| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 16
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
PREKRŠKOVNI VIDIK KRŠENJA PRAVIL KONKURENČNEGA PRAVA V RS IN EU
Matej Bokalič, 2010, diplomsko delo

Opis: Delo pred bralcem želi celovito zajeti in predstaviti sankcije, ki sledijo kršenju pravil konkurenčnega prava, ter jih sistematično umestiti v posamezne pravne veje. Avtor ugotavlja, da je ureditev kršenja pravil konkurenčnega prava različna po posameznih pravnih sistemih in da sta ureditvi po predpisih Republike Slovenije in Evropske unije bolj prizanesljivi od ureditve v Združenih državah Amerike. Najtrdnejši argument za to je ameriška podreditev kršitve izključno pravilom kazenskega prava. Kazenskemu pravu je sicer podrejena kršitev tudi po slovenskem pravu, vendar je bistvena razlika od ameriške ureditve v tem, da taka ureditev ni izključna, saj je kršitev opredeljena tudi kot prekršek, kar je za zdaj v praksi edini način sankcioniranja. Sama praksa sankcioniranja kršitev s področja varstva konkurence se približuje ureditvi po pravu EU, ki kršitve podreja prekrškovnim pravilom. Glede odškodnin je najmilejša ureditev v RS, saj se omejuje na višino dejanske škode in izgubljeni dobiček, sodna praksa Sodišča EU dopušča kaznovalne odškodnine v državah članicah, ki so jih vpeljale v svoj nacionalni pravni red, medtem ko je kaznovalna odškodnina splošna značilnost ameriške ureditve. Bistveno pozornost avtor namenja prekrškovnemu vidiku kršitev in ugotavlja proevropsko agresivnost Zakona o prekrških in Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence. S spremembo Zakona o prekrških se je predpisom s področja varstva konkurence široko odprla možnost visokih, nominalno nelimitiranih glob v odstotku letnega prometa, vendar avtor ugotavlja, da je od vseh predpisov s širšega področja varstva konkurence to možnost izkoristil le Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence. Čeprav visoke globe zagotavljajo močno generalno in specialno prevencijo, avtor opozarja na nezaželene posledice, kot sta ohromitev prihodkov v državni proračun in nevarnost plačilne nesposobnosti poslovnih subjektov. V sklopu smernic, po katerih organi varstva konkurence določijo višino globe, avtor ugotavlja bistveno večji niz pravil v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih skladno s členom 23 Uredbe št. 1/2003, ki jih uporablja Komisija, kot v Zakonu o prekrških, ki ga uporablja Urad za varstvo konkurence. Večji nabor je po mnenju avtorja dobrodošel za temeljito individualizacijo sankcije. Avtor pozornost usmerja v program prizanesljivosti kot enega novejših institutov, ki se uporablja samo kot sredstvo odkrivanja kartelov, in v sklopu katerega se prijavitelju odpusti plačilo globe ali se mu globa zmanjša. Na eni strani gre za domiselni institut z učinki razkrivanja in sankcioniranja kartelov, kar je vsekakor dobra lastnost tega programa, ki se prek prijave udeležencev kartela odraža v manjši potrebni aktivnosti in številčnosti organa varstva konkurence za zaznavanje kartelov ter posledično v nižjih stroških učinkovitega delovanja organa. Druga stran programa prizanesljivosti pa je možnost njegove zlorabe, ki bi lahko bistveno utrdila tržni položaj pobudnika kartela in prijavitelja v eni osebi in ki bi lahko s sankcioniranjem v kartelu prostovoljno udeleženih konkurentov na trg učinkovala negativno.
Ključne besede: KONKURENČNO PRAVO, SANKCIJA, KAZEN, ODŠKODNINA, PREKRŠEK, KAZNIVO DEJANJE, GLOBA, OMEJENA GLOBA, NEOMEJENA GLOBA, PROGRAM PRIZANESLJIVOSTI, ODPUSTITEV GLOBE, ZNIŽANJE GLOBE
Objavljeno: 19.11.2010; Ogledov: 2331; Prenosov: 352
.pdf Celotno besedilo (737,00 KB)

2.
RAZMEJEVANJE MED GOSPODARSKIMI PREKRŠKI IN GOSPODARSKIMI KAZNIVIMI DEJANJI
Mojca Kert, 2010, diplomsko delo

Opis: Kazniva dejanja in prekrški so vrsta kaznivih ravnanj, h katerim nekateri teoretiki štejejo tudi disciplinske prestopke. Razmejujejo se predvsem glede na to, kako škodljivo oziroma nevarno je neko ravnanje za določeno dobrino in glede na stopnjo protipravnosti. Temu primerno bi zakonodajalec moral ustrezno določiti neko ravnanje kot kaznivo dejanje ali pa kot prekršek. Kazniva dejanja v splošnem kot v posebnem delu ureja Kazenski zakonik (KZ-1). Splošne določbe prekrškov ureja Zakon o prekrških (ZP-1), posebne določbe pa so razpršene po posameznih področnih zakonih. Ravno obratno pa je pri postopku, ki je za prekrške urejen v ZP-1, kazenski postopek pa je urejen v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP). Gospodarsko kazensko pravo je poseben del kazenskega prava, ki varuje predvsem dobrine iz sfere gospodarstva. V širšem smislu gospodarsko kazensko pravo zajema tudi gospodarske prekrške. Pravila glede gospodarskih kaznivih dejanj in gospodarskih prekrškov ne obstajajo posebej, ampak zanje veljajo splošne določbe za kazniva dejanja in prekrške. Pravne osebe odgovarjajo na podlagi 26. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) za vsa kazniva dejanja zoper gospodarstvo, oziroma tista, ki so kot taka določena v 24. členu KZ-1. Odgovarjajo pa tudi za druga, v tem členu določena dejanja, ki pa so navadno storjena v imenu, za račun ali v korist pravne osebe (torej pri opravljanju gospodarske dejavnosti). Odgovornost pravnih oseb za prekrške ima temelj v 13. in 14. členu ZP-1, smiselno pa se zanje uporabljajo določbe ZOPOKD. Sankcije zanje so določene za vsak prekršek posebej v isti določbi, kjer je določen prekršek. Konkretna gospodarska kazniva dejanja so urejena v KZ-1 na enem mestu (v 24. poglavju), medtem ko so gospodarski prekrški razpršeni po posameznih zakonih s področja gospodarstva.
Ključne besede: gospodarsko kazensko pravo, gospodarsko kaznivo dejanje, gospodarski prekršek, vrednostni papirji, notranja informacija, preslepitev kupcev, poslovna skrivnost, davčna zatajitev.
Objavljeno: 14.04.2010; Ogledov: 2724; Prenosov: 405
.pdf Celotno besedilo (706,92 KB)

3.
MANIPULACIJA Z VREDNOSTNIMI PAPIRJI KOT KAZNIVO DEJANJE
Eva Krevh, 2010, diplomsko delo

Opis: Manipulacija z vrednostnimi papirji je zagotovo ena hujših zlorab trga z vrednostnimi papirji in je zakonsko prepovedana. Kazenskopravno varstvo manipulacije z vrednostnimi papirji na trgu vrednostnih papirjev ureja Kazenski zakonik (KZ-1) v 239. členu (zloraba trga finančnih instrumentov). Kot manipulativni pa je moč označiti tudi dejanji po 231. (preslepitve pri poslovanju z vrednostnimi papirji) in 238. (zloraba notranje informacije) členu KZ-1. Kaznivo dejanje zlorabe trga finančnih instrumentov po novem 239. členu KZ-1 bistveno povzema definicijo tržne manipulacije prvega odstavka 374. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI). Z določenimi vsebinskimi kot tudi jezikovnimi spremembami kaznivih dejanj po 231. in 238. členu KZ-1 pa se je pojmu manipulacije z vrednostnimi papirji le še približalo. Prekrškovno varstvo manipulacije z vrednostnimi papirji je urejeno v ZTFI, sankcija za ta prekršek pa je globa. Pri tem se zakonski znaki kaznivih dejanj po 231., 238. in 239. členu KZ-1 popolnoma prekrivajo z zakonskimi znaki prekrška po: petem odstavku 556. člena ZTFI v povezavi s 4. točko prvega odstavka 556. člena ZTFI; 1. in 2. točki prvega odstavka 566. člena ZTFI; četrtem odstavku 566. člena ZTFI v povezavi s 374. členom ZTFI. Zakonodajalec bi moral to neskladje odpraviti. Kazenskopravno kot tudi prekrškovno varstvo manipulacije z vrednostnimi papirji pa ni dovolj učinkovito. Velik problem predstavlja dokazovanje protipravnosti ravnanj manipulatorjev. Z optimalnejšo politiko regulacije tega problematičnega področja kot je sprememba sankcij za ta dejanja, uvedba obrnjenega dokaznega bremena, upoštevanje strokovnih mnenj in predlogov pri opisih kaznivih dejanj manipulacije ipd., bi pripomogli k učinkovitejšemu varstvu. Manipulacija z vrednostnimi papirji je kljub zakonski prepovedi v praksi še vedno pogost pojav. Na to dejstvo kažejo številni primeri, ki opozarjajo na nevarnost, ki jo tržna manipulacija predstavlja ekonomskim interesom vsake države.
Ključne besede: tržna manipulacija, vrednostni papir, trg vrednostnih papirjev, zloraba trga, finančni instrument, kaznivo dejanje, prekršek, regulacija
Objavljeno: 14.04.2010; Ogledov: 2245; Prenosov: 294
.pdf Celotno besedilo (861,08 KB)

4.
KAZENSKOPRAVNI VIDIKI NEDOVOLJENIH IGER NA SREČO
Ljubica Hrovat, 2010, diplomsko delo

Opis: Igre na srečo kot poseben način razvedrila so že od nekdaj nadzorovane s strani države. V Sloveniji so normativno urejene v Zakonu o igrah na srečo in drugih podzakonskih predpisih. Po tem zakonu je prirejanje le-teh izključna pravice Republike Slovenije in se lahko prirejajo le na podlagi dovoljenja oziroma koncesije pristojnega organa. Na ravni Evropske unije je to področje urejeno z direktivami in resolucijami. Torej države članice samostojno urejajo to področje in lahko prepovejo in omejujejo čezmejno ponujanje iger na srečo, čeprav gre za ponudnika, ki ima sedež v drugi državi članici in tam te storitve zakonito opravlja. Najpomembnejši predpis za kazenski vidik je kazenski zakonik, ki v 212. členu določa kaznivi dejanji nedovoljenih iger na srečo in organiziranje denarnih verig. Poleg fizične osebe je lahko za to za kaznivo dejanje odgovorna tudi pravna oseba po Zakonu o odgovornosti pravih oseb za kazniva dejanja. Piramida struktura sama po sebi ni nezakonita, to postane šele, ko udeleženci vplačujejo v sistem določene denarne zneske udeležencem, ki so se pred njimi vključili v sistem in pričakujejo plačilo določenih denarnih zneskov od udeležencev, ki naj bi se za njimi vključili v igro. Z razvojem interneta so se pojavile tudi internetne športne stave, ki pa v zakonodaji niso bile urejene, zato so ponudniki to pridoma izkoriščali. Največji svetovni ponudnik internetnih iger na srečo Bwin International ltd. kljub ukrepom različnih državnih inštitucij še vedno oglašuje in nemoteno opravlja svoje storitve na območju Republike Slovenije, kljub temu, da pri nas ne poseduje koncesije za prirejanje iger na srečo. Zakonodaja na področju iger na srečo je v Republiki Sloveniji dobro opredeljena, saj to področje ureja več dobrih zakonov in podzakonskih predpisov, vendar pa ta ni v celoti usklajena z zakonodajo EU. Za izvajanje zakonodaje skrbi več državnih institucij, od katerih je na tem področju najaktivnejši Urad Republike Slovenije za nadzor prirejanja nad igrami na srečo (UNPIS).
Ključne besede: igre na srečo, kaznivo dejanje, UNPIS, denarne verige, Bwin, internetne športne stave, prekršek
Objavljeno: 28.09.2010; Ogledov: 2283; Prenosov: 229
.pdf Celotno besedilo (361,93 KB)

5.
UGOTAVLJANJE IN SANKCIONIRANJE KAZNIVEGA DEJANJA ZATAJITVE DAVŠČIN IN TEMU USTREZNIH PREKRŠKOV
Katja Svenšek, 2011, diplomsko delo

Opis: Davki predstavljajo največji vir javnih dohodkov, zato se jim posveča velika pozornost. Ker pa davek predstavlja za davčnega zavezanca breme, ta nenehno strmi k temu, da davek zmanjša. V Sloveniji poznamo dva načina izmikanja plačilu davka: zakonito izmikanje plačilu davka in nezakonito izmikanje plačilu davka. Nezakonito izmikanje plačilu davka je v slovenski zakonodaji opredeljeno kot kaznivo dejanje davčne zatajitve v 249. členu Kazenskega zakonika. S kaznivim dejanjem davčne zatajitve pa je tesno povezan tudi pojem davčnega prekrška. Meja med obema dejanjem je namreč tanka, jasno razlikovanje med pojmoma pa je zelo pomembno iz vidika sankcioniranja. Tako imamo na eni strani sankcioniranje po 249. členu Kazenskega zakonika za davčno zatajitev in sankcioniranje po Zakonu o prekrških za davčne prekrške. Za davčne prekrške odgovarjajo tudi pravne osebe skladno z Zakonom o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja.
Ključne besede: davčni prekršek, davčna zatajitev, carinski prekršek, tihotapstvo, hitri sodni postopek, redni sodni postopek, odgovornost pravne osebe za prekršek
Objavljeno: 31.05.2011; Ogledov: 3464; Prenosov: 464
.pdf Celotno besedilo (429,72 KB)

6.
HULIGANSTVO KOT KAZENSKOPRAVNI DELIKT
Franjo Selišnik, 2011, diplomsko delo

Opis: Huliganstvo je poseben primer nasilja v športu, pri katerem gre za zavestno, načrtno in organizirano nasilje, ki časovno in prostorsko sicer sovpada s posameznimi športnimi dogodki, vendar je vsebinsko neodvisno od športnega dogajanja. Temeljni akt s tega področja je Evropska konvencija o nasilju in nedostojnem vedenju gledalcev na športnih prireditvah, zlasti na nogometnih tekmah, ki jo je R. Slovenija ratificirala 02.07.1992, povod za njeno sprejetje pa je bila tragedija na stadionu Heysel v Bruslju leta 1985. Kazenski zakonik (KZ-1) v 3. odstavku 296. člena na novo inkriminira kaznivo dejanje nasilništva na športnih prireditvah ali v zvezi z njimi, pri čemer opredeljuje t.i. »huligansko delovanje« na športnih prireditvah, zlasti na mednarodnih nogometnih tekmah, pri čemer v ta sklop sodijo tudi druge športne prireditve. V uvodu naloge avtor opredeli pojem huliganstva, dejavnike in stopnje razvoja huliganstva skozi zgodovino ter na kratko povzema stanje v Evropi in v Sloveniji. Ker se kot povod za nasilje pojavljata tudi nacionalizem in rasizem, avtor na kratko predstavi tudi vzroke zanju ter povzame stanje v Evropi in v Sloveniji. V jedru naloge je predstavljena aktualno normativna ureditev posameznih držav v Evropi (Anglija, Italija in Belgija), ki so jih že zaznamovale tragedije v zvezi s huliganstvom in so naklonjene kaznovalnim pristopom ter pooblastila policije in pravosodja za omejevanje huliganstva, kot npr. prepoved potovanja, prepoved vstopa na stadion z obveznim javljanjem na PP, prepoved financiranja navijaških skupin s strani nogometnih klubov, postavitev posebnih sodišč v bližini pristanišč in glavnih železniških postaj, ki omogočajo uveljavitev prepovedi potovanja. Nekateri izmed teh ukrepov bodo z Zakonom o nalogah in pooblastilih policije, ki naj bi stopil v veljavo tekom letošnjega leta, privzeti tudi v slovensko zakonodajo, in sicer sta to ukrep prepovedi potovanja ter ukrep prepovedi udeležbe na športnih prireditvah. Predstavljena je tudi normativna ureditev v zvezi s športnimi prireditvami v Sloveniji, kjer je z vidika materialne kazensko-pravne dogmatike in sodne prakse obdelano kaznivo dejanje nasilništva kot tipičen primer sestavljenega kaznivega dejanja. Namreč, kaznivo dejanje nasilništva v I. odstavku 296. člena KZ-1 konzumira kaznivo dejanje prisiljenja po 132. členu KZ-1, kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1 in kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1, v II. odstavku 296. člena pa še kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 133. členu KZ-1. Huliganstvo je obdelano tako z vidika kazenskega prava kot tudi prava o prekrških, kjer so prikazane pojavne oblike kaznivih dejanj in prekrškov v povezavi s huliganstvom. Kot ultima ratio omejevanja huliganstva, je prikazano policijsko pridržanje oziroma različne oblike policijskih pridržanj v Sloveniji, glede na pravno podlago, pri čemer je še posebej izpostavljeno pridržanje na podlagi določb I. odstavka 43. člena Zakona o policiji, ki je v praksi najpogosteje izvedeno. V zaključku je izpostavljeno dejstvo, da je aktualna zakonodaja v R. Sloveniji s tega področja, gledano nomotehnično, urejena parcialno in nepregledno, kar pritrjuje dejstvu, da je v Sloveniji že nekaj časa na pohodu t.i. »hiperaktivnost zakonodajalca«, s katero se vsako leto pripravi in sprejme izjemno veliko število predpisov. Avtor v zaključnih besedah tudi opozarja, da nekatere pravne praznine, kljub noveliranju posameznih področnih zakonov s področja huliganstva, kot je v primeru Zakona o javnih zbiranjih, ostajajo nezapolnjene in da, z vidika materialnopravne razmejitve, razmejitev med kaznivim dejanjem iz 296. člena KZ-1 in prekrški iz 6. člena ZJRM-1 ni povsem jasna, saj prihaja do prekrivanja zakonskih znakov prekrškov iz 6. člena ZJRM-1 z zakonskimi znaki kaznivega dejanja iz 296. člena KZ-1.
Ključne besede: Kazenski zakonik, KZ-1, nasilje, huligani, rasizem, kazensko materialno pravo, kaznivo dejanje, prekršek, pridržanje.
Objavljeno: 15.02.2012; Ogledov: 2791; Prenosov: 388
.pdf Celotno besedilo (1,89 MB)

7.
Prometna kriminaliteta in najhujši prometni prekrški v policijski praksi
Igor Kavaš, 2012, diplomsko delo

Opis: Kazenskopravni in prekrškovni vidiki cestnega predmeta, za katera lahko rečemo, da sta danes s policijskega vidika že kar kompleksna in obsežna vsebina, ne samo po kvantiteti sprejetih predpisov na tem področju, ampak tudi po vsebinskem poznavanju materije, so dovolj dober razlog za obravnavo v diplomskem delu. Nenazadnje tematika zadeva tudi širši krog ljudi, ki so vsakodnevni udeleženci v cestnem prometu, zato bodo predstavljeni problemi in na koncu nakazane rešitve služile tako strokovni kot laični javnosti. Obravnava tematike, ki bo zajemala le del prometno varnostne zakonodaje, to pa je del najhujših kaznivih dejanj in prekrškov s področja varnosti cestnega prometa ter s tem povezanih posledic za storilce, je toliko bolj zanimiva, saj se je v policijski praksi ravno na teh področjih tako zakonodaja kot sodna praksa v zadnjih letih najbolj spreminjala, lahko pa rečemo, da tudi izoblikovala določene temelje. Skušal bom z vidika moje poklicne policijske poti tako kritično, kot tudi objektivno opredeliti probleme in podati rešitve, ki so se pokazale v praksi na tem področju. Zaradi nenehnega prilagajanja slovenske zakonodaje s področja varnosti cestnega prometa aktualnim mednarodnim trendom, s ciljem doseči strokovno in učinkovito obravnavo storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, je tematika zame še toliko bolj zanimiva za obravnavo, saj v praksi ni zaslediti podobnega gradiva oziroma virov, ki bi na način, kot si želim, v neki zaokroženi celoti obravnavali to tematiko.
Ključne besede: kaznivo dejanje, policija, policijska praksa, prometna kriminaliteta, prometna nesreča, prometni prekršek
Objavljeno: 13.09.2012; Ogledov: 1011; Prenosov: 290
.pdf Celotno besedilo (370,71 KB)

8.
STEK KAZNIVIH DEJANJ
Dejan Baliban, 2016, diplomsko delo

Opis: Kazensko pravo v širšem pomenu besede se navezuje na vsa ravnanja, ki niso v skladu z zakonom oziroma so kazniva. V Republiki Sloveniji je uzakonjena tako imenovana dihotomija prepovedanih dejanj, ki dejanja glede na njihovo »težo« kršitve razvršča na prekrške in kazniva dejanja. V prvem delu diplomskega dela je predstavljen splošni pojem kaznivega dejanja, saj bi bila obravnava ostalih institutov brez poznavanja osnovnega pojma kazenskega prava brezpredmetna. Načeloma velja, da storilec z enim dejanje izvrši eno kaznivo dejanje. V praksi pa se pojavljajo tudi primeri, ko temu ni tako. V takšnih primerih je potrebno upoštevati institut steka kaznivih dejanj. Kadar storilec z enim dejanjem izvrši dva ali več kaznivih dejanj oziroma izpolni zakonske znake dveh ali več kaznivih dejanj, nastopi tako imenovani idealni stek kaznivih dejanj. Kadar pa storilec z več dejanji izpolni zakonske znake več kaznivih dejanj, se upoštevajo pravila o realnem steku kaznivih dejanj. Pri slednjem se povezava med posameznimi dejanji kaže predvsem v enotnem kazenskem postopku oziroma obravnavanju zoper storilca. Poseben poudarek je namenjen navideznosti steka (tako idealnega kot realnega). Predstavljena so razmerja oziroma odnosi, ki privedejo do navideznosti steka kaznivih dejanj, ter njegove temeljne pojavne oblike. Drugi del diplomskega dela je namenjen obravnavi situacij, ko storilec s prepovedanim ravnanjem izpolni tako znake za prekršek kot znake kaznivega dejanja. Skupaj s samim pojmom »prekršek« je predstavljeno tudi razmerje (materialnopravno in procesnopravno) med prekrški in kaznivimi dejanji. Procesnopravno razmerje, ki temelji na spoštovanju ustavnega načela »ne bis in idem«, je splošno gledano dobro zakonsko urejeno. Tako se težave načeloma pojavljajo samo ob vprašanju možnosti naknadnega kazenskega postopka, na kar se je že odzvalo Evropsko sodišče za človekove pravice in tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Za razliko od procesnopravnega razmerja, je materialnopravno razmerje vedno znova tarča kritik. Z odločbo U-I-88/07-17 se je o tem izreklo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je odločilo, da se zakonski znaki prekrška in kaznivega dejanja ne smejo popolnoma prekrivati, država kot zakonodajalec pa kljub tej odločbi in kritikam pravnih teoretikov še ni odpravila preostalih nepravilnosti.
Ključne besede: Kaznivo dejanje, stek kaznivih dejanj, navideznost steka, nadaljevano kaznivo dejanje, prekršek, ne bis in idem.
Objavljeno: 20.05.2016; Ogledov: 2337; Prenosov: 456
.pdf Celotno besedilo (933,23 KB)

9.
Davčna amnestija in davčna samoprijava
Robert Vižintin, 2016, magistrsko delo

Opis: Davčne amnestije so tako zgodovinsko kot ozemeljsko razširjene. Zasledimo jih že v antiki. Danes se svet nahaja v finančni, dolžniški in gospodarski krizi in davčne amnestije so ponovno priljubljena tema med politiki. Z davčno amnestijo se lahko namreč v kratkem času povečajo davčni prihodki, ne da bi država uvedla nove davke oziroma povečala obstoječo davčno obremenitev, ter davčna baza, kar predstavlja za politike zelo mamljivo ponudbo. Vendar ima davčna amnestija poleg pozitivnih tudi negativne učinke, predvsem ima negativni vpliv na davčno moralo, kar dolgoročno vodi do nižjih davčnih prihodkov. V prvem delu magistrske naloge sem analiziral davčno amnestijo iz različnih vidikov, in sicer političnega, zakonodajnega in makroekonomskega, nadalje sem analiziral razloge za in proti davčni amnestiji, prvi del pa sklenil z analizo davčne amnestije v praksi. V drugem delu magistrske naloge sem analiziral širši vidik davčne samoprijave. Razlika med davčno amnestijo in davčno samoprijavo je v tem, da mora biti pri davčni amnestiji zakonsko določeno natančno obdobje, v katerem se izvaja, medtem ko se pri davčni samoprijavi to obdobje določi poljubno. Davčna amnestija je tudi ugodnejša od davčne samoprijave. Pri davčni amnestiji davčni zavezanec običajno plača le del utajenih davkov in to po nižji davčni stopnji od običajne, medtem ko mora pri davčni samoprijavi zavezanec v celoti plačati premalo plačane davke ter obresti. Institut davčne samoprijave je v Sloveniji pravni institut, opredeljen v ZDavP-2, ki ob izpolnitvi pogojev, določenih z zakonom, daje davčnim zavezancem upravičenja na področju prekrškovnega prava, na področju davčnega (upravnega) prava pa jih nekoliko sankcionira – s pribitkom na obresti. S tem se želi doseči, da bi davčni zavezanec nepravilnosti davčnemu organu sporočil čim prej. Uspešno izvedena samoprijava pa ne izključuje samodejno odgovornosti za katerega od kaznivih dejanj po KZ-1. Institut davčne samoprijave ne odpravi obstoja davčnega prekrška, temveč ga naredi nekaznivega, kar pa ne velja za kaznivo dejanje. Povedano drugače, »prostovoljnost« pri davčni samoprijavi je močno podprta z obljubo davčnemu zavezancu, da ne bo kaznovan, vendar pa se takšna zakonodajalčeva obljuba nanaša le na davčni prekršek, ne pa tudi na kaznivo dejanje. Zakonodajalec lahko torej s »povabilom« k davčni samoprijavi (četudi lahko povsem nehote) davčnega zavezanca zapelje, da sam sebe prijavi, da je storil (veliko hujše) kaznivo dejanje. Neprostovoljna samoovadba za kaznivo dejanje pa pomeni kršitev privilegija zoper samoobtožbo. V magistrski nalogi sem argumentiral tezo, da bi bilo potrebno učinke davčne samoprijave razpotegniti tudi na kazniva dejanja. Tako pravna ureditev instituta davčne samoprijave v Sloveniji ne bi več povzročala neenakopravne obravnave zavezancev za davek. S tem bi zakonodajalec tudi preprečil, da bi vabilo k priznanju davčnega prekrška pravzaprav lahko pomenilo samoovadbo za kaznivo dejanje. Neprostovoljna samoovadba za kaznivo dejanje pa bi pomenila kršitev privilegija zoper samoobtožbo. V zvezi s tem sem v magistrski nalogi analiziral privilegij zoper samoobtožbo, primerjal davčne prekrške in davčna kazniva dejanja, analiziral kaznivo dejanje davčne zatajitve po 249. členu KZ-1, primerjal davčni in kazenski postopek, analiziral dopustnost dokazov iz nekazenskih postopkov ter analiziral institut davčne samoprijave v Republiki Sloveniji.
Ključne besede: davčna amnestija, privilegij zoper samoobtožbo, davčni prekršek, davčno kaznivo dejanje, davčna zatajitev, davčni postopek, kazenski postopek, vzporedni postopek, davčna samoprijava.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 1460; Prenosov: 118
.pdf Celotno besedilo (1,43 MB)

10.
Kazniva dejanja zoper delovno razmerje in kazenska odgovornost delodajalca
Mateja Kamenšek Gornik, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravice delavcev iz delovnega razmerja so pomembna civilizacijska pridobitev, katere je potrebno predvsem v času gospodarske krize, posebej varovati. V zadnjem času smo namreč priča številnim kršitvam temeljnih pravic delavcev s strani delodajalcev, ki imajo znake prekrška, pogosto pa tudi kaznivega dejanja. Zaradi takšnih ravnanj delodajalcev so najbolj prizadeti prav delavci, posredno pa tudi država, ki ne dobi plačanih prispevkov iz socialnih zavarovanj delavcev, s čimer so ogroženi temelji socialne varnosti v državi. Magistrska naloga obravnava normativne značilnosti kaznivih dejanj zoper delovno razmerje, ki so določena v 22. poglavju Kazenskega zakonika (KZ-1), s poudarkom na njihovi blanketni naravi, ki v praksi zaradi obsežnosti predpisov s področja delovne, davčne in socialne zakonodaje, povzroča težave tako organom pregona pri odkrivanju in preganjanju kaznivih dejanj, kot tudi sodiščem pri sojenju ter odločanju o krivdi oziroma kazenski odgovornosti storilca. S tega vidika so v nalogi, v okviru zakonskih znakov in posameznih pojmov v kaznivih dejanjih, prikazane tudi dopolnilne norme iz posameznih področnih zakonov, kjer so temeljne pravice delavcev natančno določene. Ker to področje pokriva tako kazenskopravno kot tudi prekrškovno varstvo, je pri sojenju v posamezni zadevi, potrebno ustrezen poudarek dati tudi ločevanju kaznivega dejanja od prekrška in s tem povezanim načelom „ne bis in idem“.
Ključne besede: delavec - delodajalec - pogodba o zaposlitvi - delovno razmerje - temeljne pravice delavcev - šikaniranje na delovnem mestu - pravice iskalcev zaposlitve in brezposelnih oseb - zaposlovanje in delo na črno - pravice delavcev do sodelovanja pri upravljanju in sindikalne pravice - varnost in zdravje pri delu - krivda - kazenska odgovornost - blanketne norme - ne bis in idem - prekršek - kaznivo dejanje - sodna praksa
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1170; Prenosov: 194
.pdf Celotno besedilo (3,56 MB)

Iskanje izvedeno v 0.29 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici