| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VARSTVO KONKURENTOV V OKVIRU UREDITVE NEPOŠTENIH POSLOVNIH PRAKS V PRAVU EU
Staša Ana Kanduč Valant, 2011, magistrsko delo

Opis: Ideja o zagotavljanju poštenosti v vseh odnosih na trgu (odnosih med konkurenti, odnosih med podjetji in potrošniki ter v vertikalnih odnosih med samimi podjetji) v pravu EU ni celovito izpeljana. Približana so le določena vprašanja s področja prava preprečevanja nelojalne konkurence in sicer deloma s primarnim pravom (pravila, ki jih je oblikovalo Sodišče EU v zvezi s prostim pretokom blaga in storitev), deloma pa s sekundarnim pravom (direktive). Temeljni motiv evropskega zakonodajalca pri pripravi sekundarnih pravil s področja preprečevanja nelojalne konkurence je zaenkrat varstvo potrošnikov, osrednje merilo za presojanje dejanj nelojalne konkurence pa vpliv na njihove interese. Vertikalen pristop, ki je dolgo časa prevladoval pri sprejemanju pravil na tem področju, je privedel do razdrobljenosti zakonodajnega okolja, ki je Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (v nadaljevanju DNPP), kljub bolj horizontalnemu pristopu, ni odpravila, temveč mestoma le še poglobila. Povzročila je namreč delitev (v mnogih državah enotnega) sistema varstva pred nelojalno konkurenco na pravila, ki so določena v korist potrošnikov in pravila, ki so določena v korist (poštenih) konkurentov. Pravila za preprečevanje nepoštenih poslovnih praks, ki škodijo ekonomskim interesom potrošnikov, so tako sedaj deloma popolnoma usklajena (splošni vidiki), deloma pa podvržena minimalni harmonizaciji (posebni vidiki). Varstvo pred nepoštenimi poslovnimi praksami v odnosih B2B pa se (bolj ali manj vzporedno) zagotavlja na tri različne načine: neposredno (Direktiva o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju določa minimalne standarde za varstvo pred zavajajočim oglaševanjem in na principu maksimalne harmonizacije temelječe kriterije za primerjalno oglaševanje), posredno (preko zaščite ekonomskih interesov potrošnikov s prepovedjo nepoštenih poslovnih praks v odnosih B2C) in z neusklajeno nacionalno zakonodajo (npr. suženjsko posnemanje, varovanje poslovne skrivnosti, očrnitev konkurentov…). Analiza določb DNPP in prvih sodb Sodišča EU o njeni razlagi je potrdila predvidevanje o vplivu določb DNPP na odnose B2B. Pri večini nepoštenih poslovnih praks je namreč interes potrošnikov in konkurentov za njihovo prepoved neločljivo povezan. Potrošnik, ki bo s tožbo (ali predlogom pristojnemu upravnemu organu za uvedbo postopka) v svojem (ekonomskem) interesu dosegel prepoved določene nepoštene poslovne prakse, bo poleg sebe (in ostalih potrošnikov) pogosto posredno zavaroval tudi ekonomske interese konkurentov. Poleg tega morajo biti po členu 11 DNPP tudi samim konkurentom (ki imajo po nacionalnem pravu upravičen interes za boj proti nepoštenim poslovnim praksam) zagotovljena učinkovita sredstva za boj proti nepoštenim poslovnim praksam. To pomeni, da podjetja za varovanje (samo) svojih interesov nimajo nobenih sredstev, imajo pa jih zaradi varovanja ekonomskih interesov potrošnikov. Pričakovati je, da bodo pod njimi lahko v marsikaterem primeru skrila tudi svoje interese in jih tako (posredno) zaščitila.
Ključne besede: nelojalna konkurenca, pravo preprečevanja nelojalne konkurence, varstvo konkurentov, nepoštene poslovne prakse, zavajajoče oglaševanje, primerjalno oglaševanje
Objavljeno: 08.03.2011; Ogledov: 3067; Prenosov: 520
.pdf Celotno besedilo (968,70 KB)

2.
OMEJITVE PRIMERJALNIH REKLAM V PRAKSI
Mitja Piko, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava primerjalno oglaševanje in uporabo tega specifičnega področja v praksi. Med drugim je del naloge namenjen definiciji različnih oblik primerjalne reklame ter oblikam oglaševanja, ki so pogosto zamenjane za primerjalno oglaševanje. Za boljše razumevanje so pojasnjeni razlogi za dopolnitev Direktive 84/450/ES. Pojmi in pravila primerjalnega oglaševanja pa so natančneje pojasnjeni s praktičnimi primeri iz sodne prakse. Primeri opisujejo kršitve ter nejasnosti, do katerih pride ob različnem dojemanju pravil, ki so določena z Direktivo 84/450/ES. Posledično se ti spori, individualno za vsak primer, rešujejo na sodiščih. Opisano je tudi trenutno tržno dogajanje v povezavi s primerjalno reklamo.
Ključne besede: primerjalno oglaševanje, primerjalna reklama v praksi, 84/450/EGS, 97/55/ES
Objavljeno: 08.01.2014; Ogledov: 993; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (667,88 KB)

3.
PRIMERJALNA REKLAMA IN KRŠITEV ZNAMKE
Nuša Gorenjak, 2016, magistrsko delo

Opis: Področje reklame je v Evropski uniji pomembno, saj vpliva na vzpostavitev notranjega trga, kar je ključni cilj Evropske unije. Reklama lahko močno vpliva tudi na stališča ljudi in njihovo dojemanje, zato je ključna njena pravna ureditev. Primerjalna reklama je reklama, kjer so storitve oziroma proizvodi enega proizvajalca primerjani s storitvami oziroma proizvodi drugega. Primerjalna reklama je pravno urejena v Direktivi 2006/114/EC. Pri uporabi primerjalne reklame lahko pride do nelojalne konkurence ali pa kršitve znamke. Vsebina magistrskega dela je osredotočena predvsem na področje kršitve znamke, kot posledice uporabe tuje znamke v primerjalnem oglaševanju. Zaradi prepletanja primerjalnega oglaševanja in prava blagovnih znamk, je pomembna tudi Direktiva 2008/95/ES, ki ureja področje blagovnih znamk. Decembra 2015 je bila sprejeta Direktiva (EU) 2015/2436, ki je nadomestila Direktivo 2008/95/ES. Njeni pravni učinki bodo vidni šele po letu 2019, ko se izteče implementacijski rok. Cilj Direktive 2015/2436 je predvsem razviti in vzpostaviti dobro delujoč notranji trg ter olajšati registracijo, upravljanje in varstvo blagovne znamke v Evropske uniji. V praksi je prišlo do nejasnosti glede medsebojnega razmerja med primerjalnim oglaševanjem in blagovnimi znamkami, vendar tudi teorija ni imela točno zapisanega razmerja. Rešitev je podala sodna praksa, sedaj pa je to razmerje urejeno tudi v Direktivi 2015/2436. Sodišče EU je odločilo, da imetnik znamke ne sme onemogočiti 3. osebi uporabe enakega ali podobnega znaka v primerjalnem oglaševanju, če so izpolnjeni pogoji za dopustnost primerjalnega oglaševanja, v Direktivi 2006/114. Če obstaja verjetnost zmede v javnosti zaradi uporabe enakega ali podobnega znaka v primerjalnem oglaševanju, potem pogoji iz 4. člena Direktive 2006/114 niso izpolnjeni.
Ključne besede: Kršitev znamke, primerjalno oglaševanje, Direktiva 2006/114/ES, Direktiva 2008/95/ES, potrošnik.
Objavljeno: 23.05.2016; Ogledov: 1054; Prenosov: 260
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

Iskanje izvedeno v 0.07 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici