| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE NA PREMIČNINI OD RAZPOLAGALNO NESPOSOBNE OSEBE - PRIMERJAVA SLOVENSKE UREDITVE Z UREDITVAMI NEKATERIH ROMANSKIH PRAVNIH SISTEMOV
Špela Valič, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je podan primerjalni vpogled v nekatere evropske sisteme pridobitve lastninske pravice na premičnini od razpolagalno nesposobne osebe (a non domino). Tri od skupno petih obravnavanih sistemov pripadajo romanski pravni družini , zato bo težišče naloge usmerjeno v iskanje razlik, pa tudi skupnih imenovalcev ureditev germanskega in romanskega porekla. Med predstavljanjem teme, ki jo mnogi označujejo za »križišče obligacijskega in stvarnega prava« , se bom primarno osredotočila na obravnavo instituta a non domino, vendar je za njegovo učinkovito preučevanje potrebna tudi splošna predstavitev sistemov prenosa lastninske pravice v različnih pravnih redih. Zato bo v začetnih poglavjih vsake obravnavane ureditve kot tematsko izhodišče najprej opisana splošna pridobitev lastninske pravice, zatem pa še podrobnejša predstavitev pridobitve lastninske pravice na premičnini, kadar je odsvojitelj razpolagalno nesposobna oseba (t.i. »non domino«). Razvidno bo, da so si romanski in germanski sistemi glede prenosa lastninske pravice konceptualno precej različni, hkrati pa zaradi korekcij in izjem v vsakdanji praksi ne dajejo dramatično drugačnih oziroma nasprotujočih si rezultatov.
Ključne besede: a non domino, lastninska pravica, premičnina, razpolagalna nesposobnost, transfer lastnine, načelo nemo plus, romanski sistemi, Francija, Italija, Portugalska, Draft Common Frame of Reference.
Objavljeno: 23.09.2011; Ogledov: 2376; Prenosov: 378
.pdf Celotno besedilo (614,16 KB)

2.
FIDUCIARNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA PREMIČNINI V ZAVAROVANJE
Urša Rupar, 2012, diplomsko delo

Opis: Da se zagotovi in utrdi pravna varnost pri sklepanju pravnih poslov med strankami, so se razvili instituti zavarovanja obveznosti. Prva med stvarnopravnimi zavarovanji je bila v starem rimskem pravu fiduciarna odsvojitev oziroma fiducia cum creditore contracta, s katero je nastalo neke vrste posojilno razmerje. Fiduciarna odsvojitev je neposredna predhodnica zastavne pravice in osnova fiduciarnemu prenosu lastninske pravice na premičnini v zavarovanje, ki je osrednja tema moje diplomske naloge. Glavna značilnost tega instituta zavarovanja in zaradi česar se razlikuje od drugih realnih zavarovanj je njena neakcesornost, torej neodvisnost zavarovanja od določene temeljne terjatve. Zraven fiduciarne lastnine sta neodvisni obliki še zemljiški dolg in fiduciarna cesija. Njihovi primerjavi sem se posvetila v diplomski nalogi. Vsa ta tri stvarnopravna zavarovanja na novo ureja Stvarnopravni zakonik, kar pa ne pomeni, da jih slovensko pravo prej ni poznalo. Problem nastane pri uporabi, saj se praktično redkeje uporabljajo, ravno zaradi tega, ker so slabše poznana in vzbujajo dvom kako bo odločilo sodišče v primeru spora v zvezi s posameznim zavarovanjem, v primerjavi z dobro utečenimi in izgrajenimi oblikami zavarovanj obveznosti. Fiduciarno lastnino še vedno mnogokrat nadomesti neposestna zastavna pravica na premičnini. Menim, da je ta institut zavarovanja prav zaradi neakcesornosti in zaupnosti (fiduciarnosti) pravnih razmerij med strankami bolje prilagojen potrebam sodobnega življenja, in to želim tudi prikazati v diplomskem delu.
Ključne besede: zavarovanje terjatev, neakcesornost, premičnina, prenos lastninske pravice v zavarovanje, fiduciar, fiduciant, fiduciarni posel
Objavljeno: 08.05.2012; Ogledov: 3763; Prenosov: 578
.pdf Celotno besedilo (908,75 KB)

3.
PRAVNOPOSLOVNI PRENOS LASTNINSKE PRAVICE NA NEPREMIČNINAH: PRIMERJAVA SLOVENSKE UREDITVE Z UREDITVIJO V NEMŠKEM PRAVNEM REDU
Doris Jern, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je zajeta primerjava pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice na premičninah med slovenskim in nemškim pravnim redom in uveljavljenih transfernih sistemih. Oba pravna reda izvirata iz germanske skupine, ampak se med seboj v določenih določbah razlikujta. Posvetili smo se iskanju razlik pri predpostavkah za veljaven prenos lastninske pravice na premičnini, pravnem varstvu odsvojitelja in pravnem varstvu, ki ga uživa tretja oseba v primeru, da pridobi lastninsko pravico od razpolagano nesposobne osebe. Prav tako nas je zanimalo kaj se zgodi z omenjenimi stvarnimi pravicami na premičnini v primeru a non domino pridobitve. Iz diplomskega dela bo razvidna razlika med transfernim sistemom, ki ureja razmerje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom na podlagi abstraktnega načela in med transfernim sistemom, ki to razmerje ureja na podlagi kavzalnega sistema.
Ključne besede: Pravnoposlovni prenos lastninske pravice, pravni posel, premičnina, transferni sistem, načelo kavzalnosti, abstraktno načelo, Slovenija, Nemčija, a non domino.
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 520; Prenosov: 36
.pdf Celotno besedilo (659,90 KB)

4.
PRIDOBITEV LASTNINSKE PRAVICE NA PREMIČNINAH
Nik Žižek, 2013, diplomsko delo

Opis: Vsak dan pridobivamo stvari na najrazličnejše načine bodisi s kupovanjem bodisi s pridobitvijo na podlagi zakona. Najpogosteje pridobivamo premičnine in pri tem niti ne vemo, kdaj točno pridobimo oziroma prenesemo lastninsko pravico na stvari, kakšne so posledice sklenitve pogodbe, kdaj se šteje, da je stvar izročena ipd. Katera dejstva in okoliščine so relevantne za pridobitev lastninske pravice in ali je srečevanje oziroma prepletanje obligacijskega in stvarnega prava ključnega pomena za prenos lastninske pravice, so samo nekatera vprašanja, ki odlikujejo primarno težiščnico te diplomske naloge. Samo diplomsko delo je bazirano na pridobitvi lastninske pravice na premičninah in zasnovano na temelju dveh načinov pridobitve, ki se s svojo prepoznavnostjo in specifičnostjo razvrščata na izvedene (derivativne) in izvirne (originarne) načine pridobitve. Kdaj preide lastninska pravica na podlagi pravnega posla (pogodbenega prenosa) in kdaj je zakon tisti, ki daje pridobitelju položaj lastnika, je od primera do primera različno. V praksi je najpomembnejši in najpogostejši način pridobitve lastninske pravice prenos le-te na podlagi pravnega posla. Evropsko-kontinentalni pravni sistem loči predvsem med romansko in germansko naravnanimi pravnimi redi. Ti dve pravni družini sta relevantni predvsem s tega stališča, da je za vsako od njiju značilen posamezen prenosni (transferni) sistem. Tako poznamo danes dve temeljni delitvi prenosnih sistemov: delitev na konsenzualni (translativni) sistem, ki je tipičen za romansko pravno družino, in tradicijski sistem, ki je tipičen za germansko pravno družino. Pri obeh sistemih se navezujemo na dejstvo, ki temelji na trenutku, v katerem preide lastninska pravica s prenosnika na pridobitelja. Tradicijski sistem se še nadalje deli na kavzalne in abstraktne sisteme glede na to, v kakšnem razmerju sta zavezovalni in razpolagalni pravni posel. Razlikovanje konsenzualnega in tradicijskega sistema postane najbolj očitno takrat, ko se sklenitev pogodbe in prenos posesti na stvari časovno ne ujemata. Do temeljnih razlikovanj med sistemoma kot posledice različnega trenutka prenosa lastninske pravice in časovnega obdobja, v katerem je po konsenzualnem sistemu lastninska pravica že prenesena, po tradicijskem pa še ne, načeloma ne pride. Kot bo razvidno, si navsezadnje sistema – konceptualno gledano – glede sovpadanja trenutka sklenitve pogodbe in trenutka prenosa posesti le nista tako različna in lastninska pravica namreč preide v istem trenutku.
Ključne besede: Premičnina, izročitev, izvirna pridobitev, izvedena pridobitev, germanski pravni redi, romanski pravni redi, konsenzualni sistem, tradicijski sistem, fiktivna izročitev.
Objavljeno: 17.10.2013; Ogledov: 2627; Prenosov: 383
.pdf Celotno besedilo (1,14 MB)

5.
PRENOS LASTNINSKE PRAVICE V ZAVAROVANJE IN NEPOSESTNA ZASTAVNA PRAVICA NA PREMIČNINAH
Diana Viher, 2014, diplomsko delo

Opis: Naš pravni red v Stvarnopravnem zakoniku ureja tako fiduciarni prenos lastninske pravice v zavarovanje kot neposestno zastavno pravico na premičninah. Zaradi slednjega je v našem pravu fiduciarni prenos le alternativa neposestni zastavi premičnin. Bistvena razlika med njima je, da gre pri fiduciarni lastnini za polno lastninsko pravico, pri neposestni zastavi pa za omejeno stvarno pravico. Prav iz te pravne narave institutov izvira najpomembnejša razlika med omenjenima institutoma, in sicer glede akcesornosti. Fiduciarna lastnina je načeloma neakcesorna, pri neposestni zastavi pa gre za akcesorno obliko zavarovanja. Za popolno neakcesornost fiduciarne lastnine se zahteva izrecen dogovor strank, da se fiduciarni posel opravlja nepogojno. Pri tej primerjavi obeh oblik zavarovanja izhajamo iz predpostavke, da sta stranki izrecno dogovorili nepogojen fiduciarni prenos. Praktičen pomen neakcesorne narave fiduciarne lastnine se pokaže predvsem, kadar stranki ustanovita zavarovanje v sklopu dalj časa trajajočega upniško-dolžniškega razmerja, saj v takem primeru zavarovanje z večkratno ustanovitvijo neposestne zastavne pravice prinaša neprimerno višje stroške zavarovanja. Fiduciarni prenos je za razliko od neposestne zastave mogoč tudi kadar terjatev, ki se zavaruje sploh še ni nastala in se tako fiduciarno jamstvo ustanovi »za rezervo«. Drugače je pri neposestni zastavi, kjer morata stranki v sporazum o ustanovitvi zastavne pravice vnesti podatke o višini in zapadlosti terjatve. Posledica neakcesornosti fiduciarne lastnine je tudi to, da kadar upnik odstopa zavarovano terjatev tretji osebi, v primeru fiduciarne lastnine le ta ne preide samodejno na cesionarja. Fiduciarni upnik lahko tako premičnino preneseno v fiduciarno lastnino obdrži in jo kot jamstvo uporabi ob nastanku nove terjatve, ki jo bo odobril fiduciantu. V primeru zastavne pravice pa s cesijo zavarovane terjatve na novega upnika avtomatično preide tudi zastavna pravica, razen če se cedent in cesionar dogovorita, da se cedira le zavarovana terjatev. V slednjem primeru pa zastavna pravica, ki je akcesorna zavarovani terjatvi, prav zaradi tega preneha. Pri neakcesornem fiduciarnem prenosu se drugače kot pri zastavni pravici ne zahteva, da sta fiduciar in upnik zavarovane terjatve ista oseba. Druga pomembna razlika se pokaže, če zavarovana terjatev ob zapadlosti ni plačana. Tako fiduciar kot neposestni zastavni upnik v tem primeru od fiducianta oziroma zastavitelja zahteva izročitev predmeta, danega v zavarovanje, v neposredno posest. Pri neposestni zastavi veljajo glede realizacije kogentna določila o realizaciji zastavne pravice na premičninah. Za uresničitev fiduciarne lastnine pa se uporabijo pravila o uresničitvi zastavne pravice le kadar ni posebnega dogovora strank, sicer pa se opravi v skladu z izrecnim dogovorom strank. To pa, v primerjavi z neposestno zastavo, predstavlja možnost enostavnejše in učinkovitejše realizacije fiduciarnega zavarovanja. V kvaliteti omenjenih institutov zavarovanja praktično ni razlik. V obeh primerih se namreč zahteva notarski zapis, ki onemogoča antidatiranje in zagotavlja gotov datum. Ob primerjavi fiduciarne lastnine z registrsko neposestno zastavno pravico pa bi lahko ugotovili, da je registrska neposestna zastavna pravica vsaj za odtenek kvalitetnejša od fiduciarne lastnine. Z vpisom v register namreč registrska neposestna zastava pridobi publiciteto, ki je fiduciarna lastnina nima. S tem se prepreči oškodovanje zastavnega upnika s strani zastavitelja, saj tretji, ki mu je stvar naknadno ročno zastavljena ali mu je naknadno prenesena lastninska pravica na zastavljeni stvari, ne more biti v dobri veri, ravno iz razloga publicitete, ki jo zagotavlja register.
Ključne besede: fiduciarni prenos lastninske pravice, neposestna zastavna pravica, premičnina, neposestno zavarovanje, primerjava, akcesornost, realizacija, kvaliteta zavarovanja
Objavljeno: 22.12.2014; Ogledov: 1989; Prenosov: 301
.pdf Celotno besedilo (319,28 KB)

6.
DAVČNA IZVRŠBA NA PREMIČNINE
Nataša Matijašević, 2014, diplomsko delo

Opis: Tako kot povsod po svetu, tudi v Republiki Sloveniji zavezanci moramo plačevati davke, katere zaračunavajo davčni organi. Število plačnikov davčnih obveznosti v zakonskem roku je zelo nizko, zaradi česar so davčni organi primorani postopati po institutu davčne izvršbe in davčnim zavezancem nameriti precejšnjo pozornost. Davčna izvršba je poseben upravni postopek, ki ga davčni organ izvaja v skladu z določbami Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Opravi se v primeru, če dolžnik svoje davčne obveznosti ne izpolni v roku, ki je v izvršilnem naslovu določen za prostovoljno izpolnitev. Postopek davčne izvršbe se prične z izdajo sklepa o izvršbi. V skladu z zakonom lahko davčni organ uporabi samo tista sredstva izvršbe, ki so sorazmerna z višino dolga, ki ga je potrebno izterjati. Kljub temu, da ni pisanega pravila se davčni organ prvotno odločajo za davčno izvršbo na dolžnikove denarne prejemke, denarna sredstva in na dolžnikove denarne terjatve, če pa le ta ni uspešna pa posežejo po davčni izvršbi na premičnine in ne nazadnje na dolžnikovo nepremično premoženje, delež družbenika v družbi, na premoženjske pravice in na vrednostne papirje. Postopek davčne izvršbe na premičnine je v ZDavP-2 izredno razčlenjen in podrobno opredeljen, saj se v zvezi z njim pojavlja največ težav. Postopek je dolgotrajen in zapleten. Z zakonodajo, določenimi pravili in načeli pa se usmerja delo davčnih organov, prav tako pa le ti ščitijo pravice zavezancev v postopku.
Ključne besede: davčna izvršba, davčna obveznost, izvršljivi naslov, sklep o izvršbi, premičnina
Objavljeno: 03.11.2014; Ogledov: 1222; Prenosov: 179
.pdf Celotno besedilo (597,40 KB)

7.
Registrska neposestna zastavna pravica na komunikacijskem omrežju kot sredstvo zavarovanja plačil
Klara Tršan, 2018, magistrsko delo

Opis: Neposestna zastavna pravica na premičnini pomeni pravico zastavnega upnika, da se zaradi neplačila zavarovane terjatve ob njeni zapadlosti poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Poznamo dve modaliteti neposestne zastavne pravice, in sicer »navadno« in registrsko neposestno zastavno pravico. Navadna neposestna zastavna pravica nastane že s sklenitvijo sporazuma o nastanku zastavne pravice, za nastanek registrske neposestne zastavne pravice pa je potreben še vpis v Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin. Nastanek registrske neposestne zastavne pravice je povezan z ureditvijo v številnih zakonih in podzakonskih predpisih. Kljub jasnim predpisom pa so se pojavile dileme o učinkih in smislu vpisa zastavne pravice v javni register ter drugih pogojih za nastanek registrske zastavne pravice, konkretno na telekomunikacijskih omrežjih. Sodna praksa je na tem področju še dokaj skopa, vendar je na določena pomembna stvarnopravna vprašanja že odgovorila. V magistrskem delu se ukvarjam predvsem z vprašanjem ureditve in nastanka registrske neposestne zastavne pravice ter s pravno opredelitvijo telekomunikacijskega omrežja kot opreme.
Ključne besede: Superficies solo cedit, povezanost zemljišča in objekta, gospodarska javna infrastruktura, premičnina, pritiklina, oprema, Register neposestnih zastavnih pravic in zarubljenih premičnin, enotna identifikacijska številka premičnin, služnost v javno korist
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 364; Prenosov: 63
.pdf Celotno besedilo (574,53 KB)

Iskanje izvedeno v 0.16 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici