Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Kri je najdragocenejše darilo, ki ga človek lahko da sočloveku in je dar življenja. Odločitev za darovanje krvi lahko reši bodisi eno bodisi več življenj. Kri je potrebna za reševanje. V nekaterih primerih pa služi za vzdrževanje življenj tistih z zdravstvenimi težavami. Darovalci, ki redno darujejo, skrbijo za stabilno preskrbo s krvjo. Staranje prebivalstva predstavlja veliko težavo, saj je zaradi tega zagotavljanje krvi oteženo, predvsem zaradi pomanjkanja krvodajalcev. Na področju transfuzijske medicine osrednjo problematiko predstavlja odklanjanje transfuzije zaradi verskega prepričanja. Ravno to je področje, ki sproža razna etična, moralna in tudi pravna vprašanja v zdravstvenih ustanovah. Zdravniki se vsakodnevno srečujejo s številnimi etičnimi vprašanji, kot je zavračanje transfuzije krvi iz verskih razlogov, vendar ima vsak duševno sposoben posameznik absolutno moralno in zakonsko pravico zavrniti transfuzijo. Zdravnikov osebni odnos do življenja, bolezni in zdravja je odločilnega pomena pri opravljanju njegovega strokovnega dela. Ob stiku z bolniki in posledično njihovimi problemi se pogosto sprašuje, kako bi sam odreagiral v podobnih situacijah. Zdravniki so se v preteklosti ravnali po smernicah, ki so na prvo mesto postavljali ohranitev pacientovega življenja in tako niso imeli nobenih težav zaradi etičnih dilem. V zadnjem času pa vedno bolj v ospredje prihaja pacientova pravica do samoodločbe. Spoštovanje pacientove samoodločbe je osrednje etično načelo zdravstvene oskrbe. Vsak posameznik ima pravico samostojno odločati o svojem zdravju, tudi če se nekaterim osebam te odločitve zdijo nerazumljive. Vse to so razlogi, zakaj se zdravniki pri svojem delu srečujejo s številnimi težavami pri sprejemanju etičnih vrednot, čeprav so te vrednote v nasprotju z medicinsko etiko. Spoštovanje pacientove avtonomije kot tudi zakonskih pravic zahteva pridobitev informirane privolitve pred vsakim medicinskim posegom. Zadevna dokumentacija ščiti tako pravico pacienta do odločanja o lastnem zdravstvenem varstvu kot poklicno prakso zdravstvenih delavcev.
Ključne besede: Transfuzija, darovanje krvi, Jehovove priče, pravica do samoodločbe, ugovor vesti, strokovna napaka.
Objavljeno v DKUM: 05.06.2023; Ogledov: 767; Prenosov: 194
Celotno besedilo (1,10 MB)

Opis: Zasliševanje prič je v kazenskih postopkih najpogosteje uporabljeno dokazno sredstvo, s katerim se pridobi izpoved osebe, ki ni obdolženec, znano pa ji je kaj o dejstvih, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku. Osebe, ki so sposobne pred sodiščem podati razumno izjavo, oziroma za to ne obstaja nobenih pravnih ali dejanskih ovir in so posledično sposobne biti priča v kazenskem postopku, delimo na več vrst, na delitev pa lahko vpliva njihova starost, neposredna ali posredna zaznava dejstev, morebitni varnostni ukrepi, ki jih ščitijo in drugi dejavniki. Status priče posamezniku prinaša vrsto pravic, ki jih lahko v postopku uveljavlja in ki olajšujejo njegov položaj, med katerimi velja izpostaviti pravico odklonitve odgovora na posamezna vprašanja, odgovor na katera bi za pričo ali njene bližnje sorodnike lahko povzročil hudo sramoto, znatno materialno škodo ali pa jih spravil v kazenski pregon ter dolžnosti, ki jih mora dosledno spoštovati, da se izogne predpisanim sankcijam, med katerimi pa sta najpomembnejši dolžnost odzvati se vabilu in pričati po resnici. Priča se mora vabilu na zaslišanje odzvati v vsakem primeru, četudi ne bi smela biti zaslišana kot priča ali pa ima pravico odreči pričevanje, ob pričetku zaslišanja pa ji sodišče da ustrezen pravni pouk in jo identificira. Samo zaslišanje nato poteka v dveh delih, prostem pripovedovanju, kjer se od priče zahteva, da pove vse, kar ve o zadevi, in postavljanju vprašanj, s katerimi se izpoved dopolni, preizkusi in razjasni. V kazenskem postopku se lahko uporabi tudi izpovedbo priče, ki jo je le-ta dala v tujini na podlagi zaprosila sodišča, prav tako pa je mogoče zaslišanje priče opraviti preko videokonference z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, na takšen način pa se lahko opravijo tudi celotni predobravnavni naroki in glavne obravnave. Izpovedbe prič so lahko precej nezanesljivi dokazi, saj so odvisne od številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, sodišče pa dokazno vrednost pričevanja prosto presoja skozi prizmo sposobnosti priče zaznavanja dejstev, predelave zaznanega, pomnjenja zaznanih dejstev in sposobnosti reprodukcije zaznav ter številnih dejavnikov, povezanih z njimi. Kljub temu pa je izpovedba priče pogosto zelo pomembno ali celo edino dokazno sredstvo, predvsem v primerih, ko ni materialnih dokazov, ali pa so pomanjkljivi.
Ključne besede: priče, dolžnosti prič, pravice prič, sposobnost biti priča, privilegirane priče, zaslišanje priče, ukrepi varovanja prič, dokazna vrednost pričevanja, pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Objavljeno v DKUM: 28.06.2021; Ogledov: 2950; Prenosov: 310
Celotno besedilo (517,10 KB)

Opis: Namen prispevka: Namen prispevka je analizirati ključne razlike med državami glede zaupanja v vlado njihovih prebivalcev, njihovega strahu pred vdori države v zasebnost prebivalcev in njihovimi skrbmi zaradi državnega nadzora v kibernetskem prostoru. Metode: Da bi zajeli dojemanja Slovencev po svetu, je bila izvedena anketa. Doseženi so bili anketiranci iz 58 držav (n = 629), čeprav so rezultati poročani le za države z vsaj tremi anketiranci. Za opis vzorca in merjenih spremenljivk je bila uporabljena opisna statistika. Grafične ilustracije, narejene s programom MapChart, so bile uporabljene za vizualizacijo rezultatov. Ugotovitve: Rezultati raziskave nakazujejo na to, da se dojemanja zaupanja v vlado, strahu pred vdori države v zasebnost njenih prebivalcev in skrbi zaradi državnega nadzora v kibernetskem prostoru od države do države razlikujejo. Države so razvrščene v skupine glede na te tri kriterije. Povprečno zaupanje v vlado se zdi relativno nizko. Zdi se, da se anketiranci srednje močno bojijo vdorov države v njihove račune na družbenih omrežjih in da so zaskrbljeni glede nadzora nad njihovimi aktivnostmi na spletu. Omejitve/uporabnost raziskave Doprinos raziskave je uvid v dojemanje Slovencev po svetu glede zaupanja v vlado, strahu pred vladnim vdorom in strahu pred nadzorom vlade v državi, v kateri živijo. Čeprav smo dosegli omejeno število držav, predstavljajo rezultati nekaj zanimivih vpogledov v različne regije sveta. Študija se je osredotočila na populacijo Slovencev po svetu, zato morajo biti bralci izjemno previdni pri posploševanju rezultatov, tudi zaradi uporabljene metode snežne kepe. Izvirnost/pomembnost prispevka: Prispevek predstavlja eno prvih študij dojemanj Slovencev po svetu glede njihovega zaupanja v vlado države, v kateri prebivajo, njihovega strahu pred vdori države v zasebnost njenih prebivalcev in njihove zaskrbljenost zaradi državnega nadzora v kibernetskem prostoru.
Ključne besede: samoizvedeni intervju, kognitivni intervju, točnost spominske obnove, priče
Objavljeno v DKUM: 03.04.2020; Ogledov: 949; Prenosov: 46
Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Pričanje očividcev lahko predstavlja edini ali glavni vir dokazov pri preiskovanju kazenskih zadev. Spomin prič na dogodek je lahko še posebej pomemben, kadar je na kraju kaznivega dejanja več prič, preiskovalci pa se ne morejo istočasno vsaki priči enako kakovostno posvetiti. Poleg tega lahko v množici prič spregledajo tudi kakšno pričo, ki bi zmogla posredovati pomembne podrobnosti. V običajnih policijskih razgovorih s pričami je pogosto zaslediti postavljanje zaprtih, sugestivnih vprašanj, kar lahko privede do napačnih informacij ali občutka podrejenosti priče. Ti dejavniki so privedli do razvoja samoupravljanega intervjuja, katerega namen je čim bolj ohraniti spomin prič na dogodek. Temelji na tehnikah ustnega kognitivnega intervjuja (npr. postavljanje odprtih vprašanj, duševna obnovitev konteksta). Gre za preiskovalno orodje, ki ni nadomestilo kasnejšemu razgovoru s pričo, omenjen pripomoček namreč lahko priče izpolnijo doma in ga nato čim prej vrnejo preiskovalcem. Samoupravljani intervju je učinkovit le, ko ga priča izpolni neposredno po kaznivem dejanju, še vedno pa ostaja odprto vprašanje, ali pripomore tudi k lažjemu spopadanju s stresom. Proučevano orodje ni primerno za vsakogar, izvzete so namreč lahko tiste priče, ki imajo težave s pisnim izražanjem (npr. ljudje z disleksijo) in motivacijo. V drugem delu magistrske naloge je bila uporabljena empirična metoda. Na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru je bila izvedena raziskava, katere cilj je bil primerjati točnost spominske obnove udeležencev, ki so izpolnjevali samoupravljani intervju in sodelujočih v kognitivnem intervjuju. Ugotovili smo, da bi samoupravljani intervju lahko pripomogel k boljšemu preiskovanju kazenskih zadev tudi v Sloveniji, saj so ugotovitve naše pilotne študije pokazale, da je bilo z njim zbranih več točnih podrobnosti kot s kognitivnim intervjujem. Ugotovitev naše raziskave sicer ni mogoče posplošiti na celotno populacijo, mogoče pa jo je razumeti kot izhodišče za razpravo in obravnavo vprašanj o sodobnejših, učinkovitejših in etično sprejemljivejših razgovorih za pridobivanje informacij od prič kaznivih dejanj v slovenskem pravosodnem sistemu.
Ključne besede: magistrska dela, pričanja, samoupravljani intervju, kognitivni intervju, priče, preiskava, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 11.10.2018; Ogledov: 1161; Prenosov: 203
Celotno besedilo (774,84 KB)

Opis: Obraz je neskončna zakladnica podatkov o čustvih. Informacije na obrazu niso le znamenje o tem, kaj se dogaja v nas, ampak so v nekem smislu natančno tisto, kar imamo v mislih. Izurjeni strokovnjaki naj bi kljub kratkotrajnosti znali zaznati in prepoznati mikro obrazne izraze, kar pa je manj zanesljivo in težje brez videoposnetka. Ugotavljanje pričanja z opazovanjem besednih in nebesednih znakov zavajanja je pomembno predvsem takrat, ko dejanskega stanja ne moremo ugotoviti drugače, z drugimi dokazi ali pričami. Bistveno je, da so kriminalisti seznanjeni z vsemi znaki zavajanja, saj jih tako lahko hitreje prepoznajo. Namen diplomskega dela je bil definirati bistvene elemente za ugotavljanje verodostojnosti na podlagi usmerjanja pozornosti na besedne in nebesedne znake. Cilj je bil ugotoviti, kako bi lahko ta koncept vpeljali v prakso pri nas ter v kolikšni meri je (že) znan našim kriminalistom. Iz prebrane literature sem ugotovila, da so verbalni znaki manj znani in da podcenjujemo njihovo zanesljivost saj dajemo večjo pozornost neverbalnim znakom. V praksi je več ugotavljanja zavajanja s pomočjo nebesednih znakov kot s pomočjo besednih znakov. Raziskave tako potrjujejo, da ljudje, ki lažejo v običajnih okoliščinah precej več gestikulirajo, skušajo se govornim in glasovnim posebnostim zavestno izogibati, prav tako ljudje, ki lažejo med govorjenjem pogosteje obmolknejo in se večkrat zmotijo.
Ključne besede: pričanje, priče, verodostojnost, laganje, verbalni znaki, neverbalni znaki, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 11.10.2016; Ogledov: 1466; Prenosov: 107
Celotno besedilo (528,75 KB)