Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Namen prispevka je prikazati, kako pravo EU, zlasti preko sodne prakse Sodišča EU, rešuje primere konflikta med enotnim trgom EU, ki predstavlja temeljno načelo prava EU, in prizadevanji držav članic po ohranitvi različnih jezikov, ki predstavljajo oviro za delovanje enotnega trga. Izpostavljen je zlasti vpliv tržnega prava EU na uporabo jezika pri prodaji blaga (bodisi v smislu oznak na proizvodih na trgovskih policah bodisi pri oglaševanju tega blaga v trgovinah in v medijih). Predstavljena je problematika zahtev po znanju jezika v okviru svobode gibanja delavcev, vključno s problematiko uporabe izvirnega imena v drugih državah članicah EU. Izpostavljena je tudi problematika vpliva skupne valute na jezikovno raznolikost držav članic. Utemeljevanje je podprto z uporabo uveljavljenih metod pravne znanosti.
Ključne besede: večjezičnost, notranji trg, EU, pretok blaga, državljani EU, osebno ime, evro
Objavljeno v DKUM: 11.10.2018; Ogledov: 1403; Prenosov: 114
Celotno besedilo (535,03 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Znamka, ki nasprotuje javnemu redu ali morali, posebej, če je množično izpostavljena v javnosti in drugih občilih, lahko z njeno motečo ali žaljivo vsebino prizadene javnost. Problem, ki se v zvezi s takšnimi znamkami, ki nasprotujejo javnemu redu ali morali, pojavlja je, da ni podana končna definicija pojma javnega reda in morale. Hiter razvoj trgovine in spremembe v družbi pripeljejo do tega, da se pogled na to, kako se naj razlaga pojem javnega reda in morale, nenehno spreminja. Diplomsko delo vsebuje dva dela. Prvi del razčlenjuje postopek registracije znamke. Predstavljen je postopek registracije znamke v Republiki Sloveniji, pri čemer, so predstavljene tudi ostale možnosti registracije znamke, glede na zahteve prijavitelja. Drugi del pa izčrpno obravnava pojem javnega reda in morale, ter razmejitev med primeri, ki nasprotujejo javnemu redu ali morali, in tistimi, ki nimajo take narave. Pojem javnega reda in morale je analiziran skozi prizmo sodnih odločb, strokovnih člankov, smernic in definicij. Ugotavlja se, da bi morebitna ozka razlaga tega pojma vodila v omejevanje prostega pretoka blaga v notranjem trgu EU in svobode izražanja. Dejstvo, da je prost pretok blaga prvo od štirih temeljnih svoboščin notranjega trga EU in, da je svoboda izražanja z Ustavo zagotovljena pravica, kaže na to, da je pojem javnega reda in morale in razlaga le-tega pomembna tema.
Ključne besede: znamka, javni red, morala, absolutni razlogi za zavrnitev registracije, relevantna javnost, svoboda izražanja, prost pretok blaga
Objavljeno v DKUM: 27.10.2017; Ogledov: 1335; Prenosov: 117
Celotno besedilo (900,86 KB)

Opis: Zagotoviti prost pretok blaga med državami članicami brez ovir je temeljno načelo Evropske unije. Prost pretok blaga zajema tudi prost pretok električne energije, kljub temu, da bi marsikdo najverjetneje podvomil v elektriko kot pojem blaga. Sodišče EU je v sodni praksi potrdilo, da je elektrika blago. Posledično to pomeni tudi, da so ukrepi, ki omejujejo električno energijo, zajeti v obseg členov Pogodbe o delovanju EU, ki urejajo prost pretok blaga in prepovedujejo kakršnekoli ukrepi, ki bi to preprečevali. Poleg zagotovitve prostega pretoka blaga, je tudi vzpostavitev skupnega energetskega trga eden izmed najpomembnejših ciljev Evropske unije, EU pa si za vzpostavitev omenjenega trga prizadeva znotraj energetske politike EU. V okviru energetske politike si EU poleg tega, da si prizadeva vzpostaviti skupni energetski trg, prizadeva tudi spodbujati uporabo obnovljivih virov energije, kar je posledica vedno večje zavesti o pomembnosti varstva okolja in nevarnosti podnebnih sprememb. Obnovljivi viri energije so danes eden izmed najpomembnejših elementov za doseganje enega izmed v sodobnem času najpomembnejšega cilja EU, tj. varstva okolja in preprečevanja podnebnih sprememb. Kljub prizadevanjem EU za skupni energetski trg, pa ta cilj ostaja še naprej le cilj, ki ga je potrebno doseči v prihodnosti. Tudi sama zakonodaja EU, predvsem Direktiva 2009/28/ES o spodbujanju uporabe obnovljivih virov energije, ki je trenutno eden izmed najpomembnejših aktov na tem področju, upočasnjuje doseganje tega cilja. Direktiva namreč dopušča državam članicam ukrepe, ki omejujejo prost pretok električne energije, pri čemer pa se postavlja vprašanje skladnosti sekundarne zakonodaje s primarno zakonodajo EU. Družba Ålands Vindkraft je finski proizvajalec električne energije in je zaprosila za dodelitev zelenih certifikatov za proizvajanje električne energije iz obnovljivih virov na Švedskem. Švedski nacionalni program podpore, ki določa dodelitev zelenih certifikatov za proizvajanje elektrike iz obnovljivih virov, pridržuje upravičenost do dodelitve zelenih certifikatov za družbe, ki proizvajajo električno energijo iz obnovljivih virov, ki se nahajajo na švedskem ozemlju. Družba Ålands Vindkraft je vložila tožbo pri Upravnem sodišču v Linköpingenu zoper švedsko agencijo za energijo Energimyndigheten, pri čemer je trdila, da švedsko pravo s tem, ko pridržuje dodelitev zelenih certifikatov le za domače proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov, krši člen 34 PDEU in da tak ukrep ne more biti opravičen na podlagi varstva okolja. Upravno sodišče je kasneje postavilo tri ključna predhodna vprašanja Sodišču EU. Sodišče EU je v sodbi sicer ugotovilo, da nacionalni program podpore Švedske za spodbujanje nacionalne proizvodnje zelene električne energije, ki je v skladu z Direktivo 2009/28/ES, da gre za ukrep z enakim učinkom, kot ga imajo količinske omejitve, vendar pa je poudarilo, da je ukrep opravičen iz razloga varstva okolja. Sodišče EU je torej neposredno diskriminatoren ukrep opravičilo na podlagi obvezne zahteve in ne na podlagi 36 PDEU.
Ključne besede: Prost pretok blaga, notranji trg, Evropska Unija, zadeva Ålands Vindkraft nacionalni programi podpore za dodelitev zelenih certifikatov, pridobivanje energije iz obnovljivih virov, ukrepi z enakim učinkom kot količinske omejitve, zavrnitev dodelitve zelenih certifikatov za proizvodne naprave izven ozemlja zadevne države članice.
Objavljeno v DKUM: 09.03.2017; Ogledov: 3637; Prenosov: 137
Celotno besedilo (306,21 KB)

Opis: Danes je mobilnost pomemben del našega življenja. Kako daleč smo prišli – od tega, da nam je bila vožnja z vlakom nekakšen luksuz in obred, do tega, da nam je vsakodnevna vožnja z avtomobilom nekaj tako samoumevnega, da je že skoraj nadležna. V zadnjih sto letih smo prešli s potovanja s konjem do vožnje z avtomobili, letali in ladjami. Včasih nas je pri mobilnosti omejevala tehnologija, danes pa očitno birokracija. Zato najprej pojasnjujem, kateri predpisi so pomembni za obdavčitev rabljenih vozil v Evropski uniji, katere članica je tudi Slovenija. Med predpise, ki urejajo to področje, spada predvsem 110. člen PDEU, pomembna je tudi Direktiva 83/182/EGS, najbolj pa ga ureja sodna praksa Sodišča Evropske unije. Nato je pojasnjeno, kakšne oblike davkov poznamo pri vozilih, kdaj pride do davčne diskriminacije uvoženih rabljenih vozil in kakšne oblike teh poznamo. Hkrati so povzete težave zaradi davčne diskriminacije rabljenih vozil v novih državah članicah Evropske unije. Te se pojavijo v državah članicah, ko zakonodajni organi svoje nacionalne davčne zakonodaje ne uskladijo s pravom Evropske unije. Do neskladnosti pride, ko z davkom ob prvi registraciji vozila plačnik davka plača večjo vsoto davka za rabljeno vozilo, uvoženo iz druge države članice, kot pa ga v nakupni ceni vsebuje enakovrstno domače rabljeno vozilo. Do tega pa prihaja zato, ker to področje na ravni Evropske unije še ni ustrezno urejeno. Evropska komisija je sicer podala predloga dveh direktiv, s katerima bi to uredila, vendar nista bila sprejeta, in sicer zato, ker med državami članicami ni ustreznega konsenza, po drugi strani pa zaradi premajhne moči Evropske unije na vplivanje na zakonodajo držav članic. Podrobno so obravnavana opozorila, ki so pravna sredstva Evropske komisije, s katerimi opomni državo članico na neskladje njenega nacionalnega prava s pravom Evropske unije. Poleg opozoril je obravnavana tudi sodna praksa Sodišča Evropske unije s tega področja. Zaradi pomanjkanja konkretnih zakonodajnih aktov Evropske unije sodna praksa zagotavlja smernice, na katere se lahko oziroma se morajo opreti države članice, da ne uvedejo katerega od davkov, ki se ga izračuna na podlagi diskriminatorne davčne stopnje ali osnove. V zaključku pa so podane moje osebne rešitve za zmanjšanje ali celo odpravo davčne diskriminacije rabljenih vozil v državah članicah Evropske unije. Te pa se navezujejo predvsem na predlog Direktive Evropske komisije iz leta 2005 in na večjo povezanost ter moč poseganja Evropske unije na področje nacionalne zakonodaje. Seveda pa v obratni smeri enakovredno urejanje politike Evropske unije s strani vseh držav članic Evropske unije.
Ključne besede: davčna diskriminacija, rabljena vozila, Evropska unija, Sodišče EU, prosti pretok blaga, diskriminatorna zakonodaja, zakonodaja EU, registracija rabljenih vozil, oblika davkov za vozila ob prvi registraciji, vrste obdavčitve pri vozilih, kdaj pride do davčne diskriminacije, oblike davčne diskriminacijepredhodno odločanje Sodišča EU v zvezi z diskriminatorno obdavčitvijo rabljenih vozil, utemeljenost okoljevarstvenega vidika za višjo obdavčitev rabljenih vozil, opozorila Evropske komisije zaradi neskladnosti nacionalne zakonodaje o obdavčitvi z zakonodajo EU, rešitve za davčno diskriminacijo rabljenih vozil, razlogi za davčno diskriminacijo, progresivni in proporcionalni davki, 110. člen PDEU
Objavljeno v DKUM: 02.12.2016; Ogledov: 2554; Prenosov: 133
Celotno besedilo (1,09 MB)

Opis: Oglaševanje, namenjeno otrokom, je področje »etično spornega oglaševanja«, saj otroci sami niso sposobni procesiranja oglasov na zavestni in kritični ravni (t. i. oglaševalska pismenost otrok), zato podjetja lažje vplivajo na njihove potrebe in ustvarjajo dodatne želje pri otrocih. Diplomsko delo preučuje problematiko oglaševanja otrokom v Evropski uniji (EU). Predstavljeno je, zakaj so otroci posebna skupina potrošnikov, ki so deležni oziroma bi morali biti deležni posebne zaščite. Pravni okvir pri regulaciji oglaševanja otrokom v EU, posameznih državah članicah EU, predstavlja pravo EU, v okviru katerega pa so države članice oblikovale svojo nacionalno zakonodajo, v obliki zakonov in podzakonskih aktov. Pomemben element na področju omejevanja oglaševanja predstavlja tudi instrument samoregulacije v obliki sprejetih oglaševalskih standardov. V okviru diplomske naloge analiziram umestitev oglaševanja iz vidika sodne prakse EU. Navajam pomembne odločitve sodišča EU glede nacionalnih omejitev oglaševanja v luči prostega pretoka blaga. V zadnjem delu diplomskega dela so obravnavane ureditve posameznih držav članic in njihova usklajenost s pravom EU. EU varuje otroke z določbami številnih direktiv in s tem postavlja omejitve pri oglaševanju, kar pa je dvorezen meč, saj z omejitvami kar hitro lahko poseže na področje omejevanja prostega pretoka blaga. V diplomski nalogi zaključujem, da kljub naporom harmonizacije področja oglaševanja otrokom, so v praksi držav članic še vedno različni pristopi k regulaciji oglaševanja otrokom. Obstoječi način regulative ne zagotavlja dovolj velike zaščite otrok pri oglaševanju, čeprav se institucije zavedajo problematike in potrebnih sprememb na zadevnem področju.
Ključne besede: pravo EU, načini prodaje, prost pretok blaga, oglaševanje, otroci, zaščita, samoregulacija, harmonizacija
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2093; Prenosov: 176
Celotno besedilo (890,29 KB)