Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Ljudje in živali spadamo v skupino vretenčarjev, ki imajo med drugim zelo podoben mehanizem zaznavanja bolečine, zato je primerjava percepcije bolečine pri živalih in ljudeh upravičena. Povzročanje nepotrebne bolečine, torej tiste, ki ne nastane med veterinarskimi posegi oz. tistimi, ki so nujni ali koristni za žival, in s tem trpljenja, je praviloma povezno z mučenjem živali. To vključuje številna različna človekova zavržna dejanja do živali, kot so zanemarjanje, draženje, trpinčenje in povzročanje različnih poškodb z različnimi predmeti ali snovmi. Prav tako med mučenje živali uvrščamo živalske borbe, kopičenje živali ter tudi neprimerno in nepotrebno usmrtitev živali. Mučenju živali so lahko izpostavljene vse živalske vrste, poleg domačih tudi prostoživeče živali in tiste v živalskih vrtovih. Namen pričujočega zaključnega dela je bil analizirati postopek policijske obravnave kaznivih dejanj mučenja živali v predkazenskem in kazenskem postopku ter identificirati porajajoče se (sistemske) težave in oblikovati predloge rešitev. Opravljena študija je obsegala pregled statističnih podatkov, študiji dveh primerov iz prakse in intervjuje z višjo kriminalistično inšpektorico, vrhovnim državnim tožilcem, veterinarskim patologom in s sodnim izvedencem. Rezultati so pokazali, da gre pri mučenju živali za hudo obliko ekološke kriminalitete, ki od policistov, tožilcev, veterinarjev in veterinarskih patologov zahteva temeljito obravnavo primera in pogosto tudi hitre odločitve, saj lahko le tako ustrezno in primerno zavarujejo dokaze, ki so v teh primerih ranjene oz. poškodovane živali ali živalska trupla. Pomembno je, da se ustrezno usposobi vse deležnike ter okrepi sodelovanje med policisti, tožilci in veterinarsko stroko oz. da se to sodelovanje protokolarno implementira v obravnavo vsakega primera mučenja živali, saj bi lahko le tako zagotovili ustrezno in strokovno obravnavo vsakega primera mučenja živali. Zapomnimo si že enkrat, da živali niso stvari (niti socialno niti formalnopravno), temveč živa bitja, ki čutijo enako kot ljudje in imajo vso pravico biti in živeti, sobivati z ljudmi.
Ključne besede: mučenje živali, policija, tožilstvo, veterinarski patologi, predkazenski postopek, kazenski postopek, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 26.09.2023; Ogledov: 99; Prenosov: 9
Celotno besedilo (1,89 MB)

Opis: Zaključno delo je predstavljeno iz vidika kriminalističnega odkrivanja in preiskovanja odklonskih dejanj v primerih zlorabe dovoljenj za prebivanje ob združevanju družin. Predstavlja pogoje in pravno podlago pridobitve dovoljenj za prebivanje v sklopu združitve družine, obseg predkazenskega postopka ter pooblastila policije pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj v povezavi z združitvijo družine ter stališče tožilstva in dosedanjo sodno prakso v povezavi z odklonskimi dejanji ob združitvi družine. Za primerjavo zahtevnosti pridobitve dovoljenj za prebivanje na podlagi združitve družine v Republiki Sloveniji smo primerjali tovrstne pogoje pridobitev dovoljenj v drugih evropskih državah. Ugotovili smo, da so policijski predkazenski postopki pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj v povezavi z združitvijo družin zahtevni, ker se v tovrstnih primerih analizira večji obseg dokumentacije in so postopki dolgotrajni. Prav tako smo ugotovili, da Republika Slovenija nima postavljenih visokih pogojev, v kolikor želi tujec združiti manjše število družinskih članov. V primeru, da želi tujec v Republiko Slovenijo preseliti tri ali več družinskih članov, ga lahko glede na njegov prihodek močno ovira pogoj prikazovanja zadostnih sredstev, ravno zaradi katerega prihaja do največjih zlorab oziroma odklonskih dejanj. Kot možnost izboljšave, v povezavi s protipravnimi pridobljenimi dovoljenji za prebivanje ob združevanju družin, smo z raziskavo v diplomskem delu ugotovili, da bi lahko že sama sprememba pogojev prikazovanja zadostnih sredstev, v Pravilniku o načinu ugotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje v postopku izdaje dovoljenja za prebivanje, bistveno pripomogla k preprečevanju zlorab na tem področju. S spremembo navedenega pravilnika država ne bi zaostrila pogojev preseljevanja tujcev na podlagi združevanja družine, temveč bi se po vsej verjetnosti zmanjšalo tveganje za storitev odklonskih dejanj, ki nastanejo ob združevanju družin.
Ključne besede: diplomske naloge, družina, tujci, združitev družine, odklonska dejanja, predkazenski postopek
Objavljeno v DKUM: 07.02.2021; Ogledov: 691; Prenosov: 82
Celotno besedilo (601,50 KB)

Opis: Kazenski postopek v Sloveniji je razdeljen na dva dela, predhodni in kazenski postopek, pri čemer se predhodni postopek še naprej deli na dve fazi in sicer na neformalni predkazenski postopek in formalno sodno preiskavo. Trije glavni subjekti predkazenskega postopka so policija, državni tožilec in preiskovalni sodnik. Policija v vlogi organa odkrivanja pridobiva informacije, ki služijo kot podlaga za odločitev državnega tožilca o tem, ali bo uvedel kazenski pregon ali ne. Državni tožilec ima vlogo organa pregona in kot dominus litis predkazenskega postopka nadzoruje celoten postopek in skrbi za njegovo delovanje. Predkazenski sodnik ima v tem delu postopka dvojno vlogo in sicer opravlja preiskovalno in garantno funkcijo, ki pa si med seboj nasprotujeta. Predkazenski postopek v osnovi opredeljuje Zakon o kazenskem postopku, njegovi posamezni deli pa so porazdeljeni tudi po drugih zakonskih in podzakonskih aktih, pri čemer noben ne ponuja njegove zaokrožene opredelitve. Skozi zgodovino je predkazenski postopek doživel kar nekaj sprememb, ki so vanj vnesle številna nasprotja in danes onemogočajo njegovo učinkovitost. V ureditvi predkazenskega postopka tako najdemo številne pomanjkljivosti, pri čemer se največje kažejo v formalnih in neformalnih policijskih pooblastilih, medsebojnih razmerjih treh glavnih subjektov, neracionalni porazdelitvi postopka in pomanjkljivi opredelitvi celotnega predkazenskega postopka. V diplomski nalogi smo pregledali in se kritično opredelili do današnjega predkazenskega postopka ter izpostavili njegove najbolj kritične točke. Skušali smo tudi odpraviti njegove pomanjkljivosti in prikazati predkazenski postopek v prihodnosti.
Ključne besede: diplomske naloge, predkazenski postopek, policija, državni tožilec, preiskovalni sodnik, Zakon o kazenskem postopku
Objavljeno v DKUM: 24.09.2020; Ogledov: 814; Prenosov: 167
Celotno besedilo (1,13 MB)

Opis: Državni tožilec ima skozi ves kazenski postopek posebno in specifično procesnopravno funkcijo. Položaj državnega tožilca kot stranke kazenskega postopka, s katerim smo v največji meri seznanjeni v pravni praksi, se začne v formalnem kazenskem postopku. Državni tožilec pred pristojnim kazenskim sodiščem zastopa vloženo obtožnico na podlagi podane kazenske ovadbe ter vse svoje ravnanje usmerja v sprejem obsodilne kazenske sodbe, da bo zadoščeno kazenskopravni represiji zoper storilca kaznivega dejanja. Njegov prominentni položaj se začne že prej, v samem neformalnem predkazenskem postopku. Državni tožilec kot upravičeni tožilec je v predkazenskem postopku dolžan ukreniti vse, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem kaznivih dejanj, izsleditvijo storilca in usmerjanjem predkazenskega postopka, saj so lahko predmet kazenskega postopka le tista pravno-relevantna dejstva, ki jih zatrjuje upravičeni tožilec. Temeljna naloga državnega tožilca v predkazenskem postopku je sprejeti odločitev o kazenskem pregonu zoper storilca kaznivega dejanja. Slednji je tudi eden najpomembnejših in odločilnih trenutkov državnega tožilca, saj državni tožilec lahko v primeru neustrezne dejanske in pravne podlage začne kazenski pregon zoper domnevno nedolžnega storilca kaznivega dejanja ali opusti kazenski pregon zoper neoporečno krivega storilca kaznivega dejanja. Nedvomno bi bilo pravno odločanje nehumano, okrutno in strogo, če ne upoštevamo možnosti, da lahko tudi v procesnih postopkih državnega tožilca prihaja do napak in spodrsljajev. Državni tožilec je temeljni varuh javnega interesa v zvezi s kazensko represijo in hkrati predstavnik pravne države, zato v okviru državnotožilske službe ne sme prihajati do zlorab funkcionalne samostojnosti in neodvisnosti državnih tožilcev, ki sta zagotovljeni na ustavnopravni in zakonodajnopravni ravni slovenskega pravnega sistema. Neutemeljeno vlaganje kazenskih ovadb in nadaljnje nepremišljeno nadaljevanje kazenskega pregona oziroma prikrito utemeljeno zavrženje kazenskih ovadb ni podvrženo sodnemu preizkusu, kar lahko predstavlja tudi morebitni politični filter. Pravo Evropske unije, ki velja vzporedno s slovenskim nacionalnim pravnim sistemom, je s svojim pravnim okvirjem direktive zvezalo države članice EU k enotni uporabi ciljev na področju pravic, podpore in zaščiti žrtev kaznivih dejanj, in sicer da imajo oškodovanci v ustreznem kazenskem sistemu pravico zahtevati presojo odločitve, da se ne izvede kazenski pregon. Takšne kazenskoprocesne določbe oziroma neka vrsta rešitve zadevne problematike nova novela Zakona o kazenskem postopku (ZKP-N) ni predvidela, saj je za slednje sprejela cilj »posvetovalne« narave mnenja oškodovanca. Pravna mnenja in stališča, zavzeta skozi vso zgodovino slovenskega pravnega reda, so glede predmetne problematike deljena. V morebitnem iskanju argumentacije v primerjalno-pravnem vidiku lahko opazimo, da tudi avstrijski pravosodni sistem nima jasnih in natančnih določil v zvezi s predmetno problematiko, vendar slednje opravičujejo z »blokadnimi« učinki, ki jih ima načelo ne bis in idem. Tudi angloameriški pravni sistem deli procesne učinke zavrženja kazenske ovadbe, in sicer na tiste s pravnim učinkom ter na tiste brez pravnega procesnega učinka.
Ključne besede: predkazenski postopek, načelo ne bis in idem, procesnopravni učinki sklepa državnega tožilca, odločitev o kazenskem pregonu, zavrženje kazenske ovadbe, samovoljna odločitev, pritožbena pot, nadzor nad delom državnega tožilca, Direktiva 2012/29/EU.
Objavljeno v DKUM: 18.06.2020; Ogledov: 1206; Prenosov: 251
Celotno besedilo (898,05 KB)

Opis: Namen prispevka: Namen prispevka je opozoriti na psihološko reaktanco, kot eno izmed možnih pasti, ki izzove odpor udeležencev v (pred)kazenskem postopku in preprečuje učinkovito pridobivanje informacij. Ustrezen pristop k preiskovalnemu intervjuju je namreč ključnega pomena za uspešno pridobivanje relevantnih informacij, saj je voljno sodelovanje udeležencev v (pred)kazenskem postopku odločilnega pomena. Metode: Prispevek predstavlja teoretično-kvalitativni pristop k identifikaciji in opredelitvi problema skozi pregled strokovne in znanstvene literature. Ugotovitve: Teorija psihološke reaktance je od utemeljitve doživela precejšen razcvet in prepoznavnost. Skrb vzbujajoča je maloštevilnost (že skoraj odsotnost) raziskav na tako pomembnem področju, kot so (pred)kazenski postopki, kjer se pogosto odloča med svobodo in odvzemom prostosti, ponekod po svetu pa tudi med življenjem in smrtjo. Teorija psihološke reaktance se sicer uporablja v sodobnih zasliševalnih tehnikah, četudi v literaturi to (pre)pogosto ni eksplicitno poudarjeno. Izvirnost/pomembnost prispevka: Četudi teorija psihološke reaktance ni nova, področja, kjer je mogoče zaslediti njeno uporabo, pa nikakor niso maloštevilna (prav nasprotno!), v literaturi ni pogosto uporabljena. Pričujoči prispevek predstavlja opozorilo praktikom na še eno nezavedno čustveno reakcijo osumljencev, ki lahko otežuje ali celo onemogoča učinkovito pridobivanje ključnih informacij v (pred)kazenskem postopku.
Ključne besede: psihološka reaktanca, odpor, zaslišanje, preiskovalni intervju, predkazenski postopek, neprostovoljne interakcije
Objavljeno v DKUM: 06.04.2020; Ogledov: 884; Prenosov: 47
Povezava na celotno besedilo
Gradivo ima več datotek! Več...