| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Vpliv osebnostnih lastnosti na pričanje in nezavedne napake pri pričanju
Anita Klemenčič, 2019, diplomsko delo

Opis: Pričanje je pri preiskovanju nekaterih kaznivih dejanj ali nesreč eno izmed ključnih načinov pridobivanja informacij, zato je pomembno, da je pričanje resnično oz. verodostojno. Povsem razumljivo je dejstvo, da pričanje ne more biti popolna kopija dogajanja, saj je spominski priklic lahko le približek resničnosti. Vendar pa je ob pomanjkanju materialnih dokazov, pričanje bistvenega pomena, posledica napačnega pričanja pa je lahko otežena preiskava, v najhujšem primeru pa celo obsodba napačne osebe. Kakovost pričanja je v veliki meri odvisna od posameznikovega spomina, spomin pa je odvisen od usmerjene pozornosti in zaznavanja dogodka. Vsak posameznik namreč okolico zaznava drugače, različni ljudje pa so v istem trenutku pozorni na različne stvari. Tako do nezavednih napak v spominu lahko pride že med samim pridobivanjem informacij ali pa kasneje med obdelavo in pojasnjevanjem informacij. Poleg spomina, zaznavanja in pozornosti na verodostojnost pričanja vplivajo tudi osebnostne lastnosti. V diplomskem delu je opisano kako na verodostojnost pričanja vplivajo spol, starost, sugestibilnost, življenjska zgodovina in čustva očividca. Tako kot je pri oceni verodostojnosti pričanja potrebno zaznavanje, pozornost in spominski priklic razumeti kot celoto, je tudi pri vplivu osebnostnih značilnosti na pričanje potrebno razumeti, da na kakovost pričanja nikoli ne vpliva samo ena osebnostna lastnost. Verodostojnost pričanja za posamezne očividce se ne sme ocenjevati na podlagi raziskav o vplivu osebnostnih lastnosti na pričanje, saj se vsaka oseba na pričanje odzove drugače. Prav tako se, na podlagi osebnostnih lastnosti, za nobenega očividca ne sme predpostavljati, da je verodostojna priča, pač pa je potrebno preiskovalce, policiste, sodnike in ostale izobraziti o možnostih spominskih popačenj in dejavnikih, ki vplivajo na pričanje.
Ključne besede: diplomske naloge, verodostojnost pričanja, očividci, osebnostne lastnosti, spomin
Objavljeno: 01.10.2019; Ogledov: 379; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (1,27 MB)

2.
Uporaba samoupravljanega intervjuja v Sloveniji
Monika Klun, 2018, magistrsko delo

Opis: Pričanje očividcev lahko predstavlja edini ali glavni vir dokazov pri preiskovanju kazenskih zadev. Spomin prič na dogodek je lahko še posebej pomemben, kadar je na kraju kaznivega dejanja več prič, preiskovalci pa se ne morejo istočasno vsaki priči enako kakovostno posvetiti. Poleg tega lahko v množici prič spregledajo tudi kakšno pričo, ki bi zmogla posredovati pomembne podrobnosti. V običajnih policijskih razgovorih s pričami je pogosto zaslediti postavljanje zaprtih, sugestivnih vprašanj, kar lahko privede do napačnih informacij ali občutka podrejenosti priče. Ti dejavniki so privedli do razvoja samoupravljanega intervjuja, katerega namen je čim bolj ohraniti spomin prič na dogodek. Temelji na tehnikah ustnega kognitivnega intervjuja (npr. postavljanje odprtih vprašanj, duševna obnovitev konteksta). Gre za preiskovalno orodje, ki ni nadomestilo kasnejšemu razgovoru s pričo, omenjen pripomoček namreč lahko priče izpolnijo doma in ga nato čim prej vrnejo preiskovalcem. Samoupravljani intervju je učinkovit le, ko ga priča izpolni neposredno po kaznivem dejanju, še vedno pa ostaja odprto vprašanje, ali pripomore tudi k lažjemu spopadanju s stresom. Proučevano orodje ni primerno za vsakogar, izvzete so namreč lahko tiste priče, ki imajo težave s pisnim izražanjem (npr. ljudje z disleksijo) in motivacijo. V drugem delu magistrske naloge je bila uporabljena empirična metoda. Na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru je bila izvedena raziskava, katere cilj je bil primerjati točnost spominske obnove udeležencev, ki so izpolnjevali samoupravljani intervju in sodelujočih v kognitivnem intervjuju. Ugotovili smo, da bi samoupravljani intervju lahko pripomogel k boljšemu preiskovanju kazenskih zadev tudi v Sloveniji, saj so ugotovitve naše pilotne študije pokazale, da je bilo z njim zbranih več točnih podrobnosti kot s kognitivnim intervjujem. Ugotovitev naše raziskave sicer ni mogoče posplošiti na celotno populacijo, mogoče pa jo je razumeti kot izhodišče za razpravo in obravnavo vprašanj o sodobnejših, učinkovitejših in etično sprejemljivejših razgovorih za pridobivanje informacij od prič kaznivih dejanj v slovenskem pravosodnem sistemu.
Ključne besede: magistrska dela, pričanja, samoupravljani intervju, kognitivni intervju, priče, preiskava, Slovenija
Objavljeno: 11.10.2018; Ogledov: 583; Prenosov: 153
.pdf Celotno besedilo (774,84 KB)

3.
Problematika odklonitve pričanja zaradi varovanja poklicne skrivnosti in odklonitve odgovora na posamezno vprašanje
Tjaša Šuligoj, 2016, magistrsko delo

Opis: Dokazni postopek je zakonsko urejen proces pred sodišči, na podlagi katerega stranki poskušata prepričati sodišče o resničnosti pravno relevantnih trditev, sodišče (oziroma sodnik) pa mora preveriti resničnost teh trditev in o zadevi razsoditi. Za pravilno uporabo materialnega prava in pravilno ter zakonito sodbo določbo mora sodnik naprej ugotoviti dejansko stanje primera. Pri definiranju le tega si pomaga z dokaznimi sredstvi – z ogledom, listinami, izvedenci, zaslišanjem stranke in prič. Priče so na sodišču zelo pogostno dokazno sredstvo. V zakonu je predpisana splošna dolžnost pričanja, obveznega prihoda na sodišče in pričanja po resnici. Ker vsaka ureditev pozna izjeme in pri pričah ni nič drugače, se srečamo s tremi od splošne dolžnosti pričanja. Zakon najprej ureja pravno nesposobne priče, ki jim je onemogočeno pričanje zaradi varovanja državnih ali vojaških skrivnosti. Kot drugo omogoča določeni vrsti oseb, ki so pozvane na sodišče kot priče in ki se pri svojem delu srečujejo s poklicnimi skrivnostmi ali zaupnostjo razmerja, da odklonijo pričanje. Tretja izjema pa se ne nanaša na odklonitev pričanja v celoti, ampak zgolj na odklonitev odgovora na posamezna vprašanja. V povezavi z izjemo do splošne dolžnosti pričanja se pojavijo vprašanja glede ugotavljanja dejanskega stanja in posledično odkrivanja materialne resnice. Kako v teh primerih ravna sodnik? Je pravilna in zakonita sodna odločba s takšno ureditvijo okrnjena ali prav načelo sodnega varstva, kjer tehtamo med javnim in zasebnim interesom, utrjuje zaupanje v pravo? Zaradi pravil o dokaznem bremenu, materialnega procesnega vodstva sodišča, načela proste presoje dokazov, trditvenega in dokaznega bremena strank, zaradi katerih se je postopek tudi začel, dvomi v tej smeri niso potrebni.
Ključne besede: Priča, odklonitev pričanja, načelo proste presoje dokazov, sodniški silogizem, poklicna skrivnost, zaupnost razmerja, privilegirana priča, pravno nesposobna priča, odklonitev odgovora na posamezno vprašanje.
Objavljeno: 29.06.2016; Ogledov: 955; Prenosov: 114
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

4.
VLOGA PRIČE V CIVILNEM PRAVDNEM POSTOPKU
Špela Mlakar, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je v celoti posvečeno vlogi priče v civilnem pravdnem postopku. Priča kot dokazno sredstvo sodišču omogoča, da se prepriča o resničnosti trditev strank, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva v civilnem sporu. Kot priče se smejo zaslišati le osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo, torej vsaka fizična oseba, tudi mladoletniki, osebe z raznimi telesnimi hibam, a vse to pod pogojem, da so pred sodiščem sposobni pojasniti svoje zaznave, dejstva, ki so pravno oziroma dokazno pomembna. Na izpovedbo in na zanesljivost priče vplivajo predvsem zaznava, spomin in spominska reprodukcija, do napak pa lahko prihaja pri vseh treh. Zakon o pravdnem postopku že na začetku poglavja o pričah določa, da mora vsak, kdor je povabljen za pričo priti, in če ni z zakonom drugače določeno, tudi pričati. Splošna dolžnost pričanja vsebuje tri dolžnosti, in sicer dolžnost prihoda, dolžnost izpovedbe in dolžnost govoriti resnico. Vendar pa nekaterih oseb ni mogoče zaslišati kot priče, nekatere so oproščene pričanja, v določenih primerih pa lahko priča odkloni odgovor na posamezno vprašanje. Kot priča tako ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti. Privilegirane priče so priče, ki lahko pod zakonsko določenimi pogoji, odrečejo pričanje. Njihovo pričanje je odvisno od njihove volje, če želijo lahko odrečejo pričanje, če želijo lahko pričajo. Takšne priče namreč same ocenijo ali bodo varovale zaupnost razmerja oziroma poklicno skrivnost ali pa bodo dale prednost pravici stranke do sodnega varstva. Zakon daje priči tudi možnost, da odreče odgovor na posamezna vprašanja, če ima za to tehtne razloge. Stranka mora v dokaznem predlogu natančno opredeliti, katera dejstva se naj s pomočjo predlaganega dokaza ugotovijo ter kako bi lahko dokazni predlog (izpoved priče) pripomogel k ugotovitvi določenega dejstva. Sodišče mora pričo opozoriti, da je dolžna govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati, hkrati pa jo mora opozoriti tudi na posledice krive izpovedbe. Priče se nato zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje, na vprašanja pa odgovarjajo ustno. Priča ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka.
Ključne besede: Civilni pravdni postopek, dokazovanje, dokazi, priča, privilegirana priča, dolžnost pričanja.
Objavljeno: 10.05.2016; Ogledov: 3033; Prenosov: 371
.pdf Celotno besedilo (667,74 KB)

5.
FORENZIČNA PSIHOLOGIJA IN VERODOSTOJNOST PRIČ (KRIMINOLOŠKI VIDIK)
Nina Potočnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo je po vsebinski plati razdeljeno na dva dela. V prvem delu poskušam pravnikom približati področje forenzične psihologije s predstavitvijo problematike nesoglasja med psihologi glede same definicije, njen zgodovinski razvoj ter predstavitev posameznih vidnejših predstavnikov in njihovih odmevnejših odkritij. V strokovnih krogih je govora o konfliktu med pravom in psihologijo, zaradi česar je pozornost namenjena tudi načinom interakcije med obema disciplinama ter možnih vzrokih za napetost med njima. Nadalje je predstavljena členitev forenzične psihologije kot vede na več specialnih smeri in najpogosteje uporabljene metode znotraj le teh. Psihologija je posplošeno gledano študija človeškega obnašanja in se posledično navezuje tudi na pravo, ki kot primarni instrument služi družbi za nadzor le tega. Morda prav to pojasnjuje razlog, zakaj je pravo tako rodoviten vir raziskovalnih idej za psihologe. Verodostojnost pričanja je eno izmed najpogosteje v tuji strokovni literaturi obravnavanih in raziskanih področij, zaradi česar sem se tej temi posvetila v drugem delu diplomske naloge. Predstavljen je institut zaslišanja priče ter dejavniki, ki vplivajo na dokazno vrednost pričanja, razdeljeni posplošeno gledano na zunanje dejavnike zaznavanja in notranje dejavnike, ki so povezani z osrednjo in končno obdelavo podatkov. Spomin priče, ki igra ključno vlogo v predkazenskih in kazenskih postopkih, žal ni nezmotljiv. Tako so v tem sklopu obravnavani izvori nenatančnosti spominske obnove: spominske napake, nezmožnost priklica podatkov iz dolgoročnega spomina ter gotovost v lasten spomin. Nadalje so predstavljene osebnostne lastnosti, ki vplivajo na značilnost spominske obnove in zadnja faza – izpoved priče, katera le redko predstavlja pravo "adaequatio rei et mentis". Diplomsko delo zaključim s spoznanjem, da zgolj praktično znanje o duševnosti, pridobljeno z življenjskimi izkustvi, za ocenitev verodostojnosti priče ni dovolj. Tako bi bilo primerno, da bi imel vsak ocenjevalec resničnosti in verodostojnosti izjav priče vsaj osnovno znanje iz tekom diplomskega dela obravnavanih in predstavljenih psiholoških dejavnikov ter posledično, če tega znanja nima, da pritegne za oceno verodostojnosti izjave za to specializiranega forenzičnega psihologa.
Ključne besede: forenzična psihologija, zgodovinski razvoj, definicija, forenzična psihologija in pravo, smeri in metode, verodostojnost pričanja, dejavniki, spominska obnova, zaslišanje priče, psiholog – sodni izvedenec.
Objavljeno: 09.05.2014; Ogledov: 2361; Prenosov: 413
.pdf Celotno besedilo (4,93 MB)

6.
Verodostojnost spominjanja izvedbe umora pri morilcih : diplomsko delo univerzitetnega študija
Sara Šavs, 2012, diplomsko delo

Opis: Ugotoviti verodostojnost spominjanja izvedbe umora pri morilcih je pomemben cilj v preiskovanju kaznivega dejanja. Zlasti ko ne obstajajo materialni dokazi in so pridobljene le informacije, ki jih je dal morilec. Takrat sta spominjanje in verodostojnost teh informacij bistvenega pomena, saj je marsikdaj od tega odvisno tudi življenje. V diplomski nalogi so predstavljena osnovna spoznanja o morilcih (psihopatih), spoznanja o značilnostih glavnega akta – umora, o spominu na splošno, ekstremnih čustvih (travmatičnih dogodkih) in nazadnje o verodostojnosti pripovedi morilca. Kriminalisti in policisti pri ugotavljanju uporabljajo različne tehnike in veščine. Pozornost usmerjajo na celotno vedenjsko sliko. Ni malo morilcev, ki lažno pričajo. Tudi o tem je govora v diplomski nalogi. In o tem, pri kom je večja verjetnost, da nam laže, kako se temu izogniti in značilnosti morilcev. S pomočjo dostopne literature se pokažejo zanimive ugotovitve, ki vplivajo na verodostojnost spominjanja izvedbe umora pri morilcih. Spomin je tisti, ki določa posameznika in njegovo edinstvenost. Spomin ni popoln in prihaja do napak, ugotovljen je vpliv tipologije morilcev (enkratni, večkratni), za nekatere morilce (psihopati) je verjetnejše, da lažejo, kot za druge (nepsihopati); pomembna je tudi družinska, družbena in vrednostna struktura. Skupek vseh teh dejavnikov določa verjetnost zgodbe morilca.
Ključne besede: umori, morilci, psihopatologija morilcev, pričanja, verodostojnost, diplomske naloge
Objavljeno: 26.04.2013; Ogledov: 837; Prenosov: 202
.pdf Celotno besedilo (781,01 KB)

Iskanje izvedeno v 0.13 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici