SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 11
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Primerjalna analiza organizacije varovanja predsednikov Republike Slovenije in Republike Hrvaške : diplomsko delo
Tamara Kljuić, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: policija, varovanje oseb, varnostniki, telesni stražarji, varnost, predsednik države, Urad za varnost in zaščito, Slovenija, Hrvaška, diplomske naloge
Objavljeno: 17.09.2009; Ogledov: 2985; Prenosov: 261 
(1 glas)
.pdf Celotno besedilo (441,81 KB)

2.
PROF. DR. MILAN VIDMAR (1885-1962) - PRVI JUGOSLOVANSKI (SLOVENSKI) ŠAHOVSKI VELEMOJSTER IN NJEGOVA UDELEŽBA NA MEDNARODNIH TURNIRJIH (1904-1953)
Zdravko Savić, 2009, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi predstavljam prvega jugoslovanskega in slovenskega šahovskega velemojstra prof. dr. Milana Vidmarja (1885-1962) v njegovi pol stoletja trajajoči šahovski karieri. V prvi tretjini 20. stoletja se je s svojimi velikimi uspehi na mednarodnih šahovskih turnirjih povzpel med vodilne svetovne velemojstre in celó med kandidate za naslov svetovnega šahovskega prvaka. Visoko mesto v svetovni šahovski hierarhiji si je pridobil kot amater, močno zaposlen s svojim poklicnim in znanstvenim delom. Za mednarodne šahovske turnirje se ni utegnil pripravljati kot njegovi nasprotniki-velemojstri, skoraj vsi šahovski profesionalci. Mednarodni turnirji, ki so ga uvrstili med prve svetovne šahiste, so bili San Sebastian 1911, London 1922, Semmering 1926 in New York 1927. Dr. Milan Vidmar je bil prvi predsednik Jugoslovanske šahovske zveze in častni predsednik Šahovske zveze Slovenije in Ljubljanskega šahovskega kluba. Mednarodna šahovska zveza (F.I.D.E.) je imenovala dr.Vidmarja za vrhovnega sodnika na match-turnirju za svetovno prvenstvo v Haagu-Moskvi 1948 leta, kjer je sovjetskega velemojstra Mihaila Botvinnika razglasil za 6. svetovnega šahovskega prvaka. Vrhovni sodnik je bil tudi na šahovskih olimpijadah v Dubrovniku 1950 in Amsterdamu 1954 ter na veleturnirju na Bledu 1961. Od ustanovitve ljubljanske univerze 1919. leta je dr. Vidmar kot redni profesor predaval na tehniški fakulteti elektrotehniko. Bil je odličen predavatelj, rektor univerze, dekan tehniške fakultete in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, nekaj časa tudi njen predsednik. V Ljubljani je ustanovil in vodil inštitut za elektrotehniko. Njegova osebnost je bila vsestranska: šahovski velemojster, profesor elektrotehnike, umetnik in znanstvenik, filozof, skratka-Vidmar polihistor. O njegovem znanstvenem delu priča 35 njegovih knjig in več kot sto razprav in člankov. Umrl je v Ljubljani 9. oktobra 1962.
Ključne besede: šahovski velemojster, dr. Milan Vidmar, mednarodni šahovski turnirji, San Sebastian 1911, London 1922, Semmering 1926, New York 1927, Jugoslovanska šahovska zveza, Šahovska zveza Slovenije, Ljubljanski šahovski klub, Mednarodna šahovska zveza – F.I.D.E., Haag-Moskva 1948, velemojster Mihail Botvinnik, šahovske olimpijade Dubrovnik 1950, Amsterdam 1954, veleturnir Bled 1961, ljubljanska univerza, rektor, dekan, član in predsednik SAZU, inštitut za elektrotehniko.
Objavljeno: 24.02.2010; Ogledov: 3226; Prenosov: 172
.pdf Celotno besedilo (5,04 MB)

3.
PRAVNA UREDITEV USTAVNE OBTOŽBE PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE
Miha Pozeb, 2010, diplomsko delo

Opis: S sprejetjem Ustave Republike Slovenije leta 1991 je bil v slovensko pravno ureditev uveden institut obtožbe najvišjih državnih funkcionarjev izvršne oblasti zaradi kršitve ustave in zakonov. Institut ustavne obtožbe (impeachmenta) je predviden za predsednika Republike Slovenije, predsednika vlade in ministre ter je namenjen ugotavljanju njihove odgovornosti za določena protipravna dejanja. Predmet raziskovanja v tej diplomskem delu je pravna ureditev ustavne obtožbe predsednika republike s posebnim poudarkom na analizi ugotavljanja njegove odgovornosti ter ustreznosti ustavne ureditve odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike. Cilj raziskovanja v tej nalogi je potrditi izhodiščni tezi: • da je veljavna ustavna ureditev odgovornosti in ustavne obtožbe predsednika republike pred ustavnim sodiščem pomanjkljiva ter • da je veljavna zakonska ureditev postopka obtožbe in ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva. Na podlagi analize ustavnih določb, ki se nanašajo na odgovornost predsednika republike in drugih zakonskih določil (predvsem Zakona o ustavnem sodišču, Zakona o parlamentarni preiskavi, Poslovnika državnega zbora, Poslovnika ustavnega sodišča, Poslovnika o parlamentarni preiskavi in drugih), ugotavljam, da je sedanja ureditev odgovornosti predsednika republike pomanjkljiva, saj pušča precej odprtih vprašanj, ki bi v primeru morebitne sprožitve ugotavljanja odgovornosti predsednika republike pomenila veliko oviro pri izpeljavi samega postopka odgovornosti oziroma njegove ustavne obtožbe. Pomanjkljiva ustavna, zakonska (in poslovniška) ureditev bi v postopku ustavne obtožbe predsednika republike sprožila vrsto vprašanj, katerih reševanje bi bilo v času izvedbe postopka močno politično obarvano in argumenti pravne stroke, v pogojih razgretih političnih strasti, bi bili premalo upoštevani. Zato je nujno postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika republike urediti v času stabilnih političnih razmer in izključno z argumenti pravne stroke. V nalogi je podan predlog za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike s procesnega in materialnega vidika, ki je primerljiva z rešitvami v sodobnih demokratičnih družbah in je hkrati najprimernejša za sedanjo stopnjo razvoja demokracije v Republiki Sloveniji. V nalogi je predstavljen institut šefa države in opravljen primerjalni prikaz ureditve položaja šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev oziroma organizacij državne oblasti. Za pravilno razumevanje današnjega položaja šefa države v Republiki Sloveniji je opravljen zgodovinski pregled razvoja te funkcije od leta 1941 do sprejema Ustave Republike Slovenije leta 1991. V nadaljevanju naloge je izvršena primerjava med funkcijo, položajem in pristojnostmi šefa države v Republiki Sloveniji z ustavno primerljivimi ureditvami nekaterih drugih držav (gre za države z uvedeno parlamentarno ustavno ureditvijo). V nadaljevanju so predstavljeni in kritično presojani položaj, funkcija, pristojnosti, predstavljanje, obveščanje, nezdružljivost funkcije, razmerje do drugih državnih organov, vloga, pravice in nadomeščanje šefa države v Republiki Sloveniji. Sledijo pregled, analiza in kritična presoja odgovornosti šefa države, primerjalni prikaz ureditve odgovornosti šefa države v štirih temeljnih skupinah državnih ureditev, institut sopodpisa, politične in materialne odgovornosti, institut imunitete ter institut impeachmenta. Osrednje poglavje naloge predstavlja pregled sedanje ustavne in zakonske ureditve položaja in odgovornosti predsednika republike, postopek ustavne obtožbe predsednika republike, z zelo občutljivim predhodnim delom postopka, ki ga predstavlja morebitna uvedba parlamentarne preiskave, ter predstavitev in utemeljitev ugotovljenih pomanjkljivosti in predlogov za ustreznejšo ustavno in zakonsko ureditev odgovornosti predsednika republike ter postopek ugotavljanja njegove odgovornosti pred ustavnim sodiščem. V tem diplomskem delu sta potrjeni uvod
Ključne besede: Državni zbor, Imuniteta, Impeachment, Obtožba predsednika republike, Odgovornost, Parlamentarna preiskava, Predsednik republike Slovenije, Šef države, Ustava, Ustavna obtožba, Ustavno sodišče.
Objavljeno: 22.01.2010; Ogledov: 3130; Prenosov: 441
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

4.
SAMOPODOBA PREDSEDNIKOV UPRAV
Maja Sodja, 2010, diplomsko delo

Opis: V zadnjih desetletjih se poslovno okolje sooča z vse večjimi, hitrejšimi in vseobsegajočimi spremembami. V času zaznamovanem s spremembami in izzivi se v človeku vedno pojavi želja po odkrivanju novih, boljših poti. Tako ne preseneča naraščajoče zanimanje raziskovalcev za podjetniško vedenje v samem vrhu organizacij. Predmet preučevanja diplomskega dela in raziskave so predsedniki uprav slovenskih podjetij, ki so po ugotovitvah mnogih raziskovalcev v današnjem orkanu vse hitrejših sprememb eden od ključnih elementov uspešnosti podjetja. Z diplomskim delom želimo na podlagi boljšega poznavanja najboljših managerjev v sedanjosti nakazati, kakšen splošni odnos do samega sebe (podoba o samem sebi) je uspešna v poslovnem okolju prihodnosti. V raziskovalni okvir je vključenih pet predsednikov uprav, njihovi nadrejeni - predsedniki nadzornih svetov, predsednikom uprav enakovredni sodelavci — člani uprave in predsednikom uprav podrejeni — predstavniki za stike z javnostmi. Kriterij izbora respondentov predstavljajo najvidnejša podjetja slovenskega gospodarstva. Z respondenti smo izvedli strukturirane globinske intervjuje. Intervjuvanci so z ocenami 1, 2, 4 in 5 ocenjevali 57 trditev glede na to, ali se s trditvijo o samem sebi oziroma o predsedniku uprave strinjajo ali ne. Ugotovili smo, da imajo predsedniki uprav dobro samopodobo in da se ta od zunanje podobe pomembno ne razlikuje. Velikih razlik med ocenjevanjem trditev ni zaslediti, razen pri dveh trditvah: »V poslu rad tvega/m.« in Rad se šali/m na svoj račun.« Pri slednjih predsedniki uprav sebe ocenijo drugače kot njihovi nadrejeni, enakovredni in podrejeni sodelavci.
Ključne besede: - samopodoba - predsednik uprave - kreativnost - vodenje - vprašalnik o samopodobi
Objavljeno: 05.05.2010; Ogledov: 1534; Prenosov: 175
.pdf Celotno besedilo (473,98 KB)

5.
WOODROW WILSON: OD PROFESORJA DO PREDSEDNIKA
Dalibor Nenić, 2013, diplomsko delo

Opis: Thomas Woodrow Wilson se je rodil 28. decembra 1856 v mestu Staunton (Virginija), ZDA, kot tretji otrok zakoncema Wilson. V mladosti ni kazal znakov nadarjenosti, saj je imel težave z branjem. Splošno sprejeta domneva je, da je imel disleksijo. Kljub bolezni se je pri sedemnajstih letih vpisal na kolidž Davidson, ki ga je obiskoval samo eno leto. Naslednje leto se je vpisal na kolidž v New Jerseyju, kjer je diplomiral leta 1879. Študij je nadaljeval na Univerzi v Virginii, kjer je študiral pravo. Čeprav v drugem letniku ni obiskoval predavanj, je študij končal uspešno. Leta 1881 je delal kot odvetnik v Atlanti (Georgia). Po kratkotrajni odvetniški praksi je nadaljeval s študijem na Univerzi Johns Hopkins, kjer je leta 1886 pridobil naziv doktorja. Že leta 1885 se je zaposlil na kolidžu Bryn Mawr, kjer je ostal tri leta. Profesorsko kariero je nadaljeval na Univerzi Wesleyan. Leta 1890 je dobil ponudbo s kolidža New Jersey, kjer je ostal do leta 1910. Priljubljenost med študenti, vizionarska narava ter ugled, ki ga je imel pri kolegih profesorjih ter upravnemu odboru kolidža, sta mu omogočila, da je bil leta 1902 imenovan za rektorja univerze. Njegovo kariero kot rektorja sta obeležila tako uspeh kot neuspeh. Njegov reformni program, ki ga je začel izvajati leta 1902, je imel takojšne učinke na kvaliteto študija ter intelektualno raven univerze. Leta 1906 je pri gradnji novega Princetona naletel na oviro, saj ga je zadela kap (druga po letu 1896). Največji projekt, socialna in infrastukturna reorganizacija univerze, je še ležal pred njim. Z infrastrukturno reformo je posegel v tradicijo univerze, kar mnogim profesorjem in članom upravnega odbora ni bilo po godu. Soočen z odporom, se je podal v boj za svojo vizijo univerzitetnega študija in univerze, v boj, ki ga je izgubil. V toku boja je prišlo do pomembnejše »reforme«, saj se je prelevil iz konservativnega demokrata v progresivnega. Ta sprememba mu je omogočila, da se je lahko vrnil k svoji največji strasti – politiki. Zaradi pozornosti, ki jo je pritegnil boj na Princetonu, so privrženci Demokratske stranke v njem prepoznali naslednjega guvernerja zvezne države New Jersey. Demokratska stranka ga je leta 1910 nominirala za guvernerja New Jerseya. Kot guverner je zaprisegel februarja 1911. Na položaju je ostal samo dve leti. Kmalu po inavguraciji za guvernerja se je njegovo ime omenjalo kot ime možnega predsedniškega kandidata na volitvah leta 1912. Na predsedniških volitvah je kot demokratski kandidat premagal Theodorja Roosevelta ter Williama Howarda Tafta in postal 28. predsednik ZDA. Iz politične anonimnosti se je v dveh letih dvignil do najvišjega položaja v državi. Njegov prvi mandat je bil v znamenju notranjih reform ter vojaškega posredovanja v Mehiki. Zakonodajni program je obsegal reformo carinske stopnje, bančnega sistema, protimonopolne zakonodaje ter vrsto progresivnih zakonodajnih predlogov. Drugi mandat je bil v znamenju Prve svetovne vojne, ki je izbruhnila v Evropi. Čeprav so ZDA sprva razglasile nevtralnost, so jih vpletenost v ekonomske tokove vojne ter nemški podmorniški napadi pripeljali do vstopa v vojno. Posledica vojne, po kateri se v največji meri omenja ime Woodrowa Wilsona, je bilo Društvo narodov. Ideja o mednarodni organizaciji, ki bi skrbela za mir, je bila sprva le ideja, do konca leta 1919 pa je postala političen boj za obstanek ali propad enega človeka. Njegovo zavzemanje za organizacijo ga je popeljalo na pot, s katere se je vrnil kot bolnik. 2. oktobra 1919 ga je zadela možganska kap, ki ga je spremenila v bolnika s predsedniškim mandatom. Posledično ZDA niso nikoli vstopile v Društvo narodov. Zadnja leta življenja je preživel v Washingtonu, kjer je umrl 3. februarja 1924.
Ključne besede: Woodrow Wilson, Princeton, profesor, rektor, guverner, New Jersey, predsednik, Mehika, Underwood-Simmonsova carinska stopnja, Claytonov zakon, Zakon o zveznih rezervah, nevtralnost, Prva svetovna vojna, Mirovna konferenca, Društvo narodov.
Objavljeno: 11.09.2013; Ogledov: 1405; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (2,03 MB)

6.
Varovanje predstavnika izvršilne oblasti v Sloveniji in Združenih državah Amerike - primerjava : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo
Tadej Križman, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga predstavi s primerjalno metodo, različno literaturo in osebnimi pogovori analizi varovanja predsednika Vlade Republike Slovenije in varovanja predsednika Združenih držav Amerike. Začetek diplomske naloge predstavi dve vrsti varovanja: zasebno varovanje in varovanje, ki ga izvaja država za varovanje najvišjih političnih osebnosti. Nato predstavi varovanje slovenskega in ameriškega predstavnika izvršilne oblasti, obe organizacij, ki to varovanje izvajata, njuno zgodovino, način izbora in usposabljanje novih kandidatov ter njuno delovanje. V Sloveniji je za takšno varovanje zadolžen Center za varovanje in zaščito, ki deluje v okviru Uprave za policijske specialnosti, Generalne policijske uprave. Zadolžen je za varovanje varovanih oseb in objektov pred vsemi oblikami ogrožanja. V Združenih državah Amerike za varovanje ameriškega predsednika, ki je zadolžen za vodenje države, skrbi Secret Service, katerega naloga je tudi preprečevati goljufije povezane z ameriškim dolarjem, njihovo denarno valuto. Med vsemi zaposlenimi v Secret Service so zagotovo najbolj izurjeni in skrivnostni Specialni agentje, ki neposredno varujejo predsednika ene izmed najmočnejših držav na svetu. Zadnji del diplomske naloge predstavi na podlagi zbranih podatkov podobnosti in razlike v varovanju predsednika Vlade Republike Slovenije in varovanju predsednika Združenih držav Amerike ter potrdi ali zavrže v začetku postavljene hipoteze.
Ključne besede: policija, policijsko delo, varovanje oseb, varnostniki, telesni stražarji, varnost, predsednik države, Center za varovanje in zaščito, tajne službe, Slovenija, Združene države Amerike, primerjave, diplomske naloge
Objavljeno: 03.12.2013; Ogledov: 921; Prenosov: 192
.pdf Celotno besedilo (591,00 KB)

7.
Amnestija in pomilostitev v Republiki Sloveniji
Igor Bakalar, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo opredelili pojem amnestije in pomilostitve. Prikazali smo postopek amnestije in pomilostitve in odgovorili na vprašanje komu se lahko podelita in kdo ju lahko podeljuje. Pokazali smo, kakšne so omejitve pri izdajanju aktov milosti. Analizirali smo pomilostitve in se posebej osredotočili na odmevnejše primere pomilostitev. Raziskali smo vzroke za odločitev o pomilostitvi oziroma zavrnitvi prošnje za pomilostitev. Pod drobnogled smo vzeli tudi sprejeta zakona o amnestiji in »zakon o aboliciji«. Po slovenski zakonodaji o pomilostitvah odloča predsednik države, zato smo se lotili vprašanja, kolikšne pristojnosti ima predsednik države pri pomilostitvi. Zanimalo nas je, kdo mu svetuje pri odločanju o prošnjah za pomilostitev, ali je povsem avtonomen pri odločitvah in, ali je vezan na kakšna pravna mnenja. Opredelili smo se tudi do vprašanja, ali bi bilo smiselno bolj podrobno urediti izdajo akta o pomilostitvi v kazenskem zakoniku oziroma celoten postopek pomilostitve. Primerjali smo tudi slovensko zakonodajno ureditev amnestije in pomilostitve z ureditvijo v Republiki Hrvaški ter Združenih državah Amerike. V ZDA imajo predsedniški sistem organizacije državne oblasti in s tem tudi zelo zanimivo ureditev obeh aktov milosti. V dolgi zgodovini demokracije v ZDA je bilo kar nekaj odmevnih in tudi kontroverznih odločitev o pomilostitvi, zato smo predstavili enega od odmevnejših primerov.
Ključne besede: kazensko pravo, obsojenci, amnestija, pomilostitev, abolicija, predsednik države, diplomske naloge
Objavljeno: 14.04.2016; Ogledov: 796; Prenosov: 199
.pdf Celotno besedilo (831,87 KB)

8.
DRUGI MANDAT BILLA CLINTONA SKOZI PRIZMO JAVNEGA MNENJA
Sara Ivanišević, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo z naslovom 2. mandat Billa Clintona skozi prizmo javnega mnenja, je opis političnega življenja predsednika Clintona v njegovem drugem mandatu, od 1997 do 2001. Osnovna metodologija pri izdelavi diplomskega dela je bilo prebiranje člankov ameriških časopisov, s poudarkom na The New York Times. Namen diplomskega dela je orisati življenje Billa Clintona s pomočjo časopisnih člankov in tako ustvariti kar najboljšo zgodbo javnega mnenja in dojemanja 42. predsednika ZDA. V diplomsko delo je zaradi boljšega razumevanja kasnejših dogodkov, vključen tudi kratek opis življenja, ko je bil Bill Clinton še guverner in kasneje predsednik v svojem prvem mandatu. V nadaljevanju pa diplomsko delo opisuje drugi mandat, notranjo politiko in vse večje notranje politične ukrepe. Delo opisuje tudi afere, ki so pretresale drugi mandat in pravne ter politične posledice. Na koncu pa še na kratko oriše zunanjo politiko drugega mandata.
Ključne besede: William Jefferson Clinton, William Blythe, Bill Clinton, Clinton, Hillary Rodham, predsednik, ZDA, Whitewater, ustavna obsodba, Monica Lewinsky, Paula Jones, Kenneth Starr, demokratska stranka, Osama bin Laden, drugi mandat
Objavljeno: 25.08.2016; Ogledov: 399; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (1,39 MB)

9.
POLITIČNA KARIERA PREDSEDNIKA JOHNA ADAMSA SKOZI NJEGOVO PISANJE
Nuša Vtič Čuček, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo predstavlja življenje enega izmed pomembnejših mož, ki je za čas svojega življenja postal del okolja, ki je pisalo zgodovino Amerike. John Adams se je rodil 30. oktobra 1735 kot najstarejši sin. Bil je prvi iz družine Adams, ki se je vpisal na univerzo Harvard, s čimer je začel tradicijo, ki traja še danes. V času študija na univerzi se je intelektualno preobrazil. Učenje in knjige so postale njegova prva ljubezen. Začel je hrepeneti po prepoznavnosti in slavi. 18. novembra 1755 je začel pisati dnevnik, v katerega je zapisoval dogodke tako političnega kot privatnega življenja. Po zaključku študija se je preselil v Worcester, kjer je poučeval latinščino. Poučevanje ga ni navduševalo, saj je pogrešal intelektualni izziv. Na Adamsovo prihodnost je močno vplival James Putnam, saj ga je s svojimi retoričnimi sposobnostmi prepričal, da bo postal odvetnik. Februarja 1761 sta bila s Samuelom Quincyjem priča prvemu neposrednemu soočenju ameriških kolonij z britansko krono. Adams je več let kasneje zapisal, da se je »rodil otrok neodvisnosti«. Pomembno vlogo v Adamsovem življenju je imela njegova žena Abigail Adams. Njena pisma, ki jih je napisala svojemu možu, veljajo za pomemben vir iz časa revolucionarnega obdobja in kasneje. Po letu 1760 je britanski parlament začel z odplačevanjem dolga, ki je nastal po t. i. sedemletni vojni. Številni zakoni, kot so »Sugar Act«, »Stamp Act« in »Towshend Acts«, so dvignili prebivalce kolonij na noge. To je bil tudi čas Adamsovega začetka spogledovanja s političnim aktivizmom. Pridružil se je domoljubni organizaciji, imenovani »Sons of Liberty«, ker je verjel, da so zakoni nepravični do kolonistov. V želji po oblikovanju odgovora na angleški pritisk in na poti k neodvisnosti so se kolonisti organizirali, da bi odgovorili na zatirajoče zakone. Junija 1774 je predstavniški dom Massachusettsa med drugimi izvolil Johna Adamsa za predstavnika kolonije na prvem kontinentalnem kongresu. Na drugem kontinentalnem kongresu je radikalna skupina, na čelu katere je bil Adams, stremela k popolni neodvisnosti od Velike Britanije. Menil je, da je deklaracija o neodvisnosti nujna za obrambo pred britansko agresijo. 4 julija 1776 je bila podpisana deklaracija o neodvisnosti, katere podpisnik je bil tudi Adams. Po desetletnem službovanju v Evropi se je leta 1788 vrnil v Ameriko. Sprejel je odločitev, da bo kandidiral za predsednika ZDA. Kmalu je spoznal, da bo George Washington postal prvi predsednik ZDA, zato se je zadovoljil s položajem podpredsednika. Po osmih letih, ki jih je preživel kot podpredsednik na položaju, na katerem zaradi ustavnih omejitev ni imel veliko pristojnosti in pooblastil, je sebe že smatral za naslednika na predsedniškem stolu. Leta 1796 je bil izvoljen za predsednika ZDA. Poleg vse večjih težav znotraj lastne stranke se je Adams moral soočati še s prvo mednarodno krizo v državi. Bil je odločen, da se je treba izogniti vojni s Francijo, zato je v stranki prihajalo do vse večjih nesoglasij, kar ga je posledično stalo ponovne izvolitve na predsedniških volitvah. Po porazu leta 1800 se je petinšestdeset let star Adams vrnil v Quincy. Adamsova poslednja želja se je uresničila, saj je doživel 50. obletnico podpisa deklaracije o neodvisnosti. Umrl je ob šesti uri zjutraj 4. julija 1825.
Ključne besede: John Adams, prvi kontinentalni kongres, drugi kontinentalni kongres, Deklaracija o neodvisnosti, podpredsednik, predsednik.
Objavljeno: 29.08.2016; Ogledov: 555; Prenosov: 32
.pdf Celotno besedilo (1,90 MB)

10.
Razmerje med vlado in parlamentom po slovenski ureditvi in primeri interpelacij v 9. vladi Republike Slovenije
Saša Horvat, 2018, magistrsko delo

Opis: POVZETEK Prvi del magistrske naloge zajema razlago ustavnih ureditev treh držav, Združenih držav Amerike, Francije in Slovenije, ter instrumente in institucije, podobne slovenski interpelaciji. Ustavne ureditve so vključene zaradi razumevanja razmerja med parlamentom in vlado, saj to igra ključno vlogo pri sprožitvi procesa interpelacije ter pri postavljanju poslanskih vprašanj. Interpelacija po slovenski ureditvi pomeni formalno vloženo pisno vprašanje skupine deset ali več poslancev z namenom, da bi odstavili bodisi ministra ali vlado. Interpelacija je orodje opozicije, da izpostavi trenutno oblast in jo postavi v položaj, kjer se mora javno zagovarjati. V ta kontekst so postavljeni primeri interpelacije v Sloveniji, ker so primer dejanskega nadzora parlamenta nad delovanjem vlade. Interpelacij se je v naši 26 let stari državi zgodilo kar nekaj, za magistrsko delo smo izbrali obdobje devete vlade Republike Slovenije, ki jo je vodil Borut Pahor. V času od novembra 2008 do februarja 2012 so se zgodile štiri interpelacije, ki so dober primer tega, kako je delovalo določeno ministrstvo v tistem obdobju, kakšen je bil sproten pritisk parlamenta na vlado in stališče opozicije do takratne oblasti. Z najprej opisanim razmerjem med parlamentom in vlado ter s primerjavo z drugimi državami smo pojasnili razmerje v slovenski ureditvi, nato pa s primeri interpelacije prikazali, kako to razmerje deluje v praksi.
Ključne besede: KLJUČNE BESEDE Združene države Amerike, kongres, predsednik države, razmerja, delitev oblasti, Francija, Slovenija, parlament, vlada, interpelacija
Objavljeno: 25.09.2018; Ogledov: 102; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici