1. Kazensko procesni vidik pregona davčnih deliktov : magistrsko deloSabina Berus, 2022, magistrsko delo Opis: Raziskava se osredotoča na procesni del kazenskega postopka in osmisli problematiko težavnosti umestitve delikta v kazensko procesno sfero; v nadaljevanju se opredeli do pomembnih institutov, kot so dokaz, pričanje in sankcija. Iz omenjenega razvije teze do katerih poda mnenje razvito na podlagi citirane literature. Na začetku je za delo pomemben način odkrivanja kaznivega dejanja, saj pojasnjuje, da gre za izjemno težko nalogo represivnega organa, tj. davčnega urada, ki mu kot edinemu podeli dovolj veliko težnjo in upravičenje za mnenje, ali je prišlo na davčnem področju do protipravnosti. Kot pomembna oseba v davčnem postopku se izkaže davčni svetovalec, ob predpostavki, da je ta vpet v proces na zadevnem primeru raziskava ga izenači s pravnim svetovalcem, in čeprav v Zakonu o kazenskem postopku konkretno ni opredeljen med privilegiranimi pričami, kot so odvetnik, zdravnik, socialni delavec in psiholog, je v delu pojasnjeno, da se davčnega svetovalca lahko opredeli pod pojem druge osebe, ki za morebitno sled kaznivega dejanja izve med opravljanjem poklicne dejavnosti, zatorej ima možnost podaje samostojnega sklepa, ki naj temelji na moralni odločitvi o tem ali bo pričal zoper varovanca ali ne. Davčni svetovalec ima kot poznavalec pri izročitvi dokazov pomembno vlogo. V nalogi je podprto mnenje, da se dokaze pridobljene na nepravilen način strogo izloči, saj gre v primeru davčnega postopka za procesna subjekta v vertikalni ravni, zatorej naj bo izvedena dodatna skrbnost, kot pa je to značilno za civilne horizontalne postopke. Študija pri koncu obravnava sankcijo in kot glavni manjko omenjenega instituta navede dejstvo, da se ta izreče premalokrat, k čimer botruje ne dovolj poglobljena represija postopka odkrivanja davčnih deliktov. Skozi nalogo se spotikamo ob področja številnih rešitev, a naloga opozarja na deficit moralne samoosveščenosti posameznikov, kljub zgledno postavljenemu mehanizmu odkrivanja kaznivih dejanj. Pomemben cilj dela je osvetlitev približevanja subjektivne sodbe posameznika enakega zneska tatvine izenačenega z davčno utajo, kar bi po našem mnenju privedlo do bolj poglobljenega postopka odkrivanja in večjega učinka sankcije ter posledično preprečevanja davčno deliktnih ravnanj.
Ključne besede: davek, davčna zatajitev, dokaz, izvedenec, sankcija, davčni svetovalec, davčni delikt, priča
Objavljeno v DKUM: 10.08.2022; Ogledov: 735; Prenosov: 118
 Celotno besedilo (762,87 KB) |
2. Priče v kazenskem postopku : magistrsko deloGal Safran, 2021, magistrsko delo Opis: Zasliševanje prič je v kazenskih postopkih najpogosteje uporabljeno dokazno sredstvo, s katerim se pridobi izpoved osebe, ki ni obdolženec, znano pa ji je kaj o dejstvih, ki se ugotavljajo v kazenskem postopku. Osebe, ki so sposobne pred sodiščem podati razumno izjavo, oziroma za to ne obstaja nobenih pravnih ali dejanskih ovir in so posledično sposobne biti priča v kazenskem postopku, delimo na več vrst, na delitev pa lahko vpliva njihova starost, neposredna ali posredna zaznava dejstev, morebitni varnostni ukrepi, ki jih ščitijo in drugi dejavniki. Status priče posamezniku prinaša vrsto pravic, ki jih lahko v postopku uveljavlja in ki olajšujejo njegov položaj, med katerimi velja izpostaviti pravico odklonitve odgovora na posamezna vprašanja, odgovor na katera bi za pričo ali njene bližnje sorodnike lahko povzročil hudo sramoto, znatno materialno škodo ali pa jih spravil v kazenski pregon ter dolžnosti, ki jih mora dosledno spoštovati, da se izogne predpisanim sankcijam, med katerimi pa sta najpomembnejši dolžnost odzvati se vabilu in pričati po resnici.
Priča se mora vabilu na zaslišanje odzvati v vsakem primeru, četudi ne bi smela biti zaslišana kot priča ali pa ima pravico odreči pričevanje, ob pričetku zaslišanja pa ji sodišče da ustrezen pravni pouk in jo identificira. Samo zaslišanje nato poteka v dveh delih, prostem pripovedovanju, kjer se od priče zahteva, da pove vse, kar ve o zadevi, in postavljanju vprašanj, s katerimi se izpoved dopolni, preizkusi in razjasni. V kazenskem postopku se lahko uporabi tudi izpovedbo priče, ki jo je le-ta dala v tujini na podlagi zaprosila sodišča, prav tako pa je mogoče zaslišanje priče opraviti preko videokonference z uporabo tehničnih sredstev za prenos slike in glasu, na takšen način pa se lahko opravijo tudi celotni predobravnavni naroki in glavne obravnave.
Izpovedbe prič so lahko precej nezanesljivi dokazi, saj so odvisne od številnih objektivnih in subjektivnih okoliščin, sodišče pa dokazno vrednost pričevanja prosto presoja skozi prizmo sposobnosti priče zaznavanja dejstev, predelave zaznanega, pomnjenja zaznanih dejstev in sposobnosti reprodukcije zaznav ter številnih dejavnikov, povezanih z njimi. Kljub temu pa je izpovedba priče pogosto zelo pomembno ali celo edino dokazno sredstvo, predvsem v primerih, ko ni materialnih dokazov, ali pa so pomanjkljivi.
Ključne besede: priče, dolžnosti prič, pravice prič, sposobnost biti priča, privilegirane priče, zaslišanje priče, ukrepi varovanja prič, dokazna vrednost pričevanja, pravica do neposrednega zaslišanja obremenilne priče.
Objavljeno v DKUM: 28.06.2021; Ogledov: 2950; Prenosov: 327
Celotno besedilo (517,10 KB) |
3. Otrok priča - žrtev v kazenskem postopku : magistrsko deloMonika Marn, 2019, magistrsko delo Opis: Vse odrasle osebe, ki prihajajo v stik z otrokom, ki je žrtev kaznivega dejanja, so dolžne poskrbeti, da se mu po tem, ko je travmatiziran že zaradi samega kaznivega dejanja, ne povzročajo še dodatne travme, do katerih bi prišlo zaradi podoživljanja dogodka v kazenskem postopku. Kadar otrok pred sodiščem nastopa kot priča - žrtev, je navadno prav on edina relevantna priča, na podlagi izpovedbe katere bodo izdane bodisi oprostilne bodisi obsodilne sodbe. Kot priča je lahko otrok zaslišan pri katerikoli starosti, pomembno je le, da je sposoben pričati. Da bo postopek na njem pustil najmanj možnih negativnih posledic, je treba poskrbeti ne le med postopkom, ampak že prej. Brž ko se storjeno dejanje odkrije, je treba otroka na njemu primeren način temeljito informirati o tem, kaj ga čaka, ter ga na zaslišanje psihično pripraviti, kar naj bi primarno bila naloga staršev oziroma skrbnikov. Pomembno je, da čuti podporo pooblaščenca, morebitnega zagovornika in drugih oseb, ki so mu blizu, ter da se med njimi vzpostavi trden in zaupljiv odnos. Zelo pomembno, morda celo bistveno vlogo ima pri zaslišanju zasliševalec (sodnik ali drug strokovnjak), ki mora imeti čut za delo z otroki ter za način, na katerega bo zaslišanje izvedel, pri čemer je poleg strokovnega znanja pomembno tudi obvladovanje veščin komuniciranja z otroki in poznavanje odzivanja v posameznih razvojnih stopnjah. Manjše število obravnav in skrajšanje postopka, otrokom prilagojen prostor, nenavzočnost javnosti in obdolženca med zaslišanjem in prisotnost osebe, ki ji otrok zaupa, so bistveni dejavniki, ki pripomorejo k zmanjšanju sekundarne viktimizacije. Poleg tega k zmanjšanju travmatičnosti in hkrati k učinkovitosti postopka pripomorejo še za delo z otroki posebej usposobljeni strokovnjaki, večdisciplinarno sodelovanje, namenjeno celostni obravnavi otroka žrtve, uporaba orodij za zaslišanje, ki otroku pomagajo ubesediti doživeto, zasliševalcu pa lažje razumeti, sprememba dokaznih pravil ter uporaba avdiovideo tehnologije. Za ustrezno zaščito je nujno poskrbeti med postopkom in tudi po njem, še zlasti, kadar otrok ostaja povezan s storilcem.
Ključne besede: kazenski postopek, zaslišanje, otrok priča, otrok žrtev, sekundarna viktimizacija, spolna zloraba, nasilje v družini
Objavljeno v DKUM: 04.07.2019; Ogledov: 1761; Prenosov: 347
Celotno besedilo (1,02 MB) |
4. DOKAZNA SREDSTVA PO ZPPJasmina Škundrić, 2016, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu sem predstavila dokazna sredstva, ki jih v svojih določbah ureja Zakon o pravdnem postopku. V prvih dveh poglavjih sem zaradi lažjega razumevanja predstavila civilni pravdni postopek, temeljna načela civilnega pravdnega postopka, povezana z dokaznimi sredstvi, ter dokazovanje in izvajanje dokazov.
Zakon o pravdnem postopku določa pet dokaznih sredstev, in sicer so to ogled, listine, priče, izvedenci in zaslišanje strank. V osrednjem delu naloge sem podrobneje predstavila dokazno sredstvo ogled, nekaj njegovih osnovnih značilnosti ter njegovo uporabo v sodni praksi. Prav tako je za sam pravdni postopek pomembno dokazno sredstvo tudi listina, ki jo morajo sodišču predložiti stranke postopka. V tem poglavju se seznanimo tudi, kako postopati v primeru, ko stranka z listinami, na katere opira svoj zahtevek, ne razpolaga. Novost iz novele ZPP-D iz leta 2008, o kateri so različna stališča, je povzetek bistvenih navedb, ki ga mora sodišču predložiti stranka. Pomembno dokazno sredstvo so tudi priče. V diplomskem delu je podrobneje opisan postopek s pričami, dolžnosti in pravice prič ter kdo sploh lahko kot priča nastopa na sodišču. V zadnjem času imajo med dokaznimi sredstvi vedno večjo vlogo izvedenci. Pomembno je vedeti, kdo je lahko izvedenec, kakšne so njegove pravice in dolžnosti ter kaj vse mora obsegati njegovo delo. Zadnje, vendar prav tako pomembno, dokazno sredstvo je zaslišanje strank, ki ga sodišče, zaradi razpravnega načela, izvede le, kadar ga predlaga katera izmed strank.
Vsa teorija o dokaznih sredstvih je podkrepljena tudi s številnimi primeri sodne prakse.
Ključne besede: dokazna sredstva, ogled, listina, priča, izvedenec, zaslišanje strank
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 2671; Prenosov: 397
Celotno besedilo (1015,39 KB) |
5. Problematika odklonitve pričanja zaradi varovanja poklicne skrivnosti in odklonitve odgovora na posamezno vprašanjeTjaša Šuligoj, 2016, magistrsko delo Opis: Dokazni postopek je zakonsko urejen proces pred sodišči, na podlagi katerega stranki poskušata prepričati sodišče o resničnosti pravno relevantnih trditev, sodišče (oziroma sodnik) pa mora preveriti resničnost teh trditev in o zadevi razsoditi. Za pravilno uporabo materialnega prava in pravilno ter zakonito sodbo določbo mora sodnik naprej ugotoviti dejansko stanje primera. Pri definiranju le tega si pomaga z dokaznimi sredstvi – z ogledom, listinami, izvedenci, zaslišanjem stranke in prič.
Priče so na sodišču zelo pogostno dokazno sredstvo. V zakonu je predpisana splošna dolžnost pričanja, obveznega prihoda na sodišče in pričanja po resnici. Ker vsaka ureditev pozna izjeme in pri pričah ni nič drugače, se srečamo s tremi od splošne dolžnosti pričanja. Zakon najprej ureja pravno nesposobne priče, ki jim je onemogočeno pričanje zaradi varovanja državnih ali vojaških skrivnosti. Kot drugo omogoča določeni vrsti oseb, ki so pozvane na sodišče kot priče in ki se pri svojem delu srečujejo s poklicnimi skrivnostmi ali zaupnostjo razmerja, da odklonijo pričanje. Tretja izjema pa se ne nanaša na odklonitev pričanja v celoti, ampak zgolj na odklonitev odgovora na posamezna vprašanja.
V povezavi z izjemo do splošne dolžnosti pričanja se pojavijo vprašanja glede ugotavljanja dejanskega stanja in posledično odkrivanja materialne resnice. Kako v teh primerih ravna sodnik? Je pravilna in zakonita sodna odločba s takšno ureditvijo okrnjena ali prav načelo sodnega varstva, kjer tehtamo med javnim in zasebnim interesom, utrjuje zaupanje v pravo? Zaradi pravil o dokaznem bremenu, materialnega procesnega vodstva sodišča, načela proste presoje dokazov, trditvenega in dokaznega bremena strank, zaradi katerih se je postopek tudi začel, dvomi v tej smeri niso potrebni.
Ključne besede: Priča, odklonitev pričanja, načelo proste presoje dokazov, sodniški silogizem, poklicna skrivnost, zaupnost razmerja, privilegirana priča, pravno nesposobna priča, odklonitev odgovora na posamezno vprašanje.
Objavljeno v DKUM: 29.06.2016; Ogledov: 1812; Prenosov: 186
Celotno besedilo (1,04 MB) |
6. VLOGA PRIČE V CIVILNEM PRAVDNEM POSTOPKUŠpela Mlakar, 2015, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo je v celoti posvečeno vlogi priče v civilnem pravdnem postopku. Priča kot dokazno sredstvo sodišču omogoča, da se prepriča o resničnosti trditev strank, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva v civilnem sporu. Kot priče se smejo zaslišati le osebe, ki so zmožne dati podatke o dejstvih, ki se dokazujejo, torej vsaka fizična oseba, tudi mladoletniki, osebe z raznimi telesnimi hibam, a vse to pod pogojem, da so pred sodiščem sposobni pojasniti svoje zaznave, dejstva, ki so pravno oziroma dokazno pomembna. Na izpovedbo in na zanesljivost priče vplivajo predvsem zaznava, spomin in spominska reprodukcija, do napak pa lahko prihaja pri vseh treh.
Zakon o pravdnem postopku že na začetku poglavja o pričah določa, da mora vsak, kdor je povabljen za pričo priti, in če ni z zakonom drugače določeno, tudi pričati. Splošna dolžnost pričanja vsebuje tri dolžnosti, in sicer dolžnost prihoda, dolžnost izpovedbe in dolžnost govoriti resnico.
Vendar pa nekaterih oseb ni mogoče zaslišati kot priče, nekatere so oproščene pričanja, v določenih primerih pa lahko priča odkloni odgovor na posamezno vprašanje. Kot priča tako ne sme biti zaslišan, kdor bi s svojo izpovedbo prekršil dolžnost varovanja uradne ali vojaške skrivnosti, dokler ga pristojni organ ne odveže te dolžnosti. Privilegirane priče so priče, ki lahko pod zakonsko določenimi pogoji, odrečejo pričanje. Njihovo pričanje je odvisno od njihove volje, če želijo lahko odrečejo pričanje, če želijo lahko pričajo. Takšne priče namreč same ocenijo ali bodo varovale zaupnost razmerja oziroma poklicno skrivnost ali pa bodo dale prednost pravici stranke do sodnega varstva. Zakon daje priči tudi možnost, da odreče odgovor na posamezna vprašanja, če ima za to tehtne razloge.
Stranka mora v dokaznem predlogu natančno opredeliti, katera dejstva se naj s pomočjo predlaganega dokaza ugotovijo ter kako bi lahko dokazni predlog (izpoved priče) pripomogel k ugotovitvi določenega dejstva. Sodišče mora pričo opozoriti, da je dolžna govoriti resnico, da ne sme ničesar zamolčati, hkrati pa jo mora opozoriti tudi na posledice krive izpovedbe. Priče se nato zaslišijo vsaka zase in brez navzočnosti prič, ki bodo zaslišane pozneje, na vprašanja pa odgovarjajo ustno. Priča ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče kakor tudi do povračila izgubljenega zaslužka.
Ključne besede: Civilni pravdni postopek, dokazovanje, dokazi, priča, privilegirana priča, dolžnost pričanja.
Objavljeno v DKUM: 10.05.2016; Ogledov: 6729; Prenosov: 513
Celotno besedilo (667,74 KB) |
7. PRIČA IN IZVEDENEC V KAZENSKEM POSTOPKUSimona Črnec, 2015, diplomsko delo Opis: Kazenski postopek kot celota, predstavlja skupek dejanj državnih organov in drugih udeležencev v primeru, ko obstaja verjetnost, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Prav v tej fazi ugotavljanja dejanskega stanja, pa bistveno prispevajo h končni odločitvi sodišča procesni subjekti, ki sodelujejo v kazenskem postopku. Diplomsko delo tako predstavlja analizo dveh pomembnih udeležencev v kazenskem postopku, to sta priča in izvedenec.
V prvem delu diplomske naloge, je poudarek na priči ter njenem položaju v kazenskem postopku. Izpovedba priče o pomembnih okoliščinah, kot dokazno sredstvo, je njen najpomembnejši prispevek v kazenskem postopku. Oseba, ki je v nekem trenutku poklicana pred sodišče kot priča, ni vedno dolžna pričati. Tej dolžnosti se lahko pod posebnimi pogoji izogne, zaradi preprečevanja morebitnih konfliktov med osebami, ki so v tesnih odnosih. Zaradi svoje dolžnosti pričevanja, se lahko priča znajde tudi v situaciji, ko pomeni njeno znanje in vedenje o kaznivem dejanju, grožnjo za njeno življenje. V takem primeru, ji Zakon o zaščiti prič, nudi ustrezno varovanje z vključitvijo v program zaščite.
V drugem delu pa je v ospredju izvedenec. Gre namreč za osebo, ki jo organ, ki vodi postopek, s pisno odredbo postavi na položaj izvedenca, v primeru, ko je za rešitev konkretnega primera potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima, in s katerim razpolaga izvedenec.
Med izvedencem in pričo je kar nekaj razlik, kar se tiče njune dolžnosti in položaja, vendar lahko med njima zagotovo potegnemo kakšno vzporednico. Oba namreč zaznavata določena dejstva, ki pa jih podajata in interpretirata iz dveh različnih vidikov. Pri priči gre bolj za osebno, čustveno naklonitev do videnega, medtem ko mora izvedenec pri podaji svojega izvida in mnenja ostati objektiven in zadostiti potrebam po nepristranskosti.
Ključne besede: kazenski postopek, priča, dolžnost pričevanja, zaščita prič, privilegirana priča, izvedenec, izvid in izvedensko mnenje, nepristranskost
Objavljeno v DKUM: 07.07.2015; Ogledov: 2043; Prenosov: 501
Celotno besedilo (517,82 KB) |
