Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo obravnava pravne režime izvedenih stvarnih pravic na nepremičninah, s poudarkom na stavbni pravici in služnosti v javno korist, ki sta ključna pravna instrumenta za uporabo nepremičnin, namenjenih javnim in gospodarskim projektom. Uvedba teh pravic omogoča specifično rabo nepremičnin, pri čemer ni potrebno popolnoma odvzeti lastninske pravice lastniku, kar je pomembno pri posegih na zemljišča za potrebe infrastrukture in javnih storitev. V nalogi je poudarjeno, da novela Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B) širi možnosti uporabe te pravice, saj omogoča ustanovitev stavbne pravice za nedoločen čas in predvideva možnost njene zastave. To pomeni dodatno fleksibilnost pri financiranju projektov ter večjo pravno stabilnost za imetnike stavbne pravice, saj se jim omogoča, da pod enakimi pogoji izvajajo projekte, ki jih prej zakon ni dopuščal. Stavbna pravica tako prinaša pravno orodje, ki lastnikom in investitorjem omogoča boljše upravljanje z nepremičninami, posebej pri rabi zemljišč javnega dobra, kot so javni trgi ali območja podzemnih garaž. Posebno mesto zavzema služnost v javno korist, ki je pomembna za infrastrukturo, kot so energetski in prometni objekti, kjer zakonodaja omogoča posege na zemljišča v javnem interesu. Služnost v javno korist se ustanavlja bodisi prostovoljno z dogovorom med lastnikom zemljišča in imetnikom pravice bodisi prisilno z upravno odločbo, kadar dogovor ni mogoč. Delo analizira pomen te možnosti, saj se s služnostjo v javno korist lahko zmanjša potreba po razlastitvi, kar omogoča učinkovitejšo realizacijo projektov javne infrastrukture. Delo preučuje tudi zakonodajne vire, kot so Zakon o urejanju prostora (ZUreP-3), Zakon o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (ZSPDSLS-1) in Energetski zakon (EZ-2), ki urejajo različne vidike teh pravic. Skozi delo je moč ugotoviti, da razlike med zakoni vplivajo na nadomestila, trajanje in prenosljivost pravic, kar lahko povzroči neskladje v pravnem položaju med lastniki zemljišč in nosilci infrastrukturnih projektov.
Ključne besede: Stvarnopravni zakonik, izvedene stvarne pravice na nepremičninah, stavbna pravica, služnost, javna korist, nastanek stavbne pravice, nastanek služnosti v javno korist, nadomestilo, prenosljivost
Objavljeno v DKUM: 23.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 121
Celotno besedilo (772,08 KB)

Opis: V Zakonu o urejanju prostora so predvidene tri oblike omejitve lastninske pravice na nepremični v javno korist, med drugim začasna ali trajna služnost v javno korist. Vsaka omejitev lastninske pravice je dopustna le pod pogoji določenimi v zakonu, in sicer v primeru zagotavljanja javne koristi ter pravici do nadomestila ali odškodnine lastnika s služnostjo obremenjene nepremičnine. Zakonsko določeni pogoji omogočajo ustavnopravno zagotovljeno varstvo zasebne lastnine določeno v 69. členu Ustave RS. Služnost v javno korist je uvedel Zakon o urejanju prostora, čeprav se je že desetletja pred sprejemom tega zakona predvidevala uporaba služnosti kot podlaga za gradnjo infrastrukturnih omrežij. Služnost v javno korist predstavlja posebno obliko služnosti, saj jo opredeljujeta dve specifični značilnosti: namen ustanovitve predstavlja uresničevanje javne koristi ter ustanovitev je nujno potrebna za gradnjo omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture ali njihovo nemoteno delovanje. S priposestvovanjem pridobljena služnost v javno korist je časovno neomejena pravica, saj je potrebna dokler se uporablja oziroma obratuje javna infrastruktura zaradi katere je bila služnost ustanovljena. Služnost v javno korist je samostojno sicer neprenosljiva pravica, vendar pa se ob zamenjavi operaterja javne infrastrukture prenese na novega operaterja, saj ni pomembna oseba služnostnega upravičenca, temveč funkcija ki jo ta opravlja. Ali lahko služnost v javno korist nastane s priposestvovanjem je vprašanje, glede katerega se v pravni teoriji in sodni praksi pojavljajo različna stališča. Prevladujoče in bolj prepričljivo je stališče, da sta lahko pravna temelja za ustanovitev služnosti le pravni posel in oblikovalna sodna odločba. Pridobitev služnosti v javno korist na temelju nepravega priposestvovanja namreč predstavlja neodplačen poseg v lastninsko pravico. Tak poseg pa ni skladen s pravili in načeli prisilne pridobitve služnosti, ki mora biti glede na ustavne določbe odplačen. Problematika pridobitve služnosti v javno korist na temelju priposestvovanja še ni dobila končnega epiloga, saj je Vrhovno sodišče RS ponovno izreklo, da ne pritrjuje stališču, da ustavna določba o razlastitvi ali specialne določbe o ustanovitvi služnosti v javno korist v celoti izključujejo uporabo splošnih pravil civilnega prava o priposestvovanju.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitev lastninske pravice, razlastitev, služnost, priposestvovanje, javna korist, nadomestilo, prenosljivost
Objavljeno v DKUM: 22.01.2019; Ogledov: 2568; Prenosov: 319
Celotno besedilo (771,72 KB)

Opis: Avtor se v magistrskem delu ukvarja s problematiko neprofitnih najemnin v denacionaliziranih stanovanjih. Gre za področje Stanovanjskega prava, ki je neadekvatno urejeno že vse od osamosvojitve Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Stanovanjska pravica je bila pravica do družbenega stanovanja , ki je državljanom zagotavljala stalno uporabo stanovanja za njihove osebne potrebe in potrebe njegove družine. Imetniki stanovanjske pravice so v stanovanjih lahko bivali nedoločen čas in za neprofitno najemnino. S prehodom iz socialističnega v demokratični režim je svojo reformo doživela tudi Stanovanjska zakonodaja, v kateri se je uveljavila ustavno zavarovana pravica do zasebne lastnine. Posledično je prišlo do ukinitve stanovanjske pravice. Položaj bivših imetnikov stanovanjske pravice se je rezultiral v zakonsko določeni obveznosti prvotnih lastnikov, skleniti najemno razmerje z bivšim imetnikom stanovanjske pravice za nedoločen čas in neprofitno najemnino. Bivši imetniki so pridobili upravičenje do neprofitnega stanovanja po samem zakonu (ex lege), ne da bi se preverjalo njihovo gmotno stanje in upravičenost do neprofitne najemnine. Do nje so bili najemniki upravičeni kot bivši imetniki stanovanjske pravice. S tovrstno ureditvijo Stanovanjskega zakona je Vlada RS posegla v upravičenja tako prvotnih lastnikov kot bivših imetnikov stanovanjske pravice. Bivši imetniki stanovanjske pravice, ki so v prejšnjem režimu, ki je temeljil na družbeni lastnini, mislili, da so stanovanja v katerih bivajo praktično njihova, so bili ob prehodu na demokratičen režim, ki jih je postavil v položaj najemnikov, močno oškodovani, saj njihov položaj najemnikov ni bil primerljiv s položajem imetnikov stanovanjske pravice. Pravico so iskali tako v domačem kot mednarodnem pravnem redu. Med drugim tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). ESČP je na podlagi navedb obeh strank, tako pritožnikov kot vlade RS odločilo, da bivšim imetnikom stanovanjske pravice niso bile kršene pravice in da je bil poseg v njihove pravice sorazmeren s posegom v pravice prvotnih lastnikov, ki sta ga obe skupini morali trpeti kot neizogibne posledice odločitve zakonodajalca, da omogoči, da se po drugi svetovni vojni nacionalizirana stanovanja vrnejo v naravi. Prvotnim lastnikom je bilo potrebno povrniti vsa upravičenja, ki so mu bila odvzeta, to pa je terjalo omejitev pravic bivšim imetnikom stanovanjske pravice, ki so v teh stanovanjih bivali. Spremembe so se prav tako dogajale na domačem pravnem parketu, kjer je svojo vlogo odigralo Ustavno sodišče (v nadaljevanju USRS), ki je s svojo sodno prakso omejilo prenosljivost najemnega razmerja po neprofitnih pogojih. Prvotno se je stanovanjsko razmerje po smrti imetnika stanovanjske pravice preneslo na zakonca, zunajzakonskega partnerja ali ožjega družinskega člana. USRS je prenosljivost najemnega razmerja po neprofitnih pogojih omejilo zgolj na zakonca ali zunajzakonskega partnerja, z razlago, da je ključna razlika med položaji zakonca oz. zunajzakonskega partnerja in ožjimi družinskimi člani v kvaliteti in namenu skupnosti. Namen zakonske skupnosti je trajno skupno bivanje, tega elementa pa ni mogoče pripisati drugim sorodstvenim vezem. Želja in namen skupnega trajnega bivanja je praviloma le med zakonci, ne pa tudi med drugimi ožjimi družinskimi člani. Avtor v zadnjem delu raziskovalne naloge obravnava Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025, ki v svoji agendi prihodnosti predlaga, da se omilitev položaja prvotnih lastnikov, ki so denacionalizacijski upravičenci, zagotovi z denarno izravnavo (doplačilom najemnine) v razliki med neprofitno in primerno tržno najemnino. Takšen način ureditve bi RS obvaroval pred morebitnimi posegi v upravičenja bivših imetnikov stanovanjske pravice ali prvotnih lastnikov, hkrati pa bi tovrstna rešitev predstavljala znatno manjšo obremenitev za proračun RS, kot če bi država najemnikom zagotovila druga primerna stanovanja.
Ključne besede: Stanovanjska pravica, imetnik stanovanjske pravice, bivši imetniki stanovanjske pravice, prvotni lastniki, denacionalizacijski upravičenci, kršitev človekovih pravic, prenosljivost stanovanjske pravice, ukinitev stanovanjske pravice, Resolucijo o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025.
Objavljeno v DKUM: 29.05.2017; Ogledov: 1862; Prenosov: 280
Celotno besedilo (1,20 MB)

Opis: Zaradi potrebe po prenosljivosti uporabniškega vmesnika večslojnih aplikacij smo razvili pretvornik, ki nam omogoča, da dizajn aplikacije Microsoftove tehnologije WPF pretvorimo v spletno okolje ExtJS. Z uporabo orodja Visual Studio pa je naš pretvornik (v svojih omejitvah) poleg prenosljivosti zelo uporaben tudi za samostojno vizualno grajenje spletnih ExtJS-aplikacij. V diplomskem delu opišemo postopek izdelave, delovanje ter uporabnost pretvornika. Teoretični del obsega opis ustrezne večnivojske arhitekture ter uporabljenih razvojnih okolij (WPF ter ExtJS).
Ključne besede: pretvornik, WPF, ExtJS, JavaScript, prenosljivost
Objavljeno v DKUM: 30.08.2013; Ogledov: 1258; Prenosov: 117
Celotno besedilo (2,45 MB)

Opis: Dandanes se komunikacije izvajajo preko omrežij različnih vrst, na primer iz omrežja TDM v omrežje IP in obratno, ter različnih operaterjev. Ob tem se kopiči vedno več kontaktnih informacij, ki jih je treba shraniti. Zato so razvili ENUM, ki naj bi olajšal komunikacijo preko različnih omrežij in vključeval vse kontaktne informacije. Ta diplomska naloga vsebuje opis delovanja, zmogljivosti, uporabnosti ter načinov implementacije ENUM-a. Predstavljene so rešitve za usmerjanje klicev in prenosljivost številk z uporabo ENUM v kombinaciji s protokolom SIP preko različnih vrst omrežij (PSTN, NGN in IMS).
Ključne besede: javno preklapljano telefonsko omrežje, omrežje naslednje generacije, IP multimedijski podsistem, usmerjanje, prenosljivost številk, preslikava telefonskih številk
Objavljeno v DKUM: 12.07.2011; Ogledov: 2449; Prenosov: 248
Celotno besedilo (2,21 MB)