SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 5 / 5
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ESČP - DELOVANJE SODIŠČA IN PRIKAZ PRIMEROV POVEZANIH S 3. ČLENOM EKČP
Matjaž Vrabec, 2009, diplomsko delo

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno na podlagi evropske konvencije o človekovih pravicah, z dodatnim protokolom št. 11. Število sodnikov je enako številu držav članic — trenutno 47. Sodniki so izvoljeni s strani parlamentarne skupščine Sveta Evrope, za dobo šestih let. Sestava sodišča se menja na tri leta, zato je ob prvi sestavi sodišča polovica sodnikov imela le tri letni mandat. Sodniki na sodišču delujejo v svojem imenu in niso odgovorni nobeni državi. Ne smejo opravljati nobenih dejavnostih, ki so v nasprotju z njihovo neodvisnostjo ali nepristranskostjo. Prav tako jim preneha mandat ko dopolnijo 70 let. Vlogo na sodišče lahko poda posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev konvencije. Pritožbo lahko vložijo tudi države pogodbenice (državna pritožba), in sicer zaradi domnevnih kršitev določil konvencije, ki bi jih lahko pripisali drugi državi pogodbenici. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, obravnavanje vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava oziroma sprejetje sodbe. Evropsko sodišče za človekove pravice je pritožbeno in deluje po načelu subsidiarnosti, nanj se lahko stranke obrnejo po izčrpanju pravnih sredstev v svoji državi, in sicer po dokončni odločitvi domačega sodstva, in sicer v roku šestih mesecev. Sodbe sodišča postanejo dokončne po preteku treh mesecev in so za tožene države obvezujoče. Sodišče pa lahko, na zahtevo odbora ministrov poda svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki zadevajo interpretacijo konvencije in njenih protokolov. Če se osredotočimo na obravnavo konkretnega člena ugotovimo, da se je sodišče v številnih primerih ukvarjalo z vprašanjem kršitve tretjega člena konvencije, ki pravi »nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati«. S teoretičnega vidika v zvezi varovane pravice ugotovimo, da je le-ta absolutna, kar je splošno sprejeto, skozi sodbe pa se je razvilo spoznanje, katera dejanja spadajo pod pojem mučenja, katera pod pojma nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (njuno ločevanje pomeni da gre za dva dejanja, ki ju teorija in praksa razlikujeta). Večina dejanj, ki zapadejo pod tretji člen, spadajo pod pojem ravnanja, vendar pa je v določenih okoliščinah potrebno opredeliti tudi kaznovanje kot nedopustno ravnanje. Tretji člen z navajanjem nečloveškega in ponižujočega kaznovanja ustvarja razliko med takšnim kaznovanjem in kaznovanjem na splošno, pravica pa je lahko kršena tudi z opustitvijo ravnanja in ne z ravnanjem samim. Kot osnovno načelo glede dokaznega bremena pa velja, da domnevna žrtev nosi dokazno breme, vendar pa je kljub temu dolžnost države, da opravi učinkovito preiskavo okoliščin domnevnih kršitev. Sodišče je v svoji praksi določilo ločnico med mučenjem in drugimi oblikami nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter podlago za razlikovanje. Forum je tudi mnenja, da ta člen prepoveduje izročitev osebe državi, kjer bi bila podvržena mučenju ali državi, kjer bi lahko bila izrečena smrtna kazen Drugo področje ki lahko zapade pod tretji člen je tudi prisilno zdravljenje kot modaliteta nečloveškega in ponižujočega ravnanja, vendar pa je sodišče navedlo, da bo pri presoji imela glavno vlogo uveljavljena praksa v medicini. Glede dokaznega bremena je sodišče v konkretnem primeru navedlo, da v okoliščinah, ko je posameznik pred odvzemom svobode zdrav in nepoškodovan, po izpustitvi ali ob zaslišanju pred tožilcem pa poškodovan, leži dokazno breme vzroka in nastanka poškodb na organih oblasti. Predstavljenih je pet primerov, od katerih so po odločitvi sodišča štirje pomenili kršitev tretjega člena konvencije, eden pa ne, kar nam nekoliko približa okvir stopnje varstva tega člena in meje dopustnosti ravnanj države. Najprej je kot splošen predstavljen primer Cakici v. Turč
Ključne besede: evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah, postopek pred sodiščem, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, teoretična analiza, praktična analiza, konkretni primeri v povezavi s tretjim členom, Soering v. Združeno kraljestvo, Matko v. Slovenija, Rehbock v. Slovenija
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 5635; Prenosov: 976
.pdf Celotno besedilo (433,64 KB)

2.
PRAVNO VARSTVO ŽIVALI PRED MUČENJEM: PRIMERJALNI PREGLED UREDITVE V DRUGIH DRŽAVAH IN REŠITVE PRIMERNE ZA IZBOLJŠANJE SLOVENSKE ZAKONODAJE
Tina Tement, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana slovenska pravna ureditev varstva živali pred mučenjem, pri čemer je poudarek na analiziranju rešitev, ki bi to ureditev lahko izboljšale. Najprej je predstavljen sam pravni položaja živali, kot ga opredeljujejo teoretiki ter stanje na področju pozitivnopravnega priznavanja pravic živali (tj. lastnosti omejenega ali pasivnega pravnega subjekta z določenimi upravičenji, ne pa obveznostmi) v Sloveniji in tujini. Avtorica ugotavlja, da je moralne in teoretične podlage sistema živalskih pravic še potrebno utrditi, da bi ga lahko celovito izgradili ter naredili vzdržnega, do takrat pa je potrebno še naprej izpopolnjevati sistem zaščite živali. Sledi predstavitev obstoječega slovenskega sistema pravne zaščite živali pred mučenjem, pri čemer avtorica opozarja na njegove pomanjkljivosti, in sicer zlasti na nejasnosti pri opredeljevanju posameznih prepovedanih oblik mučenja, na potrebo po zakonski prepovedi nekaterih novih oblik povzročanja trpljenja živalim ter po drugi strani na neumestnost določb, ki dopuščajo trpljenje živali za doseganje tako neprimernih in nevrednih ciljev kot sta estetika ali prihranek denarja. Posebej izpostavlja trenutno najbolj aktualno in perečo problematiko izvršljivosti slovenske zakonodaje o varstvu živali pred mučenjem, kjer so spremembe najnujnejše. Avtorica nadalje analizira ureditev varstva živali pred mučenjem v nekaterih drugih državah ter identificira najboljše primerjalnopravne rešitve. Na tej podlagi podaja teze ter predloge za spremembe slovenske zakonodaje na tem področju. V tej zvezi med drugim predlaga uvedbo kazenskopravnega sankcioniranja mučenja živali iz malomarnosti ter odgovornosti skrbnika živali za dovolitev mučenja oz. opustitev ukrepov za preprečitev mučenja vsaj za prekršek mučenja živali. Podrobno se posveti pripravi najustreznejših predlogov rešitev za izboljšanje nadzorstva nad izvajanjem zakonodaje o varstvu živali pred mučenjem in v tem okviru možnostim uvedbe t.i. »živalske policije« (animal police), kot jo poznajo v tujini, tudi pri nas. Pri tem pride do sklepa, da bi bilo najbolje, da bi se takšna organizacija, namenjena izključno opravljanju nadzora nad izvajanjem zakonodaje o zaščiti živali, organizirala v okviru državne uprave. Namesto ustanovitve novega organa v sestavi ministrstva, pristojnega za veterinarstvo predlaga reorganizacijo že obstoječih organov znotraj VURS ter ustanovitev zavetišč v njihovem okviru oziroma vzpostavitev tesnega sodelovanja z obstoječimi zavetišči. Po njeni zamisli bi znotraj takšne organizacije nadzorstvo samostojno ali skupaj z uradnimi veterinarji opravljali uniformirani »uradni nadzorniki za zaščito živali«, kot je poimenovala osebe, ki bi za opravljanje tovrstnega dela morale izpolnjevati milejše pogoje kot uradni veterinarji. Tem bi poleg obstoječih pravic in dolžnosti podelila nekatera nova pooblastila. Na koncu je predmet razprave kaznovalna politika. V tej zvezi avtorica opozarja na potrebo po zvišanju obstoječih sankcij za prekrške mučenja živali, ki so nezadostne in tudi primerjalno med najnižjimi ter zato ne morejo delovati preventivno. Predlaga še uvedbo dveh novih sankcij, tj. sankcijo prepovedi imetništva živali ter sankcijo psihološkega svetovanja za kaznivo dejanje mučenja živali tudi poleg izrečene denarne ali zaporne kazni.
Ključne besede: pravice živali, varuh pravic živali, mučenje živali, društva s področja zaščite živali, zavetišča za živali, mučenje živali iz malomarnosti, odgovornost skrbnika živali za dovolitev mučenja oz. opustitev ukrepov za preprečitev mučenja, živalska policija, prepoved imetništva živali, psihološko svetovanje.
Objavljeno: 20.04.2010; Ogledov: 7659; Prenosov: 990
.pdf Celotno besedilo (574,96 KB)

3.
Razsežnosti 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah v sodbah Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo univerzitetnega študija
Matija Kočevar, 2012, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava razsežnosti kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, ki jih je izoblikovala sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju Sodišče ali ESČP). Prepoved mučenja je absolutna in del mednarodnega običajnega prava. Do takega statusa je prišla skozi dolgotrajen razvoj. Zato je v prvem delu predstavljen kratek razvoj prepovedi mučenja v mednarodnih aktih. Nadalje se osredotočimo na predstavitev, v Svetu Evrope sprejete, Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju Konvencija ali EKČP). Ta vsebuje prepoved mučenja v 3. členu, ki ga analiziramo skozi sodno prakso Sodišča. Zaradi kompleksnosti tretjega člena natančno opredelimo tri oblike ravnanj, ki jih zajema: mučenje, nečloveško ter ponižujoče ravnanje ali kaznovanje. Skozi sodno prakso je ESČP izoblikovalo minimalne standarde varstva pravic posameznikov za vsako kategorijo grdih ravnanj. Analiza sodb pokaže, da je Konvencija živ organizem, kar pomeni, da jo Sodišče razlaga v skladu z razvojem standardov varstva pravic v demokratičnih družbah. Sledi predstavitev pomena 3. člena glede na različne kategorije ravnanj (pridržanje/pripor, aretacije in zaslišanje, izročitve in izgon, razmere v zaporih/priporih, neodvisna, hitra in učinkovita preiskava). Osredotočili smo se na razmere v zaporih in priporih, kjer se je Sodišče v sodbah večkrat sklicevalo na poročila Evropskega odbora za preprečevanje mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (CPT). Naloga odbora je, da z obiski držav članic preiskuje ravnanje z osebami, ki jim je bila odvzeta prostost. CPT na tem področju odigra ključno vlogo, saj razvija minimalne standarde in priporočila, ki jih države članice Sveta Evrope morajo upoštevati. Na koncu predstavimo zadevo Mandić in Jović proti Sloveniji (2011), kjer je Sodišče ugotovilo, da je Slovenija kršila Konvencijo zaradi razmer v zaporih. Sodba je pomembna, ker nazorno prikaže problematiko zaporskih pogojev v Sloveniji in lepo demonstrira že razvito sodno prakso na tem področju.
Ključne besede: človekove pravice, varstvo človekovih pravic, prepoved mučenja, mednarodne konvencije, Evropsko sodišče za človekove pravice, primeri, diplomske naloge
Objavljeno: 12.04.2012; Ogledov: 3712; Prenosov: 518
.pdf Celotno besedilo (375,73 KB)

4.
Prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Marko Tanevski, 2012, diplomsko delo

Opis: Povzetek Evropsko konvencijo o človekovih pravicah so v Rimu sprejele članice Sveta Evrope. Za podpis je bila pripravljena 4. Novembra 1950 v Rimu, veljati pa začela 3. Septembra 1953, Slovenija jo je ratificirala šele leta 1994. S Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin so vlade podpisnice konvencije, članice Sveta Evrope ustanovile Evropsko sodišče za človekove pravice s sedežem v Strasbourgu. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava in sprejetje sodbe. Določba 3. člena Evropske konvencije, ki prepoveduje mučenje ali nečloveško in ponižujoče ravnanje ali kaznovanje je med najkrajšimi določbami konvencije. O mučenju govorimo kadar gre za premišljeno nečloveško ravnanje, ki povzroča zelo hudo in okrutno trpljenje. Nečloveško ravnanje in kaznovanje je dejanje, s katerim žrtvi povzročimo hudo telesno in duševno trpljenje. Kadar pa je storjeno trpinčenje z namenom, da se pri žrtvah vzbudi občutke strahu, tesnobe in manjvrednosti če se žrtve ponižujejo in degradirajo, da bi se zlomil njihov fizični in moralni odpor, pa govorimo o ponižujočem ravnanju. Največ primerov v zvezi s kršitvijo 3. člena EKČP sodišče obravnava zaradi nepravilnosti, ki so se zgodile v postopkih pridržanj, aretacij, zasliševanj, zapornih kazni, izročitev, diskriminacij, dosmrtnega zapora ter smrtnih kazni. Kršitev prepovedi mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja se dogaja tudi v razvitih demokratičnih in pravnih državah. Tako so se pred evropskim sodiščem za človekove pravice v zvezi s kršitvijo 3. Člena EKČP znašle tudi Velika Britanija, Francija, Poljska in Republika Slovenija.
Ključne besede: prepoved mučenja, sodna praksa, Evropsko sodišče za človekove pravice, primeri, diplomske naloge
Objavljeno: 27.03.2013; Ogledov: 2832; Prenosov: 402
.pdf Celotno besedilo (664,06 KB)

5.
MEDNARODNI NADZOR NAD IZVRŠEVANJEM PREPOVEDI MUČENJA
Lina Anadolli, 2016, diplomsko delo

Opis: Vprašanje o »nastanku« človekovih pravic (»temeljnih pravic«, »človekovih pravic in svoboščin« ipd.) ni enostavno in zato lahko zaradi svoje kompleksnosti izzove zelo različna stališča. Prevladujoča je klasična doktrina človekovih pravic, ki pravi, da naj bi le-te pripadale človeku že po njegovi naravi, kar pomeni, da naj bi jih vsak posameznik avtomatično pridobil že s svojim rojstvom. Skladno s tem razmišljanjem torej pripadajo človekove pravice vsakemu človeku že kot takšnemu, naloga države oziroma oblasti pa je, da mu te pravice prizna in ustrezno zavaruje . Vendar pa, če pogledamo skozi zgodovino, lahko kaj hitro ugotovimo, da je bila pot do priznavanja zgoraj omenjene doktrine dolga in zapletena. Da je opravičilo za obstoj oblasti cilj, ki je višji v tem smislu, da družbena organizacija služi vsem članom skupnosti, po drugi strani pa nosilci oblasti le-to izrabljajo v svoj prid in se pri tem poslužujejo sredstev, do katerih drugi nimajo pravice ter pri tem vršijo monopol nasilja, je spoznanje, ki sodi že v duhovni svet najstarejših civilizacij . V modernem času je prepoved mučenja kot izhodišče širše človekove pravice do telesne in duševne nedotakljivosti opredeljena kot absolutna pravica. Gre za neodtujljivo človekovo pravico, ki ima svoj pravni učinek tako v vertikalnem razmerju (posameznik v. državna oblast) kot v horizontalnem razmerju (posameznik v. posameznik) . V prvem delu svoje diplomske naloge smo predstavili pravno in filozofsko konstrukcijo temeljnih človekovih pravic ter podrobneje razčlenili pojem mučenja, zgodovino mučenja, predvsem smo se osredotočili na mučenje, ki ga je izvajala institucionalizirana oblast v sodnih, policijskih in vojaških postopkih. Bistveno vprašanje o temeljnih človekovih pravicah se namreč poraja ravno iz spoznanja, da predstavniki organov oblasti, katerih namen je varovanje družbe, zaradi moči, ki jim jo te institucije dajejo, posamezne člane družbe bistveno bolj ogrožajo kakor močni posamezniki . Nadalje smo analizirali pravne učinke te absolutne pravice, ki velja erga omnes. Ta pravica torej pripada vsakomur. Ker so še posebej izpostavljene osebe, ki jim je bila odvzeta prostost v preiskovalnih postopkih ali v zaporih, smo predstavili tudi to področje. V drugem delu diplomskega dela smo izpostavili odločilne trenutke v zgodovini, ki so pripomogli k temu, da se je vzpostavila zaščita človeka pred mučenjem na mednarodni ravni. Zanimalo nas je, kako je prepoved mučenja prešla med ius cogens norme, katera je absolutna tako v stanju miru kot v stanju vojne oziroma v oboroženih spopadih. Predstavili in podrobneje smo analizirali tudi mednarodne dokumente, ki so bili odločilnega pomena za vzpostavitev te zaščite. Prepoved mučenja je dandanes ena izmed temeljnih človekovih pravic in je kot taka predmet mednarodnega nadzora ter nadzora ustavnih in rednih sodišč v večini držav. Tretji del smo posvetili nadzoru; najprej državam, ki izvajajo zakonske, upravne, sodne in druge učinkovite ukrepe, da bi na ozemlju pod svojo jurisdikcijo preprečile mučenje, ter mednarodnim organizacijam, ki izvajajo meddržavni nadzor, ter pravilom, ki so ključna za izvedbo. Ta del smo povezali tudi z nekaj primeri iz sodne prakse in predstavili vlogo mednarodnih sodnih internacionaliziranih kazenskih sodišč ter kvazisodnih teles. Med kršitvami človekovih pravic velja mučenje ena za najbolj zavrženih, a tudi trdovratnih in še danes pogostih oblik. Ravno zaradi tega je potrebno njenemu preprečevanju nameniti še prav posebno pozornost . V sklepnem delu diplomske naloge smo kritično analizirali vsa dejstva in poskušali odgovoriti na ključno vprašanje, podkrepljeno s sodno prakso; kakšna je dandanes sploh stopnja učinkovitosti mednarodnega nadzora nad izvrševanjem prepovedi mučenja in kako pogosto še prihaja do kršitev v praksi?
Ključne besede: temeljne človekove pravice, prepoved mučenja, mednarodni nadzor, oblast.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 617; Prenosov: 43
.pdf Celotno besedilo (1,46 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici