| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 30
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
PROBLEMATIKA UPORABE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV NA PODROČJU ODKRIVANJA IN DOKAZOVANJA ORGANIZIRANEGA KRIMINALA
Andrej Kolbl, 2010, diplomsko delo

Opis: Razvoj organizirane kriminalitete sovpada z razvojem sodobne družbe. Organi pregona, katerih naloga je, preprečevanje in zatiranje tudi organiziranega kriminala, se vse pogosteje srečujejo s specifičnimi težavami pri odkrivanju storilcev kaznivih dejanj in pri samem zaznavanju teh dejanj. Medtem, ko so klasične oblike preiskovalnih postopkov v veliki meri uspešno in ustrezno sredstvo za boj proti t.i. klasični kriminaliteti, pa predstavlja organiziran kriminal in nekatere vrste t.i. zločinov brez žrtev hud problem pri odkrivanju in toliko večji pri preiskovanju in zbiranju dokazov za uspešne postopke organov kazenskega pregona pred sodišči. Pri raziskavi kaznivih dejanj organizirane kriminalitete policija uporablja vedno več novih metod in sredstev, ki pomenijo odmik od klasičnih preiskovalnih tehnik. Pri izvajanju novih metod in sredstev se na drugi strani krčijo človekove pravice in temeljne svoboščine. S temi metodami država nenehno posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, katere so opredeljene v ustavi. Zaradi stopnje družbene nevarnosti, ki se pojavlja pri izvrševanjih kaznivih dejanj s strani posameznikov in organiziranih skupin, ki se nikakor ne morejo ali nočejo podrejati pozitivnim pravnim normam, je družba zainteresirana, da preganja in kaznuje storilce njej nevarnih dejanj. Ravno zaradi stopnje družbene nevarnosti pri določenih kaznivih dejanjih, je zakonodajalec privolil v omejevanje določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin v primerih, ko je potrebno raziskati kaznivo dejanje in prijeti storilce tovrstnega dejanja. V Republiki Sloveniji so prikrite preiskovalne ukrepe do sedaj urejali različni zakoni. Ti so se spreminjali skozi štiri obdobja od osamosvojitve Republike Slovenije dalje. V teh obdobjih so se prikriti preiskovalni ukrepi spreminjali in prilagajali potrebam družbe. V prihodnosti se bo to občutljivo področje zagotovo še spreminjalo in prilagajalo razvoju družbe in s tem posledično tudi razvoju organiziranega kriminala.
Ključne besede: človekove pravice in temeljne svoboščine, prikriti preiskovalni ukrepi, organiziran kriminal, kaznivo dejanje, preiskava.
Objavljeno: 29.03.2010; Ogledov: 2627; Prenosov: 496
.pdf Celotno besedilo (604,87 KB)

3.
4.
POSEG V TEMELJNE PRAVICE POSAMEZNIKOV IN PRIKRITI PREISKOVALNI UKREPI
Jožica Krevs, 2010, diplomsko delo

Opis: Današnji trend naraščanja kriminala vedno bolj ogroža obstoj demokratične države. Zaradi tega se je država dolžna boriti proti naraščanju kriminalitete in pri tem posledično tudi zaščititi pravice in svoboščine svojih državljanov. To pa lahko stori le, če uzakoni sredstva, ki bodo enakovredna vrstam in načinom delovanja, ki jih uporablja organiziran kriminal. Prikriti preiskovalni ukrepi so eni izmed sredstev, ki omogočajo učinkovito preprečevanje in zatiranje kriminala. Dvom, ki jih zbuja uporaba takšnih ukrepov je v tem, da pri svojem izvrševanju posegajo v ustavno varovane pravice. Ustavne pravice vsakega posameznika so temeljne pravice, v katere je mogoče posegati le po vnaprej določenih pogojih. Dolžnost države pa je v varovanju le teh, pri čemer mora, da bi zagotovila njihovo zaščito v njih tudi posegati. Prikriti preiskovalni ukrepi so posebne metode preiskovanja težjih kaznivih dejanj, še posebej organiziranega kriminala, saj klasična policijska pooblastila že dolgo ne zadostujejo več. Ker gre za ukrepe, ki nujno posegajo v pravice posameznika, njegovo zasebnost, morajo biti zakonsko omejeni in strogo nadzorovani. Preprečiti je namreč potrebno, da ne bi država arbitrarno in prekomerno posegala v človekove pravice in temeljne svoboščine, tudi kadar to ni nujno potrebno. V diplomski nalogi je tudi obravnavan pojav doktrine človekovih pravic, ki je danes prevladujoča in skorajda povzdignjena v ideologijo. Razvila se je na podlagi večstoletnega boja proti zatiranju in želji po omejitvi vrhovne oblasti, ki grobo posega v integriteto posameznika. Resnično doktrini zelo težko očitamo večje filozofske zmote ali neustreznost, zato ne preseneča dejstvo, da je danes uveljavljena v pretežno vseh državah na zahodu. Doktrina človekovih pravic je proizvod človeka, ki je nepopoln, zato je tudi sama podvržena tej omejitvi — nepopolnosti. Katere so te nepopolnosti oz meje so tako formalne kot materialne meje. Formalne meje izhajajo iz same konstrukcije oziroma sheme doktrine, materialne pa so posledica vsebinskih in ideoloških predpostavk. Formalna meja se kaže v nezmožnosti doktrine človekovih pravic, da bi zajela avtentičnega človeka, saj je le-ta znotraj doktrine oropan številnih nepravnih sfer življenja. Prav tako so temeljne vrednote, ki naj bi jih varovale človekove pravice, le tiste, ki so predmet družbenega konsenza, to pa še ne pomeni, da so to absolutne vrednote. Tudi temeljne predpostavke kot so univerzalnost, neodtujljivost in temeljnost niso tako nesporne, kot se zdijo na prvi pogled. Doktrini lahko pripišemo pomanjkanje določil o človekovih dolžnostih in pretirano abstrakten jezik. Na drugi strani se nekatere materialne meje doktrine že odražajo v družbeni resničnosti. Človekove pravice temeljijo na liberalizmu in tako v ospredje postavljajo posameznikovo svobodo in individualizem. Svoboda kot vrhovno vrednota je omejena s svobodo drugega, to pa nehote vzpostavlja paradoks, namreč večja kot je svoboda, večja je potreba po njeni omejitvi. Individualizem se je stopnjeval do te mere, da postaja kontraproduktiven in tako posameznika potisnil v center lastne pozornosti, zameglil pa je pomen skupnosti. Najbolj očitna posledica doktrine človekovih pravic pa je pretirani materializem, ki je sodobno družbo pripeljal na rob ekološke katastrofe. Prikriti preiskovalni ukrepi so od svojega nastanka pa vse do danes doživeli veliko sprememb. K temu so botrovale številne ustavne določbe ter vedno večja uporaba izsledkov kot dokaznega gradiva v kazenskem postopku. Osnovni namen prikritih preiskovalnih ukrepov je zbiranje podatkov, ki se bodo kasneje uporabili kot dokazno gradivo v kazenskem postopku. Glede na raznolikost ukrepov je tudi intenziteta njihovega poseganja v ustavne pravice različna. Bolj ko ukrepi invazivno posegajo v pravice posameznikov večje število materialnih pogojev je po
Ključne besede: Ključne besede: prikriti preiskovalni ukrepi, ustavne pravice, človekove pravice, doktrina, kritika, filozofija prava, pravna sredstva
Objavljeno: 11.05.2010; Ogledov: 3274; Prenosov: 657
.pdf Celotno besedilo (310,29 KB)

5.
6.
MOŽNOSTI UPORABE PRIKRITIH PREISKOVALNIH UKREPOV PRI ODKRIVANJU GOSPODARSKE KRIMINALITETE
Nedžad Žunić, 2010, diplomsko delo

Opis: Med različnimi družbenimi deviacijami je kriminaliteta najbolj nevaren odklonski pojav. Kriminalistika kot ena od znanosti, ki kriminaliteto preučuje, jo definira kot vsa kazniva dejanja storjena v določenem časovnem obdobju na določenem območju. Za potrebe omejevanja kriminalitete se vodi statistika odkritih kaznivih dejanj. Za interpretacijo statističnih podatkov uporabljamo pojme odkrita in prikrita kriminaliteta ter raziskana in neraziskana kriminaliteta. Prikrita kriminaliteta se imenuje tudi temno polje kriminalitete, neraziskani del odkrite pa sivo polje kriminalitete. Po kazenskopravni teoriji so kazniva dejanja v slovenskem pravnem sistemu najbolj nevarna oblika kaznivih ravnanj, drugi dve, glede družbene nevarnosti lažji obliki, pa so prekrški in disciplinski prestopki. Nekoč smo poznali še gospodarske prestopke, ki so bili pomembni zlasti za zatiranje gospodarske kriminalitete. Danes poznamo splošno uveljavljeno temeljno delitev kriminalitete na splošno, organizirano in gospodarsko. Med vsemi tremi je gospodarska najbolj podvržena spreminjanju pojavnih oblik v odvisnosti od družbenega in gospodarskega sistema v katerem se pojavlja. Njene pojavne oblike so odvisne tudi od veljavne zakonodaje, razvoja novih tehnologij in drugih dejavnikov, ki vplivajo na gospodarsko poslovanje. Njena značilnost je ne glede na okolje, v katerem se pojavlja, precejšnje t.i. temno polje, saj posledice tovrstnih kaznivih dejanj niso neposredno vidne, še zlasti pri kaznivih dejanjih, pri katerih ni oškodovanec fizična ali pravna oseba, temveč država. Zaradi njene specifičnosti je gospodarsko kriminaliteto težko odkriti, preiskovati in sankcionirati. Za odkrivanje in preiskovanje kriminalitete ima slovenska policija na razpolago zakonsko določena pooblastila, katera lahko delimo na splošna in posebna. Posebno skupino pooblastil, ki so načeloma tudi bistveno bolj učinkovita, imenujemo tudi prikriti preiskovalni ukrepi. Z njimi policija tudi občutno bolj grobo posega v temeljne ustavne pravice in svoboščine posameznikov proti katerim se uporabljajo, v primerjavi s t.i. splošnimi pooblastili. Zaradi njihove invazivnosti, jih v skladu z načelom sorazmernosti, ni dovoljeno uporabljati zoper vsa kazniva dejanja, temveč samo zoper taksativno določena težja kazniva dejanja. V preteklosti so se prikriti preiskovalni ukrepi zelo redko uporabljali za odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete. Zaradi tega je nastal vtis, da med kaznivimi dejanji, ki sodijo v gospodarsko kriminaliteto, ni t.i. kataloških kaznivih dejanj, zoper katera zakon o kazenskem postopku dopušča uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov. S ciljem preveriti upravičenost takšne ocene sta v diplomski nalogi predstavljena gospodarska kriminaliteta in prikriti preiskovalni ukrepi ter v zadnjem delu analizirane možnosti uporabe posameznega prikritega preiskovalnega ukrepa za preiskovanje kaznivih dejanj, ki sodijo v gospodarsko kriminaliteto.
Ključne besede: kriminaliteta, kaznivo dejanje, gospodarska kriminaliteta, kazniva dejanja gospodarske kriminalitete, prikriti preiskovalni ukrepi, zakon o kazenskem postopku
Objavljeno: 15.12.2010; Ogledov: 2394; Prenosov: 375
.pdf Celotno besedilo (512,92 KB)

7.
8.
9.
DETEKTIVSKA DEJAVNOST KOT (NE)DOVOLJEN POSEG V ZASEBNOST IN NJEGOV POMEN ZA KAZENSKI POSTOPEK
Maja Petek, 2011, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo predstavlja probleme, ki se pojavljajo na področju detektivske dejavnosti zaradi uporabe metod in sredstev, s katerimi detektivi posegajo v pravico do zasebnosti, ki je ena izmed temeljnih ustavno zavarovanih človekovih pravic. Zaradi pomanjkljivega zakona v praksi prihaja do različne razlage posameznih zakonskih določb in zapolnjevanja pravnih praznin. Detektivi se tako poslužujejo nekaterih metod in sredstev, ki jih zakon niti izrecno ne dovoljuje niti ne prepoveduje. Med najbolj spornimi sta neposredno pogodbeno opazovanje in sledenje in dokumentiranje s tehničnimi sredstvi, kamor prištevamo fotografiranje in video snemanje, s katerimi se posega v človekovo zasebnost in za katera so določene institucije in posamezniki mnenja, da gre za prikrite preiskovalne ukrepe, ki so detektivom z zakonom izrecno prepovedani. Vendar vsako opazovanje, sledenje ali dokumentiranje s tehničnimi sredstvi ni prikrit preiskovalni ukrep. Diplomsko delo opredeljuje meje še zakonitega posega v zasebnost na področju opravljanja detektivske dejavnosti. Razvoj detektivske dejavnosti in problemi, ki so se pojavili v praksi pa kažejo na to, da je potrebno spremeniti zakon tako, da bo izrecno določal, na kakšen način lahko detektivi izvajajo svojo dejavnost, ter katere metode in sredstva lahko pri tem uporabljajo. Mednje prav gotovo sodijo tudi neposredno osebno zaznavanje ter uporaba tehničnih sredstev, ki so nujno potrebni za kvalitetno opravljanje detektivskih storitev.
Ključne besede: detektivska dejavnost, detektiv, pravica do zasebnosti, prikriti preiskovalni ukrepi, neupravičeno slikovno snemanje, tajno opazovanje
Objavljeno: 10.05.2011; Ogledov: 2749; Prenosov: 422
.pdf Celotno besedilo (510,89 KB)

10.
Iskanje izvedeno v 0.3 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici