Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Povezovanje pravnih subjektov v pravna razmerja z določitvijo medsebojnih pravic in obveznosti v konkretiziranih družbenih razmerjih lahko tolmačimo kot eno izmed temeljnih funkcij prava. Funkcionalna ureditev konkretnega pravnega instituta daje (pravnim) subjektom upravičenja za učinkovito uveljavljanje interesov, pravic in izpolnjevanje obveznosti ter drugih dejanj, ob tem pa je nujno, da so takšna ravnanja z vidika pravnih posledic vnaprej jasne in nedvoumno predvidljive. V slovenskem pravnem redu so stvarne pravice taksativno naštete, predmet stvari pa je lahko le stvar, ki ima sposobnost stvari. Načelo specialnosti določa, da je predmet stvarnih pravic lahko samo individualno določena samostojna stvar, katere zakon izrecno deli na premične in nepremične stvari. Nepremična stvar, oziroma dosledneje v tem delu nepremičnina, je prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Skladno z načelom povezanosti zemljišča in objekta, tj. načelom superficies solo cedit, je, da je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon ne določa drugače. Zadevni načeli pa nista absolutni in dopuščata izjemo (tudi) v primeru etažne lastnine. V slovenskem pravnem redu se v zvezi s pojmom etažne lastnine tega nazorno razume kot posebno obliko solastnine nepremičnin. Kadar razpredamo o etažni lastnini moramo uporabiti temeljno izhodišče, tj. 105. člen SPZ. Z etažno lastnino se de facto razširja pojavna oblika nepremičnine, ki omogoča, da se posamezni deli stavbe v pravnem prometu obravnavajo kot samostojna stvar ob upoštevanju, da gre za lastninsko pravico na posameznem delu stavbe kot samostojne stvari s solastninskim razmerjem na skupnih delih. Navedeno pravzaprav pomeni osamosvojitev posameznega dela stavbe od zemljišča, zaradi česar lahko kot samostojna stvar postane predmet lastnine (in drugih pravic). Kadar govorimo o preoblikovanju lastninske pravice v etažno lastnino, govorimo o oblikovanju posebne možnosti razpolaganja lastnika zemljišča, na katerem stoji stavba, ki tehnično omogoča delitev na posamezne in skupne dele, objektivno. Čeprav gre pri oblikovanju etažne lastnine za možnost fizične delitve zgradbe, gre kljub temu še vedno za pravno dejanje npr. lastnika zemljišča oziroma solastnikov takšnega zemljišča na podlagi sporazuma, ki ga lahko nadomesti tudi odločba sodišča o delitvi konkretnega zemljišča. Etažna lastnina namreč avtomatično ne nastane zgolj zaradi obstoja dejstva, da v stavbi obstaja več samostojnih funkcionalnih enot.
Ključne besede: Etažna lastnina, lastninska pravica, preoblikovanje lastninske pravice v etažno lastnino, načelo superficies solo cedit.
Objavljeno v DKUM: 12.10.2020; Ogledov: 1596; Prenosov: 242
Celotno besedilo (650,50 KB)