1. IZVIRNA IN IZVEDENA PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE PO SLOVENSKEM IN ITALIJANSKEM PRAVUJernej Zobec, 2009, diplomsko delo Opis: Lastnina je ena od temeljnih človekovih pravic, zaradi česar je zaščitena tako z mednarodnimi akti, kot je na primer Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic, kot tudi z najvišjim pravnim aktom vsake posamezne države, ustavo. Na tak način je lastnina zaščitena tako v Ustavi Republike Slovenije kot tudi Republike Italije. Načine pridobitve lastninske pravice pa v obeh primerih ureja zakon.
Kljub temu da oba pravna reda sodita med kontinentalne pravne rede, ki izhajajo iz rimskopravne tradicije, pa je med njima precej razlik. Te so predvsem posledica drugačnega zgodovinskega razvoja, saj se je slovenski pravni red razvijal pod vplivom avstrijskega in nemškega prava, italijanski pravni red pa pod vplivom francoskega prava.
Slovenski pravni red uvrščamo v germansko pravno družino, italijanski pravni red pa v romansko. Med njima so v nekaterih elementih kar precejšnje razlike. V diplomskem delu sem se osredotočil na načine pridobitve lastninske pravice po slovenskem in italijanskem pravnem redu.
Najprej sem na kratko podal definicijo lastninske pravice. Nato sem poiskal razloge za umestitev pravnih redov v pravne družine. V naslednjem poglavju sem na kratko primerjal ureditev lastninske pravice v Ustavi Republike Slovenije in Ustavi Republike Italije. Na kratko sem obravnaval tudi stvar kot objekt, na katerem se vrši lastninska pravica, ter posest kot dejansko oblast nad stvarjo. Nadalje sem primerjal izvirne načine pridobitve lastninske pravice, pri katerih pride do nastanka pravice same. Ker pa so v vsakdanjem življenju najpogostejši izvedeni načini pridobitve lastninske pravice, pri katerih pride do prenosa obstoječe lastninske pravice, sem primerjal tudi slednje.
Ključne besede: lastninska pravica, pridobitev lastninske pravice, stvar, nepremičnina, premičnina, odsvojitelj, pridobitelj, posestnik, dobra vera, prenos
Objavljeno v DKUM: 21.05.2025; Ogledov: 3; Prenosov: 0
 Celotno besedilo (465,63 KB) |
2. POVEZANE NEPREMIČNINE RAZLIČNIH NAMENSKIH RAB (KMETIJSKA IN STAVBNA ZEMLJIŠČA) : magistrsko deloNika Polak, 2024, magistrsko delo Opis: Povezane nepremičnine so pravni institut, s katerim je v pravni praksi mogoče rešiti nešteto
situacij, ki bi brez instituta povezanih nepremičnin lahko ljudem povzročale veliko preglavic, saj
na preprost način rešujejo prenos lastninske pravice na nepremičninah, na katerih se zaradi
funkcionalne povezanosti vzpostavijo povezane nepremičnine. Problem glede vzpostavitve
predstavlja trenutna zakonodaja, ki onemogoča vzpostavitev povezanih nepremičnin na
nepremičninah, na katerih obstaja predkupna pravica, odkupna pravica ali prepoved odtujitve
ali obremenitve v korist različnih upravičencev. Poseben problem predstavlja vzpostavitev
povezanih nepremičnin med kmetijskimi in stavbnimi zemljišči, saj že zakonodaja določa
drugačne predkupne upravičence. Vzpostavitev povezanih nepremičnin med kmetijskimi in
stavbnimi zemljišči je pravno področje, ki zaradi svojih specifik potrebuje drugačno obravnavo
in za katerega bo potrebna nadaljnja in podrobnejša zakonska opredelitev. Naslednja
problematika, ki se pojavi v primeru vzpostavitve povezanih nepremičnin med kmetijskimi in
stavbnimi zemljišči, je, da v primeru, kadar je kmetijsko zemljišče pomožno zemljišče, prenos
lastninske pravice lahko pomeni zaobid kogentne specialne zakonodaje, ki za slednja velja.
Ključne besede: stvarno pravo, vključena lastninska pravica, predkupni upravičenci, nastanek povezanih nepremičnin, lokacijska informacija, upravni postopek, zemljiška knjiga, prenos lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 59
Celotno besedilo (712,70 KB) |
3. Pravna problematika večkratne odsvojitve iste nepremičnine s pregledom sodne prakse : magistrsko deloAna Čopar, 2023, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo je rezultat preučevanja problema večkratne prodaje nepremičnine. Ta problem sem preučevala s pomočjo zakonov in njihovih komentarjev, sodne prakse ter s študiranjem različnih publikacij in drugih bibliografskih virov. V delu je kompleksno predstavljen temeljni problem in z njim tesno povezane teme, katerih razumevanje je prav tako pomembno, če želimo razumeti bistvo problema. Če v grobem povem, katere teme so v tesni povezavi in sem jih obravnavala: zemljiškoknjižno pravo, zemljiška knjiga, zemljiškoknjižni postopek, temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, prenos lastninske pravice na nepremičnini, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni za veljaven prenos, večkratna prodaja nepremičnine, vloga dobre vere pri tem, institut izbrisne tožbe in kaj je prinesla novela ZZK-1C, ob vseh vidikih obravnavanja pa sem navedla tudi relevantno sodno prakso.
Temeljno vodilo v stvarnem pravu je še danes ulpijanovo načelo, nemo plus iuris ad alium transferre potest quam ipse habet, ki pomeni, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Kolikor je to vodilo ključno, pa je izjemoma treba od njega odstopiti. Na nepremičninskem področju se odstop od tega načela opredeljuje kot načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Publikacija zemljiške knjige je z leti in z razvojem pravnega prometa pridobivala pomen. Danes so na publikacijo v zemljiško knjigo vezani posebni pravni učinki. To sta predvsem pridobivanje pravic na nepremičninah in zaščita zaupanja v pravni promet. Ob tem se pojavlja problem, na katerega so ureditve in praksa morale dati rešitev. Kaj se zgodi v primeru pridobitve pravice na nepremičnini od zemljiškoknjižnega lastnika, ki v resnici ni lastnik. Tu je treba tehtati med dvema pomembnima vrednotama, in sicer med pravnim prometom na eni strani in varstvom lastnine na drugi strani.
Na prvi pogled se zdi, da je rešitev kristalno jasna, v resnici pa ni tako. Gre za pridobitev lastninske pravice od nelastnika, ki predstavlja izjemo od prepovedi posega v lastninsko pravico, ki je ustavno zagotovljena pravica. Tu je dana prednost pravnemu prometu pred pravim stanjem lastninskih razmerij na nepremičnini. Ob podrobni preučitvi vidimo, da je kljub na videz očitni rešitvi še mnogo dejavnikov, ki nam postavljajo dodatna vprašanja, na katera odgovore najdemo v zakonodaji in sodni praksi.
Ključne besede: zemljiška knjiga, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, varstvo pravnega prometa, dobra vera, lastninska pravica, prenos lastninske pravice na nepremičnini, raziskovalna dolžnost, izbrisna tožba.
Objavljeno v DKUM: 17.10.2023; Ogledov: 455; Prenosov: 125
Celotno besedilo (1,08 MB) |
4. Fiduciarni prenos lastninske pravice : magistrsko deloAna Krajtner, 2020, magistrsko delo Opis: Poglavitna funkcija zavarovanj je v zavarovanju upnikove terjatve nasproti dolžniku. Na področju stvarnopravnih zavarovanj, so se fiduciarna zavarovanja pojavila predvsem zaradi novih potreb prakse v povezavi z neustreznostjo ročne zastave. Fiduciarno lastnino lahko pravno opredelimo kot lastninsko pravico, ekonomsko gledano pa se le ta bolj približa zastavni pravici.
Fiduciarni prenos je zaupna, neakcesorna in neposestna oblika zavarovanja, katerega največja prednost je, da lahko dajalec zavarovanja premičnino, ki je predmet zavarovanja, še naprej nemoteno uporablja. Pri fiduciarnem prenosu lastninske pravice, se fiduciarju praktično prizna hibridna lastninska pravica. Rečemo, da gre za prenos polne pravice.
Fiduciarna zavarovanja podelijo fiduciarju več pravne oblasti nad predmetom zavarovanja, kot je to nujno za potrebe zavarovanja in zato mora pravni red ta presežek oblasti nad stvarjo kompenzirati v postopkih izvršbe in stečaja. Fiduciarju se v primeru stečaja fiducianta prizna zgolj ločitvena pravica, kar pomeni nekoliko manj od polnega imetništva lastnine. V primeru izvršbe pa lahko fiduciar ugovarja nedopustnost izvršbe na fiduciarno prenešeni lastnini proti upnikom fiducianta. Tak ugovor pa je po kvaliteti nekoliko bližje izločitveni in ne ločitveni pravici.
Neposestna zastavna pravica se od fiduciarnega prenosa razlikuje predvsem po tem, da je zastavna pravica nesamostojna pravica, ki je akcesorna terjatvi, ki jo varuje. Pri fiduciarni lastnini pa gre za obliko polne lastnine. Fiduciarju pripada nad predmetom prenosa nekoliko več pravne oblasti kot zastavnemu upniku. V zvezi z akcesornostjo je pomembno poudariti, da SPZ ureja tako neakcesorni fiduciarni prenos, kot tudi pogojni prenos pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Pri tem je za pogojni prenos mogoče trditi, da se nekoliko približa neposestni zastavni pravici.
Ključne besede: fiduciarna zavarovanja, premičnina, neakcesornost, prenos lastninske pravice v zavarovanje, neposestna zastavna pravica.
Objavljeno v DKUM: 13.01.2021; Ogledov: 7075; Prenosov: 243
Celotno besedilo (641,48 KB) |
5. Prehod lastninske pravice od tretje osebe na komitenta v zvezi s komisijsko pogodbo : diplomsko deloBenjamin Spiegl, 2019, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi so predstavljene posebnosti in način prehoda lastninske pravice od tretje osebe na komitenta pri nakupni komisijski pogodbi. Ker so pri prodajni komisijski pogodbi stališča teoretikov glede prehoda lastninske pravice bolj enotna, kot pri nakupni komisijski pogodbi, je v diplomski nalogi obravnavana le nakupna komisija. Obravnava nakupne komisije temelji na primerjavi z običajno prodajno pogodbo ter na vlogi komisionarja, ki je hkrati v pogodbenem razmerju s komitentom in tretjo osebo. V diplomski nalogi je obravnavan zgolj prenos lastninske pravice, kot temeljne stvarne pravice, ugotovitve pa analogno veljajo tudi glede prenosa drugih stvarnih pravic. Kot predmet lastninske pravice so v diplomski nalogi obravnavane samo premičnine, ki so najpogosteje predmet nakupne komisijske pogodbe.
Pri nakupni komisijski pogodbi da komitent svojemu komisionarju naročilo za nakup določenega blaga. Komisionar nato s tretjo osebo sklene pravni posel o nakupu blaga v svojem imenu, a za račun komitenta. Razlog, da komisionar ne kupuje stvari za lastne potrebe, ampak za potrebe komitenta, ne vpliva na prehod lastninske pravice od tretje osebe na komisionarja. Tretja oseba ni v neposrednem pogodbenem razmerju s komitentom. Gre za primer posrednega zastopanja, kjer zastopnikove izjave volje ne ustvarjajo pravic neposredno v sferi zastopanega. Zato med tretjo osebo in komitentom ne pride do vzpostavitve neposrednega pravnega razmerja. Med njima velja načelo ločenosti pravnih razmerij, po katerem pravila o komisijski pogodbi urejajo notranje razmerje med komitentom in komisionarjem, pravila o prodajni pogodbi pa urejajo zunanje razmerje med komisionarjem kot kupcem in tretjo osebo kot prodajalcem. Pri tem opazimo odmik od načela kavzalnosti, ki za uspešen prenos lastninske pravice zahteva veljaven zavezovalni pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico. Ta je hkrati kavza oz. podlaga razpolagalnega pravnega posla, s pomočjo katerega se lastninska pravica dokončno prenese. Čeprav se izročitev blaga zastopniku šteje za izročitev zastopanemu, pa med komitentom in tretjo osebo ne obstaja zavezovalni pravni posel, saj sta stranki vsaka svojega pravnega posla. Zato prehod lastninske pravice ni tako enostaven, kot pri običajni prodajni pogodbi, kjer sta prodajalec in kupec stranki istega pravnega posla.
Ključne besede: komisijska pogodba, komitent, komisionar, nakupna komisija, posredno zastopanje, prenos lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 12.12.2019; Ogledov: 1433; Prenosov: 157
Celotno besedilo (421,90 KB) |
6. Razpolagalno upravičenje pri poslovanju z nepremičninami : magistrsko deloSanja Gorjup, 2019, magistrsko delo Opis: Pri poslovanju z nepremičninami je načelo zaupanja v zemljiško knjigo poglavitnega pomena. Iz tega načela izhaja, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Načelo zaupanja pri poslovanju z nepremičninami varuje dobroverno osebo, zato je vpis pravice v zemljiško knjigo pomemben. V zemljiško knjigo se vpisujejo nepremičnine, pravice na nepremičninah in pravna dejstva tako glede nepremičnin, kot glede imetnikov pravic na nepremičninah, ki so pomembna za pravni promet z nepremičnino. Stvarna pravica, ki se vpisuje v zemljiško knjigo je tudi lastninska pravica. Po vsebini upravičenj, ki jih vključuje, je lastninska pravica najobsežnejša stvarna pravica in lahko na primeru te pravice najprimerneje razložimo upravičenja in tako tudi med njimi razpolagalno upravičenje. V magistrski nalogi bo pojasnjena razlika med samo pravico in upravičenjem. Vsebino pravice determinirajo upravičenja. Vsaka pravica je sestavljena iz enega ali več upravičenj. Vsebina upravičenj, ki jih vključuje pravica, nam povedo na kakšen način lahko uveljavimo pravico, proti komu jo lahko uveljavimo ter ali lahko s pravico razpolagamo in na kakšen način. Zato je členitev pravice na upravičenja ne zgolj teoretičnega pomena, temveč je izredno pomembna za pravilno razumevanje vsebine pravice, ter s tem povezano uporabo pravnih pravil o uveljavljanju pravice in razpolaganju z njo. Posamezna pravica lahko vključuje tri vrste upravičenj: temeljno (materialnopravno) upravičenje, pravovarstveni zahtevek in razpolagalno upravičenje.Vsaka pravica mora vključevati najmanj eno temeljno (materialnopravno) upravičenje ter pravovarstveni zahtevek. Večina pravic vključuje tudi tretjo vrsto upravičenja, to je razpolagalno upravičenje. Razpolagalno upravičenje predstavlja del pravice, ki imetniku zagotavlja pravno možnost prenesti, obremeniti, preoblikovati ter odpovedati se pravici. Z izrazom razpolagalno upravičenje označujemo pravno dejanje (pravni posel) njenega imetnika, ki povzroči prenos, spremembo ali prenehanje te pravice. Razpolagalno upravičenje je torej pravna možnost imetnika pravice razpolagati s to pravico na določen način. Ko obravnavamo razpolagalno upravičenje, se sprašujemo, ali pravica vključuje upravičenje imetnika razpolagati z njo in v kakšnem obsegu. Razpolagalno upravičenje je kot izrecna sestavina pravice opredeljena samo v prvem odstavku 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pod pojmom lastninska pravica. To seveda ne pomeni, da druge pravice ne vsebujejo razpolagalnega upravičenja. Vse stvarne pravice tudi ne vsebujejo popolnega razpolagalnega upravičenja. V teoriji in sodni praksi se velikokrat nepravilno poimenuje razpolagalno upravičenje kot razpolagalna sposobnost. Prav tako se nam postavlja vprašanje, ali je razpolagano upravičenje predpostavka za začetek učinkovanja razpolagalnega pravnega posla. V pravnem prometu je trenutek vpisa izredno pomemben, saj velja pravna maksima prior tempore potior iure, ki pomeni hitrejši po času, močnejši po pravici. Pri tem je potrebno izpostaviti pričakovano pravico, katera je vmesno lastninsko stanje na nepremičnini, ko pravnoposlovni pridobitelj čeprav formalno gledano še ni lastnik, uživa določeno lastninsko varstvo, še preden vloži predlog za vknjižbo pridobitve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Postavlja se vprašanje, ali pričakovana lastninska pravica pridobitelja omeji razpolagalno upravičenje odsvojitelja. Lastninska pravica ni več absolutna pravica ali vseobsegajoča in oblastvena pravica, saj jo omejujejo različna pravna področja tako, da je njen tradicionalni koncept zelo okrnjen. Pri omejitvah lastninske pravice splošno razlikujemo med omejitvami v javnem interesu in omejitvami, ki varujejo zasebne interese. Te omejitve pa odpirajo nekatera pomembna pravna vprašanja, ki so predmet magistrskega dela.
Ključne besede: poslovanje z nepremičninami, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, trenutek vpisa, lastninska pravica, prenos lastninske pravice, materialnopravna upravičenja, razpolagalno upravičenje, razpolagalni pravni posel, pričakovana pravica, omejitve lastninske pravice.
Objavljeno v DKUM: 24.04.2019; Ogledov: 5056; Prenosov: 388
Celotno besedilo (1,30 MB) |
7. Fiduciarna razmerja v stečajuMaja Platnjak, 2018, magistrsko delo Opis: Razlog za sklenitev fiduciarnih poslov je največkrat v zavarovanju, zato za takšne oblike zavarovanj uporabljamo izraz fiduciarna zavarovanja. Med tipična fiduciarna zavarovanja uvrščamo prenos lastninske pravice v zavarovanje, odstop terjatve v zavarovanje in prenos finančnih instrumentov v zavarovanje.
Skupna značilnost fiduciarnih zavarovanj je zaupnost razmerja, neakcesornost in možnost zunajsodne uveljavitve prednostnega poplačilnega upravičenja. Nadaljnja značilnost fiduciarnih zavarovanj je prenos »polne« pravice, saj fiduciar na predmetu zavarovanja pridobi popolno imetništvo oziroma popolno lastninsko pravico. Fiduciarna zavarovanja tako dajejo več pravne oblasti, kot je to gospodarsko potrebno, zato pravni red ta presežek oziroma preobdarovanost kompenzira v primeru stečaja.
Fiduciarju se v primeru fiduciantovega stečaja prizna manj kot polno imetništvo oziroma polna lastninska pravica, in sicer le ločitvena pravica. V primeru neplačevitosti fiducianta, fiduciarna zavarovanja gravitirajo k pravnim učinkom zastavne pravice in ne k polnemu imetništvu oziroma polni lastninski pravici. Temu ustrezen je tudi pravni položaj fiducianta v primeru stečaja fiduciarja. Fiduciantu je namreč priznan položaj izločitvenega upnika.
Začetek stečajnega postopka ne vpliva na ločitveno pravico in terjatev, zavarovano s to ločitveno pravico ter na izločitveno pravico. Uveljavitev ločitvene pravice se lahko opravi v sodnem postopku ali pa v zakonsko določenih primerih tudi izvensodno. V primerih fiduciarnih zavarovanj je mogoča izvensodna prodaja, ki zagotavlja hitrejše poplačilo zavarovane terjatve, in ne vsebuje stroškov, ki so povezani z vodenjem sodnega postopka.
Ključne besede: fiduciarna zavarovanja, prenos lastninske pravice v zavarovanja, odstop terjatve v zavarovanje, prenos finančnih instrumentov v zavarovanja, insolventnost, stečaj, izločitvena pravica, izločitveni upnik, ločitvena pravica, ločitveni upnik
Objavljeno v DKUM: 18.12.2018; Ogledov: 2457; Prenosov: 266
Celotno besedilo (629,93 KB) |
8. Primerjava prednostnih pravic pri prodaji ali zakupu kmetijskih zemljišč in gozdov z analizo sodne prakse sodišč v Republiki SlovenijiDavid Borlinič Gačnik, 2018, magistrsko delo Opis: Zakon o kmetijskih zemljiščih in Zakon o gozdovih določata posebnosti v zvezi s predkupnimi pravicami in postopkom prodaje kmetijskih zemljišč, zaščitenih kmetij in gozdov, ki promet urejajo drugače, kot ga urejajo tradicionalni instituti civilnega prava. Predpisa določata kategorije in vrstne rede predkupnih upravičencev za nakup pa tudi prednostno pravico do zakupa kmetijskih zemljišč, zaščitenih kmetij in gozdov.
Določitev zakonite predkupne pravice pomeni poseg v razpolagalno upravičenje lastnika oziroma v pravico do izbire sopogodbenika in s tem v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine. Pri določitvi analiziranih zakonitih predkupnih pravic gre za relativno blage omejitve, ki so utemeljene v javnem interesu, sorazmerne in zato dopustne. Ne glede na to, da zakonodajalec v primeru prodaje določenih vrst gozdov na prvo mesto postavi osebo javnega prava, pri kmetijskih zemljiščih pa je oseba javnega prava zadnji v vrsti predkupnih upravičencev, sta obe predkupni pravici določeni v javnem interesu.
Jedro problema je analiza in primerjava kategorij in vrstnih redov prednostnih upravičencev, ki pokaže, da med vrstnimi redi in kategorijami prednostnih upravičencev do prodaje in zakupa kmetijskega zemljišča in gozda obstajajo določene razlike, katerih ratio je zdaj bolj, zdaj manj jasen. Med dilemami in neustrezno urejenimi položaji, ki so ob analizi sodne prakse izpostavljeni v tej nalogi, velja izpostaviti položaj solastnika kot predkupnega upravičenca v primeru prodaje gozda. V tem primeru ga lahko po stališču teorije štejemo za mejaša. Z razlago, ki je analogna sodni praksi v primeru predkupne pravice občine, pa bi solastnika lahko šteli celo za prvega predkupnega upravičenca.
V nalogi opozarjamo tudi na nekatere nejasnosti, ki nastanejo ob smiselni uporabi predpisov o prodaji kmetijskega zemljišča za primere prodaj gozda in v primeru zakupa. Končno obravnavamo še postopkovne posebnosti uveljavljanja prednostnih pravic ter sankcije, ki nastopijo ob kršitvi analiziranih pravil, ki so v ničnosti zavezovalnega pravnega posla in oviri za overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu.
Ključne besede: poseg v zasebno lastnino, prenos lastninske pravice, zakup, kmetijska zemljišča, gozd, predkupna pravica, kategorije prednostnih upravičencev, prednostna pravica pri zakupu.
Objavljeno v DKUM: 03.07.2018; Ogledov: 2105; Prenosov: 380
Celotno besedilo (734,32 KB) |
9. PRAVNOPOSLOVNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA NEPREMIČNINAH: PRIMERJAVA SLOVENSKE UREDITVE Z UREDITVIJO V NEMŠKEM PRAVNEM REDUDoris Jern, 2015, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je zajeta primerjava pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice na premičninah med slovenskim in nemškim pravnim redom in uveljavljenih transfernih sistemih. Oba pravna reda izvirata iz germanske skupine, ampak se med seboj v določenih določbah razlikujta. Posvetili smo se iskanju razlik pri predpostavkah za veljaven prenos lastninske pravice na premičnini, pravnem varstvu odsvojitelja in pravnem varstvu, ki ga uživa tretja oseba v primeru, da pridobi lastninsko pravico od razpolagano nesposobne osebe. Prav tako nas je zanimalo kaj se zgodi z omenjenimi stvarnimi pravicami na premičnini v primeru a non domino pridobitve.
Iz diplomskega dela bo razvidna razlika med transfernim sistemom, ki ureja razmerje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom na podlagi abstraktnega načela in med transfernim sistemom, ki to razmerje ureja na podlagi kavzalnega sistema.
Ključne besede: Pravnoposlovni prenos lastninske pravice, pravni posel, premičnina, transferni sistem, načelo kavzalnosti, abstraktno načelo, Slovenija, Nemčija, a non domino.
Objavljeno v DKUM: 29.05.2017; Ogledov: 1616; Prenosov: 123
Celotno besedilo (659,90 KB) |
10. FIDUCIARNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA PREMIČNINAH V ZAVAROVANJE V PRIMERJAVI Z NEPOSESTNO ZASTAVNO PRAVICOMarjan Volf, 2016, diplomsko delo Opis: Civilno pravo, je zaradi neustreznosti ročne zastavne pravice, razvilo različne možnosti neposestne zastave, ki se od ročne zastave razlikujejo po neposestnosti prejemnika zavarovanja in možnosti, da dajalec zavarovanja uporablja in izkorišča zastavljeno premičnino še naprej. Fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje in neposestna zastavna pravica sta obliki zavarovanja, ki ustrezata tem kriterijem. Oba instituta sta torej neposestna, kar pa je pomanjkljivost glede publicitete in pravnega varstva prejemnika zavarovanja pred dobrovernim pridobiteljem lastninske pravice zastavljene premičnine. Neposestna zastavna pravica je to pomanjkljivost odpravila v sistemu registra neposestnih zastavnih pravic. Ker je zastavljena premičnina v neposredni posesti dajalca zavarovanja (fiducianta, zastavitelja), mora pridobitelj zavarovanja (fiduciar, zastavni upnik) v primeru prodaje pridobiti posest zastavljene stvari, kar pa ni v celoti odvisno od dolžnikovega sodelovanja in njegove pripravljenosti, da omogoči prodajo. Predpisana je namreč obličnost glede sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice in sporazuma o prenosu fiduciarne lastnine, ki morata biti sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa in tako predstavljata določeno pomoč upniku, saj imata v primeru izvršbe učinek rubeža.
Akcesornost, odvisnost zavarovanja od obveznosti iz temeljnega posla, je lastnost po kateri se oba instituta med seboj razlikujeta. Nobena zastavna pravica namreč ne more nastati, ne da bi obstajala tudi zavarovana terjatev, medtem ko je fiduciarna lastnina neakcesorna zavarovani terjatvi in je obstoj zavarovanja neodvisen od obstoja terjatve. V Stvarnopravnem zakoniku je fiduciarni prenos lastninske pravice vključen prav zaradi njegove neakcesornosti, ki predstavlja določeno alternativo vsem akcesornim oblikam stvarnega zavarovanja.
Ključne besede: fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje, neposestna zastavna pravica, notarski zapis, posest, akcesornost, publiciteta lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 6909; Prenosov: 210
Celotno besedilo (428,46 KB) |
