| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 53
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
ESČP - DELOVANJE SODIŠČA IN PRIKAZ PRIMEROV POVEZANIH S 3. ČLENOM EKČP
Matjaž Vrabec, 2009, diplomsko delo

Opis: Evropsko sodišče za človekove pravice je bilo ustanovljeno na podlagi evropske konvencije o človekovih pravicah, z dodatnim protokolom št. 11. Število sodnikov je enako številu držav članic — trenutno 47. Sodniki so izvoljeni s strani parlamentarne skupščine Sveta Evrope, za dobo šestih let. Sestava sodišča se menja na tri leta, zato je ob prvi sestavi sodišča polovica sodnikov imela le tri letni mandat. Sodniki na sodišču delujejo v svojem imenu in niso odgovorni nobeni državi. Ne smejo opravljati nobenih dejavnostih, ki so v nasprotju z njihovo neodvisnostjo ali nepristranskostjo. Prav tako jim preneha mandat ko dopolnijo 70 let. Vlogo na sodišče lahko poda posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da so žrtve kršitev konvencije. Pritožbo lahko vložijo tudi države pogodbenice (državna pritožba), in sicer zaradi domnevnih kršitev določil konvencije, ki bi jih lahko pripisali drugi državi pogodbenici. Postopek pred sodiščem je mogoče razdeliti na več faz: predhodni postopek in registracija vloge, obravnavanje vloge, preskus dopustnosti vloge, dajanje vloge vladi v odgovor, morebitna prijateljska poravnava oziroma sprejetje sodbe. Evropsko sodišče za človekove pravice je pritožbeno in deluje po načelu subsidiarnosti, nanj se lahko stranke obrnejo po izčrpanju pravnih sredstev v svoji državi, in sicer po dokončni odločitvi domačega sodstva, in sicer v roku šestih mesecev. Sodbe sodišča postanejo dokončne po preteku treh mesecev in so za tožene države obvezujoče. Sodišče pa lahko, na zahtevo odbora ministrov poda svetovalna mnenja o pravnih vprašanjih, ki zadevajo interpretacijo konvencije in njenih protokolov. Če se osredotočimo na obravnavo konkretnega člena ugotovimo, da se je sodišče v številnih primerih ukvarjalo z vprašanjem kršitve tretjega člena konvencije, ki pravi »nikogar se ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati«. S teoretičnega vidika v zvezi varovane pravice ugotovimo, da je le-ta absolutna, kar je splošno sprejeto, skozi sodbe pa se je razvilo spoznanje, katera dejanja spadajo pod pojem mučenja, katera pod pojma nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kaznovanje (njuno ločevanje pomeni da gre za dva dejanja, ki ju teorija in praksa razlikujeta). Večina dejanj, ki zapadejo pod tretji člen, spadajo pod pojem ravnanja, vendar pa je v določenih okoliščinah potrebno opredeliti tudi kaznovanje kot nedopustno ravnanje. Tretji člen z navajanjem nečloveškega in ponižujočega kaznovanja ustvarja razliko med takšnim kaznovanjem in kaznovanjem na splošno, pravica pa je lahko kršena tudi z opustitvijo ravnanja in ne z ravnanjem samim. Kot osnovno načelo glede dokaznega bremena pa velja, da domnevna žrtev nosi dokazno breme, vendar pa je kljub temu dolžnost države, da opravi učinkovito preiskavo okoliščin domnevnih kršitev. Sodišče je v svoji praksi določilo ločnico med mučenjem in drugimi oblikami nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter podlago za razlikovanje. Forum je tudi mnenja, da ta člen prepoveduje izročitev osebe državi, kjer bi bila podvržena mučenju ali državi, kjer bi lahko bila izrečena smrtna kazen Drugo področje ki lahko zapade pod tretji člen je tudi prisilno zdravljenje kot modaliteta nečloveškega in ponižujočega ravnanja, vendar pa je sodišče navedlo, da bo pri presoji imela glavno vlogo uveljavljena praksa v medicini. Glede dokaznega bremena je sodišče v konkretnem primeru navedlo, da v okoliščinah, ko je posameznik pred odvzemom svobode zdrav in nepoškodovan, po izpustitvi ali ob zaslišanju pred tožilcem pa poškodovan, leži dokazno breme vzroka in nastanka poškodb na organih oblasti. Predstavljenih je pet primerov, od katerih so po odločitvi sodišča štirje pomenili kršitev tretjega člena konvencije, eden pa ne, kar nam nekoliko približa okvir stopnje varstva tega člena in meje dopustnosti ravnanj države. Najprej je kot splošen predstavljen primer Cakici v. Turč
Ključne besede: evropsko sodišče za človekove pravice, evropska konvencija o človekovih pravicah in svoboščinah, postopek pred sodiščem, prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, teoretična analiza, praktična analiza, konkretni primeri v povezavi s tretjim členom, Soering v. Združeno kraljestvo, Matko v. Slovenija, Rehbock v. Slovenija
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 5697; Prenosov: 984
.pdf Celotno besedilo (433,64 KB)

3.
DELAVEC INVALID
Tomaž Kos, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so predstavljene pravice delovnih invalidov v slovenski zakonodaji. Za lažje razumevanje teh pravic so predstavljeni tudi mednarodni dokumenti, ki so vplivali na obstoječo slovensko zakonodajo. S strani Slovenije so bile podpisane in ratificirane številne mednarodne konvencije, ki imajo velik pomen na položaj delavcev invalidov. Tako so pravice invalidov, pod okriljem prepovedi diskriminacije, urejene v nekaterih temeljnih aktih Organizacije Združenih Narodov in Sveta Evrope. Prepoved diskriminacije in s tem uveljavljanje načela enakih možnosti predstavlja temelj mednarodne ureditve pravic invalidnih delavcev. Zakonodaja Slovenije mora biti usklajena z zakonodajo Evropske skupnosti. Tako ima pomembno vlogo glede urejanja položaja delavcev invalidov tudi Evropska Unija, saj dopolnjuje in izpopolnjuje nacionalne ukrepe, obenem pa s posameznimi ukrepi ustvarja pogoje za nadaljnji napredek.
Ključne besede: delavec invalid, pravice, invalidnost, prepoved diskriminacije, Organizacija združenih narodov, Mednarodna organizacija dela, Svet Evrope, Evropska unija, slovenska zakonodaja
Objavljeno: 05.01.2010; Ogledov: 1851; Prenosov: 220
.pdf Celotno besedilo (512,89 KB)

4.
PRAVNO VARSTVO ŽIVALI PRED MUČENJEM: PRIMERJALNI PREGLED UREDITVE V DRUGIH DRŽAVAH IN REŠITVE PRIMERNE ZA IZBOLJŠANJE SLOVENSKE ZAKONODAJE
Tina Tement, 2010, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana slovenska pravna ureditev varstva živali pred mučenjem, pri čemer je poudarek na analiziranju rešitev, ki bi to ureditev lahko izboljšale. Najprej je predstavljen sam pravni položaja živali, kot ga opredeljujejo teoretiki ter stanje na področju pozitivnopravnega priznavanja pravic živali (tj. lastnosti omejenega ali pasivnega pravnega subjekta z določenimi upravičenji, ne pa obveznostmi) v Sloveniji in tujini. Avtorica ugotavlja, da je moralne in teoretične podlage sistema živalskih pravic še potrebno utrditi, da bi ga lahko celovito izgradili ter naredili vzdržnega, do takrat pa je potrebno še naprej izpopolnjevati sistem zaščite živali. Sledi predstavitev obstoječega slovenskega sistema pravne zaščite živali pred mučenjem, pri čemer avtorica opozarja na njegove pomanjkljivosti, in sicer zlasti na nejasnosti pri opredeljevanju posameznih prepovedanih oblik mučenja, na potrebo po zakonski prepovedi nekaterih novih oblik povzročanja trpljenja živalim ter po drugi strani na neumestnost določb, ki dopuščajo trpljenje živali za doseganje tako neprimernih in nevrednih ciljev kot sta estetika ali prihranek denarja. Posebej izpostavlja trenutno najbolj aktualno in perečo problematiko izvršljivosti slovenske zakonodaje o varstvu živali pred mučenjem, kjer so spremembe najnujnejše. Avtorica nadalje analizira ureditev varstva živali pred mučenjem v nekaterih drugih državah ter identificira najboljše primerjalnopravne rešitve. Na tej podlagi podaja teze ter predloge za spremembe slovenske zakonodaje na tem področju. V tej zvezi med drugim predlaga uvedbo kazenskopravnega sankcioniranja mučenja živali iz malomarnosti ter odgovornosti skrbnika živali za dovolitev mučenja oz. opustitev ukrepov za preprečitev mučenja vsaj za prekršek mučenja živali. Podrobno se posveti pripravi najustreznejših predlogov rešitev za izboljšanje nadzorstva nad izvajanjem zakonodaje o varstvu živali pred mučenjem in v tem okviru možnostim uvedbe t.i. »živalske policije« (animal police), kot jo poznajo v tujini, tudi pri nas. Pri tem pride do sklepa, da bi bilo najbolje, da bi se takšna organizacija, namenjena izključno opravljanju nadzora nad izvajanjem zakonodaje o zaščiti živali, organizirala v okviru državne uprave. Namesto ustanovitve novega organa v sestavi ministrstva, pristojnega za veterinarstvo predlaga reorganizacijo že obstoječih organov znotraj VURS ter ustanovitev zavetišč v njihovem okviru oziroma vzpostavitev tesnega sodelovanja z obstoječimi zavetišči. Po njeni zamisli bi znotraj takšne organizacije nadzorstvo samostojno ali skupaj z uradnimi veterinarji opravljali uniformirani »uradni nadzorniki za zaščito živali«, kot je poimenovala osebe, ki bi za opravljanje tovrstnega dela morale izpolnjevati milejše pogoje kot uradni veterinarji. Tem bi poleg obstoječih pravic in dolžnosti podelila nekatera nova pooblastila. Na koncu je predmet razprave kaznovalna politika. V tej zvezi avtorica opozarja na potrebo po zvišanju obstoječih sankcij za prekrške mučenja živali, ki so nezadostne in tudi primerjalno med najnižjimi ter zato ne morejo delovati preventivno. Predlaga še uvedbo dveh novih sankcij, tj. sankcijo prepovedi imetništva živali ter sankcijo psihološkega svetovanja za kaznivo dejanje mučenja živali tudi poleg izrečene denarne ali zaporne kazni.
Ključne besede: pravice živali, varuh pravic živali, mučenje živali, društva s področja zaščite živali, zavetišča za živali, mučenje živali iz malomarnosti, odgovornost skrbnika živali za dovolitev mučenja oz. opustitev ukrepov za preprečitev mučenja, živalska policija, prepoved imetništva živali, psihološko svetovanje.
Objavljeno: 20.04.2010; Ogledov: 7688; Prenosov: 991
.pdf Celotno besedilo (574,96 KB)

5.
PRILAGODITEV TRŽNIH DEJAVNOSTI DRŽAVNIH MONOPOLOV PRAVILOM NOTRANJEGA TRGA EU
Svetlana Milošević, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga »Prilagoditev tržnih dejavnosti državnih monopolov pravilom notranjega trga EU« predstavlja analizo usklajenosti ekskluzivnih nabavnih in prodajnih pravic državnih monopolov tržne narave s pravili notranjega trga Evropske unije. Pravo Evropske unije v okviru splošne gospodarske pobude in razvoja tržne dejavnosti prepoveduje javno-pravnim subjektom tržnega značaja postavljanje nedovoljenih mej in zapiranje določenih delov notranjega trga. Da bi ti subjekti delovali skladno s pravili notranjega trga Evropske unije, mora biti njihovo delovanje prilagojeno na način, ki izključuje vsakršno diskriminacijo med državami članicami in omogoča potrošnikom v državi monopola dostop do proizvodov v pogojih poštene tržne konkurence. Sodišče Evropske unije je skozi sodno prakso dokazalo, da je delovanje zadevnih monopolov oblikovalo dve obliki prepovedane diskriminacije: diskriminacijo proizvodov, ki ne zahteva odprave s strani države dodeljenih ekskluzivnih pravic državnemu monopolu, zadostuje le identična obravnava domačih in tujih proizvodov, ter diskriminacijo tržnih subjektov držav članic, ki pa zahteva odpravo dodeljene izključne pravice, ker pravni akt, ki to pravico pridržuje domačim subjektom, s tem neposredno škoduje subjektom iz drugih držav članic glede izvajanja njihove gospodarske dejavnosti. V novejši sodni praksi, predvsem zadevi Rosengren, Sodišče Evropske unije krči možnost držav članic, da uporabljajo državne monopole za zasledovanje ciljev javnih interesov. Določeno ekskluzivno pravico pa lahko kljub temu, na podlagi pogojev iz člena 106 Pogodbe o delovanju Evropske unije, tudi opravičimo in opredelimo za skladno z notranjim trgom Evropske unije. Diplomska naloga pa v zadnjem delu izpostavlja vključitev rešitev iz zadeve Hanner v slovenski nacionalni prostor in s tem prilagoditev slovenskega monopola nad prodajo cepiv pravilom notranjega trga Evropske unije.
Ključne besede: notranji trg EU, državni monopoli tržne narave, prepoved diskriminacije, izjeme po členu 106(2) PDEU, državni monopoli nad zdravili
Objavljeno: 06.05.2010; Ogledov: 1363; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (248,05 KB)

6.
7.
8.
POMEN SODBE V ZADEVI METOCK ZA URESNIČEVANJE DERIVATIVNIH PRAVIC DRŽAVLJANOV TRETJIH DRŽAV
Emilija Stagoj, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu obravnavam sodbo v zadevi Metock ter njen pomen za uresničevanje derivativnih pravic državljanov tretjih držav. Metock je kamerunski državljan, ki je sklenil zakonsko zvezo z državljanko Kameruna, ki je pridobila tudi britansko državljanstvo. Po prihodu na Irsko je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje kot zakonec državljana Evropske unije, ki dela in prebiva na Irskem. Ta prošnja je bila zavrnjena, ker ni izpolnil pogoja v zvezi s predhodnim zakonitim prebivanjem v drugi državi članici, kot so to zahtevali irski predpisi. V zvezi z navedenim je Metock vložil tožbo za odpravo odločbe, s katero je Ministrstvo za pravosodje, enakost in reformo zakonodaje zavrnilo prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje. Za razjasnitev vprašanja ali so irski predpisi skladni z Direktivo 2004/58/ES je irsko Vrhovno sodišče pred Sodišče Evropske unije vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe. Skozi obravnavo navedene sodbe v diplomskem delu obravnavam derivativne pravice državljanov tretjih držav.
Ključne besede: Direktiva 2004/58/ES, državljani tretjih držav, pravice državljanov tretjih držav, prosto gibanje, prepoved diskriminacije, združitev družine
Objavljeno: 14.07.2011; Ogledov: 2413; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

9.
OBVEZNOSTI DELAVCEV
Mateja Diemat, 2011, diplomsko delo

Opis: Obveznosti delavcev določa Zakon o delovnih razmerjih, urejajo pa jih tudi drugi predpisi, kolektivne pogodbe, splošni akti delodajalca in pogodba o zaposlitvi. ZDR nalaga nekatere obveznosti že kadidatu, to je delavcu, ki se pogaja za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Kandidat je dolžan delodajalcu predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev za opravljanje dela in ga obvestiti o dejstvih in okoliščinah, ki so mu znane in so pomembne za delovno razmerje. Delavec mora osebno in vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in kraju, ki sta določena s pogodbo o zaposlitvi, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanje pri delodajalcu. Kadar to zahtevajo nujne okoliščine, je delavec dolžan opravljati drugo delo, dodatno in nadurno delo. Delavec je dolžan upoštevati zahteve in navodila delodajalca in se permanentno izobraževati, usposabljati in izpopolnjevati. V času trajanja delovnega razmerja je delavec dolžan delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih in drugih obveznosti. Delavec ima dolžnost, da spoštuje in izvaja predpise o varnosti in zdravju pri delu in da delo opravlja pazljivo. Delavec ne sme škodovati poslovnim interesom delodajalca, zato se je dolžan vdržati ravnanj, ki delodajalcu materialno in moralno škodujejo in ravnaj, ki za delodajalca pomenijo ali bi lahko pomenile konkurenco. Delavec ščiti poslovne interese delodajalca tudi tako, da varuje njegove poslovne skrivnosti. ZDR omogoča, da delavec in delodajalec skleneta dogovor, na podlagi katerega se je delavec dolžan vzdržati opravljanja konkurečne dejavnosti tudi po prenehanju delovnega razmerja. Hrvaški zakonodajalec je obveznosti delavcev določil v Zakonu o radu. Med pravnima ureditvama ni bistvenih vsebinskih razlik.
Ključne besede: Delovno pravo, Zakon o delovnih razmerjih, obveznosti delavcev, Zakon o radu, opravljanje dela, navodila delodajalca, obveščanje delodajalca, poslovna skrivnost, prepoved konurence, izobraževanje.
Objavljeno: 14.09.2011; Ogledov: 4587; Prenosov: 357
.pdf Celotno besedilo (468,29 KB)

10.
MOŽNOST ODVZEMA ŽIVALI
Helena Klinc, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je obravnavana tematika možnosti odvzema živali v Sloveniji glede na posamezne predpise. Predstavljene so težave, nedorečenosti, slabe in dobre rešitve v postopku, predlaganih pa je tudi nekaj novih. Predstavljena je situacija, ko je možnost odvzema živali predvidena, če je storjen prekršek, ne pa tudi, kadar je storjeno kaznivo dejanje mučenja živali. Nadalje je predlagana uvedba sankcije prepovedi posedovanja živali in sankcije psihološkega svetovanja v določenih primerih mučenja živali. Poudarjena je pomembnost registracije in identifikacije živali, saj je včasih to edini način, da se identificira lastnika trpeče živali. Uzakoniti bi bilo potrebno obvezno mikročipiranje mačk. Predlagan je popis vseh pasjih legel, ne le rodovniških - vsaka kotitev bi morala biti prijavljena (mladiči pa cepljeni in mikročipirani še preden gredo v nove domove), sicer naj se lastnika kaznuje. Onemogoči naj se oddajanje oglasov in trgovanje z mladiči, če dejavnost ni prijavljena oziroma registrirana. To bi pri tistih, ki se jim »dogajajo« legla iz malomarnosti oziroma neželena legla, spodbudilo kastriranje in steriliziranje živali. Verjetno pa bi se v izogib stroškom (kastracije, sterilizacije ali pa cepljenja in mikročipiranja mladičev) še naprej dogajali primeri pobojev mladičev, ki pa bi morali biti strogo sankcionirani. Predpostavka seveda je, da ljudje kršitelje prijavijo. Ena izmed rešitev za zmanjšanje števila neželenih legel bi bila možnost brezplačne kastracije in sterilizacije psov in mačk. Na koncu so analizirani trije novejši dejanski primeri, ki jih obravnava Veterinarska uprava Republike Slovenije (VURS), z namenom pokazati, kakšen in kako dolg je postopek, preden pristojni lahko ukrepajo.
Ključne besede: mučenje živali, možnost odvzema živali, prepoved posedovanja živali, psihološko svetovanje, registracija in identifikacija živali, Veterinarska uprava Republike Slovenije
Objavljeno: 06.10.2011; Ogledov: 3049; Prenosov: 222
.pdf Celotno besedilo (925,37 KB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici