Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Vprašanje prenove modela predhodnega postopka je bolj ali manj aktualno že vse od leta 2003, saj si je od takrat skoraj vsaka vlada prizadevala za odpravo sodne preiskave in uvedbo preiskave, ki bi potekala pod okriljem državnega tožilca, t. i. tožilske preiskave. Navedenim težnjam po ukinitvi sodne preiskave je botrovala vse večja želja po uvedbi učinkovitejšega in hitrejšega kazenskega postopka. Z ukinitvijo sodne preiskave in instituta preiskovalnega sodnika bi sledili večini evropskih držav, ki so model sodne preiskave zamenjale za preiskavo, katere dominus litis je državni tožilec. Trenutni sodni zaostanki in dolgotrajne sodne preiskave v postopkih gospodarskega kriminala so gotovo rdeča luč, ki opozarja, da so določene spremembe potrebne. Kar se zdi pri tehtanju glede ohranitve sodne preiskave pomembno, je predvsem razjasnitev pojma !učinkovitost! v zvezi s predhodnim postopkom in dognanje kako doseči učinkovit postopek. Če sploh kako. Dva odmevnejša predloga Zakona o kazenskem postopku, ki sta želela uvesti tožilsko preiskavo in korenito reformirati kazensko proceduro, sta naletela na neodobravanje pravne stroke. Glede na navedeno je zaenkrat primerneje predhodni postopek spreminjati postopoma in sistematično, kot pa popolnoma menjati model postopka. Ukinitev sodne preiskave namreč ni nobeno jamstvo za učinkovitejši, predvsem pa krajši postopek saj se zaenkrat zdi skoraj nemogoče pričakovati, da bi si organi pregona prizadevali za objektivno raziskanje vseh okoliščin kaznivega dejanja, kar bi znalo znatno vplivati na močno podrejen položaj osumljenca v kazenskem postopku.
Ključne besede: sodna preiskava, fakultativna sodna preiskava, tožilska preiskava, kazenski postopek, učinkovitost kazenskega postopka, preiskovalni sodnik, reforme sodne preiskave
Objavljeno v DKUM: 08.07.2022; Ogledov: 990; Prenosov: 213
Celotno besedilo (1,46 MB)

Opis: Vprašanje izbire med sodno preiskavo in preiskavo pod vodstvom državnih tožilcev je že leta predmet različnih razprav. Model kazenskega postopka, ki bi bil (bolj) adversaren in ki ne bi poznal instituta preiskovalnega sodnika, načela materialne resnice in instrukcijske maksime naj bi namreč bil učinkovitejši, pri čemer pa še zmeraj ni jasno, kaj naj bi učinkovitost v tem smislu sploh pomenila in v kakšnem smislu zdajšnji model postopka naj ne bi bil učinkovit. Kar se zdi v zvezi z vprašanjem pri izbiri sodne ali tožilske preiskave pomembno, je predvsem to, da bi bilo najprej treba razjasniti sam pojem "učinkovitost" v zvezi s kazenskim postopkom in določiti, v kakšnem smislu bi moral biti kazenski postopek učinkovit. Šele na podlagi tega je mogoče sploh ugotavljati, ali ima postopek kakšne pomanjkljivosti in presoditi, ali je postopek učinkovit ali ne. Če bi se izkazalo, da postopek ni učinkovit, pa bi bilo treba ugotoviti, kakšen bi moral biti, da bi veljal za učinkovitega - ali bi torej moral biti postopek popolnoma adversaren in bi tako bilo treba zamenjati zdajšnji mešani model postopka za adversarnega ali pa so potrebne le določene spremembe oziroma prilagoditve. Za zdaj se tako zdi primerneje lotiti se težav sistematično, po korakih oziroma bolje rečeno, po posameznih ožjih sklopih oziroma fazah, kot pa popolnoma zamenjati model postopka in v postopek uvesti tožilsko preiskavo. Tožilska preiskava bi namreč pomenila, da bi od posameznega državnega tožilca zahtevali, da hkrati deluje v kar treh različnih vlogah - da se vede kot državni organ; da je aktivna stranka v postopku in da deluje kot preiskovalec skupaj s policijo. Težave v zvezi z uvedbo tožilske preiskave na način, kot je ta bila zamišljena v nekaterih osnutkih in predlogih sprememb kazensko-procesne zakonodaje - bodisi tako, da bi obstajala zgolj tožilska preiskava ali pa na način, da bi sodna preiskava sicer še vedno obstajala, ampak le kot subsidiarna in fakultativna faza predhodnega postopka - pa so se pokazale tudi v nejasno določenem začetku kazenskega postopka in posledično v nedoločenosti njegovega proceduralnega predmeta, v neenakih možnostih izvedbe preiskave obrambe, predvsem pa je iz pripravljalnih gradiv izhajal močno otežen oziroma celo močno podrejen položaj obdolženega v postopku v primerjavi z državnim tožilcem.
Ključne besede: Adversarnost, načelo materialne resnice, učinkovitost, predkazenski postopek, preiskava, preiskovalni sodnik, dokazni standardi, novela ZKP-N, obvezna obramba.
Objavljeno v DKUM: 10.07.2019; Ogledov: 2390; Prenosov: 441
Celotno besedilo (674,00 KB)

Opis: Kazenski postopek je mogoče poimenovati kot pravno urejen proces izpodbijanja domneve nedolžnosti, ki se skozi faze postopka izpodbija glede na vsak dokaz, ki ga predloži tožilstvo. Zaradi uvajanja adversarnosti postopka in prevalitve dokaznega bremena na stranke, bi se sodišče izognilo velikim težavam pravno-organizacijske narave, kot je udeležba prič in izvajanje drugih dokazov, saj bi imele stranke večji interes na pravilnem izvajanju potrebnih dokazov. Faza preiskave je pomemben del predhodnega postopka in pripomore k lažjemu zavarovanju dokazov pomembnih v postopku. Preiskovalni sodnik se mora opredeliti kot garant postopka. Preiskovalni sodnik na predlog strank odredi pridobitev tistih dokazov, ki pomenijo zelo globok poseg v osebnostno sfero obdolženca, kot je v skladu z Zakonom o kazenskem postopku. Preiskovalni sodnik presoja pomembnost dokaza za ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z intenzivnostjo omejevalnega ukrepa. Kljub temu se zdi, da je na načelni ravni zahteva po kontradiktornosti v kazenskem postopku na splošno sprejeta. Vendar si moramo kontradiktornost predstavljati bistveno več kakor zgolj postopkovno pravilo; je način razmišljanja, je prehod od pojmovanja kazenskega postopka kot uradovanja države k temu, da je predhodni postopek urejen kot spor med strankama. Inkvizitorno načelo je pogosto predmet kritike, saj ta onemogoča objektivnost sodišča v postopku preiskave. Problem preiskave se je v teoriji osredotočil na preiskovalnega sodnika in njegovi nasprotujoči si vlogi aktivnega preiskovalca ter pasivnega garanta v postopku. Vendar pa se glede preiskave pojavlja tudi vprašanje smiselnosti, zaradi nepotrebnega večkratnega izvajanja dokaznega postopka. Policijski predkazenski postopek, preizkus obtožnega akta in tudi sodna preiskava skupaj sestavljajo predhodni postopek. Faza preiskave služi predvsem sodnemu fiksiranju dokazov, ki jih je pred tem na neformalen način zbrala že policija. Tožilec bi moral biti v celoti odgovoren za uspeh preiskovanja kaznivega dejanja, on bi moral izključno skrbeti ob pomoči organov pregona, da bo na sodišču zadoščeno standardom dokaznega bremena. Kot dominuslitis predhodnega postopka bi se državni tožilec moral otresti svoje psihološke navezanosti na pomoč preiskovalnega sodnika. V predhodnem postopku, kot v tisti fazi postopka, ki je z vidika človekovih pravic najbolj kritična, bi morala zakonodaja predvsem okrepiti garantno funkcijo sodišča, ki bi zagotovila nepristranski nadzor nad zakonitostjo dela organov pregona in bi v izjemnih primerih s svojimi pristojnostmi zavarovalo dokaze, ki jih na glavni obravnavi ne bi mogli ponoviti.
Ključne besede: adversarni postopek, predhodni postopek, postopek preiskave, preiskovalni sodnik, državni tožilec
Objavljeno v DKUM: 16.05.2016; Ogledov: 2377; Prenosov: 243
Celotno besedilo (955,49 KB)