Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V slovenski kazenskopravni ureditvi pojem korupcije zajema deset korupcijskih kaznivih dejanj. Inkriminacije slednjih so v Kazenskem zakoniku sistematično umeščene v poglavja volilnih kaznivih dejanj, gospodarskih kaznivih dejanj in kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost. Korupcijska kazniva dejanja praviloma potekajo med dvema osebama, ki se ne čutita žrtvi v kazenskopravnem pomenu besede in nista pripravljeni sodelovati z organi odkrivanja in pregona, saj je inkriminirano dejanje obeh udeležencev. Zaradi navedenega in dejstva, da obstaja med udeležencema najvišja stopnja diskretnosti, uvrščamo korupcijska kazniva dejanja med ena (naj)težje dokazljivih kaznivih dejanj. Že vse od leta 2012 Slovenija na Indeksu zaznave korupcije Transparency International ne beleži napredka. Celo več, Slovenija je v zadnjih desetih letih na Indeksu zaznave korupcije Transparency International nazadovala za skupno pet točk in tako na Indeksu zaznave korupcije Transparency International za leto 2022 dosegla svoj zgodovinsko najnižji rezultat, in sicer se je z oceno 56/100 uvrstila na 41. mesto. Ta podatek odraža počasen napredek z reformami in odsotnost ukrepov, s katerimi bi se že obstoječa pravila udejanjila v praksi. Slovenija bi lahko obstoječe zaskrbljujoče stanje korupcije izboljšala s prizadevanjem, da postane Komisija za preprečevanje korupcije bolj učinkovita, kar bi lahko dosegla na način, da bi s strani Komisije za preprečevanje korupcije ugotovljene kršitve integritete pridobile vse več potrditev s strani sodišč; z novelacijo oziroma prenovo Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, s katero bi se vpeljale primerne sankcije za potrjene kršitve, med drugim tudi integritete, in sankcije za neodzivnost na priporočila, izdana s strani Komisije za preprečevanje korupcije; s prenovo Resolucije o preprečevanju korupcije v Republiki Sloveniji, v okviru katere bi lahko vsakokratne predvolilne obljube politike preoblikovali v prakso; z uvedbo obrnjenega dokaznega bremena pri dokazovanju premoženjske koristi, čigar smisel je v tem, da osumljeni izgubi svoje premoženje, v kolikor ne more dokazati, da ga je pridobil zakonito in tako plačal vse obveznosti državi, ter s sprejemom presumpcije oziroma domneve, da premoženje osumljene osebe vselej izvira iz kaznivih dejanj, v kolikor ne ustreza njegovim legalnim dohodkom. Analiza ukrepov za preprečevanje korupcije je pokazala, da so pri preprečevanju pojava korupcije bolj učinkoviti preventivni ukrepi, ki za razliko od represivnih ukrepov v družbi ustvarjajo takšne razmere, v katerih se korupcija sploh ne more razviti, in na ta način vodijo do odprave celotnega pojava korupcije in ne zgolj do odprave posameznih posledic pojava korupcije, do katerih vodijo represivni ukrepi. Na področju preventivnega delovanja oziroma preventivnih ukrepov za preprečevanje korupcije ima ključno vlogo Konvencija Združenih narodov proti korupciji, ki podpisnicam nalaga vzpostavitev raznovrstnih preventivnih ukrepov. Sama narava korupcijskih kaznivih dejanj, ki vključuje izvršitev na štiri oči ter odsotnost neposrednih dokazov, pa omogoča, ob upoštevanju, da je predhodno odobrena s strani pravosodnih organov, tudi uporabo posebnih metod in sredstev oziroma represivnih ukrepov, in sicer prikritih preiskovalnih ukrepov skladno z določbo 150. člena Zakona o kazenskem postopku ter ukrepa navideznega odkupa, navideznega sprejemanja oziroma dajanja daril ali navideznega jemanja oziroma dajanja podkupnine skladno z določbo 155. člena Zakona o kazenskem postopku, pri čemer lahko slednji pod določenimi pogoji privede do t. i. policijske provokacije, ki je prepovedana. Analiza nabave zaščitne opreme, potrebne pri obvladovanju nalezljive bolezni covida-19, s strani Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, drugih subjektov javnega sektorja, izbranih občin in javnih zdravstvenih zavodov je pokazala, da so bila ugotovljena korupcijska tveganja v prav vseh fazah javnega naročanja.
Ključne besede: Kazensko pravo, kaznivo dejanje, korupcija, podkupovanje, Komisija za preprečevanje korupcije, Transparency International Slovenia, prikriti preiskovalni ukrepi, policijska provokacija, konfiskacija premoženjske koristi.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 501; Prenosov: 153
Celotno besedilo (1,04 MB)

Opis: V magistrskem delu so obravnavani prikriti preiskovalni ukrepi. Rdeča nit pričajočega dela so ukrepi, ki pomenijo navidezno storitev kaznivega dejanja in so navedeni v 155. členu Zakona o kazenskem postopku. V boju proti organiziranemu kriminalu, ki predstavlja najhujšo obliko kaznivih dejanj, mora policija uporabiti posebne ukrepe, da bi ta kazniva dejanja odkrila in jih omejila. Problematika ukrepov 155. člena Zakona o kazenskem postopku se kaže v tem, da predstavljajo moralno – etično dopustnost izvajanja kaznivih dejanja s strani predstavnikov države. Policija mora delovati zakonito in legitimno in ne sme na kakršenkoli način osebo napeljati , da bi izvršila kaznivo dejanje, to bi pomenilo, da država sodeluje pri izvrševanju kaznivega dejanja. Sodišče je tisto, ki ugotavlja ali je pri izvajanju ukrepov prišlo do policijske provokacije oziroma entrapmenta. Na podlagi subjektivno – objektivnega testa, ki ga je slovenska zakonodaja povzela po ameriški zakonodaji, mora presojati ali je bil storilec napeljan k izvršitvi kaznivega dejanja. Če sodišče ugotovi, da je bila izzvana kriminalna dejavnost, je to okoliščina, ki izključuje kazenski pregon za kaznivo dejane, ki je bilo storjeno na podlagi prikritih policijskih ukrepov. Zakonska ureditev omenjenih ukrepov bi morala biti bolj specifična v delih kjer se nanaša na policijsko provokacijo in napeljevanje, predvsem bi moral biti opredeljena definicija policijske provokacije. Ker je bilo ameriško sodišče prvo, ki je uporabilo entrapment obrambo, zajema pričajoče delo tudi analizo med slovenskimi in ameriškimi sodbami Vrhovnih sodišč. Primerjava daje vpogled v dojemanje policijske provokacije obeh sodišč.
Ključne besede: policija, preiskovanje, prikriti preiskovalni ukrepi, napeljevanje, navidezna storitev kaznivega dejanja, človekove pravice, sodna praksa, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 28.10.2021; Ogledov: 1290; Prenosov: 158
Celotno besedilo (851,45 KB)

Opis: Temni splet je virtualni prostor, ki omogoča izvrševanje kaznivih dejanj na daljavo po vsem svetu na relativno preprost in anonimen način. Enostaven dostop, težka identifikacija uporabnikov, pestra ponudba blaga in storitev, možnost plačevanja le-teh s kripto valutami ter neuspešen kazenski pregon so okoliščine, zaradi katerih je temni splet s svojimi črnimi virtualnimi tržnicami postal zlata jama za izvršitelje kaznivih dejanj. Kripto valute ob potrebnem znanju in zadostni previdnosti uporabnika namreč skoraj popolnoma onemogočajo preiskovanje kaznivih dejanj s pomočjo toka denarja. Izvršitelji kaznivih dejanj pa vendarle niso edini uporabniki temnega speta, razlogov za njegovo uporabo je več in niso nujno kriminalne narave. Tako ga uporabljajo novinarji, prebivalci držav, v katerih oblast onemogoča dostop do informacij iz zunanjega sveta ali z njimi manipulira, in osebe, ki želijo brskati po običajnih spletnih straneh z večjo mero anonimnosti. Sprva skrajno neučinkovit kazenski pregon kaznivih dejanj na temnem spletu se je v zadnjih letih bistveno izboljšal. Za to so v največji meri zaslužni razvoj tehnološko sofisticiranih orodij za identifikacijo uporabnikov, prilagoditev zakonodaje za uporabo le-teh s strani organov pregona in večletne izkušnje na tem področju. Ker tehnologija je in vedno bo korak pred pravom, je pomembno, da se zakonodaja, zlasti na področju prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so pri kibernetskih kaznivih dejanjih nepogrešljivi, tudi pravočasno prilagaja tehnološkim spremembam. Kibernetska kriminaliteta je aktualna tema, o kateri se je v Sloveniji do sedaj vse premalo govorilo. Tudi za slovenska sodišča so kazniva dejanja na temnem spletu relativno nepoznana. Z njimi se sicer že nekaj časa soočajo sodišča drugod po svetu, v Združenih državah Amerike je tako prišlo že do vrste obsodilnih sodb, v Evropski uniji pa imajo tovrstne izkušnje predvsem nemška in nizozemska sodišča.
Ključne besede: kibernetska kriminaliteta, temni splet, TOR, prikriti preiskovalni ukrepi, NIT, memex, »honeypot« pasti, preiskava elektronskih naprav, elektronski dokazi, jurisdikcija
Objavljeno v DKUM: 27.06.2019; Ogledov: 1645; Prenosov: 268
Celotno besedilo (894,78 KB)

Opis: Pri odkrivanju in preiskovanju kriminalitete se policija vedno pogosteje srečuje s storilci, ki pri izvrševanju kaznivih dejanj uporabljajo različne elektronske naprave in medije. Elektronske komunikacije, predvsem svetovni splet in elektronska pošta, se zelo hitro širijo, pri svojih dejanjih pa jih uspešno uporabljajo tudi storilci kaznivih dejanj. Za učinkovito preiskavo je prav zato potrebno vse več znanja na tem področju kot tudi ustrezna tehnična opremljenost organov pregona. Na zakonodajnem področju se stanje v povezavi s proučevano tematiko nenehno spreminja, kajti proces globalizacije in s tem povezan razmah kriminala vedno znova odpirajo vedno nove pojavne oblike in razsežnosti kriminala. Na podlagi tega se spreminjajo tudi pristopi in pristojnosti policistov ter kriminalistov, ki te pojave preiskujejo. Predvsem pa je pomembno, da razvoju tehnologije in načinu izvrševanja kaznivih dejanj sledi tudi zakonodaja in tako omogoči učinkovito preiskavo in pregon kaznivih dejanj. Pomembnost problematike se močno odraža v številnih prvinah, vsebovanih v normativno-pravnih aktih na področju dela pravosodja in policije, tako na evropski kot tudi nacionalni ravni. Slovenska zakonodaja se na področju zasebnih komunikacij bistveno ne razlikuje od zakonodaje v drugih evropskih državah, hkrati pa je sodna praksa glede odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov in pridobitve izpisa telekomunikacijskega prometa zelo odvisna od stališča posameznega preiskovalnega sodnika. Običajno ti sledijo predlogu državnega tožilca, v posameznih primerih pa se preiskovalni sodnik odloči predlog zavrniti. Preiskava elektronskih naprav zagotovo pomeni velik poseg v ustavno zagotovljeno pravico posameznika do zasebnosti in prav zato zahteva jasno določenost v zakonu in močno pravno varstvo. Vedno nove razsežnosti in oblike kriminalitete terjajo uvajanje novih rešitev in tehtanje med učinkovitostjo pregona in varovanjem prekomernih posegov v pravice posameznika.
Ključne besede: kriminalistično preiskovanje, elektronske komunikacije, prikriti preiskovalni ukrepi, pravica do zasebnosti, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 04.07.2018; Ogledov: 1598; Prenosov: 123
Celotno besedilo (976,51 KB)

Opis: Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje ter neupravičeno slikovno snemanje sta kot kaznivi dejanji določena v Kazenskem zakoniku. Kaznivi dejanji predstavljata hkrati tudi kršitev ustavne pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic, vendar ne predstavljata kršitve v primeru, ko gre za varovanje v luči okoliščin konkretnega primera pomembnejše ustavne pravice. V takšnih primerih nastane kolizija sobivajočih ustavnih pravic, in sicer najpogosteje med pravico do osebnega dostojanstva in varnosti ter pravico, ki zagotavlja varstvo zasebnosti in osebnostnih pravic. Takšno nasprotje med ustavnima pravicama se ne presoja s pomočjo načela sorazmernosti, ampak z metodo razlage, ki se imenuje praktična konkordanca. Pravilo praktične konkordance, poenostavljeno rečeno s tehtanjem pomena pravic v okoliščinah konkretnega primera določi, kateri kolidirajoči pravici je dana prednost. Rezultat kolizije ustavnih pravic ima lahko za posledico, da je zaradi zasledovanja pravice do osebnega dostojanstva in varnosti ali katere druge ustavne pravice določeno prisluškovanje in zvočno snemanja ali slikovno snemanje upravičene narave. Splošni pojem kaznivega dejanja je v slovenskem kazenskem pravu zasnovan v treh stopnjah. Zaradi omenjenega se postavlja vprašanje, ali se kolizija ustavnih pravic, v skladu s katero je bilo snemanje osebe upravičeno, rešuje na ravni biti (prva stopnja) ali v okviru protipravnosti (druga stopnja). Kazensko pravo vsebuje tudi izjeme, ki dajejo podlago za uporabo zvočnega in slikovnega snemanja. Utemeljeno uporabo naprav za tovrstno snemanje med drugimi dovoljujejo ukrepi, poimenovani prikriti preiskovalni ukrepi, ki predstavljajo upravičljivo prisluškovanje, zvočno in slikovno snemanje ter posledično izjeme od kaznivih dejanj neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja ter neupravičenega slikovnega snemanja. Izpostavljena je posebnost elektronskega dokaza kot dokaznega sredstva, ki nakazuje, da je potrebno elektronski dokaz zaradi svojevrstnosti v določenih primerih obravnavati izven že poznanih oblik dokaznih sredstev. Ker lahko pride do razhajanj med standardi, ki so uveljavljeni v materialnem delu kazenskega prava, in med tistimi, ki oblikujejo kazensko procesno pravo, je opravljena primerjava med pravno dopustnostjo tehničnih posnetkov kot dokaznega sredstva in ravnanja, ki pomeni neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje ali neupravičeno slikovno snemanje. Izbrana je pomembnejša sodna praksa slovenskih sodišč z namenom dodatne razjasnitve kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja oziroma kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja ter z namenom orisa kolizije ustavnih pravic, povzročene s snemanjem posamezne osebe ali njenega ravnanja.
Ključne besede: Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje, neupravičeno slikovno snemanje, kolizija ustavnih pravic, praktična konkordanca, osebnostne pravice in svoboščine, elektronski dokazi, prikriti preiskovalni ukrepi.
Objavljeno v DKUM: 13.11.2017; Ogledov: 2216; Prenosov: 738
Celotno besedilo (993,58 KB)