| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pridobitev in izguba državljanstva v naslednicah bivše SFRJ
Emanuel Gole, 2019, magistrsko delo

Opis: Pojem državljanstva odpira mnoga vprašanja v politiki in družbi, saj je eden ključnih gradnikov pravne ureditve vsake države. Skupno vsem teorijam o državljanstvu je spoznanje, da je državljanstvo trajna pravna vez med posameznikom in državo. Gre torej za odnos posameznika napram državi, ki pa ne vključuje razmerja do ostalih posameznikov. Državljanstvo gre razumeti tudi kot pravni status, iz česar izhaja pripadnost državljana državi, katere državljanstvo ima. Z vidika pravne varnosti je izrednega pomena, da so države samostojne pri urejanju državljanstva in skladno z načelom suverenosti same določajo načine in pogoje pridobitve in izgube državljanstva na njihovem ozemlju, vendar pa morajo upoštevati tudi pravila mednarodnega prava in ukrepe drugih držav. Posebne težave pri urejanju državljanstva se lahko pojavijo pri sukcesiji, saj gre v tem primeru za državno nasledstvo, pri katerem država naslednica vstopi v pravna razmerja države predhodnice. Država naslednica mora nato na novo, s svojim pravom urediti vsa razmerja in postopke pridobitve in izgube državljanstva, saj lahko v nasprotnem primeru osebe, ki so živele na ozemlju države predhodnice, ostanejo brez državljanstva. Pri vseh oblikah državnega nasledstva pa gre hkrati tudi za ozemeljske spremembe, zato se v primeru cesije, priključitve, združitve, odcepitve ali razpada neke države nujno spremenijo tudi državne meje. Eden izmed najodmevnejših primerov razpada, je razpad Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) na šest samostojnih republik. Začel se je, ko je Slovenija 25. junija 1991 razglasila svojo neodvisnost. Sloveniji so kronološko sledile še Hrvaška, Makedonija, Bosna in Hercegovina in kot zadnja Zvezna republika Jugoslavija, ki je 27. aprila 1992 sprejela novo ustavo. Zvezna republika Jugoslavija je kot država prenehala obstajati leta 2003, ko sta Srbija in Črna gora sprejeli novo ustavo in se preimenovali v Državno skupnost Srbije in Črne gore. Z razpadom nekdanje skupne države, so v vseh novonastalih republikah morali steči postopki sprejemanja zakonodaje, ki je na novo uredila pogoje in načine pridobitve in izgube državljanstva v novonastalih državah. Vendar pa je po podrobni preučitvi zakonodaj moč opaziti, da je večina držav kot temelj za urejanje vprašanja državljanstva prevzela ureditev iz Zakona o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije iz leta 1976. Ta zakon je določal, da se državljanstvo SFRJ po rodu, z rojstvom na območju SFRJ, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi, medtem ko je za načine izgube državljanstva SFRJ predvideval odpust, odvzem, odrek in prenehanje po mednarodni pogodbi. Tako Republika Slovenija, kot Republika Hrvaška in Republika Srbija predvidevajo pridobitev državljanstva po rodu, z rojstvom na območju države, z naturalizacijo in po mednarodni pogodbi. Sami pogoji pridobitve državljanstva na omenjene načine se med sabo v primerjavi z Zakonom o državljanstvu Socialistične federativne republike Jugoslavije bistveno ne razlikujejo, prav tako ni moč opaziti velikih odstopanj v primerjavi ureditev med obravnavanimi tremi državami, seveda pa zakonodaje med sabo niso popolnoma enake, ampak določene pogoje za pridobitev državljanstva vsaka država ureja po svoje. V primeru izgube državljanstva, vse tri obravnavane države omogočajo izgubo z odpustom, odrekom in po mednarodni pogodbi, medtem ko odvzem državljanstva predvideva le Republika Slovenija.
Ključne besede: Državljanstvo, sukcesija, razpad SFRJ, pridobitev in izguba državljanstva v naslednicah bivše SFRJ.
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 403; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (622,80 KB)

2.
Evropska konvencija o državljanstvu
Emanuel Gole, 2017, diplomsko delo/naloga

Opis: Državljanstvo je pravica vsakega posameznika. Glede na to, da gre državljanstvo razumeti kot odnos med posameznikom in državo, je pomembno, da so medsebojne pravice in obveznosti med državo in posameznikom opredeljene v pravnih aktih, da država kot nosilka oblasti in močnejšega položaja ne more samovoljno urejati državljanstva oseb, ki prebivajo na njenem ozemlju. Eden najpomembnejših mednarodnih pravnih aktov, ki celovito ureja vprašanje državljanstva fizičnih oseb, je Evropska konvencija o državljanstvu (v nadaljevanju Konvencija). Sprejeta je bila 6. novembra leta 1997, v veljavo pa je stopila 1. marca leta 2000. Na voljo za podpis je vsem državam članicam Sveta Evrope, kakor tudi vsem ostalim državam, ki niso članice Sveta Evrope, so pa aktivno sodelovale pri njeni sestavi. Konvencija postavlja določene okvirje za vse države podpisnice, v sklopu katerih mora vsaka posamezna država urejati državljanstvo fizičnih oseb, ki živijo na njenem ozemlju, s svojim notranjim pravom, hkrati pa upoštevati bistvene principe in načela, vezana na državljanstvo, ki so splošno sprejeta v mednarodnem pravu. Konvencija je izrednega pomena predvsem z vidika urejanja problematike dvojnega in večkratnega državljanstva, predvsem pri urejanju pravic in obveznosti med državo in posameznikom. Prav tako so pomembna določila Konvencije, ki od držav podpisnic zahtevajo, na kakšen način naj uredijo postopek pridobitve in izgube državljanstva, kakor tudi postopanje države naslednice v primeru državne sukcesije. V tem primeru Konvencija postavlja temeljno pravilo, ki praktično velja za vse postopke povezane z državljanstvom fizičnih oseb, to je prizadevanje držav podpisnic, da zmanjšajo primere statusa oseb brez državljanstva ali apatridije. Tudi Republika Slovenija, čeprav ni podpisnica Konvencije, skladno z njenimi določili spoštuje splošna pravna načela in mednarodno običajno pravo pri urejanju vprašanja državljanstva s svojim notranjim pravom. Tako Zakon o državljanstvu Republike Slovenije ureja vprašanja o pridobivanju in izgubi državljanstva Republike Slovenije in dovoljene primere dvojnega državljanstva v okviru določil same Konvencije, vendar na konkretnejši ravni. Pomembno je poudariti, da Konvencija ne sme posegati v samo notranjo ureditev državljanstva v posamezni državi, saj bi bilo s tem kršeno načelo suverenosti držav. Njena naloga je le urediti najpomembnejša vprašanja in temeljna načela, povezana z državljanstvom, na podlagi katerih države podpisnice urejajo državljanstvo z lastno zakonodajo.
Ključne besede: državljanstvo, dvojno in večkratno državljanstvo, Evropska konvencija o državljanstvu, državna sukcesija, pridobitev in izguba državljanstva, diskriminacija, status oseb brez državljanstva.
Objavljeno: 25.09.2017; Ogledov: 1004; Prenosov: 167
.pdf Celotno besedilo (890,83 KB)

3.
Pridobitev in prenehanje državljanstva v Sloveniji in Franciji
Borut Ošlak, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga tematizira načine pridobitve in odvzema državljanstva v Republiki Sloveniji in Republiki Franciji. Vsaki osebi namreč pripadajo temeljne pravice in svoboščine, vendar pa vsakemu posamezniku ne pripadajo hkrati tudi državljanske pravice. Te so rezervirane za državljane, ki jih država na podlagi lastne suverenosti podeljuje svojim pripadnikom. Zakoni držav o pridobitvi in izgubi državljanstva temeljijo v glavnem na treh načelih, in sicer: ius sanguinis, ius soli in ius domicili, ter tako osebam podeljujejo državljanstvo po rodu, po kraju rojstva in v redkih primerih na temeljih prebivališča. Od osnovnih načel pa ne odstopata tudi slovenski Zakon o državljanstvu ter francoski Code civil. Na podlagi analize tozadevne zakonodaje in študije dveh primerov sem ugotavljal razlike in podobnosti med slovenskim in francoskim zakonikom. Medtem ko je francoski v primerjavi s slovenskim veliko bolj obširen glede načina pridobitve ter izgube državljanstva, pa oba zakonika stremita k načelu apatridnosti, ki tudi po mednarodnem pravu zagotavlja varnost posameznikom, da ne ostanejo brez statusa državljana.
Ključne besede: državljanstvo, pridobitev in izguba državljanstva, pravice državljanov, apatridnost, Republika Slovenija, Republika Francija.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1329; Prenosov: 249
.pdf Celotno besedilo (398,05 KB)

4.
DVOJNO DRŽAVLJANSTVO V PRIMERJALNEM PRAVU
Špela Žnidaršič, 2015, diplomsko delo

Opis: Pravno urejanje področja državljanstva je suverena pravica posamezne države in nobena mednarodna konvencija ne posega vanjo z definiranjem tega instituta. V ozir je potrebno vzeti, da se zakonodaje držav med seboj precej razlikujejo, kar lahko vodi do pojava dvojnega (ali večkratnega) državljanstva. To je pravni položaj posameznika, ki je hkrati državljan dveh (ali večih) držav. V preteklosti je v večini držav veljala politika izogiba dvojnemu državljanstvu, ki so tako predvidevale umik državljanstva tistih, ki so prostovoljno pridobili tuje državljanstvo, oziroma zahtevale odrek prejšnjemu državljanstvu prosilcev za naturalizacijo. Trend se je v zadnjih desetletjih spremenil, saj se je povečalo število držav, ki dvojno državljanstvo sprejemajo ali vsaj dopuščajo pod določenimi pogoji. Temu je v času svetovne globalizacije in dostopnejših prehodov med državami botroval veliki val migrantov in imigrantov. Zaradi potrebe njihove boljše integracije v države, kjer prebivajo, ter z mislijo po ohranjanju vezi z državami njihovega izvora, je prihajalo do vse večjih sprememb zakonodaje državljanstva ter pozitivnejšega odnosa do polipatridnosti. K povečanju števila dvojnih državljanov je prav tako prispevalo sprejemanje načela enakosti spolov v nacionalnih zakonodajah držav na Zahodu Evrope, saj je otrokom mešanih zakonov omogočalo pridobitev državljanstva tudi po materi, ne le očetu. Področje dvojnega državljanstva poleg nekaterih pozitivnih vidikov še vedno vzbuja mnogo dilem (predvsem glede politične participacije, vprašanja lojalnosti ter diplomatske zaščite), zaradi katerih so države nekoliko zadržane pri popolnem sprejetju dvojnega (ali večkratnega) državljanstva v nacionalno zakonodajo. Kljub temu rešitev najbrž ni v izključitvi instituta iz prava držav, pač pa se lahko sporna področja ureja s sporazumi med državami, ob pomoči obstoječih mednarodnih konvencij, ki urejajo določene aspekte dotične tematike, ter s precedenčnimi primeri sodne prakse.
Ključne besede: dvojno državljanstvo, večkratno državljanstvo, pridobitev in izguba državljanstva, naturalizacija, apatridnost, pristna in učinkovita povezava
Objavljeno: 07.07.2015; Ogledov: 1643; Prenosov: 277
.pdf Celotno besedilo (1,41 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici