogoče priposestvovati služnosti, ki se izvršujejo s silo, zvijačo ali do preklica, negativnih služnosti, služnosti na javnem dobrem in na stvari izven pravnega prometa.
Ključne besede: služnost, stvarna služnost, osebna služnost, priposestvovanje, priposestvovalna doba, Stvarnopravni zakonik, sodna praksa
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1936; Prenosov: 316
.pdf Celotno besedilo (526,87 KB)

9.
Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem v povezavi s sodno prakso
Klara Boršič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom »Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem v povezavi s sodno prakso« obravnava institut priposestvovanja kot originarnega načina pridobitve lastninske pravice na nepremičninah in vsebuje pregled aktualnih sodnih odločb na tem področju. Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah omogoča izpolnitev temeljnih predpostavk, in sicer dobre vere, lastniške posesti ter preteka 10 – letne priposestvovalne dobe, ki morajo biti izpolnjene kumulativno. Do priposestvovanja nepremičnine lahko pride v primerih, ko posestnik pridobi le posest na stvari, ne pa lastninske pravice, ker niso bile izpolnjene vse predpostavke za njeno pridobitev. Zato pravimo, da institut sanira neveljavno pridobitev lastninske pravice in zagotavlja pravno zaščito posestnika oziroma bodočega lastnika nepremičnine. V diplomskem delu predstavim razvoj instituta, njegovo ureditev na področju Slovenije od Avstrijskega Občnega zakonika (ODZ), nato Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) in do današnje ureditve v Stvarnopravnem zakoniku (SPZ). Stvarnopravni zakonik je dal zemljiški knjigi nekoliko večji pomen. Določa namreč, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti glede dejstva, da je stvar njegova. To pomeni, da je pri vpisanih nepremičninah lahko v dobri veri samo, če se je vpisal v zemljiško knjigo. Vendar pa zakonodajna ureditev ni povsem jasna, saj lahko iz nje razberemo, da zakonik dovoljuje tudi izvenknjižno priposestvovanje nepremičnin. Kljub temu, da Stvarnopravni zakonik določa strožje zahteve glede priposestvovanja nepremičnin lahko opazimo, da sodna praksa v zadnjih letih vse bolj pogosto dovoljuje tudi izvenknjižno priposestvovanje.
Ključne besede: priposestvovanje, lastninska pravica, nepremičnine, SPZ, ODZ, ZTLR, dobra vera, zemljiška knjiga, izvenknjižno priposestvovanje
Objavljeno: 23.05.2016; Ogledov: 2366; Prenosov: 304
.pdf Celotno besedilo (1,83 MB)

10.
PRIPOSESTVOVANJE LASTNINSKE PRAVICE S PREGLEDOM NAJNOVEJŠE SODNE PRAKSE
Marko Vidic, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava tematiko priposestvovanja lastninske pravice in v povezavi s pregledom novejše sodne prakse daje vpogled v problematiko ugotavljanja ter presoje obstoja posameznih elementov, potrebnih da je takšno priposestvovanje tudi uspešno. Zaradi narave priposestvovanja so v uporabi še vedno določila ODZ in ZTLR, kar je opisano v začetnem delu naloge. V nadaljevanju je obravnavana narava, torej nastanek in prenehanje lastninske pravice. Zaradi dejstva, da je priposestvovanje lastninske pravice možno le na stvareh, sta tudi podrobneje opredeljena pojma premičnine in nepremičnine. Priposestvovanje prispeva k večji varnosti pravnega prometa, saj na eni strani spodbuja k večji skrbnosti izvajanja pravic posameznika ter na drugi varuje tistega, ki je brez nasprotovanja lastnika stvar v opravičljivi zmoti uporabljal kakor svojo. Za uspešno priposestvovanje lastninske pravice morajo biti izpolnjene z zakonom določene predpostavke. Prva predpostavka je dobra vera, za njeno izpolnitev pa je potrebno, da je priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede okoliščine lastne lastninske pravice na stvari. Druga predpostavka je, da s stvarjo nekdo razpolaga, kakor da je njegova in to tudi verjame. Tretja predpostavka pa je pretek priposestvovalne dobe, kar pomeni, da mora za uspešno priposestvovanje preteči zakonsko določen čas, ki po trenutno veljavnem SPZ znaša tri leta za premičnine in deset za nepremičnine. Priposestvovalna doba, ki je pretekla že pri pravnem predniku se všteva v priposestvovalno dobo naslednjega priposestvovalca. Glede na dejstvo, da je pravni promet z nepremičninami podvržen načelu zaupanja v zemljiško knjigo, ni nenavadno, da je v nalogi obravnavano knjižno, kakor tudi izvenknjižno priposestvovanje. Tako so obravnavani razlogi za opravičljivo zmoto, ko nekdo je in takrat ko ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik. V obeh primerih je priposestvovanje lastninske pravice možno. V zaključnem delu so opisane omejitve v zvezi s priposestvovanjem lastninske pravice, ki se nanašajo na javno dobro, stvari izven pravnega prometa in na varstvo tretjega, ki je v dobri veri in na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo pridobil lastninsko pravico od zemljiškoknjižnega lastnika ter se v zemljiško knjigo tudi sam vknjižil.
Ključne besede: Priposestvovanje, lastninska pravica, dobra vera, lastniška posest, priposestvovalna doba, izvenknjižno priposestvovanje, načelo zaupanja v zemljiško knjigo
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 764; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (271,18 KB)

Iskanje izvedeno v 0.26 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici