| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Kazensko pravno varstvo pravic delavcev : magistrsko delo
Blažka Kovačič, 2023, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga se osredotoča na varovanje pravic delavcev, in sicer na področju kazenskega prava. Ker vedno znova prihaja do kršitev pravic delavcev, se porajajo vprašanja o morebitnih spremembah zakonodaje, ki ščiti njihove interese. Magistrsko delo vsebuje pregled delovnopravne in analizo kazenskopravne zakonodaje (22. poglavje Kazenskega zakonika, v nadaljevanju KZ-1), ki ščiti interese delavcev. Predstavljeno je, kako delovnopravna zakonodaja vpliva na kazensko pravo in katere posamezne pravice delavcev morajo biti kršene, da lahko govorimo o posameznih kaznivih dejanjih iz 22. poglavja KZ-1. Za kršitev temeljnih pravic delavcev (196. člen KZ-1) je potrebno, da nastopi pravna posledica v obliki delavčevega prikrajšanja njegove pravice. Ena izmed takih pravic je na primer pravica do omejenega delovnega časa 40 ur tedensko, kar se lahko podaljša le v določenih dejavnostih ter v določenih primerih. Glede odgovornosti za kazniva dejanja ugotavljam, da pravne osebe lahko odgovarjajo za vsa kazniva dejanja, ki so navedena v poglavju kaznivih dejanj zoper delovno razmerje in socialno varnost. Da pravna oseba lahko odgovarja, morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer formalni in materialni. Pomembno je poudariti, da naklepa fizične osebe ne moremo enačiti z naklepnim ravnanjem pravne osebe. Niti po temeljni jezikovni razlagi ni možno utemeljiti izenačitve, saj terminološko naklepno ravnanje, ki je v povezavi s pravno osebo, ni enako kot naklep fizične osebe. Razlika je prav tako tudi sistematična. Kot ugotavljam v poglavju o sankcijah, se lahko za kršitev temeljnih pravic delavcev izreče zapor od enega meseca do treh let ter stranska denarna kazen, z omilitvijo denarna kazen, lahko pa se izreče tudi pogojna obsodba. V magistrskem delu predvsem ugotavljam, da bi bilo potrebno vzpostaviti bolj prilagodljiv trg dela, ki bi vodil do večje zaposlenosti, kjer bi iskalci zaposlitve lažje in hitreje našli ustrezno zaposlitev, delodajalci pa enostavneje sprejemali odločitve o novem zaposlovanju in odpuščanju. Prispevek magistrske naloge se odraža predvsem kot kritična presoja in analiza obstoječe delovnopravne in kazenskopravne zakonodaje, ki ščiti pravice delavcev. Prav tako so v delu podani smiselni predlogi, ki lahko pripomorejo k zmanjšanju kršitev obstoječe zakonodaje.
Ključne besede: Odgovornost za kaznivo dejanje, obveznosti delodajalca, prenehanje delovnega razmerja, plačilo za delo, zaposlovanje na črno, šikaniranje na delovnem mestu, sodelovanje delavcev pri upravljanju, kršitev sindikalnih pravic, varnost pri delu, pravice iz socialnega zavarovanja.
Objavljeno v DKUM: 18.10.2023; Ogledov: 527; Prenosov: 116
.pdf Celotno besedilo (844,65 KB)

2.
Vpliv bolnišniškega staleža, invalidnosti in mnenja pooblaščenega zdravnika o delazmožnosti na odločanje delodajalca med procesom kadrovskega prestrukturiranja tipične delniške družbe : doktorska disertacija
Andrea Margan Čačić, 2016, doktorska disertacija

Opis: Izhodišča. V času gospodarskega prestrukturiranja in krize je veliko delavcev odpuščenih ali premeščenih na nova delovna mesta. Na odločitev delodajalca, koga bo odpustil in koga premestil, lahko vpliva tudi zdravje delavca. Zaradi varovanja osebnih podatkov delodajalci praviloma ne vedo, kako zdravi ali bolni so delavci, zato se pri védenju o tem lahko odločajo le na podlagi kazalnikov zdravja, ki so jim dostopni. Ti so: bolniški dopust, spričevalo pooblaščenega zdravnika in kategorija invalidnosti. Cilj raziskave je ugotoviti, kako objektivni kazalci zdravstvenega stanja delavcev, do katerih ima delodajalec dostop, vplivajo na odločanje delodajalca v procesu kadrovskega prestrukturiranja podjetja (premeščanje/odpuščanje). Metode. Značilno slovensko podjetje s 1000 zaposlenimi je v letu 2005 začelo kadrovsko prestrukturiranje, ki je vključevalo zmanjševanje števila zaposlenih in premeščanje na druga delovna mesta znotraj podjetja. Narejene so bile štiri vgnezdene študije primerov s kontrolami. Izhodiščno opazovano populacijo predstavlja 885 delavcev, ki so bili na dan 1. 1. 2005 vsaj eno leto zaposleni za nedoločen čas v opazovani tipični delniški družbi. Kot primera sta bili opredeljeni dve skupini delavcev: delavci, ki jih je delodajalec v opazovanem obdobju premestil na drugo delovno mesto, in delavci, ki jim je odpovedal pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga. Kontrola so bili delavci iz preostale kohorte, usklajeni po socialnem statusu, spolu in starosti. Rezultati. Rezultati kažejo, da na odločitev delodajalca o izbiri delavcev najbolj vplivata kategorija invalidnosti in dolgotrajni bolniški dopust. Delovni invalidi in delavci, ki so bili na bolniškem dopustu ≥ 30 dni, imajo manj možnosti, da bodo premeščeni na novo delovno mesto, in več, da bodo odpuščeni. Multivariatna analiza je pokazala, da se obeti za prenehanje delovnega razmerja povečajo v prisotnosti dveh dejavnikov tveganja (bolniški dopust ≥ 30 dni in omejitev zmožnosti za delo). Zaključek. V raziskavi smo dokazali, da kazalniki zdravja, do katerih ima dostop delodajalec, vplivajo na odločanje delodajalca v procesu prestrukturiranja podjetja, kar kaže na direktno obliko zdravstvene selekcije.
Ključne besede: delniške družbe, prestrukturiranje, delavci, prenehanje delovnega razmerja, premeščanje delavcev, zdravstveno stanje, kazalniki, bolniški stalež, invalidnost, delovna sposobnost, disertacije
Objavljeno v DKUM: 28.11.2016; Ogledov: 2057; Prenosov: 247
.pdf Celotno besedilo (2,36 MB)

3.
VARSTVO POGODBENIH PRAVIC DELAVCEV PRI SPREMEMBI DELODAJALCA
Nina Kristarić, 2016, magistrsko delo

Opis: Sprememba delodajalca je v praksi pogosto uporabljen institut delovnega prava. Ureditev spremembe delodajalca v slovenskem pravnem redu je v celoti harmonizirana z usmeritvami iz Direktive 2001/23/ES in ob tem upošteva tudi pomembnejša stališča, ki so se oblikovala preko sodne prakse sodišča EU. Primarni namen zakonske ureditev tega instituta je varstvo pravic delavec v primeru spremembe delodajalca, do katere pride zaradi prenosa podjetja od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika oziroma v primerih delitve ali združitve. Po tem, ko je jasno, da gre za spremembo delodajalca, je z vidika delavca najpomembnejše vprašanje, kako bo ta sprememba vplivala na obstoječe delovno razmerje, ki običajno temelji na pogodbi o zaposlitvi sklenjeni z delodajalcem prenosnikom. Zato je z vidika delavca pomembno, da ZDR-1 jasno določa, da sprememba delodajalca ni utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je določena avtomatičnost vstopa delodajalca prevzemnika v delovno razmerje s prenesenim delavcem. Za delodajalca prevzemnika pa je pomembno vprašanje koliko časa velja prepoved spreminjanja prenesene pogodbe o zaposlitvi in ali je ta prepoved absolutna. Po drugi strani je za prenesenega delavca avtomatičnost vstopa v delovno razmerje z novim delodajalcem lahko sporna, če ne želi nadaljevati delovnega razmerja z delodajalec prevzemnikom ali v primeru, ko pride do poslabšanja pravic iz pogodbo zaposlitvi oziroma bistvene spremembe pogojev dela pri delodajalcu prevzemniku. Analiza položaja delavca in delodajalca prenosnika po prenosu, s poudarkom na možnosti preučitvi možnosti spremembe pogodbe o zaposlitvi kmalu po prenosu, je predmet te magistrske naloge.
Ključne besede: sprememba delodajalca, prenos podjetja, sprememba pogodbe o zaposlitvi, varstvo pogodbenih pravic, prenehanje delovnega razmerja.
Objavljeno v DKUM: 20.09.2016; Ogledov: 2019; Prenosov: 226
.pdf Celotno besedilo (1020,64 KB)

4.
Pogodbena kazen v konkurenčni klavzuli
Eva Goriup, 2016, diplomsko delo

Opis: Na trgu dela, si različni subjekti prizadevajo doseči isti cilj, pri čemer si med seboj konkurirajo. Zaradi zaščite tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj in zvez, ki jih je delavec pridobil pri delodajalcu, lahko pogodbeni stranki ob sklenitvi delovnega razmerja v pogodbi o zaposlitvi določita konkurenčno klavzulo, s katero določita prepoved določenih konkurenčnih dejanj delavca po prenehanju delovnega razmerja, in s tem zaščitita interese delodajalca. Diplomska naloga z naslovom »Pogodbena kazen v konkurenčni klavzuli«, želi prispevati k jasnejšemu razumevanju instituta konkurenčne klavzule, ter opozoriti na sankcije v primeru kršitve le-te, ter podrobneje predstaviti problematiko v zvezi s civilno sankcijo pogodbene kazni. Bralca uvede z opredelitvijo konkurenčne klavzule, njene ureditve v pravnih virih, zakonsko določenih pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za veljavnost konkurenčne klavzule, neveljavnost, prenehanje ter pravne posledice v primeru nespoštovanja le-te. Po začetni predstavitvi konkurenčne klavzule, nadaljuje s seznanitvijo bralca o pogodbeni kazni kot civilni sankciji, ter problematiki prenosa omenjenega instituta civilnega prava v delovno pravo, natančneje, v konkurenčno klavzulo. Opozarja na nepravilno uporabo izrazov v praksi, ter opisuje najpogostejša vprašanja glede pogodbene kazni v konkurenčni klavzuli, kar dodatno obogati z novejšimi primeri iz sodne prakse. V zadnjem delu diplomske naloge, je predstavljena ureditev instituta v nemški pravni ureditvi, saj se je slovenska pravna ureditev v več pogledih zgledovala po nemški.
Ključne besede: Konkurenčna klavzula, pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti, pogodbena kazen, zaposlovanje, delovno pravo, odškodnina, pogodba o zaposlitvi, prenehanje delovnega razmerja.
Objavljeno v DKUM: 23.05.2016; Ogledov: 2141; Prenosov: 352
.pdf Celotno besedilo (645,13 KB)

5.
INSTITUT SODNE RAZVEZE POGODBE O ZAPOSLITVI
Simon Dolenšek, 2012, diplomsko delo

Opis: POVZETEK Namen diplomskega dela je predstaviti institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, kot enega izmed načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Institut sodne razveze predstavlja odmik od splošno uveljavljenega načela varstva zaposlitve in reintegracije delavca v primeru, ko sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca. Najpomembnejši mednarodni pravni akt, ki ureja institut sodne razveze, je Konvencija Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Omenjeni zavezujoči dokument v primeru ugotovljene neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca primarno določa vrnitev delavca na delo. Kadar vrnitev na delo ni mogoča ali primerna, pa konvencija določa delavcu izplačilo ustreznega nadomestila ali kakšnega drugega ustreznega prejemka, kot oddolžitve za izgubo zaposlitve. Pri vpeljavi instituta slovenski pravni sistem se je zakonodajalec v pretežni meri oprl na nemško pravno ureditev. V skladu s slovensko delovno-pravno zakonodajo lahko sodišče v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi le-to razveže, bodisi na predlog delavca bodisi samo po lastni presoji, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče določi dan prenehanja delovnega razmerja tudi v primeru, ko ena od pogodbenih strank izpodbija pogodbo o zaposlitvi in sodišče ugotovi, da je pogodba neveljavna. Odškodnina, kot vrsta nadomestila za vrnitev delavca na delo, je vezana na plačo delavca. Glavne kriterije za odmero njene višine je izoblikovala sodna praksa. Primerjalno gledano je bistvena razlika med nemško, hrvaško ter slovensko pravno ureditvijo v tem, da le slovenska zakonodaja ureja možnost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po uradni dolžnosti. V nemškem in hrvaškem pravnem sistemu sodišče takšnega pooblastila nima, temveč lahko razveže pogodbo o zaposlitvi le na predlog delavca ali delodajalca.
Ključne besede: Ključne besede: Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi, nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ugotovitev trajanja delovnega razmerja, odškodnina namesto vrnitve na delo, prenehanje delovnega razmerja, odločanje ne glede na predlog delavca.
Objavljeno v DKUM: 04.04.2012; Ogledov: 4127; Prenosov: 339
.pdf Celotno besedilo (476,94 KB)

6.
PRENEHANJE POGODBE O ZAPOSLITVI NA PODLAGI SODBE SODIŠČA
Saša Drobnak, 2009, diplomsko delo

Opis: Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča je eden od načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi in je bil v slovensko pravo po vzoru nemškega prava vnesen leta 2003. Takšno prenehanje pogodbe o zaposlitvi je posebnost, saj predstavlja nasprotje načelu reintegracije delavca. V tem primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko sodišče na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja. Trajanje delovnega razmerja sodišče ugotovi najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, nato prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Omejitev odškodnine je bila v slovensko zakonodajo vnesena z novelo ZDR-A, pred tem je zakon določal, da se odškodnina določi po pravilih civilnega prava. Lahko pa sodišče enako ugotovi tudi ne glede na predlog delavca v primeru, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Sodišče določi dan prenehanja delovnega razmerja tudi v primeru, ko ena od pogodbenih strank izpodbija pogodbo o zaposlitvi in sodišče ugotovi, da je pogodba neveljavna. Delavec — tožnik lahko zahtevek do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, brez privolitve delodajalca — toženca, spremeni tako, da zahteva, da sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, ker pa delavec ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, mu prizna delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, ter odškodnino. Načeloma mora sodišče v skladu s procesnimi pravili odločati v mejah postavljenih zahtevkov. V primeru, ko sodišče kljub zahtevku delavca po reintegraciji ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče in razveže delovno razmerje, pa ne ravna v skladu s temi pravili. Problem v takšnem primeru predstavlja tudi določitev odškodnine, če delavec ni postavil zahtevka za določitev le te. Zakon je včasih določal, da se odškodnina določi po pravilih civilnega prava, kar je bila zelo ohlapna določba. Tako je zakonodajalec dopustil, da kriterije za določitev le te oblikuje sodna praksa. Po spremembi zakona še vedno niso določeni natančni kriteriji za določitev odškodnine, je pa določena njena najvišja višina. Bistvena razlika med nemško in slovensko ureditvijo navedenega instituta je ta, da mora biti v nemškem sistemu v primeru uporabe instituta vedno prisotna predpostavka, da ena od strank, bodisi delavec, bodisi delodajalec, meni, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. V slovenskem sistemu pa lahko sodišče o tem odloči samo, brez predloga strank.
Ključne besede: Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, sodna razveza, odločanje brez predloga, odškodnina, tožbeni zahtevek, ugotovitev trajanja delovnega razmerja, konvencija MOD št. 158, prenehanje delovnega razmerja, nezakonita odpoved delodajalca.
Objavljeno v DKUM: 15.12.2009; Ogledov: 6449; Prenosov: 895
.pdf Celotno besedilo (456,78 KB)

Iskanje izvedeno v 0.17 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici