SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 16
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
4.
5.
6.
VREDNOTENJE PROTIKOROZIJSKE ZAŠČITE Z EPOKSI PREMAZI S POMOČJO ELEKTROKEMIJSKE IMPEDANČNE SPEKTROSKOPIJE
Saša Skale, 2009, doktorska disertacija

Opis: Elektrokemijsko impedančno spektroskopijo (EIS) smo uporabili za preučevanje zaščitnih lastnosti različnih sistemov protikorozijske zaščite z epoksi premazi. Pripravili smo dve seriji vzorcev z epoksi sisitemi zaščite v intervalu med približno 150µm in 250µm. Pri prvi seriji vzorcev smo na površine peskane do stopnje Sa 21/2 po ISO 8501-1 nanesli epoksi cink fosfatni temelj, epoksi vmesni premaz z železovim luskavcem (MIOX) in običajni epoksi pokrivni premaz. Druga serija je imela navaden barierni epoksi temelj. Vmesni in pokrivni premaz pa sta ostala ista kot pri prvi seriji vzorcev. Prvi trije vzorci druge serije, so bili nanešeni na površine peskane do stopnje Sa 21/2 po ISO 8501-1. Preostanek druge serije pa je bil nanešen na ročno očiščene površine do stopnje St 2 po ISO 8501-1. Pripravljene vzorce smo izpostavili v vlažni komori (ISO 6270-1) in jih preučili z elektrokemijsko impedančno sprektroskopijo. Vrednotenje začetnih EIS meritev vzorcev je pokazalo pomembna odstopanja od običajnih modelov nadomestnih vezij. Na kompeksni ranini smo ugotovili, pred razvojem prevodnih por v premaznem sistemu, precejšen obseg realne komponente impedance, kasneje pa širjenje oziroma sploščitev polkroga. Preučitev začetnih meritev je pokazala, da njihovo slabo ujemanje s nadomestnimi vezji ne more biti posledica hrapavosti kovinske podlage ali pa nehomogenosti premaznega filma. Predlagali smo izboljšan model nadomestnega vezja, ki dodatno upšteva neposreden prenos — difuzijo ionov skozi premazni film. Izboljšan model uveljavi dodatni neskončni Warburgov element, ki premošča dosedanja elementa za kapacitvnost premaza in upornost por. Neskončni Warburgov element je rezultat rešitve drugega Fick-ovega zakona v primeru difuzije ionov skozi premazni film. Izboljšan model bolje razlaga EIS meritve, tudi v primerjavi s nadomestnim vezjem, ko namesto kapacitivnosti premaza uporabimo empirični konstantni fazni element (CPE). Vrednosti elementov nadomestnega vezja, ki jih določimo s primerjavo z EIS meritvami odražajo mehanizme transporta ionov skozi premazni film. Predlagali smo, da se vrednosti elementov nadomestnega vezja uporabijo za razvrščanje oziroma kvalitativno vrednotenje površinske zaščite s premazi. Rezultati razvrščanja se v veliki meri ujemajo z rezultati konvencionalnega ocenjevanja sistemov zaščite v vlažni komori. Primerjava aktivne inhibicije korozije zaradi cink fosfatnega temelja z bariranimi lastnostmi premaznega filma pokaže, da so slednje prevladujoče pri opredelitvi kvalitete sistema zaščite. Izkaže se tudi, da uporaba cink fosfatnega temelja pri debelinah sisteme zaščite nad 200µm ni potrebna. Obseg prenosa naboja skozi premazni sistem je pri prvi seriji vzorcev bistveno večji kot pri drugi seriji. To posredno potrjujejo rezultati konvencionalnega staranja premazov v vlažni komori. Ocenjevanje vzorcev druge serije pokaže bistveno slabše zaščitne lastnosti sistemov nanešenih na ročno očiščeno podlago (St 2 po ISO 8501-1). Ti kažejo večje obsege difuzije in prenosa ionov skozi pore v primerjavi z vzorci s sistemom zaščite na peskani podlagi. Rezultate ocenjevanja s pomočjo elementov nadomestnih vezij potrjujejejo tudi rezultati staranja v vlažni komori. Ob koncu staranja v vlažni komori so imeli vzorci druge serije, s sistemom zaščite na ročno očiščeni podlagi, poslabšano adhezijo,. Vzorci s sistemi na peskani podlagi pa so ohranili začetno popolno adhezijo. To je v skladu z uveljavljenimi konvencijami za pripravo površin v industriji protikorozijske zaščite s premazi.
Ključne besede: elektrokemijska impedančna spektroskopija, protikorozijski premazi, vlažna komora, nadomestna vezja, CPE, Warburgova impedanca, vrednotenje epoksi premazov, cink fosfat, železov luskavec, priprava površin, epoksi poliamino amidni premazi, ISO 12944
Objavljeno: 11.01.2010; Ogledov: 3336; Prenosov: 353
.pdf Celotno besedilo (6,12 MB)

7.
8.
VISOKOTLAČNA MIKRONIZACIJA SISTEMOV VIŠJE VISKOZNOSTI
Zoran Mandžuka, 2010, doktorska disertacija

Opis: Namen raziskave je določiti vpliv obratovalnih parametrov PGSSTM mikronizacije na fizikalno-kemijske lastnosti praškastih delcev modelnih substanc estrov maščobnih kislin (monostearat in tristearat) in praškastih lakov. Uspešna izvedba PGSSTM mikronizacije temelji na poznavanju faznih ravnotežij. Določili smo potek talilnih krivulj (S — L faznih prehodov) v p,T diagramu za sistema monostearat/CO2 in tristearat/CO2. Pod tlakom CO2 se obema substancama zniža tališče oziroma ima S — L krivulja temperaturni minimum v p,T diagramu. Znižanje tališča ob prisotnosti plina, ki je posledica raztapljanja plina v substanci, je izrazitejše za sistem tristearat/CO2. Pri tlaku 500 bar smo opazili tudi fazno inverzijo za sistem tristearat/CO2, ki je nastopila zaradi spremembe gostote faz pod vplivom visokega tlaka. Prav tako smo za oba sistema določili ravnotežne sestave L — G faz s statično analitično metodo v tlačnem območju od 0 bar do 450 bar in pri temperaturah 70 °C in 90 °C. Topnosti CO2 v maščobi so visoke, in sicer do 85 mol.% za monostearat (400 bar in 70 °C) ter do 96 mol.% za tristearat (400 bar in 70 °C). Topnosti maščob v CO2 so nizke, do 1 mol.% v obeh primerih. Na osnovi pridobljenih podatkov o tališču in topnosti smo izvedli šaržne mikronizacije v območju tlakov med 60 in 215 bar pri 64, 70 in 80 °C za monostearat in pri 54, 60 in 70 °C za tristearat. Mikronizirane vzorce smo analizirali glede na stopnjo kristaliničnosti in kristalno obliko, na velikost in morfologijo delcev po mikronizaciji in po 3 mesecih skladiščenja pri 20 °C za monostearat in pri 5 in 20 °C za tristearat. Na osnovi DSC termogramov smo ugotovili zmanjšano stopnjo kristaliničnosti, 20 — 40 % pri različnih obratovalnih pogojih glede na izhodiščno substanco. Po 3 mesecih se je kristaliničnost mikroniziranih delcev povečala in v primeru tristearata dosegla tudi kristaliničnost izhodiščnega vzorca. Po procesiranju so delci ohranili kristalno obliko. Monostearat, ki je bil hranjen 3 mesece pri 20 °C, še vedno ohrani najstabilnejšo β obliko, medtem ko se pri tristearatu pod istimi pogoji pojavi transformacija iz β' v β obliko. Povprečna velikost delcev, izmerjena z granulometrično lasersko metodo po mikronizaciji, se zmanjša na 7 — 40 µm glede na obratovalne pogoje. S časom delci aglomerirajo. SEM analiza je pokazala, da delci po mikronizaciji postanejo porozni in nepravilnih oblik. Rekristalizacija delcev s časom je očitnejša za vzorce tristearata, skladiščenih pri 20 °C, kjer se na površini pojavijo igličasti kristali. Zaradi očitnejših sprememb s časom zgoraj omenjenih fizikalno-kemijskih lastnosti smo mikronizirane delce tristearata hranili tudi pri 5 °C. Rezultat je pokazal upočasnitev rekristalizacije in aglomeracije, ohranitev srednje stabilne β' kristalne oblike ter spremembo površine delcev le zaradi nižje temperature. Razvoj novega procesa pridobivanja praškastih lakov je obsegal eksperimente visokotlačne mikronizacije po PGSSTM postopku. Izvedli smo šaržne in kontinuirne mikronizacije posamičnih komponent zmesi, kontinuirne mikronizacije zmesi brez polnil in pigmentov in nato še mikronizacije zmesi s polnili in pigmenti. Pri mikronizacijah zmesi brez pigmentov in polnil smo opazovali vpliv procesnih parametrov, in sicer koncentracijo suspenzije (2, 4, 6 % w/v), tlak CO2 (110 — 160 bar) in tip šobe (premer in kot pršenja), na velikostno porazdelitev delcev proizvedenega prahu. Na osnovi rezultatov aplikacije premazov smo dodatno izvedli mikronizacije pri različnih temperaturah (120 — 160 °C). Posamezne vzorce smo analizirali na elektronskem mikroskopu (prerez delcev z ionsko puško) ter izvedli termično analizo (Mettler Toledo). Pri mikronizacijah s pigmenti in polnili je delo obsegalo načrtovanje postopka visokotlačne mikronizacije in pripravo procesne sheme, mikronizacijo zmesi s pigmenti na osnovi danih receptur iz osnovnih surovin, pripravo dodatne recepture s povečano količino odplinjevalca, dodatek končnemu vzorcu snovi zaradi
Ključne besede: superkritični CO2, S – L fazni prehodi, ravnotežne topnosti, difuzijski koeficient, PGSSTM, fizikalno-kemijske lastnosti, gliceridi, praškasti premazi
Objavljeno: 03.05.2010; Ogledov: 3152; Prenosov: 188
.pdf Celotno besedilo (9,34 MB)

9.
KEMOMETRIJSKA KARAKTERIZACIJA VEZIV IN PREMAZOV Z BLIŽNJO INFRARDEČO SPEKTROSKOPIJO
Polona Ivanšek, 2010, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je preučiti možnost zamenjave klasičnih analiznih metod z metodo NIR. Eksperimentalni del smo izvajali na NIR spektrofotometru NIRFlex N — 500, proizvajalca BUCHI, Švica, podprtim s programsko opremo NIRcal V 5.2. Klasične analizne metode smo izvajali v skladu z veljavnimi ISO standardi. Kvantitativna NIR kalibracija je sestavljena iz štirih osnovnih korakov: izbira reprezentativnega kalibracijskega niza, pridobivanje in določevanje referenčnih vrednosti spektrov, povezava vrednosti spektrov z referenčnimi vrednostmi in validacija izdelane metode. Vsem vzorcem smo z refleksijsko sondo Fiber optic soldis z nastavkom za tekočine, povezano z NIR inštrumentom, posneli NIR spektre. Za izdelavo kvantitativnih kalibracij smo uporabili matematični postopek metode delnih najmanjših kvadratov PLS (ang. Partial Least Squares). Za vse izvedene kvantitativne kalibracije smo kot validacijsko metodo uporabili VS validacijski niz. Za ugotavljanje primerljivosti klasičnih metod, z metodo NIR pa smo uporabili signifikantni parni t-test. Bližnja rdeča spektroskopija se je izkazala kot alternativna metoda klasičnim analiznim metodam. Bližnja infrardeča spektroskopija je enostavna za uporabo, hitra, nedestruktivna ter prijazna ljudem in okolju. Z njo prihranimo čas in stroške, ki nastanejo z nakupom reagentov.
Ključne besede: premazi, veziva, bližnja infrardeča spektroskopija (NIRS), kemometrijske metode, regresija glavnih osi (PCR), metoda delnih najmanjših kvadratov (PLS)
Objavljeno: 02.06.2010; Ogledov: 2790; Prenosov: 278
.pdf Celotno besedilo (1,80 MB)

10.
Novi funkcionalni premazi z magnetnimi delci
Branka Mušič, 2012, doktorska disertacija

Opis: Mnogi sodobni materiali s svojimi izboljšanimi ali povsem novimi lastnostmi rešujejo številne probleme in s tem ponujajo dodano vrednost pri uporabi. Razširili so se napredni kompozitni materiali, saj je njihova velika prednost, da lahko njihove lastnosti načrtujemo vnaprej glede na njihovo končno uporabo. Umetno povzročena elektromagnetna sevanja (EMS) povečujejo negativen vpliv EMS na žive organizme. Zato so številne evropske države že pred časom odločile, da ščitijo svoje državljane z nacionalnimi ukrepi (Evropskem Pre-standardu EN 50166-2 – Human exposure to electromagnetic fields – High frequency). Žive organizme, naprave in prostore lahko zaščitimo pred elektromagnetnim sevanjem tako, da ga odbijemo ali absorbiramo. Pri odbojni zaščiti se lahko uporabi tanka plast odbojnega materiala ali barve. Ti materiali so v svetu že znani in razširjeni. Kot posledica odbojne zaščite pa se lahko bistveno poveča število motenj v okolici. Pri absorpcijski zaščiti se odbije le manjši delež upadlega elektromagnetnega sevanja, večji delež preide v material, kjer se absorbira in se pretvori v neškodljivo toplotno energijo. Absorpcijske materiale lahko vključimo na različne načine v strukturne elemente objekta, ki ga želimo zaščititi. Eden izmed možnih načinov za zaščito pred visokimi frekvencami elektromagnetnega sevanja je kompozitno premazno sredstvo, v funkciji absorpcije nezaželenega EMS. Razumevanje procesov v funkcionalnem premazu je strateško gledano izredno pomembno v svetovnem merilu. Možna osnova za absorpcijo kompozitnega premaznega sredstva so magnetni delci. S sintezo v trdnem smo pripravili aktivne delce, katere smo uporabili za premaz s funkcijo absorpcije EMS. To so ferimagnetni MnZn feriti. V doktorskem delu smo raziskali vpliv velikosti MnZn feritnih delcev in vpliv utežne koncentracije MnZn feritnih delcev na elektromagnetne lastnosti kompozita. Del raziskav je bil torej usmerjen v pripravo MnZn ferita z vidika optimizacije tako fizikalnih lastnosti, kot so oblika in velikost delcev ter s tem povezana specifična površina delcev, kemijske sestave in tudi elektromagnetnih parametrov. Pripravili smo sedem različnih velikosti delcev MnZn feritov, najmanjši delci velikosti 3,70 μm in največji delci 14,95 μm. Prikazani rezultati elektromagnetnih lastnosti kompozitov vsebujejo 75 ut.% in 90 ut.% MnZn ferita. Drugi del raziskav pa je bil usmerjen v razvoj kompozitnega premaznega sredstva. Ta del vključuje razvoj tehnološke priprave novega premaza ter testiranje aktivnosti absorpcije elektromagnetnega sevanja v frekvenčnem območju 100 MHz do 10 GHz ustreznih kompozitnih premaznih sistemov. Meritve učinkovitosti absorpcije smo izvedli v odvisnosti od debeline nanosa absorpcijskega premaza, pri 3 mm, 4 mm in 5 mm nanosa. V kompozitnem materialu, ki smo ga razvili, smo združili magnetne vključke in premazni sistem. Razvili smo nov tip premaza, z novo funkcionalnostjo ter nov tip absorberja v obliki kita, ki absorbira v mikrovalovnem področju.
Ključne besede: absorberji elektromagnetnega valovanja, premazi, feritni materiali
Objavljeno: 03.04.2012; Ogledov: 1887; Prenosov: 215
.pdf Celotno besedilo (7,01 MB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici