| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 14
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
DELAVEC INVALID
Tomaž Kos, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so predstavljene pravice delovnih invalidov v slovenski zakonodaji. Za lažje razumevanje teh pravic so predstavljeni tudi mednarodni dokumenti, ki so vplivali na obstoječo slovensko zakonodajo. S strani Slovenije so bile podpisane in ratificirane številne mednarodne konvencije, ki imajo velik pomen na položaj delavcev invalidov. Tako so pravice invalidov, pod okriljem prepovedi diskriminacije, urejene v nekaterih temeljnih aktih Organizacije Združenih Narodov in Sveta Evrope. Prepoved diskriminacije in s tem uveljavljanje načela enakih možnosti predstavlja temelj mednarodne ureditve pravic invalidnih delavcev. Zakonodaja Slovenije mora biti usklajena z zakonodajo Evropske skupnosti. Tako ima pomembno vlogo glede urejanja položaja delavcev invalidov tudi Evropska Unija, saj dopolnjuje in izpopolnjuje nacionalne ukrepe, obenem pa s posameznimi ukrepi ustvarja pogoje za nadaljnji napredek.
Ključne besede: delavec invalid, pravice, invalidnost, prepoved diskriminacije, Organizacija združenih narodov, Mednarodna organizacija dela, Svet Evrope, Evropska unija, slovenska zakonodaja
Objavljeno: 05.01.2010; Ogledov: 1839; Prenosov: 219
.pdf Celotno besedilo (512,89 KB)

2.
PRILAGODITEV TRŽNIH DEJAVNOSTI DRŽAVNIH MONOPOLOV PRAVILOM NOTRANJEGA TRGA EU
Svetlana Milošević, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga »Prilagoditev tržnih dejavnosti državnih monopolov pravilom notranjega trga EU« predstavlja analizo usklajenosti ekskluzivnih nabavnih in prodajnih pravic državnih monopolov tržne narave s pravili notranjega trga Evropske unije. Pravo Evropske unije v okviru splošne gospodarske pobude in razvoja tržne dejavnosti prepoveduje javno-pravnim subjektom tržnega značaja postavljanje nedovoljenih mej in zapiranje določenih delov notranjega trga. Da bi ti subjekti delovali skladno s pravili notranjega trga Evropske unije, mora biti njihovo delovanje prilagojeno na način, ki izključuje vsakršno diskriminacijo med državami članicami in omogoča potrošnikom v državi monopola dostop do proizvodov v pogojih poštene tržne konkurence. Sodišče Evropske unije je skozi sodno prakso dokazalo, da je delovanje zadevnih monopolov oblikovalo dve obliki prepovedane diskriminacije: diskriminacijo proizvodov, ki ne zahteva odprave s strani države dodeljenih ekskluzivnih pravic državnemu monopolu, zadostuje le identična obravnava domačih in tujih proizvodov, ter diskriminacijo tržnih subjektov držav članic, ki pa zahteva odpravo dodeljene izključne pravice, ker pravni akt, ki to pravico pridržuje domačim subjektom, s tem neposredno škoduje subjektom iz drugih držav članic glede izvajanja njihove gospodarske dejavnosti. V novejši sodni praksi, predvsem zadevi Rosengren, Sodišče Evropske unije krči možnost držav članic, da uporabljajo državne monopole za zasledovanje ciljev javnih interesov. Določeno ekskluzivno pravico pa lahko kljub temu, na podlagi pogojev iz člena 106 Pogodbe o delovanju Evropske unije, tudi opravičimo in opredelimo za skladno z notranjim trgom Evropske unije. Diplomska naloga pa v zadnjem delu izpostavlja vključitev rešitev iz zadeve Hanner v slovenski nacionalni prostor in s tem prilagoditev slovenskega monopola nad prodajo cepiv pravilom notranjega trga Evropske unije.
Ključne besede: notranji trg EU, državni monopoli tržne narave, prepoved diskriminacije, izjeme po členu 106(2) PDEU, državni monopoli nad zdravili
Objavljeno: 06.05.2010; Ogledov: 1351; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (248,05 KB)

3.
POMEN SODBE V ZADEVI METOCK ZA URESNIČEVANJE DERIVATIVNIH PRAVIC DRŽAVLJANOV TRETJIH DRŽAV
Emilija Stagoj, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu obravnavam sodbo v zadevi Metock ter njen pomen za uresničevanje derivativnih pravic državljanov tretjih držav. Metock je kamerunski državljan, ki je sklenil zakonsko zvezo z državljanko Kameruna, ki je pridobila tudi britansko državljanstvo. Po prihodu na Irsko je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje kot zakonec državljana Evropske unije, ki dela in prebiva na Irskem. Ta prošnja je bila zavrnjena, ker ni izpolnil pogoja v zvezi s predhodnim zakonitim prebivanjem v drugi državi članici, kot so to zahtevali irski predpisi. V zvezi z navedenim je Metock vložil tožbo za odpravo odločbe, s katero je Ministrstvo za pravosodje, enakost in reformo zakonodaje zavrnilo prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje. Za razjasnitev vprašanja ali so irski predpisi skladni z Direktivo 2004/58/ES je irsko Vrhovno sodišče pred Sodišče Evropske unije vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe. Skozi obravnavo navedene sodbe v diplomskem delu obravnavam derivativne pravice državljanov tretjih držav.
Ključne besede: Direktiva 2004/58/ES, državljani tretjih držav, pravice državljanov tretjih držav, prosto gibanje, prepoved diskriminacije, združitev družine
Objavljeno: 14.07.2011; Ogledov: 2395; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

4.
PRAVICE DELAVCEV PRI USKLAJEVANJU DELOVNEGA IN DRUŽINSKEGA ŽIVLJENJA
Nina Naglav, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljena mednarodnopravna ureditev pravic delavcev pri usklajevanju delovnega in družinskega življenja, nato pa še notranja (slovenska) pravna ureditev tega področja (vključno s slovensko sodno prakso in sodno prakso Sodišča Evropske Unije). V diplomskem delu so izpostavljene teme (vloga države in delodajalcev pri usklajevanju delovnega in družinskega življenja, fleksibilne oblike zaposlitve, delovni čas ter otroško varstvo), ki so pomembne za razumevanje področja usklajevanja delovnega in družinskega življenja v našem prostoru. V diplomskem delu je predstavljena tudi švedska pravna ureditev na področju usklajevanja delovnega in družinskega življenja. Opravljena je primerjava s slovensko pravno ureditvijo.
Ključne besede: delovno pravo, enako obravnavanje, prepoved diskriminacije, nosečnost, starševstvo, delovni čas, fleksibilne oblike zaposlitve, starševski dopust, otroško varstvo
Objavljeno: 21.03.2012; Ogledov: 1817; Prenosov: 248
.pdf Celotno besedilo (418,44 KB)

5.
DISKRIMINACIJA PRI ZAPOSLOVANJU IN DELU NA PODLAGI SPOLNE USMERJENOSTI
Polona Markovič, 2012, diplomsko delo

Opis: Ustavno zagotovljena pravica do enakosti, brez kakršnegakoli razlikovanja na podlagi osebnih okoliščin, predstavlja eno izmed temeljnih človekovih pravic. Za zagotavljanje enakega obravnavanja posameznikov in različnih skupin oseb na vseh področjih družbenega življenja je neizogibno potrebna natančna zakonska opredelitev varstva pred diskriminacijo. Prepoved diskriminacije je pravno regulirana v določilih mnogih dokumentov, sprejetih na mednarodni in nacionalni ravni. Diskriminacijo lahko najbolj splošno opredelimo kot kakršnokoli razlikovanje, ki ni objektivno utemeljeno ter je nerazumno in škodljivo za posameznika ali določeno skupino oseb. Do diskriminacije posameznikov, predvsem v sferi delovnega prava, lahko prihaja na podlagi različnih osebnih okoliščin. Ena izmed teh okoliščin je tudi spolna usmerjenost. Homoseksualnost v sodobni, izrazito heteroseksualno usmerjeni družbi, še vedno predstavlja tabu. Istospolno usmerjene osebe so zaradi množičnih predsodkov in negativnih stereotipov pogosto odrinjene na sam rob družbe. Zaradi svoje spolne usmerjenosti velikokrat postanejo tarča posmeha, zbadljivk, norčevanja, nadlegovanja in celo nasilja, in to predvsem v delovnem okolju, vse to pa nima negativnega vpliva samo na njihovo splošno počutje, samopodobo, samozavest, zdravje itd., pač pa lahko v skrajnih primerih celo ogrozi njihovo eksistenco. Posameznikova poklicna pot naj bi zrcalila njegovo strokovno usposobljenost, vložen trud in uspešnost pri opravljanju dela, nikakor pa ne bi smela biti odvisna od njegovih osebnih okoliščin. Potencialno nevarnost za diskriminacijo istospolno usmerjenih oseb predstavljajo skoraj vsa področja v procesu zaposlovanja in na trgu dela. Izsledki raziskav, opravljenih na nacionalni in evropski ravni, prikazujejo jasno sliko stanja razširjenosti homofobične diskriminacije v delovnem okolju. Navkljub obširni prepovedi tovrstne diskriminacije v nacionalnih in mednarodnih pravnih aktih, je v praksi neenakopravno obravnavanje istospolno usmerjenih oseb pri zaposlovanju in delu še vedno močno razširjeno. Prav zato se, predvsem z namenom zagotavljanja enakopravnosti pripadnikov spolnih manjšin, poudarja vedno večja vloga različnih nevladnih organizacij, ki delujejo na tem področju.
Ključne besede: Pravica do enakosti, diskriminacija, prepoved diskriminacije, istospolna usmerjenost, homofobija, zaposlovanje, delo, nevladne organizacije.
Objavljeno: 10.05.2012; Ogledov: 2510; Prenosov: 369
.pdf Celotno besedilo (1,93 MB)

6.
VARSTVO ČLOVEKOVIH PRAVIC V RAZMERJU DO POLITIKE NA PRIMERU IZBRISANIH
Martina Vrečko, 2013, diplomsko delo

Opis: Avtorica se ukvarja s problematiko t.i. izbrisanih, ki označuje osebe, katere je slovenska oblast zaradi arbitrarne razlage osamosvojitvene zakonodaje 26. februarja 1992 brez obvestila in zakonske podlage ter iz lastnega nagiba izbrisala iz registra stalnega prebivalstva ter jih prenesla v evidenco tujcev. S tem jim ni le samovoljno odvzela njihovega pravnega statusa, temveč jim je onemogočila dostop do cele vrste ekonomskih in socialnih pravic vezanih na ta status. Ker je takšen ukrep za razliko od ostalih tujcev s pravico do stalnega prebivanja na območju Republike Slovenije prizadel le tiste, ki so prihajali iz drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, je veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice leta 2012 razsodil, da so bile te osebe obravnavane diskriminacijsko, obenem pa sta jim bili kršeni tudi pravica do zasebnega in družinskega življenja ter pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Te pravice zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravica vsem osebam na področju držav pogodbenic. Primer izbrisanih se obravnava iz vidika razmerja med politiko in pravom, natančneje pravom človekovih pravic. Pravo in politika sta samostojni področji, vendar vseeno medsebojno eksistenčno povezani, saj daje politika pravu materijo za urejanje, pravo pa ima nalogo ohranjati politiko znotraj določenih meja. V demokratični pravni državi mora biti med njima vzpostavljeno ravnotežje. To ravnotežje je porušeno, ko začnejo organi oblasti delovati na podlagi nedopustnih političnih interesov, in ko prekoračijo svoje z ustavo in zakonom določene pristojnosti. To lahko pripelje do kršitev temeljev ustavne ureditve, od načela pravne države in vseh njegovih izpeljav ter v končni fazi do kršitev človekovih pravic in svoboščin posameznikov. Konkreten primer je jasen indikator tega, kako obsežne posledica lahko ima delovanje politike izven okvirov prava, in kako pravne rešitve določenega problema izgubljajo svojo vrednost zaradi njihovega nespoštovanja in odsotnosti podpore v politični sferi.
Ključne besede: človekove pravice, politika, pravna država, načelo delitve oblasti, prepoved diskriminacije, pravica do zasebnosti in družinskega življenja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva, Evropsko sodišče za človekove pravice, ustavno sodišče, izbrisani
Objavljeno: 24.04.2013; Ogledov: 1054; Prenosov: 237
.pdf Celotno besedilo (1,13 MB)

7.
SKLADNOST UREDITVE ISTOSPOLNIH SKUPNOSTI V ZAKONODAJI REPUBLIKE SLOVENIJE S PRAVOM EVROPSKE UNIJE
Anica Hamler, 2013, diplomsko delo

Opis: Istospolne skupnosti so v Republiki Sloveniji urejene z Zakonom o registraciji istospolne partnerske skupnosti, ki istospolnim partnerjem priznava le omejene pravice, ki so v večini premoženjske narave. Nekatere socialne pravice so istospolnim partnerjem priznane tudi v področnih zakonih, na podlagi dveh ustavnih odločb pa se za režim dedovanja med istospolnima partnerjema uporablja Zakon o dedovanju v istem obsegu kot za zakonce oziroma zunajzakonske partnerje. S članstvom v Evropski uniji je Slovenija zavezana svoj pravni red uskladiti z evropsko zakonodajo. Družinsko področje, s tem pa zakonski status, je izvzeto iz pristojnosti Evropske unije, tako da ta državam članicam ne more narekovati priznanja istospolnih partnerstev oziroma izenačenja njihovih pravic z raznospolnimi, kar pa ne pomeni, da Evropska unija na področju preprečevanja diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti ni dejavna. Takšno diskriminacijo prepoveduje na področjih v njeni pristojnosti, kot je področje dela in zaposlovanja, v pripravi je pa tudi direktiva, ki bo zaščito pred diskriminacijo zaradi spolne usmerjenosti razširila tudi na področja socialne zaščite, izobraževanja ter dostopa do blaga in storitev. Za zagotavljanje pravic istopolno usmerjenih se Evropska unija v prvi vrsti bori z nezavezujočimi akti, v katerih državam članicam narekuje popolno izenačenje pravic istospolnih posameznikov. Kot podpisnica Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin je Republika Slovenija zavezana spoštovati tudi pravni red, ki ga ustvarja Evropsko sodišče za človekove pravice. To se v svoji sodni praksi vedno bolj približuje k izenačenju pravic istospolnih partnerjev, vendar trenutno še ne priznava pravice do sklenitve zakonske zveze ali do posvojitve otrok.
Ključne besede: istospolna skupnost, prepoved diskriminacije, pravica do sklenitve zakonske zveze, pravica do posvojitve
Objavljeno: 16.09.2013; Ogledov: 945; Prenosov: 97
.pdf Celotno besedilo (1,31 MB)

8.
INSTITUTI ZDR-1 Z NAMENOM POVEČANJA PRAVNE VARNOSTI DELAVCEV IN DRUGIH OSEB
Tine Hat, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana delovnopravna tematika, in sicer instituti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), katerih temeljni namen je zagotoviti ustrezno stopnjo pravne varnosti delavcev ter drugih kategorij oseb, ki niso v delovnem razmerju, vendar jim zakon zagotavlja določeno delovnopravno varstvo. V drugem poglavju zaradi lažjega razumevanja obravnavane problematike pojasnim nekatere temeljne pojme in načela delovnega prava kot sta delovno razmerje in pogodba o zaposlitvi. Ker je ZDR-1 razmeroma nov zakon, sem tretje poglavje namenil obravnavi razlogov, ki so privedli do sprejetja nove delovnopravne zakonodaje ter ugotovil, kako je na spremembe zakona vplivala zakonodaja Evropske unije. Pojasnil sem tudi namene in cilje, ki jih skuša zakon uresničiti ter predstavil nove rešitve, ki jih zakon določa. Četrto poglavje obravnava razmerje med ZDR-1 in kolektivnimi pogodbami. Opredelil sem nekatere temeljne pojme, kot so kolektivna pogodba in kolektivna pogajanja. V nadaljevanju sem se osredotočil na spremembe določb ZDR-1, s katerimi zakon vpliva na urejanje pravic delavcev v kolektivnih pogodbah, ter poskušal prikazati prednosti in slabosti sprememb glede na položaj delavcev. Peto poglavje predstavlja jedro diplomskega dela, saj so v njem predstavljeni in pojasnjeni bistveni instituti zakona v smislu zagotovitve večje pravne varnosti delavcev. Posamezne institute sem obrazložil in podrobneje pojasnil zakonske določbe, ki glede na prejšnjo delovnopravno zakonodajo pomenijo spremembe v korist delavcev. Ob tem sem želel ugotoviti tudi morebitne pomanjkljivosti oz. slabosti zakonodaje glede na položaj delavcev. Šesto poglavje obravnava dve kategoriji oseb, ki opravljajo delo, vendar niso v delovnem razmerju. Ker je njihov položaj primerljiv položaju delavcev, jim ZDR-1 zagotavlja določeno stopnjo delovnopravnega varstva. V zaključku diplomskega dela je navedena sklepna ugotovitev glede obravnavane tematike, s katero sem podal odgovor na zastavljeno trditev, da ZDR-1 povečuje pravno varnost delavcev in drugih oseb.
Ključne besede: Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1), pogodba o zaposlitvi, kolektivne pogodbe, ekonomsko odvisne osebe, agencijsko delo, omejitev sklepanja pogodb o zaposlitvi za določen čas, prepoved diskriminacije, trpinčenja in nadlegovanja na delovnem mestu, sprememba delodajalca.
Objavljeno: 06.08.2014; Ogledov: 1138; Prenosov: 305
.pdf Celotno besedilo (779,29 KB)

9.
IZBIRA PRESEŽNIH DELAVCEV V PRIMERU INDIVIDUALNIH IN KOLEKTIVNIH ODPUSTOV
Jana Vukobrat, 2015, diplomsko delo

Opis: V časih, ko si podjetja še vedno niso opomogla od finančne krize oziroma jo še vedno občutijo in v časih vse večjega tehnološkega napredka, pri čemer je v proizvodnji potrebnih vse manj delavcev, saj njihovo delo opravljajo stroji, se vse več delodajalcev sooča z dejstvom presežnih delavcev, ki so jim zaradi ekonomskih, tehnoloških, strukturnih ali organizacijskih razlogov primorani odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem lahko gre bodisi za kolektivne odpuste bodisi za individualne odpuste. Pri izbiri presežnih delavcev je delodajalec v primeru kolektivnih odpustov dolžan uporabiti kriterije za njihovo določanje. Predlaga jih delodajalec in se o njih posvetuje s sindikati pri delodajalcu. Če so kriteriji določeni v kolektivni pogodbi, ki zavezuje delodajalca, veljajo le-ti. Tudi v tem primeru pa jih lahko oblikuje delodajalec sam, a mora za njihovo uporabo pridobiti soglasje sindikata pri delodajalcu. Na ta način se lahko uporabijo delodajalčevi kriteriji namesto kriterijev iz kolektivne pogodbe, ki bi jih sicer bil delodajalec dolžan uporabiti. Na drugi strani pa delodajalec pri individualnih odpustih oziroma manjši delodajalec ni zavezan k uporabi kriterijev, a se s tem lahko izogne morebitnim kasnejšim sporom glede domnevne diskriminatorne izbire delavcev. Kljub temu pa mora biti pri svoji izbiri objektiven. Delodajalec mora tako pri izbiri delavcev najprej upoštevati prepoved diskriminacije, neutemeljene odpovedne razloge (npr. članstvo v sindikatu, odsotnost z dela zaradi bolezni …) ter kategorije oseb, ki pod določenimi pogoji uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Šele po tem lahko sestavi listo presežnih delavcev ter na koncu (z uporabo kriterijev) izbere tiste delavce, ki jim bo redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
Ključne besede: kriteriji za določitev presežnih delavcev, individualni odpust, kolektivni odpust, manjši delodajalec, poslovni razlog, prepoved diskriminacije
Objavljeno: 08.06.2015; Ogledov: 737; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (487,18 KB)

10.
PRAVICA DRŽAVLJANOV EVROPSKE UNIJE DO SOCIALNEGA STANOVANJA V DRUGI DRŽAVI ČLANICI
Teja Todori, 2016, magistrsko delo

Opis: Evropska integracija je od samega začetka svojega obstoja namenjala poseben poudarek pravici do prostega pretoka oseb, kjer gre iskati zametke socialnih pravic državljanov EU. Prosto gibanje oseb je bilo v preteklosti v veliki meri omejeno na delavce in samozaposlene osebe, in zgolj te kategorije oseb so se na področju socialnih pravic lahko zanesle na enako obravnavanje kot nacionalnimi državljani. Z uvedbo evropskega državljanstva se je institut enakega obravnavanja razširil na vse evropske državljane. Sodišče EU je skozi svojo sodno prakso maloštevilčnim in splošnim določbam o dostopu do socialnih pravic v državah članicah gostiteljicah močno razširilo pomen, poudarilo načelo prepovedi diskriminacije ter zarisalo meje nacionalne suverenosti v sferi socialne politike. Države članice so izgubile monopol nad določanjem meril za dostop do nacionalnih socialnih pravic, katerih ne smejo omejevati izključno na svoje državljane in ne zahtevati, da se koristijo izključno na njenem ozemlju. Ob očitkih nekaterih držav članic, da so proti svoji volji izgubile nadzor nad svojim sistemom socialne blaginje, sodna praksa Sodišča EU s tega področja ostaja prežeta z nekonsistentnostmi. Trend naklonjenosti k podeljevanju širokega spektra socialnih pravic tudi ekonomsko neaktivnim državljanom EU se je v zadnjih letih, ob očitkih držav članic o pojavu »socialnega turizma«, obrnil. Zaznati je bolj omejujoč pristop Sodišča EU, ki se nagiba k »modelu integracije«, kot izkazujejo odločbe v zadevah Brey, Dano in Alimanovic. EU na področju stanovanjske politike nima neposrednih pristojnosti, a ker dodeljevanje neprofitnih stanovanj v najem sodi pod definicijo socialne pomoči, zapade pod okrilje PDEU. Države članice so pri dodeljevanju socialnih stanovanj dolžne spoštovati prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, česar nacionalne zakonodaje številnih držav članic ne spoštujejo. Že leta 1988 v zadevi Komisija proti Italiji je Sodišče EU zavzelo jasno stališče da element državljanstva ne sme igrati vloge pri dostopu do socialnih stanovanj v državah članicah. Kljub temu zakonodaja Združenega kraljestva vsebuje t.i. »right to reside« test, na podlagi katerega britanske oblasti presojajo, ali ima posameznik pravico do prebivanja na njenem ozemlju in posledično pravico do socialne pomoči, in ki je trenutno predmet sodne presoje v zadevi Komisija proti Združenem kraljestvu. Flamski dekret o zemljiščih in nepremičninah določa, da so do neprofitnih stanovanj upravičeni zgolj tisti posamezniki, ki so dovolj povezani z občino, o čemer se je Sodišče EU že izreklo v zadevi Libert in v kateri je zaznati izrazito intervencijski pristop, ki flamskemu zakonodajalcu omejuje suverenost pri oblikovanju nacionalne socialne politike. Tudi v slovenskem Stanovanjskem zakonu je zaslediti sporne pogoje, ob izpolnitvi katerih so državljani drugih držav članic EU upravičeni do neprofitnega stanovanja.
Ključne besede: Socialna stanovanja, neprofitna stanovanja, socialna pomoč, dostop do socialnih pravic v državah članicah gostiteljicah, državljanstvo EU, pravica do prostega gibanja oseb, prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva, nacionalna suverenost v sferi socialne politike, socialni turizem, model integracije.
Objavljeno: 30.06.2016; Ogledov: 806; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici