| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 43
Na začetekNa prejšnjo stran12345Na naslednjo stranNa konec
1.
Priče v kazenskem postopku
Gal Safran, 2021, magistrsko delo

Opis: Zasliševanje prič je v kazenskih postopkih najpogosteje uporabljeno dokazno sredstvo, s katerim se pridobi izpoved osebe, ki ni obdolženec, znano pa ji je kaj o dejstvih, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku. Osebe, ki so sposobne pred sodiščem podati razumno izjavo, oziroma za to ne obstaja nobenih pravnih ali dejanskih ovir in so posledično sposobne biti priča v kazenskem postopku, delimo na več vrst, na delitev pa lahko vpliva njihova starost, neposredna ali posredna zaznava dejstev, morebitni varnostni ukrepi, ki jih ščitijo in drugi dejavniki. Status priče posamezniku prinaša vrsto pravic, ki jih lahko v postopku uveljavlja in ki olajšujejo njegov položaj, med katerimi velja izpostaviti pravico odklonitve odgovora na posamezna vprašanja, odgovor na katera bi za pričo ali njene bližnje sorodnike lahko povzročil hudo sramoto, znatno materialno škodo ali pa jih spravil v kazenski pregon ter dolžnosti, ki jih mora dosledno spoštovati, da se izogne predpisanim sankcijam, med katerimi pa sta najpomembnejši dolžnost odzvati se vabilu in pričati po resnici. Priča se mora vabilu na zaslišanje odzvati v vsakem primeru, četudi ne bi smela biti zaslišana kot priča ali pa ima pravico odreči pričevanje, ob pričetku zaslišanja pa ji sodišče da ustrezen pravni pouk in jo identificira. Samo zaslišanje nato poteka v dveh delih, prostem pripovedovanju, kjer se od priče zahteva, da pove vse, kar ve o zadevi, in postavljanju vprašanj, s katerimi se izpoved dopolni, preizkusi in razjasni. V kazenskem postopku se lahko uporabi tudi izpovedbo priče, ki jo je le-ta dala v tujini na podlagi zaprosila sodišča, prav tako pa je mogoče zaslišanje priče opraviti preko videokonference z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, na takšen način pa se lahko opravijo tudi celotni predobravnavni naroki in glavne obravnave. Izpovedbe prič so lahko precej nezanesljivi dokazi, saj so odvisne od številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, sodišče pa dokazno vrednost pričevanja prosto presoja skozi prizmo sposobnosti priče zaznavanja dejstev, predelave zaznanega, pomnjenja zaznanih dejstev in sposobnosti reprodukcije zaznav ter številnih dejavnikov, povezanih z njimi. Kljub temu pa je izpovedba priče pogosto zelo pomembno ali celo edino dokazno sredstvo, predvsem v primerih, ko ni materialnih dokazov, ali pa so pomanjkljivi.
Ključne besede: priče, dolžnosti prič, pravice prič, sposobnost biti priča, privilegirane priče, zaslišanje priče, ukrepi varovanja prič, dokazna vrednost pričevanja, pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Objavljeno: 28.06.2021; Ogledov: 85; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (517,10 KB)

2.
Sporazum o priznanju krivde kot sredstvo za boj proti kriminaliteti
Nina Sotošek, 2020, diplomsko delo

Opis: Sporazum o priznanju krivde je institut, ki poenostavlja reševanje kazenskih zadev in spreminja potek kazenskega postopka. Sporazumevanje o krivdi (ang. plea bargain) se je v države evrokontinentalne tradicije s pretežno mešanim kazenskim postopkom postopoma uvajalo po vzoru anglosaških držav z adversarnim kazenskim postopkom. Tudi Slovenija je sporazum o priznanju krivde in z njim povezana pogajanja o priznanju krivde v svoj kazenski postopek uvedla leta 2012 z novelo Zakona o kazenskem postopku ZKP-K. Dolgoletne izkušnje z uporabo instituta imajo predvsem v ZDA, kjer z njegovo pomočjo učinkovito in hitro rešijo večino vseh kazenskih zadev. Sporazum o priznanju krivde predstavlja skrajšano in poenostavljeno obliko reševanja spora, kar pomeni, da se zoper obdolženca, ki krivdo prizna, postopka ne vodi več v celoti. Tožilec in obdolženec se lahko v okviru sporazumevanja o krivdi dogovorita o pogojih in določenih ugodnostih, pod katerimi bo obdolženec krivdo priznal. Sodišče ostaja v takšnem postopku nevtralno in ne sme biti vpleteno v postopek pogajanj o priznanju krivde, po sklenjenem sporazumu pa preveri zgolj njegovo zakonitost oz. skladnost s predpisanimi kriteriji. Primarni cilj večine držav, tudi Slovenije, ki so v svoj kazenski postopek uvedle institut sporazuma o priznanju krivde je večja učinkovitost kazenskega postopka, torej skrajšanje sodnih zaostankov in večja ekonomičnost. Drug pomemben cilj, ki ga z uporabo instituta prav tako lahko dosežemo pa je uporaba sporazumevanja o krivdi v boju proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete. Sporazum o priznanju krivde se lahko v določenih primerih uporabi za sodelovanje obdolžencev kot prič, ki v zameno za določeno ugodnost priznajo krivdo za storjeno kaznivo dejanje ter so hkrati motivirani za pomoč tožilcu pri razkritju drugih hujših udeležencev kaznivih dejanj oz. razkritju večje kriminalne dejavnosti, ki bi jo sicer tožilstvo zaradi pomanjkanja dokazov zelo težko preganjalo.
Ključne besede: sporazum o priznanju krivde, priznanje krivde, ugodnost, skrajšanje sodnih postopkov, sodelujoče priče, boj proti težje pregonljivim oblikam kriminalitete
Objavljeno: 18.06.2020; Ogledov: 547; Prenosov: 72
.pdf Celotno besedilo (893,63 KB)

3.
Poskus primerjave kognitivnega in samoizvedenega intervjuja
Monika Klun, 2019, izvirni znanstveni članek

Opis: Namen prispevka: Namen prispevka je analizirati ključne razlike med državami glede zaupanja v vlado njihovih prebivalcev, njihovega strahu pred vdori države v zasebnost prebivalcev in njihovimi skrbmi zaradi državnega nadzora v kibernetskem prostoru. Metode: Da bi zajeli dojemanja Slovencev po svetu, je bila izvedena anketa. Doseženi so bili anketiranci iz 58 držav (n = 629), čeprav so rezultati poročani le za države z vsaj tremi anketiranci. Za opis vzorca in merjenih spremenljivk je bila uporabljena opisna statistika. Grafične ilustracije, narejene s programom MapChart, so bile uporabljene za vizualizacijo rezultatov. Ugotovitve: Rezultati raziskave nakazujejo na to, da se dojemanja zaupanja v vlado, strahu pred vdori države v zasebnost njenih prebivalcev in skrbi zaradi državnega nadzora v kibernetskem prostoru od države do države razlikujejo. Države so razvrščene v skupine glede na te tri kriterije. Povprečno zaupanje v vlado se zdi relativno nizko. Zdi se, da se anketiranci srednje močno bojijo vdorov države v njihove račune na družbenih omrežjih in da so zaskrbljeni glede nadzora nad njihovimi aktivnostmi na spletu. Omejitve/uporabnost raziskave Doprinos raziskave je uvid v dojemanje Slovencev po svetu glede zaupanja v vlado, strahu pred vladnim vdorom in strahu pred nadzorom vlade v državi, v kateri živijo. Čeprav smo dosegli omejeno število držav, predstavljajo rezultati nekaj zanimivih vpogledov v različne regije sveta. Študija se je osredotočila na populacijo Slovencev po svetu, zato morajo biti bralci izjemno previdni pri posploševanju rezultatov, tudi zaradi uporabljene metode snežne kepe. Izvirnost/pomembnost prispevka: Prispevek predstavlja eno prvih študij dojemanj Slovencev po svetu glede njihovega zaupanja v vlado države, v kateri prebivajo, njihovega strahu pred vdori države v zasebnost njenih prebivalcev in njihove zaskrbljenost zaradi državnega nadzora v kibernetskem prostoru.
Ključne besede: samoizvedeni intervju, kognitivni intervju, točnost spominske obnove, priče
Objavljeno: 03.04.2020; Ogledov: 282; Prenosov: 16
URL Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...

4.
Verodostojno pričanje otrok in starostnikov
Kaja Kraševec, 2019, diplomsko delo

Opis: Otroci in starostniki se pogosto pojavljajo v vlogi priče, pa tudi kot žrtve kaznivih dejanj, zaradi pomankanja materialnih dokazov pa velikokrat predstavljajo edini vir informacij, zato je njihovo pričanje izjemnega pomena. Otroci in starejše priče so pogosto obravnavani kot nezanesljive priče, saj se pojavljajo dvomi o njihovih sposobnostih za pričanje. Ta ranljivejša skupina oseb velja za neverodostojno zaradi slabših spominskih in zaznavnih sposobnosti ter skromnejšega priklica podatkov. Diplomska naloga opisuje otrokove in starostnikove sposobnosti za pričanje, značilnosti razvojnih obdobij otroka in pozne odraslosti ter vpliv dejavnikov, ki med opazovanjem dogodka in zaslišanjem vplivajo na verodostojno pričanje. Namen je bil ugotoviti, ali so otroci in starostniki lahko verodostojne priče, v kolikšni meri je njihova sposobnost za pričanje odvisna od načina spraševanja preiskovalcev ter kako staranje in z njim povezan upad fizičnih in psihičnih funkcij vpliva na pričanje. Raziskave so pokazale, da so otroci in starostniki lahko verodostojne priče. Staranje sicer lahko v določenih okoliščinah negativno vpliva na pričanje, prav tako tudi otrokov še nerazvit kognitivni sistem, vendar je njihova verodostojnost in zanesljivost odgovorov v veliki meri odvisna od načina spraševanja preiskovalcev in uporabe izpraševalnih tehnik. Uporaba sugestivnih vprašanj ima na otroke in starejše priče nedvomno večji vpliv kot na mlajšo odraslo generacijo, vendar se tudi stopnja sugestibilnosti razlikuje pri vsakem posamezniku drugače, zato ne moremo prav vse otroke in starostnike obravnavati kot bolj sugestibilne.
Ključne besede: diplomske naloge, priče, otroci, starostniki, spomin, sugestibilnos
Objavljeno: 26.08.2019; Ogledov: 431; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (1,25 MB)

5.
Uporaba samoupravljanega intervjuja v Sloveniji
Monika Klun, 2018, magistrsko delo

Opis: Pričanje očividcev lahko predstavlja edini ali glavni vir dokazov pri preiskovanju kazenskih zadev. Spomin prič na dogodek je lahko še posebej pomemben, kadar je na kraju kaznivega dejanja več prič, preiskovalci pa se ne morejo istočasno vsaki priči enako kakovostno posvetiti. Poleg tega lahko v množici prič spregledajo tudi kakšno pričo, ki bi zmogla posredovati pomembne podrobnosti. V običajnih policijskih razgovorih s pričami je pogosto zaslediti postavljanje zaprtih, sugestivnih vprašanj, kar lahko privede do napačnih informacij ali občutka podrejenosti priče. Ti dejavniki so privedli do razvoja samoupravljanega intervjuja, katerega namen je čim bolj ohraniti spomin prič na dogodek. Temelji na tehnikah ustnega kognitivnega intervjuja (npr. postavljanje odprtih vprašanj, duševna obnovitev konteksta). Gre za preiskovalno orodje, ki ni nadomestilo kasnejšemu razgovoru s pričo, omenjen pripomoček namreč lahko priče izpolnijo doma in ga nato čim prej vrnejo preiskovalcem. Samoupravljani intervju je učinkovit le, ko ga priča izpolni neposredno po kaznivem dejanju, še vedno pa ostaja odprto vprašanje, ali pripomore tudi k lažjemu spopadanju s stresom. Proučevano orodje ni primerno za vsakogar, izvzete so namreč lahko tiste priče, ki imajo težave s pisnim izražanjem (npr. ljudje z disleksijo) in motivacijo. V drugem delu magistrske naloge je bila uporabljena empirična metoda. Na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru je bila izvedena raziskava, katere cilj je bil primerjati točnost spominske obnove udeležencev, ki so izpolnjevali samoupravljani intervju in sodelujočih v kognitivnem intervjuju. Ugotovili smo, da bi samoupravljani intervju lahko pripomogel k boljšemu preiskovanju kazenskih zadev tudi v Sloveniji, saj so ugotovitve naše pilotne študije pokazale, da je bilo z njim zbranih več točnih podrobnosti kot s kognitivnim intervjujem. Ugotovitev naše raziskave sicer ni mogoče posplošiti na celotno populacijo, mogoče pa jo je razumeti kot izhodišče za razpravo in obravnavo vprašanj o sodobnejših, učinkovitejših in etično sprejemljivejših razgovorih za pridobivanje informacij od prič kaznivih dejanj v slovenskem pravosodnem sistemu.
Ključne besede: magistrska dela, pričanja, samoupravljani intervju, kognitivni intervju, priče, preiskava, Slovenija
Objavljeno: 11.10.2018; Ogledov: 562; Prenosov: 151
.pdf Celotno besedilo (774,84 KB)

6.
Nekateri psihološki vidiki sodnega zaslišanja
Marisa Kopše, 2016, diplomsko delo

Opis: Na sodišču velja priznanje, pridobljeno med zaslišanjem, še vedno za najbolj inkriminirajoč dokaz zoper domnevnega storilca kaznivega dejanja. V splošnem velja prepričanje, da večina osumljencev zanika krivdo ali vpletenost v izvršitev očitanega kaznivega dejanja. Problematično je dejstvo, da se zanikanje krivde pojavlja tako pri krivih kot tudi pri nedolžnih osumljencih. Na tej točki se postavlja vprašanje, ali sploh obstaja kakšen objektiven, uporaben način, s katerim je mogoče ugotoviti, kateri osumljenci govorijo resnico in kateri ne. Na kakšen način je potemtakem sploh mogoče zaščititi nedolžne osumljence pred napačno obsodbo? Ko pride do storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, postane primarni cilj organov pregona ugotovitev okoliščin storitve kaznivega dejanja in posledično prijetje storilca. Policija in pravosodje zaradi tega poskušajo od žrtev in prič pridobiti karseda veliko uporabnih informacij, a pri tem pogosto pozabljajo, da zaslišane osebe niso zgolj sredstvo za odkrivanje storilcev kaznivih dejanj. Večina osebja, ki opravlja intervjuje in zaslišanja z žrtvami, pričami ali osumljenci v procesu kazenskega postopka, ima pomanjkljivo znanje s področja psihologije zaslišanj. Osebje ni deležno ustreznega usposabljanja, zato zaslišanja pogosto ne dosežejo svojega glavnega cilja, ki je pridobitev resnice in dejanskih okoliščin storjenega kaznivega dejanja. Zanemarjeni so psihološki vidiki izvedb zaslišanj, kar ima za posledico nestrokovno izvedene intervjuje in zaslišanja, ki ne dosežejo svojega namena. S takšnim načinom neustrezne obravnave zaslišanih oseb se velikokrat prezre njihova travmatiziranost in se jih izpostavi ponovni, sekundarni viktimizaciji.
Ključne besede: priče, zaslišanje, policijsko zaslišanje, sodno zaslišanje, strategije, tehnike, verodostojnost, diplomske naloge
Objavljeno: 15.11.2016; Ogledov: 745; Prenosov: 117
.pdf Celotno besedilo (467,14 KB)

7.
Ugotavljanje verodostojnosti na podlagi mikroobraznih izrazov
Darja Gračnar, 2016, diplomsko delo

Opis: Obraz je neskončna zakladnica podatkov o čustvih. Informacije na obrazu niso le znamenje o tem, kaj se dogaja v nas, ampak so v nekem smislu natančno tisto, kar imamo v mislih. Izurjeni strokovnjaki naj bi kljub kratkotrajnosti znali zaznati in prepoznati mikro obrazne izraze, kar pa je manj zanesljivo in težje brez videoposnetka. Ugotavljanje pričanja z opazovanjem besednih in nebesednih znakov zavajanja je pomembno predvsem takrat, ko dejanskega stanja ne moremo ugotoviti drugače, z drugimi dokazi ali pričami. Bistveno je, da so kriminalisti seznanjeni z vsemi znaki zavajanja, saj jih tako lahko hitreje prepoznajo. Namen diplomskega dela je bil definirati bistvene elemente za ugotavljanje verodostojnosti na podlagi usmerjanja pozornosti na besedne in nebesedne znake. Cilj je bil ugotoviti, kako bi lahko ta koncept vpeljali v prakso pri nas ter v kolikšni meri je (že) znan našim kriminalistom. Iz prebrane literature sem ugotovila, da so verbalni znaki manj znani in da podcenjujemo njihovo zanesljivost saj dajemo večjo pozornost neverbalnim znakom. V praksi je več ugotavljanja zavajanja s pomočjo nebesednih znakov kot s pomočjo besednih znakov. Raziskave tako potrjujejo, da ljudje, ki lažejo v običajnih okoliščinah precej več gestikulirajo, skušajo se govornim in glasovnim posebnostim zavestno izogibati, prav tako ljudje, ki lažejo med govorjenjem pogosteje obmolknejo in se večkrat zmotijo.
Ključne besede: pričanje, priče, verodostojnost, laganje, verbalni znaki, neverbalni znaki, diplomske naloge
Objavljeno: 11.10.2016; Ogledov: 876; Prenosov: 71
.pdf Celotno besedilo (528,75 KB)

8.
POLOŽAJ ŽRTVE IN PRIČE V KAZENSKEM POSTOPKU – PRIMERJALNO PRAVNA ANALIZA UREDITVE V/NA MEDNARODNEM SODIŠČU ZA VOJNE ZLOČINE NA OBMOČJU NEKDANJE JUGOSLAVIJE, MEDNARODNEM KAZENSKEM SODIŠČU IN SLOVENSKI KAZENSKI ZAKONODAJI
Vanja Svetec Leaney, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravice žrtve in priče v mednarodnih kazenskih postopkih so novejše področje, ki postaja vedno bolj pomembno. Skozi analize in ugotovljene pomanjkljivosti sistemov mednarodnih pravnih in nacionalnih sistemov lahko pridemo do zelo zanimivih in ustreznih rešitev za naš nacionalni pravni red pri ureditvi področja pravic žrtev mednarodnih kaznivih dejanj, upoštevajoč pravice obdolženca do pravičnega in hitrega sojenja. Naloga temelji na analizi določb podlag Mednarodnega sodišča za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (v nadaljevanju ICTY), Mednarodnega kazenskega sodišča (v nadaljevanju ICC), našega nacionalnega reda RS ter sodni praksi vseh treh sistemov. Njen namen in cilj je pripomoči k boljšemu razumevanju lastnega pravnega sistema, postopkov in njegovih inštitutov ter k boljšemu razumevanju posebnosti mednarodnega kazenskega prava in mednarodnih kaznivih dejanj v luči pravic in obveznosti žrtev ter prič. Skozi pomankljivosti vsakega sistema smo prišli tudi do predlogov za spremembo oz. dopolnitve zakonodaje Republike Slovenije (v nadaljevanju RS).Dikcije mednarodnih dokumentov po večini niso samoizvršljive. Treba jih je prenesti oz. implementirati v nacionalni kaznovalni sistem. Pri tem se pojavijo vprašanja o ustreznosti ureditve tj. ali implementacija dejansko zagotavlja ustrezne rešitve, kot jih predvidevajo statuti in pravila mednarodnih sodišč, v tem primeru ICC in ICTY. Naloga zajema predstavitev ureditve položaja, pravic (vrste in oblike povrnitve škode) in obveznosti žrtve in priče v mednarodnih kazenskih postopkih ter slovenski kazenski zakonodaji, predstavitev in kritično opredelitev do stališč teorije v zvezi z navedeno tematiko, analizira primere iz sodne prakse, predvsem mednarodno pravne, ter je poskus odgovora ureditve pravic in dolžnosti žrtev in prič v primeru pregona mednarodnih kaznivih dejanj v povezavi z načelom komplementarnosti Rimskega statuta, načelom prvenstvenosti in pravili ICTY ter slovenske kazenske zakonodaje.ICC se v mednarodnem kazenskem sistemu bistveno razlikuje od ostalih mednarodno pravno kazenskih ureditev, saj poskuša uveljavljati načela restorativne pravičnosti (pravičnost je dosežena, ko se sliši glas žrtve in se njihovo trpljenje vzame v obzir pred sodiščem). ICTY ima v zvezi z zagotavljanjem pravic žrtvi kar nekaj pomanjkljivosti, ki pa jih je odpravil ICC. Po primerjalno pravni analizi vseh treh sistemov se je pokazalo, da slovenski pravni red ne ureja pravic žrtve genocida, kazniva dejanja zoper človečnost in vojne zločine drugače od pravic žrtev katerega koli kaznivega dejanja, čeprav so značilnosti mednarodnih kaznivih dejanj drugačne. Ustrezna ureditev pravic in statusa žrtve je nujna za zagotovitev učinkovitega pregona mednarodnih kaznivih dejanj. Diskurz o pravičnosti v mednarodnih kazenskih postopkih ni več omejen samo na obtoženca, pač pa vključuje tudi priznanje pravice drugih strank v postopku. V sklepnem delu so povzete ključne misli in ugotovitve, ki izhajajo iz primerjalne analize. Nacionalni pravni red RS še vedno zagotavlja več pravic žrtvam in pričam kot ostala dva mednarodno pravna sistema, upoštevajoč možnosti prevzema pregona s strani subsdiarnega tožilca ter pravico do udeležbe vsake žrtve v postopku in neomejevanjem pravic udeležbe žrtve na zastopanje s strani pravnega zastopnika. Vendar pa nacionalni sistem ni brez pomanjkljivosti. Izsledki te naloge lahko služijo kot uporabna informacija zakonodajalcu, saj mu je s strnjeno in izčrpno predstavitvijo pravic in obveznosti žrtve v kazenskem postopku omogočen vpogled v pomen oz. vsebino posameznih ureditev. V nalogi pa je tudi nakazano, v katerih določbah in za katere primere bi bilo treba nacionalno zakonodajo dopolniti.
Ključne besede: pravice žrtve in priče, mednarodno kazensko pravo, mednarodna kazniva dejanja, ICTY, ICC, pravni red RS, kazniva dejanja zoper človečnost, genocid, agresija, hudodelstva zoper človečnost, vojna hudodelstva
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 870; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (1,92 MB)

9.
Razvojne značilnosti otrok v okviru forenzičnega razgovora
Tinkara Pavšič Mrevlje, 2013, strokovni članek

Opis: Otroci so v sodnih procesih lahko adekvatne priče, če je forenzični intervju ustrezno izpeljan. Prispevek predstavlja pomembnejše linije otrokovega razvoja - mišljenje, spomin, govor in socialno-emocionalni razvoj in jih povezuje z usmeritvami za vodenje razgovora z otrokom. Zaradi pogostega prepričanja, da je otroka mogoče pripraviti do neresničnega pričanja in da ne loči med realnim ter domišljijskim, sta obravnavani tudi temi laganja in sugestibilnosti. Prispevek na koncu daje nekatere praktične usmeritve za izvedbo forenzičnega razgovora in opozarja na pomen izobraževanja vseh, ki so v stiku z otroki - potencialnimi pričami.
Ključne besede: forenzično ocenjevanje, forenzična ocena, otroci, razvoj otroka, intervju, priče, spomin, sugestibilnost
Objavljeno: 21.12.2015; Ogledov: 1306; Prenosov: 336
.pdf Celotno besedilo (298,70 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
Zaščita prič
Karmen Zadravec, 2015, diplomsko delo

Opis: Priče so ene od ključnih elementov pri izvajanju kazenskega postopka. S pomočjo priče, ki vidi določeno dejanje ali pa ve ključno dejstvo, se lahko hitreje in učinkoviteje razreši primer. Prav zaradi te njihove lastnosti ―da so nekaj videli ali pa slišali, kar ne bi smeli, pa so priče dostikrat ogrožene. Zato lahko njihova izpostavljenost pri pričanju pomeni grožnjo ne le za njih, ampak tudi za njihove bližnje. Z razlogom in namenom preprečitve ogroženosti so vzpostavljeni različni mehanizmi, s katerimi pristojni organi in organizacije zaščitijo priče in ljudi, ki so z njimi v določenem razmerju. Ti mehanizmi so si med seboj podobni, vendar pa se hkrati med državami razlikujejo. Predstavili bomo ključne zakone, ki veljajo v Republiki Sloveniji na področju zaščite prič. Posebej bomo izpostavili Zakon o zaščiti prič, ki je stopil v veljavo leta 2005 in področje zaščite prič bolje uredil ter s tem zagotovil njihovo boljšo zaščito. To področje pa pokrivata tudi Zakon o kazenskem postopku ter Zakon o nalogah in pooblastilih Policije. Tako Zakon o kazenskem postopku opredeljuje definicijo ter dolžnosti priče. Pri Zakonu o nalogah in pooblastilih Policije pa gre za opredelitev pooblastil policistov, s katerimi lahko zaščitijo ogrožene osebe. Ne le na področju zaščite prič, tudi na drugih področjih ― kar se tiče zakonodaje in predpisov ― prihaja do razlik. Čeprav večina držav sledi mednarodnim sporazumom, kljub temu prihaja do razlik. Le-te se pojavljajo že v evropskih državah, do še večjih razlik pa pridemo, če primerjamo Slovenijo ter Združene države Amerike. Kljub temu pa se tudi pri primerjavi teh dveh držav najdejo podobnosti. Pri primerjavi ameriških in slovenskih ukrepov za zaščito prič pa smo ugotovili, da ne moremo zagotovostjo trditi, kateri od ukrepov so obsežnejši. Tajnost informacij namreč onemogoča primerjavo le-teh.
Ključne besede: kazensko pravo, kazenski postopek, priče, zaščita prič, primerjavec, Slovenija, Združene države Amerike, ZDA, diplomske naloge
Objavljeno: 09.10.2015; Ogledov: 1795; Prenosov: 165
.pdf Celotno besedilo (251,80 KB)

Iskanje izvedeno v 0.29 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici