| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Sprejemanje vzhodnoštajerske knjižnojezikovne norme v rokopisnih pridigah Jožefa Muršca
Nina Ditmajer, 2019, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava in vrednoti mesto rokopisnih pridig pomembnega narodnega buditelja Jožefa Muršca v zgodovini slovenskega knjižnega jezika. Osredotoča se na literarno tradicijo v vzhodnoslovenskem prostoru, kjer se je razvijala posebna vzhodnoštajerska pokrajinska različica slovenskega knjižnega jezika. V teoretičnem delu se avtorica ob doslej znanih biografskih podatkih še posebej posveča Murščevemu pogledu na slovenski jezik in njegovemu delu na slovničarskem področju, ki pokaže, kako so Vzhodnoštajerci sprejemali skupno slovensko knjižno normo sredi 19. stoletja. Nato je podan podroben pregled doslej znanega slovstva na vzhodnoštajerskem območju, ki so mu dodana tudi manj znana ali spregledana rokopisna besedila. Podrobnejša obravnava jezikovno-kulturnih razmer v prvi polovici 19. stoletja se ne osredotoča toliko na delovanje Petra Dajnka, temveč prikazuje jezikovno neenotnost ali enotnost znotraj istih generacij vidnejših vzhodnoštajerskih piscev. Jožef Muršec je pripadal generaciji mladih duhovnikov, ki se zaradi svojega družbenega stanu ni mogla v polnosti vključiti v romantična malomeščanska gibanja, kot sta bila ilirizem in panslavizem. Njegova in še posebej mlajša generacija je vidno simpatizirala s temi gibanji, khrati pa bila kritična do Dajnkovega utilitaristično zasnovanega knjižnojezikovnega programa. Disertacija v osrednjem empiričnem delu poskuša na podlagi celotne jezikovne analize umestiti Murščeve zgodnje pridige v vzhodnoštajerski, nato pa v širši panonski (prekmurski in kajkavski) ter osrednjeslovenski (kranjski in koroški) jezikovni sistem. Temelja za vrednotenje besedil tako ne predstavlja več samo Dajnkova slovnica, temveč tudi ostale slovnice ter pretekla in sočasna literarna tradicija. Ravno na podlagi te tradicije lahko opazujemo jezikovno preobrazbo znotraj enega jezikovnega območja in kontinuiteto knjižnih pokrajinskih in/ali narečnih pokrajinskih jezikovnih prvin. Znotraj tega knjižnojezikovnega sistema je vnašanje točno določenih jezikovnih oblik iz drugih slovenskih etničnih pokrajin prepoznano kot jezikovna obogatitev in del standardizacijskega postopka. Jožef Muršec je v svojih rokopisnih pridigah ohranjal vzhodnoštajersko knjižnojezikovno tradicijo v skladu s svojim jezikovnim znanjem, ki si ga je pridobil kot študent Kolomana Kvasa v Gradcu in uporabnik Dajnkovih del.
Ključne besede: Jožef Muršec, slovenski jezik, zgodovina jezika, vzhodnoslovenski knjižni jezik, vzhodnoštajerski knjižni jezik, pridiga
Objavljeno: 21.01.2020; Ogledov: 921; Prenosov: 140
.pdf Celotno besedilo (4,23 MB)

2.
Slovenske pridige knezoškofa Mihaela Napotnika
Karin Požin, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu z naslovom Slovenske pridige knezoškofa Mihaela Napotnika je predstavljeno življenje in delo lavantinskega škofa, pridigarja in nabožnega pisatelja Mihaela Napotnika (1850–1922). Namen magistrskega dela je bil raziskati njegovo slovstveno in pridigarsko dejavnost s posebnim ozirom na njegove slovenske pridige. Osrednji del predstavlja analizo štirih izbranih pridig iz zbirke Spomnite se besed, ki sem vam jih govoril (1902), ki se navezujejo na svetnike in cerkvene osebnosti. Poleg analize zunanje in notranje zgradbe, motivno-tematskih in jezikovno-slogovnih značilnosti, je bilo naše raziskovanje usmerjeno v preučevanje rabe pripovednih prvin in medbesedilnih sredstev. Nadalje smo naredili medsebojno primerjavo analiziranih prvin z Napotnikovim hagiografskim besedilom Sveti Pavel, apostol sveta in učitelj narodov (1892). Ugotovili smo, da sta obe obravnavani zvrsti pripovedno in medbesedilno pestri. Med medbesedilnimi sredstvi prevladujejo svetopisemski citati in njihovi povzetki ter pripovedno razviti zgledi, ki jih je pridigar tvoril s pomočjo svetopisemskih, biografskih in zgodovinskih pripovedi. Pogosto se je posluževal tudi aluzij in alegoričnih razlag, s katerimi je bralcu na slikovit način približal moralna in pomenska sporočila svojih nabožnih besedil.
Ključne besede: literarna zgodovina, slovenska nabožna književnost, pridiga, hagiografija, pripovedne prvine, medbesedilna sredstva, Mihael Napotnik.
Objavljeno: 09.10.2018; Ogledov: 677; Prenosov: 83
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

3.
Protipomenskost v Trubarjevem Katehizmu z dvejma izlagama iz leta 1575
Irena Orel, 2008, izvirni znanstveni članek

Opis: V prispevku bo z različnih vidikov osvetljena sistemska in besedilna raba protipomenskosti v Trubarjevem najbolj polemičnem besedilu, Katehizmu z dvejma izlagama (1575), ki dvojnost razlage poudarja že v naslovu, versko nasprotnost pa izraža tudi v Pridigi od stare prave inu krive vere, ki bo natančneje razčlenjena.
Ključne besede: slovenščina, zgodovina jezika, semantika, antonimi, protipomenskost, Katekizem z dvejma izlagama, Pridiga od stare prave inu krive vere, 16. st.
Objavljeno: 29.01.2018; Ogledov: 779; Prenosov: 287
.pdf Celotno besedilo (350,03 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Primerjava izbranih pridig Petra Pavla Glavarja s sodobno pridigo
Vita Sklepič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo Primerjava izbranih pridig Petra Pavla Glavarja s sodobno pridigo predstavlja življenje Petra Pavla Glavarja (1721–1784), njegovo literarno dediščino in analizo literarnoteoretičnih pojmov, ki so značilni za avtorjeve pridige. Peter Pavel Glavar je v slovenskem prostoru prepoznan kot prizadevni kulturni in pastoralni delavec, zato se tudi v njegovih pridigah odražajo prizadevanja za narodov blagor. V teoretičnem delu so podane najznačilnejše medbesedilne figure v času baroka, ki jih je izpostavil literarni teoretik Marko Juvan, na osnovi česar v nadaljevanju naloge ugotavljamo zastopanost retoričnih in pripovednih prvin. Primerjava Glavarjevih izbranih pridig s sodobno Mozetičevo pridigo Novo leto 2016 obravnava tudi skupne značilnosti glede na zgradbo. Podane aktualizacije v analiziranih pridigah Glavarja in Mozetiča prinašajo informacije o tem, kako se je božja beseda povezovala z življenjem ljudi nekoč in danes. Med sodobno in baročnimi pridigami je na prvi pogled več razlik kot skupnih značilnosti, vendar je z analizo prikazano, da tudi sodobna pridiga zajema iz zakladnice kulturnega izročila, božja beseda iz svetopisemske predloge še vedno nagovarja vernike, kako naj živijo, za kar pridigarja uporabljata medbesedilne in retorične figure. Vendar se zdi, da je danes bolj kot nekoč upravičena tudi osnovna razlaga življenja v luči vere.
Ključne besede: Peter Pavel Glavar, baročna pridiga, sodobna pridiga, medbesedilne figure, retorične figure, aktualizacija.
Objavljeno: 05.08.2016; Ogledov: 1091; Prenosov: 113
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

5.
Humor v pridigah Janeza Svetokriškega
Petra Krajnc, 2016, diplomsko delo

Opis: Avtorica predstavi v diplomskem delu osebnost in pridigarsko dejavnost Janeza Svetokriškega, najimenitnejšega slovenskega baročnega pridigarja, podrobneje pa preuči humor v njegovih pridigah. Kapucinski pridigar iz Svetega Križa je Slovencem v letih 1691–1707 zapustil pet obsežnih knjig pridižnih vzorcev z latinskim naslovom Sacrum promptuarium. V svoje pridige je zavestno vnašal pripovedne elemente in humor, s tem pa je presegel meje zgolj cerkvenega govorništva in naredil pomemben slovstveni napredek v slovenski literarni zgodovini. V nalogi so podani dejavniki, ki so vzrok za to, da je Janez Svetokriški pod okriljem tako neobičajnega mesta in vsebine tolikokrat zavzel humorno držo. V nadaljevanju so predstavljene tipične človeške značajske lastnosti kot vir humorja (iz 36 zgodb oz. primerov humornega pripovedovanja), podobnosti človeka z živalskimi lastnostmi kot vir smeha (11 zgodb) in smešne lastnosti oseb različnih poklicev oz. poklicna komika (osem različnih poklicev). Svetokriški je humor pogosto uporabljal kot sredstvo svojega sporočanja in je ena izmed glavnih značilnosti njegovih pridig. Humor mu je predstavljal orodje, s katerim se je lahko najbolj približal svojim poslušalcem vseh stanov. Pridigarjeva gorečnost in živahen temperament, prepleten s humorjem, sta najbolj prišla do izraza v pripovednih eksemplih. V njegovih pridižnih besedilih je teorija humorja povezana predvsem z značajsko komiko – opozarjal je zlasti na posamezne človeške značajske napake in slabosti. Svetokriški največkrat zavzame ironično držo, ponekod prehaja tudi v območje satire. Vendar pridigarjeva kritika ni ostra, cinična ali žaljiva, ampak blaga in odpuščajoča.
Ključne besede: Janez Svetokriški, pridigar, pridiga, Sacrum promptuarium, humor, baročna književnost
Objavljeno: 27.07.2016; Ogledov: 2736; Prenosov: 179
.pdf Celotno besedilo (934,64 KB)

6.
Janez Ludvik Schönleben (1618-1681) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa
Monika Deželak Trojar, 2015, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija ima tri glavne dele. Prvi del disertacije izrisuje življenjsko pot Janeza Ludvika Schönlebna, ki se je začela 16. novembra 1618 v Ljubljani. Janez Ludvik Schönleben je v letih 1629/30–1634/35 obiskoval jezuitsko gimnazijo Ljubljani in 26. oktobra 1635 vstopil v jezuitski red. V času šolanja in redovne formacije v letih 1635–1653 je bival in deloval v različnih kolegijih Avstrijske jezuitske province: na Dunaju, v Leobnu, Gradcu, Kremsu, Linzu, Passauu, Judenburgu in Ljubljani. Po končanem študiju teologije je bil najpozneje novembra 1648 na Dunaju posvečen v duhovnika in je nato v šolskem letu 1648/49 v tamkajšnjem kolegiju poučeval retoriko in bil hkrati notar Filozofske fakultete. Z Dunaja je odšel v Judenburg, od tam je oktobra 1650 prišel za šolskega prefekta v Ljubljano. Iz Ljubljane je oktobra 1651 odšel v Gradec. V tem obdobju se je začela kriza v njegovem jezuitskem poslanstvu, zato je po 20. aprilu 1652 odšel v Linz, od tam pa nekoliko pozneje na Dunaj. V šolskem letu 1652/53 je na dunajski Filozofski fakulteti poučeval logiko, septembra 1653 pa je izstopil iz reda. Z Dunaja je odšel v Padovo, kjer je že 19. decembra 1653 opravil doktorski izpit iz teologije. Spomladi leta 1654 se je vrnil v Ljubljano in bil 6. maja 1654 imenovan za ljubljanskega stolnega dekana. To poslanstvo je opravljal do 3. julija 1667. Schönleben je do leta 1669 ostal v Ljubljani, 13. oktobra 1669 pa ga je cesar izbral za dolenjskega arhidiakona in župnika v Ribnici. V Ribnici je kljub težavam vztrajal do konca leta 1675 ali začetka leta 1676. Po vrnitvi v Ljubljano se je v letih 1676–1681 posvečal predvsem pripravi zgodovinskih in genealoških del. Schönleben je umrl 15. oktobra 1681 v Ljubljani. Biografskemu delu sledi pregledna predstavitev Schönlebnovega opusa. Poglavje o Schönlebnu kot zgodovinarju se začne s kratkim pregledom zgodovinopisja v 16. in 17. stoletju. Poudarek tega dela je na predstavitvi in ovrednotenju njegovih natisnjenih del. V ospredju je njegovo najpomembnejše zgodovinsko delo Carniolia antiqua et nova, sledi pa mu spis Aemona vindicata. Posebej sta izpostavljeni njegovi deli, ki obravnavata izvor in veličino habsburške vladarske hiše: Dissertatio polemica de prima origine augustissimae domus Habspurgo-Austriacae in Annus sanctus Habspurgo-Austriacus. Predstavitev natisnjenega opusa zaključujejo njegove genealogije kranjskih plemiških družin Gallenberg, Ursini-Blagaj, Attems in Auersperg. Poseben doprinos k poznavanju Schönlebna kot zgodovinarja prinaša pregled in oris njegovih del, ki so ostala v rokopisu. Disertacijo zaključuje poglavje o Schönlebnu kot literatu, pozornost je namenjena njegovim zgodnjim govorom iz jezuitskega obdobja in njegovim zbirkam pridig. Postopek zorenja Schönlebna kot pridigarja je prikazan skozi tri obdobja: zgodnje obdobje (1642–1653), obdobje aktivnega pridiganja (1654–1676) in obdobje zmanjšane pridigarske aktivnosti (po letu 1676). Predstavljeni so Schönlebnovi ohranjeni jezuitski govori, temu pa je dodan tudi popis po naslovu znanih, a neohranjenih govorov. Glavnina pozornosti je namenjena Schönlebnovemu pridigarsko najbolj aktivnemu obdobju in predstavitvi njegovih štirih zbirk pridig: Fasten-Freytag und Sonntag-Predigen, Feyertägliche Erquick-Stunden, Tractatus geminus de mysteriis Dominicae passionis in Horae subsecivae dominicales. V zaključku so povzete glavne značilnosti Schönlebnovih govorov in pridig, ki ga opredeljujejo kot predstavnika prehodnega obdobja med značilnimi smernicami potridentinskih pridigarskih načel in postopnega prehajanja v baročni tip pridige. Schönleben se je naslonil zlasti na jezuitski model pridiganja.
Ključne besede: Kranjska, Ljubljana, 17. stoletje, Avstrijska jezuitska provinca, jezuiti, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681), (Schönlebnova) biografija, (Schönlebnov) opus, barok, zgodovinopisje, deželno zgodovinopisje, dvorno zgodovinopisje, retorika, retorska proza, pridiga, jezuitska pridiga
Objavljeno: 26.11.2015; Ogledov: 1781; Prenosov: 260
.pdf Celotno besedilo (4,32 MB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici