1. Vpliv vitamina c na biološke označevalce okvare možganov pri bolnikih s povratkom spontanega krvnega obtoka po zunajbolnišničnem srčnem zastojuMatevž Privšek, 2025, doktorska disertacija Opis: Preživetje z ugodnim nevrološkim izidom po zunajbolnišničnem srčnem zastoju (OHCA) ostaja izziv in je pogosto poslabšano zaradi poreanimacijskega sindroma (PCAS), ki obsega okvaro možganov in srca. Ta raziskava je preučila vpliv intravenskega dodajanja vitamina C, antioksidanta, za ublažitev PCAS, saj lahko izčrpane zaloge vitamina C pri kritično bolnih prispevajo k oksidativnemu stresu, ki je eden od mehanizmov PCAS.
Izvedli smo randomizirano, dvojno slepo raziskavo na odraslih preživelih po OHCA v terciarni bolnišnici. Udeleženci so prejeli 1,5 g vitamina C intravensko vsakih 12 ur v osmih odmerkih ali placebo, kot dodatek standardni oskrbi. Okvara možganov je bila primarno ocenjena s koncentracijo nevronsko-specifične enolaze (NSE), skupaj z drugimi kliničnimi izidi.
Rezultati so pokazali statistično neznačilno višjo koncentracijo NSE v skupini z vitaminom C (36,4 µg/L, placebo 34,9 µg/L, p > 0,05) in večjo pojavnost mioklonusa. Hkrati pa so imeli bolniki, ki so prejemali vitamin C, manj aritmij, srčnega popuščanja, manjšo potrebo po vazoaktivnih zdravilih, krajši čas zdravljenja in statistično značilno manjši porast vnetnih kazalcev (p = 0,02).
Zaključek: Raziskava je pokazala, da intravensko dodajanje vitamina C pri bolnikih po zunajbolnišničnem srčnem zastoju ni pomembno zmanjšalo okvare možganov, je pa prispevalo k izboljšanju vnetnih kazalcev in nekaterih srčnih izidov. Potrebne so nadaljnje raziskave za razjasnitev njegove potencialne vloge v poreanimacijski oskrbi.
Ključne besede: vitamin C, nevronsko-specifična enolaza, zunajbolnišnični srčni zastoj, povratek spontanega krvnega obtoka, preživetje
Objavljeno v DKUM: 19.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 8
 Celotno besedilo (1,52 MB) |
2. Vpliv pretočne citometrije na preživetje bolnic z mejno malignim tumorjem jajčnikaKarin Kovač, Leja Kupljen, 2024, končno poročilo o rezultatih raziskav Opis: Mejno maligni rak jajčnika je vrsta ovarijskih neoplazem, katerih vedenje je podobno tako benignim cistadenomom kot invazivnim karcinomom. Predstavljajo 15 % vseh epiteljiskih neoplazem jajčnika ter se pojavljajo pri mlajših ženskah in imajo boljšo prognozo kot maligni tumorji jajčnika. Namen naše raziskovalne naloge je bil oceniti preživetje bolnic z mejno malignim tumorjem jajčnika glede na izvid pretočne citometrije.
Ključne besede: mejno maligni tumor jajčnika, pretočna citometrija, preživetje, anevploidija, celični cikel, S faza
Objavljeno v DKUM: 24.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 10
Celotno besedilo (814,98 KB) |
3. |
4. Najpogosteje zaznani srčni ritmi s strani avtomatskega zunanjega defibrilatorja pri znotrajbolnišničnih srčnih zastojihBelma Ahmetović, 2024, diplomsko delo Opis: Uvod: Nenadni srčni zastoj predstavlja velik javnozdravstveni problem po vsem svetu. Kljub temu, da uporaba avtomatskega zunanjega defibrilatorja izboljšuje preživetje pri zunajbolnišničnem srčnem zastoju, je njegov učinek na znotrajbolnišnični srčni zastoj še vedno nejasen. Namen zaključnega dela je bil raziskati, katere srčne ritme avtomatski zunanji defibrilator najpogosteje zazna pri znotrajbolnišničnem srčnem zastoju.
Metode: Zaključno delo je temeljilo na deskriptivni metodi dela. Izvedli smo pregled člankov. Iskanje strokovne literature je potekalo v mednarodnih podatkovnih bazah PubMed, CINAHL in Medline, katerih pregled smo predstavili z uporabo PRISMA (angl. Preffered Reporting Items for Systematic Reviews and Meta-Analyses) diagrama.
Rezultati: V končno analizo zaključnega dela smo vključili 8 raziskav v kliničnem okolju. Avtomatski zunanji defibrilator je uporabljen v manj kot 50 % vseh bolnišničnih srčnih zastojev, v večini primerov neustrezno, pri čemer se stopnja preživetja pacientov giblje med 11 % in 29 %.
Razprava in zaključek: Ugotovili smo, da lahko poleg uspešne uporabe avtomatskega zunanjega defibrilatorja, ki pozitivno vpliva na preživetje in povrnitev spontanega krvnega obtoka, njegova uporaba v nekaterih primerih tudi zmanjša stopnjo preživetja pacientov z znotrajbolnišničnim srčnim zastojem.
Ključne besede: znotrajbolnišnični srčni zastoj, avtomatski zunanji defibrilator, veriga preživetja, preživetje, srčni ritem
Objavljeno v DKUM: 23.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 51
Celotno besedilo (1,10 MB) |
5. Uporaba adrenalina pri srčnem zastojuSaša Kuzma, 2024, diplomsko delo Opis: Uvod: Srčni zastoj predstavlja velik problem v zdravstvu, saj se njegova pojavnost neznatno viša; za njim umre veliko ljudi. Ključno pri srčnem zastoju je njegova prepoznava in znanje zdravstvenih delavcev, saj sta hitra defibrilacija in zunanja masaža srca ključni aktivnosti za povrnitev spontanega krvnega obtoka (ROSC). Namen diplomskega dela je bil raziskati učinke adrenalina pri srčnem zastoju.
Metode: Pregled literature na temo učinkov adrenalina pri pacientih s srčnim zastojem smo iskali v naslednjih podatkovnih bazah: CINAHL, ScienceDirect, PubMed in Cochrain library. Vso zbrano literaturo smo iskali in prikazali s PRISMA diagramom.
Rezultati: Od 400 najdenih člankov smo jih 8 vključili v končno analizo. Uspeli smo ugotoviti pozitivne in negativne učinke adrenalina. Najpomembnejše ugotovitve so pokazale, da adrenalin v manjših odmerkih in odmerkih z daljšim časovnim oknom vpliva na hitrejšo povrnitev spontanega krvnega obtoka in ugoden nevrološki izid.
Razprava in zaključek: Ugotovili smo, da adrenalin ob hitri aplikaciji in v ustreznih dozah ter pravem času dajanja pozitivno vpliva na povratek spontanega srčnega ritma in ugodne nevrološke izide. Kljub pregledani literaturi, se še vedno poraja vprašanje, če je adrenalin učinkovit in ali bi ga bilo potrebno zamenjati s katerim drugim vazopresorjem.
Ključne besede: adrenalin, srčni zastoj, preživetje, znotrajbolnišnično okolje
Objavljeno v DKUM: 04.09.2024; Ogledov: 92; Prenosov: 177
Celotno besedilo (1,15 MB) |
6. Beljakovinski označevalci vnetja v kliničnem točkovnem sistemu tveganja, ki napoveduje preživetje pri bolnikih po resekciji jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in dankeIrena Plahuta, 2024, doktorska disertacija Opis: Izhodišča: Jetrni zasevki raka debelega črevesa in danke so še vedno terapevtski izziv. Poleg zamejitve bolezni in njene resektabilnosti nam pri izboru bolnikov lahko pomagajo klinični točkovni sistemi tveganja. Manjkajoči dejavniki preprečijo uporabo teh sistemov ali onemogočajo njihovo presojo. Liverpoolski točkovnik vsebuje sistemski vnetni odziv, izražen kot razmerje med nevtrofilci in limfociti. Namen raziskave je bil ugotoviti, ali lahko to razmerje nadomestimo z beljakovinskimi označevalci vnetja in dosežemo prognostično veljavnost prilagojenega modela.
Materiali in metode: Retrospektivna klinična raziskava je zajela 371 bolnikov, ki so imeli v letih 2000–2020 prvo resekcijo jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in danke. Šest dejavnikov preživetja iz Liverpoolskega točkovnika in tri kandidatne beljakovinske označevalce (C-reaktivni protein, albumin in fibrinogen) smo razvrstili z analizo preživetja po Kaplan-Meierju, integralom Is ter Coxovo uni- in multivariatno regresijsko analizo. Nato smo oblikovali končni Coxov multivariatni regresijski model in z metodo po Kaplan-Meierju izračunali preživetje.
Rezultati: C-reaktivni protein je po vseh štirih metodah razvrščanja na tretjem mestu med devetimi dejavniki preživetja, ima visoko napovedno vrednost in je stabilen v multivariatnih modelih. Povprečno celokupno preživetje bolnikov s povišano vrednostjo C-reaktivnega proteina je krajše za 21,6 meseca. V končnem modelu znaša mediano celokupno preživetje bolnikov 40 mesecev. Mediano celokupno preživetje bolnikov v skupini z nizkim tveganjem je 54 mesecev, v skupini z visokim tveganjem pa 31 mesecev.
Zaključek: C-reaktivni protein lahko nadomesti razmerje med nevtrofilci in limfociti v raziskavah potrjevanja kliničnega točkovnega sistema tveganja, ki napoveduje preživetje bolnikov po resekciji jetrnih zasevkov raka debelega črevesa in danke.
Ključne besede: Rak debelega črevesa in danke, jetrni zasevki, vnetni odziv, preživetje, razvrščanje
Objavljeno v DKUM: 17.05.2024; Ogledov: 359; Prenosov: 49
Celotno besedilo (2,14 MB) |
7. Treatment of uterine sarcomas at the Maribor University Clinical Centre between 1996 and 2011Darja Arko, Andraž Dovnik, Iztok Takač, 2013, izvirni znanstveni članek Opis: Purpose: Uterine sarcomas are rare malignant tumours with a worse prognosis than endometrial carcinomas.This retrospective study was performed to determine the clinical and histologic characteristics, treatment, and outcomes in uterine sarcoma patients treated at our hospital over a 16-year period. Methods: Twenty-two patients (median age, 60.5 years) with uterine sarcomas were treated at our facility between 1996 and 2011. Information was collected from hospital and follow-up records and from the Cancer Registry of Slovenia. All tumours were classified according to the new FIGO classification for uterine sarcomas. Results: The majority of the patients presented with postmenopausal bleeding. The most common histologic subtype was leiomyosarcoma (50%), followed by carcinosarcoma (40.9%), and endometrial stromal sarcoma (9.1%). All of the patients were initially treated surgically, 21 by laparotomy and 1 laparoscopically. Eight patients were treated with postoperativeradiotherapy and 4 patients received postoperativechemotherapy. Disease progression was observed in 8 of17 patients who had sufficient followup information forthis analysis. The 5-year overall survival was 44 %.Conclusion: The overall survival of patients treated for uterine sarcomas in our study was comparatively good. Due to the small number and heterogeneity of the patients, larger multicentre trials are needed for a reliable analysis of factors influencing patient survival.
Ključne besede: maternični sarkom, histološke značilnosti, kirurško zdravljenje, dopolnilno zdravljenje, celokupno preživetje
Objavljeno v DKUM: 12.04.2024; Ogledov: 211; Prenosov: 8
Celotno besedilo (414,78 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...
Gradivo je zbirka in zajema 1 gradivo! |
8. |
9. Učinek adrenalina na preživetje ob srčnem zastoju v prehospitalnem okoljuMarcel Čeh, 2023, diplomsko delo Opis: Uvod: Srčni zastoj predstavlja tretji najpogostejši vzrok smrti v Evropi; letno se s srčnim zastojem izven bolnišnice sooča vedno več ljudi. Vzroki za srčni zastoj se razlikujejo glede na starost in populacijo bolnikov. Za preživetje bolnikov je ključno prepoznavanje srčnega zastoja, obveščanje nujne medicinske pomoči, izvajanje temeljnih postopkov oživljanja, uporaba avtomatskega zunanjega defibrilatorja in zdravstvena oskrba po oživljanju.
Metode: Sistematično smo pregledali znanstveno literaturo s področja učinka adrenalina na preživetje ob srčnem zastoju v predbolnišničnem okolju. Literaturo smo poiskali v podatkovnih bazah: CINAHL, ScienceDirect, Web of Science in PubMed. Ves potek pregleda, iskanja in izbora virov smo prikazali z diagramom po smernicah PRISMA.
Rezultati: Na podlagi iskalnega niza smo identificirali 1505 člankov, po pregledu smo jih v končno analizo vključili 12. Najpomembnejše ugotovitve raziskav so pokazale, da je bilo pri pacientih s srčnim zastojem v predbolnišničnem okolju preživetje do odpusta iz bolnišnice večje pri tistih, ki so zgodaj prejeli aplikacijo adrenalina, še posebej v kombinaciji z defibrilacijo.
Razprava in zaključek: Ugotovili smo, da adrenalin ob zgodnji aplikaciji po srčnem zastoju v predbolnišničnem okolju pozitivno vpliva na kratkoročno preživetje, torej do odpusta iz bolnišnice in na vzpostavitev spontanega krvnega obtoka.
Ključne besede: adrenalin, srčni zastoj, predbolnišnično okolje, preživetje, izid
Objavljeno v DKUM: 18.01.2024; Ogledov: 495; Prenosov: 103
Celotno besedilo (1008,84 KB) |
10. Vpliv intubacije na izid preživetja pri obolelih za COVID-19Jože Rečnik, 2023, diplomsko delo Opis: Uvod: V preteklosti in tudi sodobnem svetu so bili in so prisotni različni virusi. V različnih zgodovinskih obdobjih so se virusi spreminjali in izumirali. Pri ljudeh pa vedno povzročajo različne vrste težav, ki lahko povzročijo smrt bolnika. Pri tem se v zdravstveni negi postavlja vprašanje, kako najbolje poskrbeti za bolnika, pri katerem samostojnost dihanja ni več mogoča in je zaradi tega nujna intubacija.
Metode: Z metodo analize smo primerjali, analizirali in sintetizirali članke različnih avtorjev, ki so pregledno in znanstveno poročali o različnih vplivih intubacije pri tistih bolnikih, ki so oboleli za covidom-19. Literaturo smo iskali v podatkovnih bazah PubMed, CINAHL, Cochrane library in Science direct.
Rezultati: V končno analizo smo vključili šest raziskav. Pregledne in primerjane raziskave so pokazale, da trenutno ne moremo zagotovo trditi, ali intubacija zviša oziroma zniža možnost preživetja. Na izide preživetja vplivajo tudi fiziološke lastnosti bolnikov.
Razprava in zaključek: Ugotovili smo, da je večje število kritično bolnih, ki so oboleli za covidom-19, potrebovalo endotrahealno intubacijo. Iz rezultatov pregledane literature smo ugotovili, da ne moremo podati enotnega odgovora na vprašanje, kako zgodnja oziroma pozna intubacija glede na čas sprejema v urgentni center vpliva na končni izid zdravljenja bolnika, ki je okužen s covidom-19.
Ključne besede: intubacija, covid-19, preživetje, zdravstvena nega
Objavljeno v DKUM: 16.08.2023; Ogledov: 611; Prenosov: 183
Celotno besedilo (738,99 KB) |
