Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Darovanje organov je danes dobro uveljavljena kirurška medicinska praksa. Predstavlja učinkovit način zdravljenja poškodb organov, ki so posledica hudih prometnih nesreč, težkih bolezni in današnjega načina življenja, saj bolnikom s presajenimi organi omogoča živeti kvalitetnejše in daljše življenje kot če novega organa nebi prejeli. V zadnjih desetletjih je bila v evropskem prostoru uspešno vzpostavljena transplantacijska mreža t. i. Eurotransplant za namene izmenjave in oskrbe držav z organi za potrebe transplantacij. Eurotransplant deluje na podlagi načela solidarnosti. Tudi Slovenija je postala njegova članica in obenem ustanovila še svojo nacionalno mrežo Slovenija Transplant. Idejna zasnova mednarodne izmenjave organov je izjemno uspešna, saj zagotavlja veliko verjetnost čakajočim bolnikom, da bodo potrebovani organ tudi prejeli. Donorstvo organov temelji na visoki stopnji samozavedanja in altruizma posameznika. V splošnem pa darovalcev organov primanjkuje, medtem ko se število prejemnikov nesorazmerno povečuje. Darovalci so lahko odrasle osebe, izjemoma tudi otroci, mladoletni ob izpolnjevanju strogih pogojev, saj so manj primerni zaradi svoje telesne in duševne nerazvitosti. Številne tuje raziskave poročajo tudi o dolgotrajnih posledicah darovanja organov otrok, ki jih ta pusti v razvoju otroka. Vendar pa so otroci v določenih primerih najprimernejši darovalci. To je, kadar kateri izmed njihovih živečih sorojencev boleha za resno dedno genetsko boleznijo. V takšnih primerih bi bili otroci v svoji zgodnji starosti ustrezni darovalci za uspešno zdravljenje sicer neozdravljivih bolezni sorojencev. Govorimo o t.i. »saviour sibling« otrocih. Ker se v takšnih primerih biomedicina poslužuje posegov v genetiko človeka, se pojavljajo številna etična in pravna vprašanja, kje so meje poseganja v telo človeka in kakšni so dopustni nameni? Ali bomo lahko določili tudi spol in druge osebne lastnosti človeka? Nekatere države iz omenjenih dvomov zavračajo takšne biomedicinske posege, s katerimi bi sicer preprečili nastanek neozdravljivih bolezni. Treba se je vprašati, ali je mogoče, da bi bile takšne biomedicinske metode lahko med drugim sredstvo za izvrševanje človekovih pravic. Odgovori na takšna vprašanja bi najverjetneje bili povsem drugačni, če bi se v takšnih situacijah znašel vsak sam. Menim, da sta pravo in medicina ustvarjena zaradi ljudi. Z nekim naravnim namenom, da omogočata razvoj človeka. In kot je družba začela odprto razmišljati o občutljivih temah, kot je smrt in evtanazija, menim, da bi lahko začeli na enak način razmišljati tudi o rojstvu človeka. Današnja medicina uspešno sledi izzivom človekovega razvoja. Vendar pa miselnost družbe mnogokrat trči v etične dileme. Pojavljajo se dvomi o možnostih zlorab znanstvenega raziskovanja, vendar pa v kolikor so meje jasno določene in protipravna ravnanja ustrezno sankcionirana je tudi takšne dvome mogoče preseči. Navsezadnje, je skrb in temeljno vodilo znanosti in medicine blagor bolnika že od obstoja Hipokrata naprej.
Ključne besede: Darovalec, darovanje organov, privolitvena sposobnost, pravica do življenja, Oviedska konvencija, saviour sibling, predimplantacijska genetska diagnostika.
Objavljeno v DKUM: 03.11.2021; Ogledov: 1296; Prenosov: 210
Celotno besedilo (1,32 MB)