Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Lastninska pravica predstavlja eno izmed najbolj temeljnih človekovih pravic, ki je kot taka tudi varovana s številnimi mednarodnopravnimi akti in nacionalnimi ustavami. Lastninska pravica je stvarna pravica, ki daje njenemu imetniku najširši spekter upravičenj. Njena narava praviloma ne dopušča, da bi jo omejevali oziroma utesnjevali za vsak namen, saj bi tako od nje hitro ostalo zelo malo. SPZ v 38. členu posebej ureja dve omejitvi lastninske pravice, ki lahko nastaneta po volji lastnika, in sicer prepoved odsvojitve in obremenitve (tudi prepoved razpolaganja) ter odkupno pravico. Gre za obligacijski pravici, ki lahko z vpisom v zemljiško knjigo pridobita omejene absolutne učinke. Prepoved odtujitve in obremenitve je izvedena obligacijska pravica, ki zavezancu prepoveduje vsa razpolaganja z lastninsko pravico.1 V skladu s 38. členom SPZ se lahko prepoved odtujitve in obremenitve ustanovi s pravnim poslom ali oporoko. Taka prepoved pa zavezuje le prvega lastnika, ne pa tudi njegovih pravnih naslednikov. Če je dogovorjena med zakoncema ali zunajzakonskima partnerjema, med starši in otroki ter posvojenci in posvojitelji, se lahko vpiše v zemljiško knjigo, in s tem pridobi absolutne učinke, kar pomeni, da učinkuje tudi v razmerju do tretjih. Posebno obliko prepovedi odtujitve in obremenitve ureja tudi Obligacijski zakonik v sklopu pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Odkupna pravica pa je pravica, ki daje imetniku pravno možnost, da z enostransko izjavo volje odkupi stvar od zavezanca. Gre za oblikovalno pravico, kar pomeni, da z enostransko izjavo volje odkupni upravičenec povzroči nastanek pravnega razmerja, ki je pravna podlaga za prenos lastninske pravice na upravičenca. Odkupna pravica je neprenosljiva, lahko pa se časovno omeji. Ker je neprenosljiva, preneha s smrtjo oziroma prenehanjem druge pogodbene stranke. Ena izmed omejitev lastninske pravice, ki nastane po volji lastnika je tudi pogodbena predkupna pravica, ki je pri nas urejena v OZ. Predkupna pravica je obligacijska pravica, s katero se lastnik zavezuje, da bo predkupnega upravičenca obvestil o nameravani prodaji stvari ter o pogoji te prodaje ter mu ponudil, naj jo kupi pod enakimi pogoji. Predkupna pravica je strogo osebna in je ni mogoče ne odtujiti in ne podedovati. V skladu s 13. členom Zakona o zemljiški knjigi se lahko tudi predkupna pravica, ki je nastala s pravnim poslom, vpiše v zemljiško knjigo in tako pridobi absolutne učinke.
Ključne besede: lastninska pravica, omejitve lastninske pravice, razpolagalno upravičenje, odkupna pravica, prepoved odtujitve in obremenitve, pogodbena predkupna pravica
Objavljeno v DKUM: 19.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 88
Celotno besedilo (954,10 KB)

Opis: Postopek odsvojitve kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij je v slovenskem pravnem redu podrejen raznim omejitvam, ki udeležencem v prometu omejuje enostavno pridobitev lastninske pravice na nepremičninah in prosto razpolaganje z njimi. Javni interes je namreč na tem področju še posebej izražen zaradi nujne ohranitve kmetijskih in gozdnih zemljišč ter kmetij in njihovega potenciala, ki se izkazuje v samooskrbi in strateški surovini države, zato je pomembno, da se tak promet zavaruje. Pri zakonskih omejitvah navedenih nepremičnin, ki so nastale po ustavnem pooblastilu še posebej izstopa institut predkupne pravice. Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami tako poteka omejeno, skladno z naprej določenim postopkom, v odvisnosti od upravnega organa. Tak postopek je urejen z Zakonom o kmetijskih zemljiščih, nekatere posebnosti v prometu z gozdovi in zaščitenimi kmetijami pa so predpisane v specialnih zakonih. Na obravnavanem področju prevladuje naprej določen krog predkupnih upravičencev, ki se lahko razlikuje glede na to, ali gre za promet s kmetijskimi zemljišči ali gozdovi. V slednjem primeru ugotavljamo, da je ureditev nekoliko neprimerna za dejanski promet z gozdovi, saj zanemari solastnika kot predkupnega upravičenca, ki pri prodaji kmetijskega zemljišča nastopa na prvem mestu. Predkupna pravica na zadevnem področju se uveljavi z institutom javne ponudbe in njenim sprejemom, ki je predpogoj za začetek postopka odobritve pravnega posla s strani pristojne upravne enote. Upravni organ tako v postopku deluje glede na postavljeno zakonsko regulacijo in določi najprimernejšega pridobitelja predmetnega zemljišča. Odobritev je ključna za nadaljnji postopek overitve in vpisa v zemljiško knjigo. Čeprav je na prvi pogled postopek poenostavljen, se v praksi pojavljajo neenaka stališča zaradi nejasnosti in (pre)splošne ureditve obravnavanega področja. Te dileme in vrzeli, ki jih bomo izpostavili tudi v delu, večinoma zapolnjujeta upravnosodna praksa in teorija. Vse zakonske ovire na tem področju in omenjena togost zakonodaje pa udeležencem v prometu omogoča izigravanje predpisov, ki se lahko izrazi tudi v ničnosti zavezovalnih pravnih poslov. V magistrskem delu obravnavamo tudi problematiko zaščitenih kmetij, za prodajo katerih so vse do leta 2022 veljale posebne omejitve. Spremembe na tem področju sedaj omogočajo delitev zaščitenih kmetij, kar je zakonodaja zavoljo izrazitega javnega interesa pred novelacijo strogo ovirala. Zaščitene kmetije so kljub navedenemu še zmeraj predmet določenega nadzora, in sicer v postopku dedovanja, ki poteka po posebnem zakonu.
Ključne besede: kmetijsko zemljišče, gozd, kmetija, promet s kmetijskimi zemljišči, ponudba, odobritev pravnega posla, lastninska pravica, predkupna pravica, zakup
Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 62
Celotno besedilo (1,16 MB)

Opis: Zakon o kmetijskih zemljiščih in Zakon o gozdovih določata posebnosti v zvezi s predkupnimi pravicami in postopkom prodaje kmetijskih zemljišč, zaščitenih kmetij in gozdov, ki promet urejajo drugače, kot ga urejajo tradicionalni instituti civilnega prava. Predpisa določata kategorije in vrstne rede predkupnih upravičencev za nakup pa tudi prednostno pravico do zakupa kmetijskih zemljišč, zaščitenih kmetij in gozdov. Določitev zakonite predkupne pravice pomeni poseg v razpolagalno upravičenje lastnika oziroma v pravico do izbire sopogodbenika in s tem v ustavno zagotovljeno pravico do zasebne lastnine. Pri določitvi analiziranih zakonitih predkupnih pravic gre za relativno blage omejitve, ki so utemeljene v javnem interesu, sorazmerne in zato dopustne. Ne glede na to, da zakonodajalec v primeru prodaje določenih vrst gozdov na prvo mesto postavi osebo javnega prava, pri kmetijskih zemljiščih pa je oseba javnega prava zadnji v vrsti predkupnih upravičencev, sta obe predkupni pravici določeni v javnem interesu. Jedro problema je analiza in primerjava kategorij in vrstnih redov prednostnih upravičencev, ki pokaže, da med vrstnimi redi in kategorijami prednostnih upravičencev do prodaje in zakupa kmetijskega zemljišča in gozda obstajajo določene razlike, katerih ratio je zdaj bolj, zdaj manj jasen. Med dilemami in neustrezno urejenimi položaji, ki so ob analizi sodne prakse izpostavljeni v tej nalogi, velja izpostaviti položaj solastnika kot predkupnega upravičenca v primeru prodaje gozda. V tem primeru ga lahko po stališču teorije štejemo za mejaša. Z razlago, ki je analogna sodni praksi v primeru predkupne pravice občine, pa bi solastnika lahko šteli celo za prvega predkupnega upravičenca. V nalogi opozarjamo tudi na nekatere nejasnosti, ki nastanejo ob smiselni uporabi predpisov o prodaji kmetijskega zemljišča za primere prodaj gozda in v primeru zakupa. Končno obravnavamo še postopkovne posebnosti uveljavljanja prednostnih pravic ter sankcije, ki nastopijo ob kršitvi analiziranih pravil, ki so v ničnosti zavezovalnega pravnega posla in oviri za overitev podpisa na zemljiškoknjižnem dovolilu.
Ključne besede: poseg v zasebno lastnino, prenos lastninske pravice, zakup, kmetijska zemljišča, gozd, predkupna pravica, kategorije prednostnih upravičencev, prednostna pravica pri zakupu.
Objavljeno v DKUM: 03.07.2018; Ogledov: 2105; Prenosov: 384
Celotno besedilo (734,32 KB)

Opis: Magistrsko delo z naslovom Prenos lastninske pravice na nepremičninah s pregledom aktualne sodne prakse obravnava način in potek prenosa lastninske pravice na nepremičninah, pri čemer so izpostavljene predpostavke veljavnega prenosa lastninske pravice, na katere je potrebno biti pri prometu z nepremičninami izredno pozoren. V magistrskem delu sem na kratko opredelila pomen lastninske pravice in pojasnila, kdo ima razpolagalno sposobnost za prenos lastninske pravice, kako je z dobrovernostjo pridobitelja ter kako doseči učinek absolutnosti. Opisala sem postopek prenosa lastninske pravice na nepremičninah, z opredelitvijo najpogostejših pravnih poslov, ki predstavljajo pravno podlago za njen prenos. Poudarjen je pomen zakonitih predkupnih pravic, ki so določene bodisi z namenom varstva javnega ali zasebnega interesa ter pojasnjene posledice neupoštevanja le-teh. Upoštevaje, da je prenos lastninske pravice na nepremičninah na podlagi pravnega posla povezan tudi z izpolnjevanjem davčnih obveznosti, sem v magistrskem delu predstavila tudi davke, s katerimi je promet z nepremičninami obdavčen in opredelila davčne zavezance, primere, ki so oproščeni plačila davka, ter davčne osnove in davčne stopnje. Nenazadnje sta v magistrskem delu opredeljena vloga notarja ter postopek vpisa prenosa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zaradi posebne ureditve sem v magistrskem delu pojasnila posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči, gozdovi, nepremičninami na zavarovalnem območju, nepremičninami, ki imajo lastnost kulturne dediščine, ter vodnimi zemljišči. Teoretični del magistrskega dela je sproti podkrepljen s sodno prakso.
Ključne besede: lastninska pravica, promet z nepremičninami, davki, kmetijska zemljišča, gozdovi, vodna zemljišča, nepremičnine z lastnostjo kulturne dediščine, nepremičnine na zavarovalnem območju, zemljiška knjiga, notar, zakonita predkupna pravica
Objavljeno v DKUM: 12.09.2017; Ogledov: 1784; Prenosov: 326
Celotno besedilo (1,05 MB)

Opis: Predmet tega diplomskega dela so kmetijska zemljišča, katera so za preživetje človeka zelo pomembna, saj predstavljajo osnovo za pridelavo hrane. Zaradi te njihove pomembnosti je potreba po varovanju kmetijskih zemljišč nujna. Eden izmed pomembnih predpisov, ki varuje kmetijska zemljišča, je Zakon o kmetijskih zemljiščih, katerega cilji so »ohranjanje in izboljševanje pridelovalnega potenciala ter povečevanje obsega kmetijskih zemljišč za pridelavo hrane, trajnostno ravnanje z rodovitno zemljo, ohranjanje krajine ter ohranjanje in razvoj podeželja« in so določeni v 1.a členu. Zaradi dosege teh ciljev in velikega pomena kmetijskih zemljišč je zakon posegel v prosto razpolaganje (ius obutendi) ter za sam prenos lastninske pravice predpisal točno določen postopek in določil predkupne upravičence. Za uspešen prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih je tudi potrebno plačilo davka. Kolikšna je odmera davka in ali je plačilo sploh potrebno je odvisno od vrednosti kmetijskega zemljišča ter od vrste pravnega posla. Za dokončen prenos lastninske pravice pa je potreben vpis v zemljiško knjigo. Ali gre za kmetijsko, stavbno, gozdno, vodno ali drugo namensko rabo zemljišča je določeno z občinskim prostorskim načrtom tiste občine v kateri zemljišče leži. Za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča je torej potrebna sprememba občinskega prostorskega načrta. Sama izvedba prostorskega načrtovanja je določena z Zakonom o prostorskem načrtovanju v katerem je možno zaznati cilje Aarhuške konvencije. Cilji, kateri so zapisani v 1. členu Aarhuške konvencije, katere podpisnica je tudi Slovenija so, da ima vsaka oseba pravico, da živi v okolju, katero je primerno za njeno zdravje in blaginjo, ter zagotavlja pravico javnosti, do možnosti informiranja, odločanja in pravnega varstva v okoljskih zadevah.
Ključne besede: kmetijsko zemljišče, lastninska pravica, zemljiška knjiga, promet s kmetijskim zemljiščem, predkupna pravica, davek, sprememba namembnosti 
Objavljeno v DKUM: 19.09.2016; Ogledov: 1893; Prenosov: 174
Celotno besedilo (279,10 KB)