| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 13
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Fiduciarni prenos lastninske pravice : magistrsko delo
Ana Krajtner, 2020, magistrsko delo

Opis: Poglavitna funkcija zavarovanj je v zavarovanju upnikove terjatve nasproti dolžniku. Na področju stvarnopravnih zavarovanj, so se fiduciarna zavarovanja pojavila predvsem zaradi novih potreb prakse v povezavi z neustreznostjo ročne zastave. Fiduciarno lastnino lahko pravno opredelimo kot lastninsko pravico, ekonomsko gledano pa se le ta bolj približa zastavni pravici. Fiduciarni prenos je zaupna, neakcesorna in neposestna oblika zavarovanja, katerega največja prednost je, da lahko dajalec zavarovanja premičnino, ki je predmet zavarovanja, še naprej nemoteno uporablja. Pri fiduciarnem prenosu lastninske pravice, se fiduciarju praktično prizna hibridna lastninska pravica. Rečemo, da gre za prenos polne pravice. Fiduciarna zavarovanja podelijo fiduciarju več pravne oblasti nad predmetom zavarovanja, kot je to nujno za potrebe zavarovanja in zato mora pravni red ta presežek oblasti nad stvarjo kompenzirati v postopkih izvršbe in stečaja. Fiduciarju se v primeru stečaja fiducianta prizna zgolj ločitvena pravica, kar pomeni nekoliko manj od polnega imetništva lastnine. V primeru izvršbe pa lahko fiduciar ugovarja nedopustnost izvršbe na fiduciarno prenešeni lastnini proti upnikom fiducianta. Tak ugovor pa je po kvaliteti nekoliko bližje izločitveni in ne ločitveni pravici. Neposestna zastavna pravica se od fiduciarnega prenosa razlikuje predvsem po tem, da je zastavna pravica nesamostojna pravica, ki je akcesorna terjatvi, ki jo varuje. Pri fiduciarni lastnini pa gre za obliko polne lastnine. Fiduciarju pripada nad predmetom prenosa nekoliko več pravne oblasti kot zastavnemu upniku. V zvezi z akcesornostjo je pomembno poudariti, da SPZ ureja tako neakcesorni fiduciarni prenos, kot tudi pogojni prenos pod razveznim pogojem plačila zavarovane terjatve. Pri tem je za pogojni prenos mogoče trditi, da se nekoliko približa neposestni zastavni pravici.
Ključne besede: fiduciarna zavarovanja, premičnina, neakcesornost, prenos lastninske pravice v zavarovanje, neposestna zastavna pravica.
Objavljeno v DKUM: 13.01.2021; Ogledov: 745; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (641,48 KB)

2.
Prehod lastninske pravice od tretje osebe na komitenta v zvezi s komisijsko pogodbo : diplomsko delo
Benjamin Spiegl, 2019, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so predstavljene posebnosti in način prehoda lastninske pravice od tretje osebe na komitenta pri nakupni komisijski pogodbi. Ker so pri prodajni komisijski pogodbi stališča teoretikov glede prehoda lastninske pravice bolj enotna, kot pri nakupni komisijski pogodbi, je v diplomski nalogi obravnavana le nakupna komisija. Obravnava nakupne komisije temelji na primerjavi z običajno prodajno pogodbo ter na vlogi komisionarja, ki je hkrati v pogodbenem razmerju s komitentom in tretjo osebo. V diplomski nalogi je obravnavan zgolj prenos lastninske pravice, kot temeljne stvarne pravice, ugotovitve pa analogno veljajo tudi glede prenosa drugih stvarnih pravic. Kot predmet lastninske pravice so v diplomski nalogi obravnavane samo premičnine, ki so najpogosteje predmet nakupne komisijske pogodbe. Pri nakupni komisijski pogodbi da komitent svojemu komisionarju naročilo za nakup določenega blaga. Komisionar nato s tretjo osebo sklene pravni posel o nakupu blaga v svojem imenu, a za račun komitenta. Razlog, da komisionar ne kupuje stvari za lastne potrebe, ampak za potrebe komitenta, ne vpliva na prehod lastninske pravice od tretje osebe na komisionarja. Tretja oseba ni v neposrednem pogodbenem razmerju s komitentom. Gre za primer posrednega zastopanja, kjer zastopnikove izjave volje ne ustvarjajo pravic neposredno v sferi zastopanega. Zato med tretjo osebo in komitentom ne pride do vzpostavitve neposrednega pravnega razmerja. Med njima velja načelo ločenosti pravnih razmerij, po katerem pravila o komisijski pogodbi urejajo notranje razmerje med komitentom in komisionarjem, pravila o prodajni pogodbi pa urejajo zunanje razmerje med komisionarjem kot kupcem in tretjo osebo kot prodajalcem. Pri tem opazimo odmik od načela kavzalnosti, ki za uspešen prenos lastninske pravice zahteva veljaven zavezovalni pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico. Ta je hkrati kavza oz. podlaga razpolagalnega pravnega posla, s pomočjo katerega se lastninska pravica dokončno prenese. Čeprav se izročitev blaga zastopniku šteje za izročitev zastopanemu, pa med komitentom in tretjo osebo ne obstaja zavezovalni pravni posel, saj sta stranki vsaka svojega pravnega posla. Zato prehod lastninske pravice ni tako enostaven, kot pri običajni prodajni pogodbi, kjer sta prodajalec in kupec stranki istega pravnega posla.
Ključne besede: komisijska pogodba, komitent, komisionar, nakupna komisija, posredno zastopanje, prenos lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 12.12.2019; Ogledov: 930; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (421,90 KB)

3.
Razpolagalno upravičenje pri poslovanju z nepremičninami : magistrsko delo
Sanja Gorjup, 2019, magistrsko delo

Opis: Pri poslovanju z nepremičninami je načelo zaupanja v zemljiško knjigo poglavitnega pomena. Iz tega načela izhaja, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Načelo zaupanja pri poslovanju z nepremičninami varuje dobroverno osebo, zato je vpis pravice v zemljiško knjigo pomemben. V zemljiško knjigo se vpisujejo nepremičnine, pravice na nepremičninah in pravna dejstva tako glede nepremičnin, kot glede imetnikov pravic na nepremičninah, ki so pomembna za pravni promet z nepremičnino. Stvarna pravica, ki se vpisuje v zemljiško knjigo je tudi lastninska pravica. Po vsebini upravičenj, ki jih vključuje, je lastninska pravica najobsežnejša stvarna pravica in lahko na primeru te pravice najprimerneje razložimo upravičenja in tako tudi med njimi razpolagalno upravičenje. V magistrski nalogi bo pojasnjena razlika med samo pravico in upravičenjem. Vsebino pravice determinirajo upravičenja. Vsaka pravica je sestavljena iz enega ali več upravičenj. Vsebina upravičenj, ki jih vključuje pravica, nam povedo na kakšen način lahko uveljavimo pravico, proti komu jo lahko uveljavimo ter ali lahko s pravico razpolagamo in na kakšen način. Zato je členitev pravice na upravičenja ne zgolj teoretičnega pomena, temveč je izredno pomembna za pravilno razumevanje vsebine pravice, ter s tem povezano uporabo pravnih pravil o uveljavljanju pravice in razpolaganju z njo. Posamezna pravica lahko vključuje tri vrste upravičenj: temeljno (materialnopravno) upravičenje, pravovarstveni zahtevek in razpolagalno upravičenje.Vsaka pravica mora vključevati najmanj eno temeljno (materialnopravno) upravičenje ter pravovarstveni zahtevek. Večina pravic vključuje tudi tretjo vrsto upravičenja, to je razpolagalno upravičenje. Razpolagalno upravičenje predstavlja del pravice, ki imetniku zagotavlja pravno možnost prenesti, obremeniti, preoblikovati ter odpovedati se pravici. Z izrazom razpolagalno upravičenje označujemo pravno dejanje (pravni posel) njenega imetnika, ki povzroči prenos, spremembo ali prenehanje te pravice. Razpolagalno upravičenje je torej pravna možnost imetnika pravice razpolagati s to pravico na določen način. Ko obravnavamo razpolagalno upravičenje, se sprašujemo, ali pravica vključuje upravičenje imetnika razpolagati z njo in v kakšnem obsegu. Razpolagalno upravičenje je kot izrecna sestavina pravice opredeljena samo v prvem odstavku 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), pod pojmom lastninska pravica. To seveda ne pomeni, da druge pravice ne vsebujejo razpolagalnega upravičenja. Vse stvarne pravice tudi ne vsebujejo popolnega razpolagalnega upravičenja. V teoriji in sodni praksi se velikokrat nepravilno poimenuje razpolagalno upravičenje kot razpolagalna sposobnost. Prav tako se nam postavlja vprašanje, ali je razpolagano upravičenje predpostavka za začetek učinkovanja razpolagalnega pravnega posla. V pravnem prometu je trenutek vpisa izredno pomemben, saj velja pravna maksima prior tempore potior iure, ki pomeni hitrejši po času, močnejši po pravici. Pri tem je potrebno izpostaviti pričakovano pravico, katera je vmesno lastninsko stanje na nepremičnini, ko pravnoposlovni pridobitelj čeprav formalno gledano še ni lastnik, uživa določeno lastninsko varstvo, še preden vloži predlog za vknjižbo pridobitve lastninske pravice v zemljiško knjigo. Postavlja se vprašanje, ali pričakovana lastninska pravica pridobitelja omeji razpolagalno upravičenje odsvojitelja. Lastninska pravica ni več absolutna pravica ali vseobsegajoča in oblastvena pravica, saj jo omejujejo različna pravna področja tako, da je njen tradicionalni koncept zelo okrnjen. Pri omejitvah lastninske pravice splošno razlikujemo med omejitvami v javnem interesu in omejitvami, ki varujejo zasebne interese. Te omejitve pa odpirajo nekatera pomembna pravna vprašanja, ki so predmet magistrskega dela.
Ključne besede: poslovanje z nepremičninami, načelo zaupanja v zemljiško knjigo, trenutek vpisa, lastninska pravica, prenos lastninske pravice, materialnopravna upravičenja, razpolagalno upravičenje, razpolagalni pravni posel, pričakovana pravica, omejitve lastninske pravice.
Objavljeno v DKUM: 24.04.2019; Ogledov: 1261; Prenosov: 263
.pdf Celotno besedilo (1,30 MB)

4.
Fiduciarna razmerja v stečaju
Maja Platnjak, 2018, magistrsko delo

Opis: Razlog za sklenitev fiduciarnih poslov je največkrat v zavarovanju, zato za takšne oblike zavarovanj uporabljamo izraz fiduciarna zavarovanja. Med tipična fiduciarna zavarovanja uvrščamo prenos lastninske pravice v zavarovanje, odstop terjatve v zavarovanje in prenos finančnih instrumentov v zavarovanje. Skupna značilnost fiduciarnih zavarovanj je zaupnost razmerja, neakcesornost in možnost zunajsodne uveljavitve prednostnega poplačilnega upravičenja. Nadaljnja značilnost fiduciarnih zavarovanj je prenos »polne« pravice, saj fiduciar na predmetu zavarovanja pridobi popolno imetništvo oziroma popolno lastninsko pravico. Fiduciarna zavarovanja tako dajejo več pravne oblasti, kot je to gospodarsko potrebno, zato pravni red ta presežek oziroma preobdarovanost kompenzira v primeru stečaja. Fiduciarju se v primeru fiduciantovega stečaja prizna manj kot polno imetništvo oziroma polna lastninska pravica, in sicer le ločitvena pravica. V primeru neplačevitosti fiducianta, fiduciarna zavarovanja gravitirajo k pravnim učinkom zastavne pravice in ne k polnemu imetništvu oziroma polni lastninski pravici. Temu ustrezen je tudi pravni položaj fiducianta v primeru stečaja fiduciarja. Fiduciantu je namreč priznan položaj izločitvenega upnika. Začetek stečajnega postopka ne vpliva na ločitveno pravico in terjatev, zavarovano s to ločitveno pravico ter na izločitveno pravico. Uveljavitev ločitvene pravice se lahko opravi v sodnem postopku ali pa v zakonsko določenih primerih tudi izvensodno. V primerih fiduciarnih zavarovanj je mogoča izvensodna prodaja, ki zagotavlja hitrejše poplačilo zavarovane terjatve, in ne vsebuje stroškov, ki so povezani z vodenjem sodnega postopka.
Ključne besede: fiduciarna zavarovanja, prenos lastninske pravice v zavarovanja, odstop terjatve v zavarovanje, prenos finančnih instrumentov v zavarovanja, insolventnost, stečaj, izločitvena pravica, izločitveni upnik, ločitvena pravica, ločitveni upnik
Objavljeno v DKUM: 18.12.2018; Ogledov: 1971; Prenosov: 230
.pdf Celotno besedilo (629,93 KB)

5.
Primerjava prednostnih pravic pri prodaji ali zakupu kmetijskih zemljišč in gozdov z analizo sodne prakse sodišč v Republiki Sloveniji
David Borlinič Gačnik, 2018, magistrsko delo

Opis: Zakon o kmetijskih zemljiščih in Zakon o gozdovih določata posebnosti v zvezi s predkupnimi pravicami in postopkom prodaje kmetijskih zemljišč, zaščitenih kmetij in gozdov, ki promet urejajo drugače, kot ga urejajo tradicionalni instituti civilnega prava. Predpisa določata kategorije in vrstne rede predkupnih upravičencev za nakup pa tudi prednostno pravico do zakupa kmetijskih zemljišč, zaščitenih kmetij in gozdov. Določitev zakonite predkupne pravice pomeni poseg v razpolagalno upravičenje lastnika oziroma v pravico do izbire sopogodbenika in s tem v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine. Pri določitvi analiziranih zakonitih predkupnih pravic gre za relativno blage omejitve, ki so utemeljene v javnem interesu, sorazmerne in zato dopustne. Ne glede na to, da zakonodajalec v primeru prodaje določenih vrst gozdov na prvo mesto postavi osebo javnega prava, pri kmetijskih zemljiščih pa je oseba javnega prava zadnji v vrsti predkupnih upravičencev, sta obe predkupni pravici določeni v javnem interesu. Jedro problema je analiza in primerjava kategorij in vrstnih redov prednostnih upravičencev, ki pokaže, da med vrstnimi redi in kategorijami prednostnih upravičencev do prodaje in zakupa kmetijskega zemljišča in gozda obstajajo določene razlike, katerih ratio je zdaj bolj, zdaj manj jasen. Med dilemami in neustrezno urejenimi položaji, ki so ob analizi sodne prakse izpostavljeni v tej nalogi, velja izpostaviti položaj solastnika kot predkupnega upravičenca v primeru prodaje gozda. V tem primeru ga lahko po stališču teorije štejemo za mejaša. Z razlago, ki je analogna sodni praksi v primeru predkupne pravice občine, pa bi solastnika lahko šteli celo za prvega predkupnega upravičenca. V nalogi opozarjamo tudi na nekatere nejasnosti, ki nastanejo ob smiselni uporabi predpisov o prodaji kmetijskega zemljišča za primere prodaj gozda in v primeru zakupa. Končno obravnavamo še postopkovne posebnosti uveljavljanja prednostnih pravic ter sankcije, ki nastopijo ob kršitvi analiziranih pravil, ki so v ničnosti zavezovalnega pravnega posla in oviri za overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu.
Ključne besede: poseg v zasebno lastnino, prenos lastninske pravice, zakup, kmetijska zemljišča, gozd, predkupna pravica, kategorije prednostnih upravičencev, prednostna pravica pri zakupu.
Objavljeno v DKUM: 03.07.2018; Ogledov: 1531; Prenosov: 274
.pdf Celotno besedilo (734,32 KB)

6.
PRAVNOPOSLOVNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA NEPREMIČNINAH: PRIMERJAVA SLOVENSKE UREDITVE Z UREDITVIJO V NEMŠKEM PRAVNEM REDU
Doris Jern, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je zajeta primerjava pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice na premičninah med slovenskim in nemškim pravnim redom in uveljavljenih transfernih sistemih. Oba pravna reda izvirata iz germanske skupine, ampak se med seboj v določenih določbah razlikujta. Posvetili smo se iskanju razlik pri predpostavkah za veljaven prenos lastninske pravice na premičnini, pravnem varstvu odsvojitelja in pravnem varstvu, ki ga uživa tretja oseba v primeru, da pridobi lastninsko pravico od razpolagano nesposobne osebe. Prav tako nas je zanimalo kaj se zgodi z omenjenimi stvarnimi pravicami na premičnini v primeru a non domino pridobitve. Iz diplomskega dela bo razvidna razlika med transfernim sistemom, ki ureja razmerje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom na podlagi abstraktnega načela in med transfernim sistemom, ki to razmerje ureja na podlagi kavzalnega sistema.
Ključne besede: Pravnoposlovni prenos lastninske pravice, pravni posel, premičnina, transferni sistem, načelo kavzalnosti, abstraktno načelo, Slovenija, Nemčija, a non domino.
Objavljeno v DKUM: 29.05.2017; Ogledov: 1200; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (659,90 KB)

7.
FIDUCIARNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA PREMIČNINAH V ZAVAROVANJE V PRIMERJAVI Z NEPOSESTNO ZASTAVNO PRAVICO
Marjan Volf, 2016, diplomsko delo

Opis: Civilno pravo, je zaradi neustreznosti ročne zastavne pravice, razvilo različne možnosti neposestne zastave, ki se od ročne zastave razlikujejo po neposestnosti prejemnika zavarovanja in možnosti, da dajalec zavarovanja uporablja in izkorišča zastavljeno premičnino še naprej. Fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje in neposestna zastavna pravica sta obliki zavarovanja, ki ustrezata tem kriterijem. Oba instituta sta torej neposestna, kar pa je pomanjkljivost glede publicitete in pravnega varstva prejemnika zavarovanja pred dobrovernim pridobiteljem lastninske pravice zastavljene premičnine. Neposestna zastavna pravica je to pomanjkljivost odpravila v sistemu registra neposestnih zastavnih pravic. Ker je zastavljena premičnina v neposredni posesti dajalca zavarovanja (fiducianta, zastavitelja), mora pridobitelj zavarovanja (fiduciar, zastavni upnik) v primeru prodaje pridobiti posest zastavljene stvari, kar pa ni v celoti odvisno od dolžnikovega sodelovanja in njegove pripravljenosti, da omogoči prodajo. Predpisana je namreč obličnost glede sporazuma o ustanovitvi zastavne pravice in sporazuma o prenosu fiduciarne lastnine, ki morata biti sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa in tako predstavljata določeno pomoč upniku, saj imata v primeru izvršbe učinek rubeža. Akcesornost, odvisnost zavarovanja od obveznosti iz temeljnega posla, je lastnost po kateri se oba instituta med seboj razlikujeta. Nobena zastavna pravica namreč ne more nastati, ne da bi obstajala tudi zavarovana terjatev, medtem ko je fiduciarna lastnina neakcesorna zavarovani terjatvi in je obstoj zavarovanja neodvisen od obstoja terjatve. V Stvarnopravnem zakoniku je fiduciarni prenos lastninske pravice vključen prav zaradi njegove neakcesornosti, ki predstavlja določeno alternativo vsem akcesornim oblikam stvarnega zavarovanja.
Ključne besede: fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje, neposestna zastavna pravica, notarski zapis, posest, akcesornost, publiciteta lastninske pravice
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 1641; Prenosov: 187
.pdf Celotno besedilo (428,46 KB)

8.
PRENOS LASTNINSKE PRAVICE V ZAVAROVANJE IN NEPOSESTNA ZASTAVNA PRAVICA NA PREMIČNINAH
Diana Viher, 2014, diplomsko delo

Opis: Naš pravni red v Stvarnopravnem zakoniku ureja tako fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje kot neposestno zastavno pravico na premičninah. Zaradi slednjega je v našem pravu fiduciarni prenos le alternativa neposestni zastavi premičnin. Bistvena razlika med njima je, da gre pri fiduciarni lastnini za polno lastninsko pravico, pri neposestni zastavi pa za omejeno stvarno pravico. Prav iz te pravne narave institutov izvira najpomembnejša razlika med omenjenima institutoma, in sicer glede akcesornosti. Fiduciarna lastnina je načeloma neakcesorna, pri neposestni zastavi pa gre za akcesorno obliko zavarovanja. Za popolno neakcesornost fiduciarne lastnine se zahteva izrecen dogovor strank, da se fiduciarni posel opravlja nepogojno. Pri tej primerjavi obeh oblik zavarovanja izhajamo iz predpostavke, da sta stranki izrecno dogovorili nepogojen fiduciarni prenos. Praktičen pomen neakcesorne narave fiduciarne lastnine se pokaže predvsem, kadar stranki ustanovita zavarovanje v sklopu dalj časa trajajočega upniško-dolžniškega razmerja, saj v takem primeru zavarovanje z večkratno ustanovitvijo neposestne zastavne pravice prinaša neprimerno višje stroške zavarovanja. Fiduciarni prenos je za razliko od neposestne zastave mogoč tudi kadar terjatev, ki se zavaruje sploh še ni nastala in se tako fiduciarno jamstvo ustanovi »za rezervo«. Drugače je pri neposestni zastavi, kjer morata stranki v sporazum o ustanovitvi zastavne pravice vnesti podatke o višini in zapadlosti terjatve. Posledica neakcesornosti fiduciarne lastnine je tudi to, da kadar upnik odstopa zavarovano terjatev tretji osebi, v primeru fiduciarne lastnine le ta ne preide samodejno na cesionarja. Fiduciarni upnik lahko tako premičnino preneseno v fiduciarno lastnino obdrži in jo kot jamstvo uporabi ob nastanku nove terjatve, ki jo bo odobril fiduciantu. V primeru zastavne pravice pa s cesijo zavarovane terjatve na novega upnika avtomatično preide tudi zastavna pravica, razen če se cedent in cesionar dogovorita, da se cedira le zavarovana terjatev. V slednjem primeru pa zastavna pravica, ki je akcesorna zavarovani terjatvi, prav zaradi tega preneha. Pri neakcesornem fiduciarnem prenosu se drugače kot pri zastavni pravici ne zahteva, da sta fiduciar in upnik zavarovane terjatve ista oseba. Druga pomembna razlika se pokaže, če zavarovana terjatev ob zapadlosti ni plačana. Tako fiduciar kot neposestni zastavni upnik v tem primeru od fiducianta oziroma zastavitelja zahteva izročitev predmeta, danega v zavarovanje, v neposredno posest. Pri neposestni zastavi veljajo glede realizacije kogentna določila o realizaciji zastavne pravice na premičninah. Za uresničitev fiduciarne lastnine pa se uporabijo pravila o uresničitvi zastavne pravice le kadar ni posebnega dogovora strank, sicer pa se opravi v skladu z izrecnim dogovorom strank. To pa, v primerjavi z neposestno zastavo, predstavlja možnost enostavnejše in učinkovitejše realizacije fiduciarnega zavarovanja. V kvaliteti omenjenih institutov zavarovanja praktično ni razlik. V obeh primerih se namreč zahteva notarski zapis, ki onemogoča antidatiranje in zagotavlja gotov datum. Ob primerjavi fiduciarne lastnine z registrsko neposestno zastavno pravico pa bi lahko ugotovili, da je registrska neposestna zastavna pravica vsaj za odtenek kvalitetnejša od fiduciarne lastnine. Z vpisom v register namreč registrska neposestna zastava pridobi publiciteto, ki je fiduciarna lastnina nima. S tem se prepreči oškodovanje zastavnega upnika s strani zastavitelja, saj tretji, ki mu je stvar naknadno ročno zastavljena ali mu je naknadno prenesena lastninska pravica na zastavljeni stvari, ne more biti v dobri veri, ravno iz razloga publicitete, ki jo zagotavlja register.
Ključne besede: fiduciarni prenos lastninske pravice, neposestna zastavna pravica, premičnina, neposestno zavarovanje, primerjava, akcesornost, realizacija, kvaliteta zavarovanja
Objavljeno v DKUM: 22.12.2014; Ogledov: 3216; Prenosov: 444
.pdf Celotno besedilo (319,28 KB)

9.
PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA NEPREMIČNINAH
Mateja Domjan, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je prikazan postopek prenosa lastninske pravice na nepremičninah. Prenos lastninske pravice na nepremičninah pomeni pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom. Podlaga za prenos lastninske pravice na nepremičninah pa je pravni naslov. Najpomembnejši in v praksi najbolj uporabljen pravni naslov je prodajna pogodba, na kateri je tudi poudarek v tem diplomskem delu. Za lažje razumevanje postopka prenosa lastninske pravice na nepremičninah je potrebno poznavanje pojma ter značilnosti lastninske pravice, zato sem tej temi namenila prvo poglavje v diplomskem delu. Opisan je tudi kratek pregled zgodovinskega razvoja lastninske pravice. Diplomska naloga temelji predvsem na prikazu postopka prenosa lastninske pravice na nepremičninah s pravnim poslom, ki pa je le ena izmed možnosti pridobitve lastninske pravice. Pridobitnih načinov je več, njihove vrste in pa temelji za pridobitev lastninske pravice so prikazani v drugem poglavju. V tretjem delu diplomske naloge je obravnavan prenos lastninske pravice iz katerega je moč ugotoviti, da je za veljaven prenos lastninske pravice na nepremičninah potrebno upoštevati določene predpostavke in pogoje, ki morajo biti izpolnjeni. Skratka gre za precej zapleten proces, kar pa je glede na samo naravo pravnega posla razumljivo. Za lažje razumevanje so podani primeri iz sodne prakse. V nadaljevanju so prikazani postopki prenosa lastninske pravice po posameznih vrstah nepremičnin, iz katerih je možno ugotoviti, da je za določene vrste nepremičnin postopek pridobitve lastninske pravice bolj zapleten, potrebna je pridobitev številnih soglasij ter odobritev, posledično je postopek prenosa lastninske pravice na takšni nepremičnini dolgotrajen. Sestavni del prenosa lastninske pravice na nepremičninah je tudi obdavčitev pri prometu nepremičnin, zato v diplomskem delu obravnavam posamezne vrste davkov, ki so povezani s prenosom lastninske pravice na nepremičninah. Na področju obdavčitve je prišlo do pomembnih sprememb, saj je s 1. januarjem 2014 pričel veljati Zakon o davku na nepremičnine.
Ključne besede: Lastninska pravica, pridobitev lastninske pravice, nepremičnina, prenos lastninske pravice na nepremičninah, pravni posel, pridobitni način, vpis v zemljiško knjigo, obdavčitev v prometu z nepremičninami.
Objavljeno v DKUM: 08.05.2014; Ogledov: 5281; Prenosov: 789
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

10.
FIDUCIARNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA PREMIČNINI V ZAVAROVANJE
Urša Rupar, 2012, diplomsko delo

Opis: Da se zagotovi in utrdi pravna varnost pri sklepanju pravnih poslov med strankami, so se razvili instituti zavarovanja obveznosti. Prva med stvarnopravnimi zavarovanji je bila v starem rimskem pravu fiduciarna odsvojitev oziroma fiducia cum creditore contracta, s katero je nastalo neke vrste posojilno razmerje. Fiduciarna odsvojitev je neposredna predhodnica zastavne pravice in osnova fiduciarnemu prenosu lastninske pravice na premičnini v zavarovanje, ki je osrednja tema moje diplomske naloge. Glavna značilnost tega instituta zavarovanja in zaradi česar se razlikuje od drugih realnih zavarovanj je njena neakcesornost, torej neodvisnost zavarovanja od določene temeljne terjatve. Zraven fiduciarne lastnine sta neodvisni obliki še zemljiški dolg in fiduciarna cesija. Njihovi primerjavi sem se posvetila v diplomski nalogi. Vsa ta tri stvarnopravna zavarovanja na novo ureja Stvarnopravni zakonik, kar pa ne pomeni, da jih slovensko pravo prej ni poznalo. Problem nastane pri uporabi, saj se praktično redkeje uporabljajo, ravno zaradi tega, ker so slabše poznana in vzbujajo dvom kako bo odločilo sodišče v primeru spora v zvezi s posameznim zavarovanjem, v primerjavi z dobro utečenimi in izgrajenimi oblikami zavarovanj obveznosti. Fiduciarno lastnino še vedno mnogokrat nadomesti neposestna zastavna pravica na premičnini. Menim, da je ta institut zavarovanja prav zaradi neakcesornosti in zaupnosti (fiduciarnosti) pravnih razmerij med strankami bolje prilagojen potrebam sodobnega življenja, in to želim tudi prikazati v diplomskem delu.
Ključne besede: zavarovanje terjatev, neakcesornost, premičnina, prenos lastninske pravice v zavarovanje, fiduciar, fiduciant, fiduciarni posel
Objavljeno v DKUM: 08.05.2012; Ogledov: 4960; Prenosov: 671
.pdf Celotno besedilo (908,75 KB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici